Večino nadzornih funkcij je že počiščenih in jasno je, da je sedaj na vrsti RTV Slovenija. Da je večen predmet poželenja vemo že od takrat, ko ji je pravila natančno, z vejicami vred, zapisal človek desnice* na način, ki še danes omogoča uporabo t(r)umpastega recepta, da je za njeno ozdravitev in prelevitev potrebno pogoltniti pravo količino dezinfekcijskih sredstev, ki učinkovito sperejo vse njene notranje organe.
Recept danes pišejo tisti, ki vsak dan aktivno diagnosticirajo njen status in jo predstavljajo kot kužno – od tega, da je potratna, bevskajoča, prevelika, da zaposluje prostitutke in da ne sledi njihovemu interesu. Dezinficirati jo ne bo težko, ker zakon ni poskrbel le za vse vejice, temveč predvsem za politično premoč v obeh ključnih organih, ki omogočata njen prevzem in tudi možnost, da jo lahko vodi nekdo, ki se spozna na prodajo avtomobilov, o hiši pa nima pojma.
Ampak te dni, ko je RTVS opravila še vidnejšo vlogo kot sicer – vlogo v službi javnega interesa, ko je vstopala v izolacijo z maksimalno povednostjo in odgovornostjo vseh svojih programskih vsebin, je prej omenjeno čiščenje postavilo sedanjo brezkompromisno politično posadko v zagato.

Kajti potem, ko je RTVS doživela kolesarski poklon, večjo gledanost in izraze javnega zaupanja, jim je vseeno nekoliko težje prevzemati vajeti nad njo.
Ampak ne si delati utvar, da bo v bodoče zadrega prevelika in da bo cunami umanjkal. Sporočila iz kleti in zunaj nje postajajo vse bolj zgovorna in rokovanja s takimi situacijami jim niso tuja. Konec koncev, predčasno so že razrešili nekaj nadzornikov in postavili tudi nove svetnike/svetnice.
Hm, so pa vseeno v zamudi, kar jih zagotovo močno grize – kar se da prebrati iz zadnjega glasu, ki vre iz njih. Namreč, v vmesnem času, je RTVS naredila marsikaj, kar bi težko, če bi jo že prej premontirali – tudi tako, da bi ji odrekli RTVS prispevek. Poziv k neplačevanju prispevka je pač njihova najboljša in najpreprostejša mantra za širjenje nezaupanja do hiše.
Se spomnite referenduma o grimsovem zakonu z geslom: »Za boljši in cenejši RTV program!«?
Poziv k bojkotu plačila delovanja javnega zavoda, ki tako mehko pade v vsako uho, je namreč všečna strateška pot k prevzemu zavoda. Na vrhu te povorke je sam predsednik vlade, ki redno agitira k bojkotu plačila osrednjega kulturnega, izobraževalnega in informativnega medija.
Ampak, pomislimo: če bi bil prispevek premeščen na vlado, bi bila RTV Slovenija popolnoma prepuščena njeni dobri volji in okusu (zato tega modela tako rekoč ni). To je najbolj neposredni način njenega obvladovanja. Če sem bolj konkretna: bi TVS po oddajah Tarča in drugih informativnih programih, ki so opravili več raziskovalnega dela kot ga bosta preiskovalni komisiji v DZ (ena ustanovljena zato, da bi blokirala delo drugo), skratka, bi sedanja vlada še financirala javno službo? Jasno, da ne. Financirala bi pač tisto, ki bi podaljševala programe v tako imenovani službi ene resnice/desnice.

Ne sprašujte se sedaj zakaj je temu tako že desetletja, ker je odgovor preveč enostaven in nujno zadene na vsaj malo samorefleksije. Kajti, ko je bila na mizi drugačna možnost, torej v nadzornem in programskem svetu apolitična zastopanost, strokovna preglednost delovanja, tematskost programov, neizenačitev novinarjev z javnimi uslužbenci in bolj strokoven način organiziranja, je ob botrovanju kimavih in kilavih det z lahkoto padla.
V tem smislu smo ostali na tistem: zakon o RTVS ni slab za tistega, ki je na oblasti.
Zato je bil le en zares resen poskus, da se ga spremeni.

Priti in ostati na oblasti je brez medijske podpore izjemno težko. Boj za nadzor nad mediji je boj za nadzor nad pozornostjo, ki jo ne nadomestijo niti novi kanali komuniciranja.
Ampak dajmo že enkrat videti v javni službi tudi to, kar je tudi izven ciljanega programa. Dajmo videti v njej tudi največjo kinodvorano, koncertno in gledališko dvorano, najbolj obsežen digitalni arhiv v državi, izobraževalno inštitucijo, podpornico slovenskega filma, producentko večinskega deleža dokumentarcev, klepetalnico, prepoznajmo programske vsebine za manjšine, verske skupnosti, invalide in še marsikaj, za kar ne bo nikoli nihče v tako širokem smislu skrbel kot lahko to počne avtonomna javna služba.
Ne trdim, da je optimalna. še zdaleč ne. Trdim pa, da je potrebna.
*Branko Grims, 2005: «Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto kar se sedaj nekje celo naklepa, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred«.

Kar nekaj nas je omenjenih v vladni depeši. Seveda v popolnoma zmanipuliranem kontekstu. Ker sama vem, kaj sem, kako in zakaj delam, me je zmrazilo, da nas pisuni iz vladnih vrst špecajo evropskim inštitucijam s popolnoma neverodostojnimi povzemanji medijske krajine v Sloveniji. Če so tovrstni denuncianti, ki lažejo Evropi in v blato potiskajo našo državo v službi desnice, potem naj povem, da sem sama v službi resnice.

Zato me čudi, da v včerajšnji razpravi v DZ, ni prišlo do jasne zahteve po umiku neprimerne depeše in tudi po umika odgovornih ljudi, ki so jo napisali, podpisali in jo poslali. Kajti njihova oziroma vladna neodgovornost do odgovornosti je pljunek na odprto družbo. Obračunavanje z mediji in ljudmi pomeni žaganje načel svobode. Zato upam, da bo razprava na odboru za kulturo v nadaljevanju prešla na vsebino depeše in ne zgolj na vprašanje kdo je njen poštar. Torej na to, kar je pismonoša in zunanji minister – sicer že iz preteklosti vešč dostavljanja prikrojenih žemljic pred hotelske sobe tujih novinarjev – včeraj dejal: »Ali se strinjam z vsebino? Povejte mi, kaj od zapisanega ne drži?«
Nič novega ni, da so jim mediji tako slasten predmet poželenja. V preteklosti smo že slišali žuganje, da se medijem ne splača voditi vojno z oblastjo. Doživeli smo rušenje javnega servisa medtem, ko so se v odboru pri Svetu Evrope držali za glavo kakšen recept za katastrofo je spisal Grims, ko je spregledal ključno besedo vsakega novinarstva: neodvisnost.

V depeši se ob mojem imenu pojavlja tudi ta beseda, neodvisnost. Ampak v narekovajih. Torej kot takoimenovana neodvisnost. Saj vemo, takoimenovana stroka, takoimenovani zakoni, takoimenovana dejstva, takoimenovana verodostojnost. Torej moje dokumentarne filme lahko gledate s pogledom v narekovajih.

Ampak kaj nam to degradiranje javne besede v depeši sploh pove? Zagotovo to, da jih je strah. Da se bojijo medijev. Da jih hočejo nadzirati in jim vezati plašnice na oči.

Upam, da verodostojnega novinarstva ni mogoče utišati z militarizmom, z nadziranjem in s poniževanjem. Tudi s takim, kot smo ga poslušali včeraj.

V Italiji vse bolj raziskujejo zakaj je bil korona virus tako uničujoč v Bergamu in okolici. Prej kot v obisku nogometne tekme vidijo razloge v interesih kapitala – tudi pri mnogih podjetjih, ki so povezane s Kitajsko. Marsikje so delavce puščali, da so nadaljevali z delom, četudi so že zelo zgodaj imeli očitne znake obolelosti.

Kmalu potem, ko smo tudi pri nas videli film Ime mi je Li (Io sono Li, režija Andrea Segre), sem se odpravila v Chioggio, kjer je bil ta film posnet. Šla sem tja zato, ker rada obiskujem filmske lokacije in jih potem primerjam s filmom, predvsem pa zato, ker mi je bil film izjemno všeč. Spomnimo: gre za nežno prijateljstvo med dvema tujcema: prišlekom iz Istre, ribičem in Pesnikom, kot mu pravijo (igra ga Rade Šerbedžija) in Kitajko, ki je ena izmed tisočih Kitajk, ki je dela v italijanskih fabrikah. V človeka nevrednih pogojih. Prišla je zato, da bi zaslužila denar s katerim bi omogočila odplačilo dolga in tako dobila nazaj svojega sinčka. Delodajalec jo je prisilil, da je podpisala skrajno izkoriščevalsko pogodbo, a zaradi sina je pristala na najbolj ponižno izsiljevanje. Ko so jo iz Rima preselili v Chioggio, majhno mestece v beneški laguni, se je zaposlila kot natakarica v tamkajšnji taverni.

Zgodba je ganljiva, Rade izjemen, film pa učna ura iz sužnje- kapitalizma.

Ko sem hodila po Chioggi me je presunilo, kako so prizori iz filma identični prizorom iz tega ribiškega mesteca. Našla sem betulo (Paradiso!) v kateri je delala Shun Li in kjer so snemali prizore z domačini. Tu sta se dekle in Rade tudi spoznala. Kot, da bi vstopila v film: za mizami so bili stari domačini, ki so igrali briškolo, za šankom je bila Kitajka, po stenah so viseli kitajski in italijanski izveski, iz kota je brbotala televizija.

Pa enega tipičnega za mizo previdno vprašam, če so si ogledali film in kako je bilo na snemanju. Namreč spomnila sem se obrazov. Zgarani so bili prav toliko kot tisti Kitajci za stroji v tovarni. Le časa so imeli več. »Pa ja, smo snemali, nič posebnega, naš vsakdan, eni so film videli, bil je menda na televiziji«, so nadaljevali, ne da bi jih ganil velik uspeh filma.

Njihovo življenje je bilo tam in ne na filmu. Kitajka za šankom je bila vljudna tako, kot je bila krhka Shun Li v filmu. Opazovala sem jih in tudi meni se je zdelo, da še nisem doživela tako tanke črte med filmsko in realno podobo. Prvič se mi je zdelo, da lahko film čutim z isto močjo kot v temnini filmske dvorane.

Danes so prazne dvorane in prazna je betula Paradiso. Tovarne najbrž pripravljajo že nove pogodbe.