Grobo izživljanje policije

Pismo, ki ga z dovoljenjem avtorice objavljam, je bilo pred časom posredovano javnosti. Povzetega smo ga našli tudi v dnevnem časopisu. V rubriki »kronika«. Ker je take in podobne brutalne policijske redoljubnosti v naši deželi vse več in ker gre za krnitev človekove integritete menim, da je rubrika napačna.
Policija, ki – kot kaže – drži križem roke pri prav nič patriotnih zadevah, jih močno steguje po ljudeh, ki nikomur nič nočejo. Teh primerov je vsak dan več. Na žalost.

POLICIJSKI STROKOVNI POSTOPKI ALI PODIVJANOST

V sredo 27. avgusta okoli 3. ure zjutraj je policija v raciji z
Metelkove mesta odpeljala mojo prijateljico. Ker noče, da jo omenjam z
imenom, naj povem samo, da je stara krepko čez 50 let, da ima, recimo
temu, hudega raka, je sredi zdravljenja in boja za življenje. Žensko,
ki nima več kot 40 kilogramov, sta dva policista grobo sunila ob
policijsko intervencijsko vozilo in nato podrla na tla, jo vklenila v
lisice, strpala v intervencijsko vozilo, nato pa so jo odpeljali na
12-urno pridržanje. Njen domnevno hudodelstvo je bilo, da je
pristopila k policistoma, ki so se v policijskem intervencijskem
vozilu pripeljali na Metelkovo in jim rekla, naj gredo delat drugam,
kjer bo njihova intervencija bolj potrebna, saj se na Metelkovi ljudje
čisto v redu in zgolj družijo in da tam ni kriminalcev. Že med
»strokovnim« prijemom in uporabo tako imenovanih prisilnih sredstev je
prijateljica policista opozorila, da ima raka in da naj temu primerno
z njo ravnata, pa je eden od njiju odvrnili, da ve, kaj so ciste. V
intervencijskem vozilu je padla v totalno stisko, začelo jo je dušiti.
Na policijski postaji so jo zmerjali, celo grozili z nasiljem, jo
postavili ob zid in pregledali. Nato so ji vzeli vse osebne stvari,
vključno s torbico, v kateri je imela zdravila, ki jih mora jemati.
Noč je preživela v celici na policijski postaji na Tovarniški ulici v
Ljubljani.

Skupaj z njo so vklenili in na pridržanje odpeljali tudi glavnega
urednika Radia študent Tomaža Zaniuka. Kot je povedal, se je nekaj po
polnoči na Metelkovi v klubu Jalla Jalla udeležil manjše komemorativne
slovesnosti ob smrti prijatelja. Ko je opazil, da je pred klub
prispelo policijsko intervencijsko vozilo, je odšel ven iz kluba in
takoj opazil po njegovem trdnem prepričanju uporabo prekomerne sile
dveh policistov nad, po njegovi oceni, več kot 50 let staro gospo,
torej mojo prijateljico. Brez pomislekov je stopil do policistov, ki
sta izvajala »strokovni postopek« suvanja gospe ob policijsko vozilo
in ju skušal vljudno opozoriti, da je gospa očitno bolna in da ni
nobene potrebe po tovrstnih strokovnih prijemih. K njemu sta stopila
druga dva policista in ga opozorila, da moti postopek in da naj se
oddalji. To je tudi storil – umaknil se je za okoli 15 do 20 metrov
–, vendar ko je videl, da se nasilje nad gospo nadaljuje in celo
stopnjuje (policista sta gospo podrla na tla in jo vklenila v lisice),
je policiste še nekajkrat opozoril na to, da je gospa bolna. Nato so
policisti tudi njega grobo vklenili, vtaknili v intervencijsko vozilo
in ga skupaj s prijateljico odpeljali na policijsko postajo na
Tovarniški ulici v Ljubljani, ker so tudi njega pridržali. Oba so
spustili okoli 12. ure opoldan.

Zgodba odpira veliko vprašanj. Čemu služi in predvsem kakšen je namen
tako grobega izživljanja in poniževanja ljudi — zdravih, predvsem pa
bolnih? Ali je res vsak ugovor in nasprotovanje policijski represiji
že kar »motenje uradnega postopka«, kakor se bo skoraj zagotovo glasil
odgovor policije. Koga policija varuje s takimi vandalizmi in kakšno
družbo vzpostavlja? Ali nam temeljna državljanska etika, če že ne obče
človeška, ne narekuje, da oporekamo in opozarjamo na nasilno ravnanje
s soljudmi; kako naj rečemo vladavini, v kateri se lahko policisti po
svoji poljubni presoji »strokovno znašajo« nad vsakim, ki se ga ne
bojijo? In nazadnje, ali so vsi policisti resnično usposobljeni za
opravljanje svojega dela? Namreč, ko sta se (prav tako prejšnji teden)
v člana istega igralskega ansambla, v katerem dela moja prijateljica
več kot tri desetletja, iz neprednostne ceste zaletela dva
varnostnika–velikana, policisti niso bili sposobni korektno opraviti
postopka oziroma svojega dela in ugotoviti povzročitelja nesreče.
Prepričana sem, da zaradi strahu pred njima, kar je v celotni zgodbi
seveda samo druga plat iste medalje. Kakšni so strokovni razlogi in
ocene za izkazovanje, v prvem primeru, tako pretiranega nasilja in
moči posameznih podivjanih ljudi, zaposlenih v policiji, in v drugem
primeru tolikšne popustljivosti?

Metelkova mesto simbolno velja za prostor, ki ne upošteva in se do
določene mere upira konceptu neoliberalne in prekomerno administrirane
družbe, zato je pogosto tarča policijskega ustrahovanja in represije,
čeprav ravno statistika te iste policije navaja, da je na Metelkovi
manj varnostnih problemov kakor v drugih območjih središča Ljubljane.
Cena, ki jo Metelkova plačuje za svojo nepokorščino, so prikrite
grožnje in izživljanje policije nad obiskovalci Metelkove. Zgornja
štorija namreč ni izjema, samo v podrobnostih je bolj drastična in
bolj brutalna.

Ceno za postopke tako imenovane normalizacije družbe bosta tokrat
plačala moja prijateljica in Tomaž Zaniuk – vsak okoli 840 evrov.
Sprašujem se, kolikšen in kakšen račun namerava policija in država
izstaviti vsakemu od nas in družbi kot celoti?

Nina Kozinc

Če nimam besede v Državnem zboru, mi ostanete vi

Ta mandat se je začel z napovedjo vojne medijem.
Nadaljeval se je z vojno z mediji in za medije. In končal se bo v najbolj umazani bitki na račun medijev.

Drži, kar je nekoč dejal republikanski senator Tom Coburn v komentarju o razlogih za poraz republikancev na volitvah: “Eden največjih paradoksov politike je ta, da je vladanje z namenom ohranitve moči gotov garant njene izgube!”

Danes Janez Janša ne zmore razumeti Fincev, ko mu sporočajo, da spoštujejo svobodo medijev in da se vlada ne bo nikoli vpletala v njihovo delo.
Kako naj bi razumel, če to ni v njegovi krvi? Zanj so bili mediji vedno – ne le tokrat – zarotniki proti lastni državi.
Naročilo finski televiziji, da naj objavlja popravke, nasprotno mnenji in drugačna dejstva in da naj kar posname nadaljevanko – Patria drugi del – je v luči vladnega dojemanja medijev seveda skrajno sramotno. Kiks. Zmota. Žalitev. Kot, da smo pozabili svoj evropski status in da se vedno na novo vračamo v preteklost, kjer so bile cenzurne in politkomisarske komisije logična realnost.

»Preganjanje Romov kvari podobo Slovenije, Preselitev romske družine sproža vprašanje človekovih pravic …«je pisalo na prvih straneh New York Timesa, Herald Tribune in Le Monda. Bilo je v času, ko romska družina ni mogla več ostati na svoji zemlji in ko se je premier jezil na medije, češ, da posvečajo romskemu problemu preveč pozornosti.

Na moje, takrat postavljeno poslansko vprašanje glede internacionalizacije dogodkov in dejstva, da so državljani začeli pravico jemati v svoje roke, je Janez Janša javno odgovoril, da so članke v tujih medijih pisali slovenski novinarji.
Dejal je: “Kar se tiče teh vesti, ki ste jih brali, veste, je tako, kar nekaj poročevalcev ali dopisnikov tujih tiskovnih agencij hkrati novinarjev slovenskih medijev ….in te vesti, ki jih objavljajo tuje agencije o tem dogodku, so napisane najprej v slovenščini in potem gredo takšne v svet” (22.redna seja DZ, 20.11.2006)

Članek Hounding of Gypsies Contradicts Slovenia s Image v New York Timesu je podpisal novinar z imenom in preimkom (Nicholas Wood), za katerega bi težko trdili, da je bodisi poročevalec, bodisi dopisnik tujih agencij in hkrati novinar slovenskih medijev.
Spomnim se, da je časopis Dnevnik naslovil vprašanje na uredništvo tujega osumljenega časopisa kaj je sedaj z njihovimi v Sloveniji napisanimi članki. Povsem so znoreli, kako lahko pride komu kaj takega sploh na pamet … in ponovili zlato pravilo o svobodi medijev.

Tudi minister Rupel je rad postavil pod vprašaj verodostojnost dela slovenskih in tujih novinarjev. Tako je pisanje ugledne revije The Economist označil za smešno in neverodostojno.

Kdo torej pljuva po starih časih, ko so bile besede preštete, misli pa ukročene? Tisti, ki se v njih najbolje znajde in jih ne more zapustiti.