Seveda predlagane horuk spremembe medijske zakonodaje ne vodi razmislek temveč interes, podložen z zlobo. Misliti pomeni razumeti obče sisteme varovanja svobode izražanja in javnega dobrega. Zloba pa pomeni spregled teh demokratičnih postulatov v prid lastnih interesov in ciljev.

Za kaj gre? Interes vladajočih je nadaljevanje in utrjevanje oblasti. Ker je to lažje ali sploh možno ob kimajočih in odvisnih medijih, so na hitro zmetali skupaj rešitve, ki nimajo logike v strokovnih naslombah, analizah in poznavanju medijske krajine, temveč v čeznočnem cunamiju, s katerem masakrirajo več muh na en mah.

Tu jim je potrebno priznati brutalno veščino, ki jo spodobne politične opcije, ki so v preteklosti analizirale, javno debatirale, vključevale v diskusijo vse vetrove in vse strokovne podlage, niso nikoli imele.

Masaker je torej zvit: da se znebiš vodstva javne radiotelevizije, za katerega premier javno pove, da mu ne zaupa niti toliko kot je črnega pod nohtom, oslabiš celotno javno inštitucijo. Vzameš ji denar ne da bi sploh razumel zakaj ga inštitucija potrebuje in kaj – razen v info programih – sploh počne. Zasežen denar, preusmeriš k drugim medijem, po vsej verjetnosti njim kompatibilnim, lahko komercialnim, lahko propagandnim, lahko medijsko nepismenim, lahko tudi takim, ki so v solastništvu vladajoče politike. Da RTV Slovenija ne bi imela prelahkih argumentov na ustavnem sodišču, češ, da za isti prispevek ni mogoče vseh nakrmiti, ji zvišaš možnost obsega oglaševanja, kar pa je po definiciji sprto z javnimi radiotelevizijami, ki jih tudi omejen delež oglaševanja ločuje od komercialnih postaj. Ampak, če povečaš obseg oglaševanja javni radioteleviziji, se posledično oslabijo komercialne televizije – torej še en zamah v verigi cunami učinkov.

Zgodba s posegom v zakon o STA, ki vse od nastanka leta 2011, ni imel niti enega problema, ker je bil pripravljen strokovno, premišljeno in brez možnosti mutenja po osredni tiskovni agenciji, je tudi prosojna. Tudi tu jim gredo na živce vodstvo in želje po obvladovanju izvora novic. Slovenska tiskovna agencija je namreč bazična posredovalka ključnih informacij za domač in tuj prostor. Vladi predstavlja sedaj problem visok prag večine v DZ za imenovanje članov/članic Nadzornega sveta, ki imenuje direktorja/direktorico STA. Da bi ruknili sedanje vodstvo sicer dobro delujoče agencije, so zakon prikroji njihovem apetitom in račun izstavi še RTVS, mogoče tudi v želji, da se vsi mediji med seboj posledično še pokoljejo. Kajti vedno težje jim bo.

To je seveda le nekaj opazk, saj je arzenal zvitih & zlobnih in škodljivih daljši. Če jih uveljavijo pomeni, da jih je prostor vreden. Kajti v preteklosti se je znalo rušiti smele in kakovostne rešitve, znalo se je čakati deset let, da se bo kaj potrebnega izboljšalo, znalo se je debatirati o strategijah in tudi pogoltniti to, da jih ni bilo.

Ennio

Bi imeli prizori hrepenenja, odpovedi, zadržane erotike, eksplozivne strasti, zatiranih želja, izgubljenih priložnosti in odsotne ljubezni tako močan čustveni naboj, če jih ne bi podložila, podkrepila in sploh osmislila Morriconejeva Deborah Theme v filmu Sergia Leoneja Once Upon a Time in America?

Ne, ne bi. Zdi se, da njegova glasba režira vsak kader, da diktira reze, narekuje tempo in usmerja naše oko mnogo dlje čez polje vidnega – v polje čutnega.

Scena, ko Robert De Niro zakupi hotel Excelsior na Lidu, ga sprazni, vanj postavi le orkester in Deborah, ki jo v beli praznini bleščečih lestencev povabi na večerjo in ples je antologijska in vrhunec čutnega zapeljevanja v vsej filmski zgodovini. Deborah (Elizabeth McGovern) postopoma opušča zamere, se vrača v njuno neločljivo otroštvo, De Niro je na robu, ko je ohranjanje distance komajda še možno.

Ko gresta nato na plažo pred hotelom s scenografijo v morje zaritega pomola, se do konca priigrana nežnost samo še stopnjuje. A kasneje eksplodira in Deborah tema gre k vragu. V avtomobilu se erotika sprevrže v to, kar se ne bi smela, v mesenost, ki ju bo dokončno oddaljila.

Glasba se bo vračala v De Nirovih spominih, v njegovem mladostnem kukanju skozi špranje in lovljenje pogledov na zanj usodno mlado baletko. V starosti bo poglede skozi kukala, vrata, luknje, špranje in vogale podvajal z mladostjo. Deborah se bo vračala skozi oddaljeni pogled okna na vlaku, ki jo bo odpeljal stran od njega.

Bi brez glasbene spremljave razumeli njegov obraz, njegove zadrege v očeh in ambivalence njegovega dolgo, zelo dolgo prisotnega obličja v kadru? Bi se mu lahko sploh sprožili vsi tisti spomini, ujeti v kukala pogledov? Ne. Zvok jih ne le podčrtuje, jih oživi.

Na terasi hotela Excelsior, prav tam, kjer se je odvijal prizor dvorjenja, sem se z Morriconejem pogovarjala. Intervjuja, ki ga je nadzorovala vedno prisotna žena, se niti ne kaj dosti spominjam, dvomim, da je shranjen, vem pa, da je bil v zgodnjih jutranjih urah in obtežen s skrbjo, ali bo kamera zamudila.

Ampak, Ennio ni bil človek, ki bi glasbo razlagal, ampak jo je magično ustvarjal.

V življenju mi je mnogokrat pomagala.   

Konec 19. stoletja gredo na kolo tudi ženske. To sproži plaz očitkov o njihovi nespodobnosti in pregrešnosti.

»V napačni poziciji telesa pri kolesarjenju – nagnjeno je naprej – naj bi imel posledični pritisk na klitoris v vsakem primeru zaznaven stimulativni efekt. Poleg tega pa naj bi naporno poganjanje pedal kolesarko še bolj razvnemalo, povečal naj bi se dotok krvi v območje spolnih organov«.

Tako je v Slovenskem narodu (1898) zapisal Anton Aškerc, ki se je podpisal kot »vaš vdani Antikolesarjevič«.  

»Četudi bi izločili vse tiste primere, kjer je bil prednji konec sedeža namenoma (!) navzgor ukrivljen, naj bi že sama pozicija sedenja žensko silila v vzburjenost. Sedenje z razširjenimi stegni naj bi po mnenju nekaterih že samo zase nudilo zadovoljiv stimulans«.

Aškerc je najbrž sledil tudi tujemu tisku, kjer so se ravno tako odvijale moralistične polemike o škodljivosti kolesarjenja. Zdravniki so svarili pred okvarami dihal, če se kolesari z odprtimi usti, kolesarkam pa so svetovali, naj se o morebitnih škodljivih učinkih posvetujejo z zdravnikom, če nočejo postati sterilne. Nekateri so zatrjevali, da bo kolesarska manija, ki je zagrabila ženske, pripeljala do masovnega samomora, kolesarjenje pa so celo primerjali z učinki hašiša, češ, da se zaradi enoličnega vrtenja pedal lahko ustvari pritisk na možgane, ki pahne v posebno psihično stanje. Da ne govorimo o razkrivanju ženskega telesa!

»Če pade moški s kolesa – prava reč!«, nadaljuje Aškerc

»Kaj pa, če pade dama s kolesa! Če pridejo njena krila v najfatalnejši nered, če se na cesti razgali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi?«

Avstrijska pisateljica in borka za pravice žensk Rosa Mayreder je 1905. zapisala, da je kolo k emancipaciji ženske prispevalo več kot vsa prizadevanja ženskih gibanj skupaj. Seveda je malo pretiravala, ampak v odnosu do telesa in odprtega duha je bilo to, da se je ženska smela povzpeti na kolo, za takratni čas velika zmaga.

Kajti spomnimo, leta 1893 je dr. Anton Mahnič v Rimskem katoliku še suvereno razlagal, da je »žensko narava obdala s čutom sramežljivosti; le dokler jo pustimo mirno in tiho cvesti pod nje zagrinjalom, ohrani ženska svojo čast, svojo mičnost in lepoto, le do tedaj ostane — ženska ; kaker brž pa ji damo priložnost, da jame stopati izza ograje naravne sramežljivosti, ko jo napeljujemo, da začne pred tovarišicami, posebno pa pred možkimi ude pretegovati in nategovati, kaker jih ni še nikdar, da začne dele telesa, katerim je narava odkazala bolj skrito mesto, pred drugimi stegovati in izstavljati, čedalje bolj gine iz nje tista nežna boječnost in sramežljivost, ki je ženske najlepši kinč, pa tudi najzanesljivejša varuhinja njene poštenosti«.