Frka. Dan je bil malo žalosten in vedela sem, da bo še bolj, če bo Morricone privlekel na plan šlagerje, ki so kriza za dušo. Potem bi bila moja kriza še večja in ne bi več jamčila zase.

A glej ga! Začel je z dolgo mistično kantato za flavto, orkester in zbor, ki naj bi se izvajala v katedrali, v kateri naj bi bili inštrumenti razporejeni po treh ladjah.

Namesto, da bi padla v glasbo, sem skoraj padla iz stola. Subtilnost zvokov, glasbenih tišin mestoma povsem potuhnjenih tonov, je brutalno uničeval ropot, klepet in smeh izza zida v Križankah. Tako moteče, da so se glasbeniki vznemirjeno ozirali naokrog. Organizator, ki je znal zaračunati 80 evrov za glasen stol,  ni zmogel enega redarja, da bi si Križanke  pridobile tistega nekaj miru, ki ga je  katedralah na pretek. Konec koncev je bila to prva Morriconejeva izvedba kantate, ki jo je pisal skoraj leto dni.

Z genialnim naslovom: Praznina polne duše.

Prav za moj dan – no ja, dneve – ko je vse bolj prazno. A paradoks naslova je v tem da imenuje praznino v duši, ki je polna.

Rimski orkester pod Morriconijevo taktirko je seveda nadaljeval s filmsko muziko. A ne s pričakovanim venčkom the best of the best. Hvala bogu, ker – kot rečeno – bi bilo nevarno za oči in bi bilo prepoceni za uho. Zanimivo, da je začel z glasbo iz filma Gilla Pontecorva, ki je v petdesetih snemal na slovenski obali Veliko sinjo cesto z Yvesom Montandom in Alido Vali. Pontecorvo mi je pripovedoval, da je med snemanjem nenehno na skrito uhajala v Pulj, ker je tam živela njena sestra. Skrivoma pa zato, ker je zanikala svoje YU poreklo.

Tema iz filma Bilo je nekoč v Ameriki Sergia Leoneja je bila izbrana previdno.

Čakala sem tisto, zaradi katere se mi lomi srce vsakič, ko jo povežem s sliko.

Naj izdam, da gre za eno mojih najljubših filmskih sekvenc, ki me vedno na novo zvije. Dovolj, če jo vidim v svojih mislih. In vidim jo natančno: De Niro povabi svojo nikoli dosegljivo in življenjsko  želeno Deborah (Elizabeth McGovern) v hotel Excelsior (vedno grem tja, ko sem na Lidu), kjer sta le ona dva in orkester. Čebljata ob oknu, ki ujema morje s pomolom, vse je kristalno in belo, vključno z  njeno obleko. Orkester zaigra (ekstenzivno Deborah temo), De Niro jo povabi na plesišče, nežno plešeta, muzika ubija.

V naslednji sekvenci ubija De Niro z usodno napako, ko  kasneje pred hotelom v mivki dobesedno naskoči tako želeno žensko in uniči vso krhkost želje, ki jo je gradil pod žlahtno morriconejevo temo na plesišču.

Bela obleka se strga.

Praznina polne duše se je De Niru potem dogajala vse do zadetih poznih let. Spodletelo jima je le meso.

Morricone je – sicer že izmučen – a vendarle pripravljen, vozil naprej preko De Palme (Žrtve vojne), Almodovarja (Zaveži me!), Tornatoreja (Cinema Paradiso, Malena) do Misije Rolanda Joffeja. Toda tudi tema iz filma Misija ni bila eksploatirana v tistem delu, ki je najbolj rastoč, herojski  in pompozen. Izbral je subtilnejši in manj ušesu znan motiv, kar je večeru dalo potrebno dostojanstvo.

Morriconijevo glasbo imam seveda rada. Nanj sicer nimam najboljših spominov, ker je bil na najinem pogovoru pred leti nekoliko nejevoljen. Jasno, intervju sva imela v zgodnjih jutranjih urah deževnega dne in tik pred njegovim odhodom iz Benetk. Zraven je bila njegova soproga, ki ni odmaknila ne pogleda in ne ušesa od njega. Predvsem pa je štela minute, ki mu jih je odredila.

Jaz pa bi rada namesto minut imela ure!