Mesec romske kulture, Romano Čhon, 1. festival romske kulture, Etnografski muzej, 2.04.2009

Malo je narodov, ki bi v svojem imenu nosili »človeka«. Beseda Rom namreč pomeni človek, moški, mož (ROMNI pa ženska, žena).
Malo je narodnih skupnosti, ki bi svoj podpis (ime) vezali na bistvo sveta, ki je – in bo – človek. Oseba. Individuum. Pogoj preživetja, bitja in sveta.
Narodi so pri poimenovanju posegali po geografskih pojmih, verah ali bogovih. Rom pa je preprosto človek.
In malo je narodov, ki bi imelo tako pomenljivo zastavo, kot jo imate Romi:
Modra – ki pomeni nebo, zelena, ki predstavlja naklonjenost Romov do narave. In rdeči krog, ki pooseblja potovanje in trpljenje Romov skozi čas.

Živeti odprto…. sprejemati nebo in zemljo… potovati….seliti ..spreminjati krogotok  ter sprejemati križevo pot.

Malo je tudi skupnosti, ki bi svoj jezik – tako kot Romi – uporabljala večinoma v govorni obliki. Še manj pa tistih, kjer se jezik uveljavlja predvsem na pesniškem, glasbenem in gledališkem področju.

Če združim vse našteto – torej ČLOVEKA, NEBO, ZEMLJO, POTOVANJE , PESEM, GLASBO  pridem do tistega polja svobode, ki bi mu v romskem jeziku rekli  »bas,baxt, bast«: sreča. In ljubezen.

A to polje ni le polje svobode, ker ga preči še vedno vse preveč predsodkov, nestrpnosti in rezov drugačnosti.
Moja teza je, da na nivoju nezavednega zbujate Romi vsem ostalim  nam neko ljubosumje, saj  vse prevečkrat s svojim »človekom« v imenu in intenzivno močjo čustvenega izražanja opominjate, da smo nekaj v nas ukrotili, si omejili, zakoreninili življenje, ga zamrznili in s tem vzpostavili nadzor nad našimi  emocijami.
Zaradi tega našega »manjka« toliko raje poslušamo vašo opojno glasbo ali pa gledamo ganljive gibljive podobe vaših življenjskih zgodb. In ob vas mislimo o sebi. Eni vas ob tem  kaznujejo, drugi obožujejo.

Ko se srečata dve kulturi  se lahko spogledujeta, združujeta ali dopolnjujeta. Najtrše je, če si nasprotujeta.
Zgodovina (tudi dandanašnja) priča, da je nasprotovanje rodilo najhujše zlo človeštva.

V Evropskem prostoru živi približno dvajset milijonov Romov. Dvajset Slovenij. 15 milijonov  (pri nas 10 000) jih uporablja različna romska narečja.
Nedavno sem listala knjigo Jožeka Horvata – Muca Romski jezik, ki prinaša razlage, prevode in specifike romskega jezika.
Naj vam z njeno pomočjo na koncu  rečem PARIKEJRAV – hvala.

Hvala za povabilo!
Hvala za festival!

Dileme niso nove. In nimajo vedno pravih odgovorov. Letošnji nagrajenci so mešanica tistih, ki jo dojemajo fleksibilno in tistih, ki jo znajo interpretirati. To je v redu.

Steletova nagrada

Slovensko konservatorsko društvo, Narodna Galerija 30.03.2009.

Zagotovo ni nič drugače kot nekoč. A vendarle se mi zdi, da nas današnji čas vse bolj poriva pred brutalne odločitve kaj varovati in kaj ne. Kaj dedovati in kaj ne. Kaj predelati in kaj ne. Kaj shraniti in kaj ne. Kaj zamrzniti in kaj ne.
Pred ta vprašanja nas poriva rastoča in spreminjajoča družba, ki je željna  novih oblek, praktičnega bivanja in hitrega obrata kapitala.
Mogoče res ni nič drugače kot nekoč oziroma kot vsakič, ko je – in, če  je – obstoječe oviralo nastajanje novega.
Oviralo? Je prav, da se pred konzervatorji in ostalimi vestalkami kulturne dediščine lahko uporablja ta pojem »ovirati«. Je skrb za spomin na že vzpostavljeno sploh lahko dojeta kot ovira?
A nimam prav, če  pred podelitvijo Steletovih nagrad in priznanj postavljam kot iztočnico vprašanje o tem »Kaj konservirati in kaj ne. Kaj restavrirati in kaj ne. Kaj varovati in kaj ne.«
Tukaj in zdaj – v 21. stoletju in ob tem svečanem trenutku – lahko postavljam zgolj in edino prava vprašanja: »Kako (in ne kaj)  dedovati, kako (in ne ali sploh) konzervirati, kako (in ne zakaj) shranjevati, kako (in ne ali sploh)  varovati.«

In tu imate, spoštovani strokovnjaki, ki varujete kulturno dediščino veliko front.

Očitajo vam, da skrbite za hrastove kozličke in s tem ovirate turistični razvoj.
Očitajo vam, da ščitite metuljčke in s tem onemogočate prometni konvoj.
Očitajo vam, da pretirano ohranjate gabarite in s tem hromite ekonomski razvoj.
Očitajo vam, da ste pikolovski in s tem ohranjate konzervativni naboj.

In: tožijo vas, da ste izdajalci, če na lipicancu ne dovolite pogubnih eksperimentov in na mestu kulturnega spomenika postavljajo raje golf.

Po drugi strani vam očitajo liberalnost, ki menda lahko hitro rani nedolžni raj.
Očitajo vam modernizem, ki menda ranljivo prekinja s kontinuiteto včerajšnjega dne.
Očitajo vam popustljivost, ki menda duhu preteklosti nalaga  preveč duha sodobnosti.

Ni ene resnice in ni le enega »prav«. Je primer do primera, ki mu mora botrovati prava senzibilnost, pametna odprtost in visoka stopnja strokovne odgovornosti.

Spoštovane vestalke in skrbniki kulturne dediščine!
Vsem tem frontam boste kos, če vas ne bo spodnesla nobena sla drugega (in drugih)  po neprimernem  brisanju spomina.

Stalna razstava v Pokrajinskem muzeju Maribor, 16. marec 2009

Postavitev stalne razstave lahko razumemo kot najboljšo predigro evropski prestolnici kulture in kot smiselno iniciacijo leta 2012, ko se bo Maribor skupaj z drugimi mesti  predstavil širši evropski javnosti.
Zakaj je ta razstava pomemben zidak pri gradnji prestolnice kulture in pri utrjevanju samozavesti mesta?
Zaradi temeljev. Zato, ker je vsak subjekt – vsaka osebnost, vsak (nad)jaz in vsaka identiteta razumljiva šele takrat, ko je videna znotraj konteksta svoje zgodovine.
Če s to zgodovino ne razčistiš ali če jo potiskaš v (pod)zavest, se ti vedno vrača kot travma, simptom ali celo očitek amnezije, torej izgube spomina.

Je srednji vek v kolektivnem spominu travma ali je lahko tudi blišč?
Prevladuje namreč dojemanje, da je srednji vek temno in  mračno obdobje, ki je izvrglo kugo, mučilne naprave, barbarstvo, epidemije, …skratka vse tiste (danes bi jim rekli) naravne katastrofe, ki jih izpostavlja tudi ta razstava. Izpostavlja pač takratno družbeno danost – od  mreženja verstev do mreženja vojsk – turških, madžarskih in drugih osvajalcev, zaradi katerih je tu toliko sodobnih »patrij« – helebard, oklepov, ščitov, stolpov in raznoraznega strelnega orožja.

Toda ni teme brez svetlobe.
Zato je poimenovanje razstave Med bliščem in bedo srednjega veka edina prava »etiketa« stoletij, ki se v primeru Pokrajinskega muzeja začenjajo  leta 1164 s spočetjem – torej  z omembo gradu Marchbuch in končajo tam okrog leta 1799, ko Maribor dobi bolnišnico in župana.
Na tej časovni premici je mnogo razumnega/razumljivega blišča: od vina, do mlinov na veter, od  reke, ki je »naplavila« mesto, do obrtnikov, ki so ga hranili.

Srednji vek je ustvaril univerze in s tem intelektualne delavcev, ki jih je prinesla  renesansa mest. Bil je barbarski, a ne zgolj uničevalski. Pomorska trgovina mu  je prinesla vonj po eksotiki, razkošju, izumih in uživanju. Hranila ga je zemlja (ruralna kultura) in hranile so ga roke (obrtnikov), ki jim je kasneje industrijska revolucija odvzela primat.

Mnogi med vami boste ob tej razstavi vzeli v branje Le Goffovo knjigo Za drugačen srednji vek, v kateri Jacques Le Goff poskuša uravnotežiti črno in zlato legendo o srednjem veku. Med drugim ublaži razpon med srednjeveškim intelektualnim (duhovnim, univerzitetnim, teološkim) in ročnim (obrtniškim, kmečkim, ruralnim) delom. Da bi to podkrepil, si sposodi Rimbaudovo besedilo o solidarnosti med enim in drugim:
»Roka s peresom je vredna roke s plugom«.
Drži. Lahko le dodamo, da roka s peresom in s plugom ni vredna roke z orožjem. In tega je bilo v srednjem veku  veliko.
Vrag je le v temu, da bodo generacije za nami, ki bodo morebiti enkrat pripravile razstavo o blišču in bedi postindustrijske, postimperialistične in postkapitalistične družbe ugotovile isto: da so roke vedno umazane s krvjo. In da ljudstvo – še tako genialno, odprto in inovativno – v katerem koli veku – ne zmore ohraniti čistih rok brez madeža krvi in moči.
Naj nam bo v poduk.