Leto Zorana Mušiča

Dodano dne
Reply

Danes v Narodni galeriji in v TR3, včeraj v Pilonovi galeriji, enkrat jeseni v Moderni. Ko bo prenovljena.
Spoznala Mušičevo  potomko. Krasna ženska.

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Tako je enkrat dejal Zoran Mušič, ko  je za nazaj vrednotil svoje delo. Govoril je o čiščenju pogledov, o brisanju nepomembnega in o ohranjanju bistvenega, torej tistega, kar je v tebi – tistega, kar nosiš v sebi.
To  umikanje redundantnega – tistega kar megli bistvo – je skoraj tako lepo kot sam Mušič, opisal  Veno Pilon.
V knjigi »Na robu«  ob  nekem pariškem srečanju utemeljuje  razvoj Mušičevega slikarstva:
»V prvi fazi je slikal dalmatinske pejsaže z jezdeci in sončniki nad glavo, konjički so bili z obeh strani obremenjeni s težkimi, slikovitimi tovori. Kmalu je izpod sončnika odbil glavo jezdecu, ki je še vedno strmel zasanjan v pokrajino,…nato je zbil jezdeca s konja, v tretji fazi pa je spodil še konja in spremenil pokrajino v abstraktno barvno ploskev, tako da so ostali na zemlji samo kupi slikovitih tovorov, ki jih je prekladal po platnu kakor kepe sena na polju.«
Mušič se je ob tem menda le blagohotno smehljal, ugovarjal pa mu ni.

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Čas očiščevanja je nujno in hkrati tudi čas učenja. In Mušičevo bivanje v Španiji je bilo nedvomno intenzivno spoznavanje drugih in sebe. Šel je tja ne zaradi Goye, pravi, temveč zato, da bi videl od kod izvira Manet, preden bi videl Maneta. Stal bi cel dan pred Valesquezom, ne da bi se odmaknil, piše. Kaj je večje darilo za mladega fanta, ki mu Zagreb in  Ljubljana nista dovolj?
Čeprav je bil v Španiji le tri mesece, je prinesel s seboj dela za celo leto, zraven pa je še polnil s članki časopis Slovenec. Bogat postdiplomski, torej. Tam je utrjeval vzporednice med kraško, dalmatinsko in toplo špansko krajino, si potisnil  Goyo v podzavest, – a njegovo temno obdobje dejansko razumel – sprejel po Dachaau, kopiral Oblečeno Majo in se prepričal, da so las Meninnas ena od zadnjih končnih slik evropskega slikarstva – kar je posredno izrazil v kasnejših svojih Dvojnih portretih.
Fascinirale so ga bikoborbe in vez med Zupanovim Menuetom za kitaro je tudi Mušičev spomin. Delal je raje zase, tudi na prostem, kot da bi kopiral brez svobode, kot pravi v pismih Sedeju.

Več galerij je te dni, sploh pa danes, posvečenih stoletnici rojstva enega najbolj znanih in cenjenih umetnikov, Zoranu Mušiču. Narodna Galerija, ki je v najbolj kriznih časih štipendirala mladega Mušiča in ga poslala v svet – tudi v Španijo, utrjuje danes to vez s poglobljeno in urejeno predstavitvijo njegovega španskega obdobja. Kraljuje ji  Kastiljska krajina, ki je v tej hiši že več kot 70 let.

Kinodvor: Animateka

Dodano dne
Reply

Nagovor ob otvoritvi animateke.

Naj si sposodim vaše ime: Animateka.
Animacija – nekoč zožena na pojem risanke – prihaja iz besede animirati,  torej vzpodbujati, spremeniti  v gibanje, motivirati, premikati, vzburiti in vzbuditi.

Toda gibalo vsega gibanja – vsake animacije je anima – dobesedno duša. Da pri animiranemu filmu brez duše enostavno ne gre, pa je dokaz v najbolj preprostih risankah: junaki, ki jih povozi buldožer, se sploščeni oživijo, junaki, ki jih pretepejo ali celo požrejo antijunaki, se takoj zatem ponovno živi lovijo.

Animirani liki imajo pač večno dušo. Skrivnost te duše/anime je tudi v tem, da jo oživlja roka, črta, risba, barva – manufaktura torej.

Avtor animiranega filma je kot kakšna Penelopa, ki štrika v čakanju na “izdelek”. Štrika s slikico na slikico. Štirinajst, dvajset podob na sekundo, na stotine slik na minuto. To je delo rok in duše.

Dušo imajo/imate tudi pripravljavci tega festivala.
Še lani so/ste bili do zadnjega v negotovosti ali festival sploh bo. Letos imamo festival in tudi dvorano zanj.
Zato tisti, ki duše za film nimajo in so to tudi dokazali – tudi z zaprtjem te dvorane – lahko danes grdo zardevajo.
Torej, ne le v risankah, temveč tudi v življenju, preživijo ljudje z dušo, torej ljubeznijo.

Anže jih je pihnil kar nekaj

Dodano dne
3

1. Politkomisar pravi:
30.01.2008 ob 22:07

Radoveden sem, kdo bo, ko bo jeseni ta vlada (če ne bo že prej) padla, zaposlil tega mladega in napihnjenega gospodiča.
To se je zakomentiralo na Medijskem watch dogu januarja letos pod prispevkom: Logar za Indirekt: White je očitno navdušen nad Slovenijo.

Direktorja Urada vlade za komuniciranje mag. Anžeta Logarja so namreč spraševali kako komentira očitke, ki so jih novinarji in drugi glasno izrekli potem, ko je tujim novinarjem pred hotelske sobe dostavil lične mape z izbornimi citati glede medijske svobode pri nas. Zagotovo niste pozabili večernih žemljic, ki so jih dobili tuji novinarji pred svoja vrata na predvečer njihovega odhoda iz Slovenije? V sobe ljubljanskega City Hotela, kjer so bili nastanjeni, jim je Urad vlade Republike Slovenije za komuniciranje poslal gradivo, ki se je nanašalo na medijsko svobodo v Sloveniji. Med vsebino je bil tudi povzetek študije Fakultete za uporabne družbene študije o medijski svobodi in avtonomiji v Sloveniji – avtorjev dr. Matevža Tomšiča, dr. Mateja Makaroviča, Tamare Besednjak, Urše Šinkovec in Ennie Vardijana. Izjave naj bi dokazovale, uravnotežile ali spodbijale neupravičenost peticije Blaža Zgage in Mateja Šurca. Opremljene se bile z grimsovskimi grafi, manipulativno obdelanimi izreki Janija Severja, Grega Repovža, Mirana Lesjaka, Stojana Zdolška, Janeza Markeša itd.

No, Anže Logar je na vprašanje Indirekta o očitkih odgovoril, da tega res ni treba posebej komentirati, saj gre za precej napihnjeno zgodbo.Takratni očitek generalnega sekretarja Evropske zveze novinarjev Aidana Whitea, ki je zaradi Logarajevih večernih hotelskih žemljic dejal, da je Slovenija padla na prvem evropskem testu sposobnosti vodenja EU pa je nonšalantno zavrnil s tem, da se White rad meša v notranjo razpravo v Sloveniji, da je nad njo očitno še posebej navdušen in da je bil itak dejaven tudi v referendumski kampanji oziroma razpravi med sprejemanjem novega zakona o Radioteleviziji Slovenija.

V pismu g. Jungnerju iz finske televizije YLE je Anže Logar »ocenjeval« tudi novinarsko delo finskega novinarja Magnusa Berglunda. V pismu je seciral sogovornike, ki jih je novinar izbral glede domnevnega podkupovanja v primeru Patria. Med drugim je zapisal:

»Nabor slovenskih sogovornikov je pomenljiv. Nekdanji kriminalist Drago Kos je nezakonito nadzoroval novinarja, kar je ugotovilo tudi vrhovno sodišče, Milan Švajger je direktor neizbranega podjetja, Bojan Potočnik pa kandidat opozicijske stranke, ki je znana po neargumentiranih osebnih napadih na predsednika vlade. Vsi na ravni gostilniških pogovorov namigujejo na povezanost g. Janeza Janše z odločitvijo Ministrstva za obrambo o izboru finske Patrie za nakup oklepnikov slovenske vojske….«

Skratka, Anže jih je pihnil kar nekaj in vsi smo se držali ta glavo. Dober vladni propagandni stroj, ki je v imenu njemu razumljenega svobodnega pretoka informacij pretakal tisto, kar je scedil skozi željeno rešeto.
Ne dvomim, da mu je bila blizu tudi tista mantra o Dragem Borutu.
Evo, sedaj jo je Borut tudi (u)slišal. In se mu opravičil, ker ga je pomotoma razrešil. Menda mu je obljubil tudi službo. Torej, Politkomisar je dobil odgovor.

1. Politkomisar pravi:
30.01.2008 ob 22:07

Radoveden sem, kdo bo, ko bo jeseni ta vlada (če ne bo že prej) padla, zaposlil tega mladega in napihnjenega gospodiča.