V nedeljo zvečer

Delo me je res vrglo iz tira.  Dokler so mi ga vsak večer dostavili v nabiralnik nisem niti vedela, kako so me spravili v navado, ne bom sicer rekla ravno v odvisnost. Sedaj, ko so večerno izdajo ukinili, mi jutranja uhaja iz zanimanja. Neprijazna racionalizacija. Smo ponočnjaki res tak strošek? Saj se vendarle ve, da spletne strani ne požirajo papirja  in da je tekma še vedno navidezna,  prej v domeni percepcije, kot v nakladi časopisa. Problem naklade je pač drugje, ne bi trdila, da v konkurenci računalniškega dostopa.

Kakorkoli že, do nedavnega sem z Delom opravila zvečer v materialni obliki, z Dnevnikom in spletom pa v virtualni. Zjutraj pa še z ostalimi – pa ne povsem selektivno. Skozi roke mi gredo skoraj vsi informatorji, res pa je, da mnogokrat s križnim in izbirčnim branjem.  Starih informacij praviloma ne maram in če nanese, da si jih dam na zalogo, mnogokrat na zalogi tudi ostanejo. Za dnevni tisk velja pač pravilo svežih žemljic. In sedaj, ko so me na Delu neprijazno spravili ob ta vonj, me silijo na računalnikpikasi, ne da bi ob tej priliki tudi osvežili spletno stran. No, ja.

Torej, “V nedeljo zvečer” sem zablogirala  še v nedeljo.  Zdelo se mi je potrebno, da se pridušim nad PTT (bo za drugič), ko mi iz ambientalno prižagane televizije zazveni  nekaj klavirskih tonov, ki jim takoj določim avtorja. Saj ni bilo prvič, a tudi tokrat me je presenetilo, da se že spet butnem po glavi zakaj vendarle ne memoriram vsaj tistega nekaj tv programa, ki me zanima.

Torej zavijem do ekrana, kjer vidim, da je prava slika na pravo glasbo. Sedma božja zapoved K. Kieslowskega v tandemu z Zbigniew Preisnerjem. Zato je sedaj že ponedeljek. Leta so mi zbrisala filmsko zgodbo, ki sem jo videla že davno. Ne pa tudi vseh slik. Katere slike, podobe, sekvence, plani, deatjli…iz  oddaljenega filma ostanejo za vedno v spominu? Tiste, kjer so emocije natrše in kje je poved najbolj dušno spiljena.

Od sedme zapovedi sem imela pred očmi prizor z dekletom, ki pelje svojo hčer v gozd na zapuščeni vrtiljak. Zeleno, živobarvni vrtiljak, rdeč plašček, tesnobna mlada mamica, njen objem…Mlado dekle namreč ukrade doma šestletno deklico in ji razkrije, da je njena prava mama, medtem ko mala misli, da je njena mama njena babica. Dekle, ki je otroka pri šestnajstih letih dala v “last” svoji materi, želi vstopiti v drugo, resnično vlogo, a ji ni kos. Igra prikritih indentitet je kratka in nemogoča, stvari se vrnejo v utečeno laž, malo dobi babica, prava mama pa se odlepi ob spoznanju nemoči preobrata in skoči na vlak, ki pelje v tujino. 

Vsakič znova podležem genialnemu konceptu pokojnega poljskega režiserja Krzsysztofa Kieslowskega, ki je skoz negacijo ali bolje skoz razkrivanje  relativnosti trdnih tez (v tem primeru desetih božjih  zapovedi, kasneje z Modro,  Belo, Rdečo  treh svoboščin francoske revolucije) pervertiral predvideno  videnje in vnesel mrežo novih. “Ne ubijaj!” je posnel na način najbolj realistične ekranizacije brezsmiselne smrti, “Ne želi žene svojega bližnjega!” je prikazal z najbolj mehkim možnim izlivom ljubezni preko dotika  očesa mladega fanta, ki je s pomočjo  kukala opazoval dekle v bližnjem stanovanju…Vse te njanse, ki jih pri Kieslowskem obožujem in niso vezane le na režijski, temveč tudi na njegov miselni trust, so me enkrat – tega je že davno – toliko bolj utrdile, ko sem ga tudi srečala. Običajno je bil zadržan in tih. Množico, ki se je zgrinjala nanj ni niti ljubil, niti sovražil. Bil je ciničen, a ne do te mere, da bi jo odgnal. Odgovarjal je kratko, raje je kadil, kot govoril. Ko je spregovoril, bi se lahko marsikdo zamislil.  “Zakaj ste vašemu filmu dali naslov Bela? so  v Berlinu rinili vanj.  Dolgo je čakal in zdelo se je, da bo odgovor preskočil.  Ali pa,  da bo  novinar zardelin odnehal. Dvignil je pogled v prazno in dal haiku odgovor: “Ker je sneg bel”.

V resnici je bila tam bela nevesta. Ki ni opravičila nedolžnosti svojega poročnega stanu.  Medkulturni dialog, ki se je v Beli odvijal na relaciji Francija Poljska, Vzhod-Zahod, približana in oddaljena Evropa, je bil v resnici tisti sneg, ki ga je Kieslowski odpravil s par  besedami. Za njimi je stala  dva tisoč let nakopičena prtljaga.

Minister na filmu

Po eni strani mi je bilo všeč, da je bilo tako neformalno. Namreč včeraj zvečer se je simpatične premierne projekcije bosanskega filma Težko je biti fin v Kinodvoru udeležil tudi minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović, ki v filmu igra mefistovsko vlogo sarajevskega prekupčevalca. Ob ministru – igralcu, so bili prisotni tudi režeiser filma Srđan Vuletić, Saša Petrović, Daria Lorenci in avtor glasbe Saša Lošić. Poleg župana in podžupana ni prišel v Kinodvor nihče, ki bi ministru vsaj protokolarno, če ne drugače, stisnil roko.
Pa si rečem: res so volitve mimo, toda vlada je še legitimna in tudi močno deluje: kadrira, zaposluje, sakralnim objektom izdaja certifikate za spomenike državnega pomena, zanika očitke računskega sodišča ipd…zakaj torej ne bi počastila ministra tuje in hkrati bližnje države s svojim pogledom?
Minister za kulturo, profesor in igralec, ki je svojo prvo vlogo zastavil v – s cannesko palmo nagrajenim filmom Moj oče na službenem potovanju (sicer je igral tudi v Karauli, Grbavici in v zadnjem filmu Gorana Markovića, ki je bil prav včeraj premierno prikazan v Beogradu) – je očitno seznanjen s slovensko filmsko situacijo, sicer ne bi bil tako žalostnih besed na to temo.
A vendarle, četudi mi je to “neformalno” vzdušje, kjer minister povsem neministrsko plava med občinstvom na nek način všeč, me je hkrati tesnobno vznemirjalo: film Teško je biti fin je namreč nastal tudi v sodelovanju s slovenskim Filmskim skladom, ki je ravnotako bojkotiral projekcijo. Režiser filma Srđan Vuletić ima s Slovenijo vezi, ki bi jih lahko kdo iz uradnih soban imel vsaj malo bolj pred očmi. Pred leti je namreč z nami posnel krasen kratki film Hop, Skip & Jump (z Barbaro Gračner, Mustafo Nadarevićem in Davorinom Janjićem) in dobil v Berlinu tudi nagrado. Spomnim se, da sem bila takrat, ko so mu sporočili novico o nagradi skupaj z njim in z – na žalost preminulem – izjemnim slovenskem producentom Jurijem Košakom v neki berlinski gostilni. Pozno v noč je zazvonil telefon in fantoma se je zadovoljno razlezel obraz. Naročili smo še eno pivo in začeli “maštati” o novih projektih. Košaku se žal, kasneje niso izšli, Srdjanu pa zagotovo. Težko je biti fin je ljubezniv film o dobroti, ki ga svet izpraznjenih vrednot nedvomno potrebuje.

Zaresna enoletnica

Šestega oktobra lani smo Združenje za novo politiko prelevili v stranko Zares. Iz takratnega srečanja na Gospodarskem razstavišču mi je še najbolj ostal v spominu Sokratov zagovor, ki ga je izjemno interpretiral Peter Trnovšek.

Za rojstvo politične stranke je bilo več kot pomenljivo, da ji je botroval večno aktualni tekst, ki je že v antiki odgovarjal na vprašanja o razpadanju vrednot. Sokrat se je namreč moral zagovarjati pred sodiščem, ker so ga Atenci obdolžili, da ne verjame v bogove, da uvaja nova božanstva in da kvari mladino. Njegova obramba pred več kot petsto porotniki – s katero sicer ni ubežal smrtni kazni – je  njegovo vlogo prestavila v tožnika, porotnike pa v obtožene. Ni ga bilo strah smrti, saj je njegova teza temeljila na podmeni, da s tem, ko so obtožili njega, je atenska družba v bistvu obtožila sebe. Zagovor je utemeljeval na dvomu pripisanega mu “zla” in na domeni, da vsako dejanje ima vedno tudi drugo plat pogleda – seveda v kolikor si ga zmožen videti in pripoznati. Če so mu  Atenci očitali  zapeljevanje mladih, utemeljuje to na njihovem strahu pred tem, da bi mladi nezaslepljeno in osveščeno odraščali; če mu očitajo da je počel neprimernosti, ko je po nepotrebnem raziskoval “resničnosti pod zemljo in na nebu”, je to utemeljeval s tem, da  uveljavlja in ne spodkopuje demokracijo itd…

Ob prvi obletnici stranke Zares se mi v smislu “zagovora pred družbo” poraja ključno vprašanje: smo v tem času ubranili “drugi pogled” na katerem je slonela nova politika? 

Smo se dovolj ukvarjali z “bogovi” nad in pod zemljo relativno mlade slovenske družbe, nezadovoljne s trenutnimi bogovi na zemlji?  Continue reading