Delo me je res vrglo iz tira.  Dokler so mi ga vsak večer dostavili v nabiralnik nisem niti vedela, kako so me spravili v navado, ne bom sicer rekla ravno v odvisnost. Sedaj, ko so večerno izdajo ukinili, mi jutranja uhaja iz zanimanja. Neprijazna racionalizacija. Smo ponočnjaki res tak strošek? Saj se vendarle ve, da spletne strani ne požirajo papirja  in da je tekma še vedno navidezna,  prej v domeni percepcije, kot v nakladi časopisa. Problem naklade je pač drugje, ne bi trdila, da v konkurenci računalniškega dostopa.

Kakorkoli že, do nedavnega sem z Delom opravila zvečer v materialni obliki, z Dnevnikom in spletom pa v virtualni. Zjutraj pa še z ostalimi – pa ne povsem selektivno. Skozi roke mi gredo skoraj vsi informatorji, res pa je, da mnogokrat s križnim in izbirčnim branjem.  Starih informacij praviloma ne maram in če nanese, da si jih dam na zalogo, mnogokrat na zalogi tudi ostanejo. Za dnevni tisk velja pač pravilo svežih žemljic. In sedaj, ko so me na Delu neprijazno spravili ob ta vonj, me silijo na računalnikpikasi, ne da bi ob tej priliki tudi osvežili spletno stran. No, ja.

Torej, “V nedeljo zvečer” sem zablogirala  še v nedeljo.  Zdelo se mi je potrebno, da se pridušim nad PTT (bo za drugič), ko mi iz ambientalno prižagane televizije zazveni  nekaj klavirskih tonov, ki jim takoj določim avtorja. Saj ni bilo prvič, a tudi tokrat me je presenetilo, da se že spet butnem po glavi zakaj vendarle ne memoriram vsaj tistega nekaj tv programa, ki me zanima.

Torej zavijem do ekrana, kjer vidim, da je prava slika na pravo glasbo. Sedma božja zapoved K. Kieslowskega v tandemu z Zbigniew Preisnerjem. Zato je sedaj že ponedeljek. Leta so mi zbrisala filmsko zgodbo, ki sem jo videla že davno. Ne pa tudi vseh slik. Katere slike, podobe, sekvence, plani, deatjli…iz  oddaljenega filma ostanejo za vedno v spominu? Tiste, kjer so emocije natrše in kje je poved najbolj dušno spiljena.

Od sedme zapovedi sem imela pred očmi prizor z dekletom, ki pelje svojo hčer v gozd na zapuščeni vrtiljak. Zeleno, živobarvni vrtiljak, rdeč plašček, tesnobna mlada mamica, njen objem…Mlado dekle namreč ukrade doma šestletno deklico in ji razkrije, da je njena prava mama, medtem ko mala misli, da je njena mama njena babica. Dekle, ki je otroka pri šestnajstih letih dala v “last” svoji materi, želi vstopiti v drugo, resnično vlogo, a ji ni kos. Igra prikritih indentitet je kratka in nemogoča, stvari se vrnejo v utečeno laž, malo dobi babica, prava mama pa se odlepi ob spoznanju nemoči preobrata in skoči na vlak, ki pelje v tujino. 

Vsakič znova podležem genialnemu konceptu pokojnega poljskega režiserja Krzsysztofa Kieslowskega, ki je skoz negacijo ali bolje skoz razkrivanje  relativnosti trdnih tez (v tem primeru desetih božjih  zapovedi, kasneje z Modro,  Belo, Rdečo  treh svoboščin francoske revolucije) pervertiral predvideno  videnje in vnesel mrežo novih. “Ne ubijaj!” je posnel na način najbolj realistične ekranizacije brezsmiselne smrti, “Ne želi žene svojega bližnjega!” je prikazal z najbolj mehkim možnim izlivom ljubezni preko dotika  očesa mladega fanta, ki je s pomočjo  kukala opazoval dekle v bližnjem stanovanju…Vse te njanse, ki jih pri Kieslowskem obožujem in niso vezane le na režijski, temveč tudi na njegov miselni trust, so me enkrat – tega je že davno – toliko bolj utrdile, ko sem ga tudi srečala. Običajno je bil zadržan in tih. Množico, ki se je zgrinjala nanj ni niti ljubil, niti sovražil. Bil je ciničen, a ne do te mere, da bi jo odgnal. Odgovarjal je kratko, raje je kadil, kot govoril. Ko je spregovoril, bi se lahko marsikdo zamislil.  “Zakaj ste vašemu filmu dali naslov Bela? so  v Berlinu rinili vanj.  Dolgo je čakal in zdelo se je, da bo odgovor preskočil.  Ali pa,  da bo  novinar zardelin odnehal. Dvignil je pogled v prazno in dal haiku odgovor: “Ker je sneg bel”.

V resnici je bila tam bela nevesta. Ki ni opravičila nedolžnosti svojega poročnega stanu.  Medkulturni dialog, ki se je v Beli odvijal na relaciji Francija Poljska, Vzhod-Zahod, približana in oddaljena Evropa, je bil v resnici tisti sneg, ki ga je Kieslowski odpravil s par  besedami. Za njimi je stala  dva tisoč let nakopičena prtljaga.