Namesto, da bi končno začela zbirati skupaj moje zapise, ki so v vseh možnih oblikah raztreseni po različnih računalnikih, disketah, kasetah, cedejih, ključih, printih, zbirkah in skicah, raje s to spletno stranjo odpiram še en kanal zapisovanj in dopisovanj.

Izgovor, da preložim delo na jutri? Pomanjkanje vzpodbudne komunikacije? Praznina pred prvim zamahom s katerim narediš red v kaosu? Kaj vem, vsega po malem, najbrž.
Kaos, ki ga je treba spraviti v red je pravzaprav obljuba, ki sem jo dala Tarasu. Preganjal me je, da naj svoje zapise končno zberem v knjigo, sam pa bo zanjo prispeval uvodne misli.
Jaz pa sem dajala raje prednost amandmajem, zakonom, fajtom, blogom, programom – skratka vsemu razen sebi.
Enkrat mi je pisal, da ga lomim in naj imam pred očmi, da ne bo večno živel. In naj mu končno že dostavim moje filmske oddaje, zaradi katerih se je pripravljen spopasti tudi z njemu zoprno tehniko.
Sama ga seveda s tistimi kabli in playerji ne bi opremila nikoli, ker me begajo tako kabli kot občutek, da nekoga v nekaj potiskam. Neumno.
Gregor je to naredil mimogrede: dostavil, zmontiral, podučil. Takrat sva šla v Avber zaradi Tarasovega rojstnega dne. Uf, kako sem se mučila, kaj naj mu poklonim! Predvsem zaradi tega, ker sem vedela, da ne pričakuje ničesar. On je itak pričakoval le držo. Neupognjeno držo. Vrnjeno besedo. In čisto misel.
Dobro, tistega darilnega spomina na najinega Mantegno je bil najbrž vesel. Toda brez sape je ostal ob starem kovinskem kovčku v katerem je bil pisalni stroj Ivana Mraka, ki mu ga je prinesel Gregor.
Hudiča, kje je vendarle našel to staro mašino in jo dal v prave in pooblaščene roke!? In to kmalu zatem, ko je Taras izdal knjigo o Ivanu Mraku! Genialno.

Pa se s Tarasom čez slab teden slišiva in se pozanimam kako mu kaj gre z DVD predvajalnikom.
»Dostojevski je genialen«, hiti razlagati.«Dostojevski?« vrtam po spominu.
In mi pove, da mu je Gregor mimogrede pustil kakih deset epizod Idiota, ki sta si jih z Alenko družno in nemudoma pogledala.
Hm, koliko neogledanih podobnih stvari leži po mojih policah cela leta…

Moje Povečave, ki jih je gledal še potem v Petru Držaju so ga skrajno intrigirale. Še posebej serija o fašizmu in o Golem otoku. Jasno, mnogo tega mu je bilo poznanega bolje kot komurkoli drugemu – toda vseeno ga je presenetilo moje spominjanje na to, da sem za serijo o Golem rabila več kot leto dni preden sem jo sploh začela snemati.
Ja, leto dni mehko-trdega pregovarjanja žensk, ki so bile zaprte na Grgurju.
Takrat sem namreč vztrajala, da spregovorijo ženske, kajti pripovedi zapornikov iz Golega otoka niso bile več skrivnost. Toda o ženskem zaporu na Grgurju, ki je tik zraven Golega, se ni nikoli govorilo. Tudi o tem, da je bila istočasno na Grgurju zaprta žena, v najbolj ponižujoči jami na Golem pa njen mož – ne vedoč eden za drugega.
Zakaj so ženske o tem tako težko (spre)govorile? Zakaj so te rane zapirale vase in se ob njih potem, ko so vendarle pristale na moje prigovore, tako boleče odpirale? No, vprašaji seveda imajo nedvoumne odgovore.

Kakorkoli že, moje knjige ni (še). Uvodnika pa ne bo nikoli.

Tako bom v bodoče škrebljala z vami – ali pa brez vas – o temah, ki se mi bodo dnevno rojevale te dni.
Opozarjam, da preveč živim v spominjanju in sanjarjenju zaradi česar vam ne bom ravno ponujala dnevnoinformativnega oddajanja. Pa tudi uravnoteženih inforamativnih vsebin.
Konec koncev, blogi, spleti, dnevniki in podobni žanri so poti, ki jih tlakuje narcisizem, subjektivizem in želja, da se vidimo tam, kjer nas vi ne vidite.