Priznam, da sem bila nekoliko ošabna danes, ko sem Žigi Turku pripisala bloge brez presežka. Srečala sva se na najinem skupnem volilnem terenu v Kosezah. Ko sva za hip poklepetala, se mi je zdelo vmesno, da omenim suhoparnost njegove spletne strani, ki da »nima tiste dodane vrednosti, ki jo prinese dražja in umetelno izdelana straniščna ščetka«.

V bistvu to ne čisto drži, še posebej danes, ko je vrgel gor Ena prekleta misel za drugo in sprožal refleksije ob prebiranju knjige A New Earth.
Če dobro pomislim, mi je tista o umanjkanju dodane vrednosti prišla kot asociacija na njega samega, saj deluje tako perfektno, skoraj brezhibno, da s tem briše ali mogoče celo zatira spontanost, zmotljivost, odprtost in človečnost.
Tako bi rekla: ena temeljna razlika mi je padla pred oči – sicer ne prvič, ko sva se danes srečala. Jaz se počutim kot tiste bosanske preproge, ki imajo v vzorcu vedno eno, zavestno narejeno, namerno ukrojeno »napako«. Bodisi nimajo simetrično izvezenega vzorca, bodisi »zgrešijo« v barvi. Menda zato, ker je le bog popoln. Jaz sicer pravim, da zato, ker šele napaka, luknja, pega, madež….naredijo stvari vidne, saj bolj jasno opozorijo na razlike in pomene.
In danes je bila tam v Kosezah ena razlika, ki mi je dala legitimiteto, da vlečem ven straniščno školjko.
Ob sebi sem imela same tople, mlade, stare in super ljudi. In moj kruh, ki sem ga mesila ob lekadolih in vročini.Pri Žigi pa sem zaznavala eno senco, ki jo dopušča, pa čeprav mu ne bi bilo treba. Ob sebi ima ljudi, v katere sem prepričana, da ne verjame iz srca, temveč po dolžnosti in, da za njih ne bi mesil kruha, a jih kljub temu zvesto brani – vsaj tako razumem njegove obrambne komentarje na račun sposobnosti Grimsa, Zorna in podobnih.
Ampak: četudi se mi zdijo njegovi razvojni projekti o megaparkih, zabaviščih in jadranskih otokih en velik blef, je bilo pri moji današnji oceni njegove spletne strani vendarle na delu tudi nekaj zavisti.
Mi z »bosanskimi napakami« nismo tako disciplinirani, aktivni, urejeni in pridni, zato se tudi moja spletna stran polni manj redno, ni tako opremljena, zlinkana in obiskana. Torej, nekaj foušije pa moram vendarle priznati.