To je to: živa Metelkova

Dodano dne
Reply

Z Martinom Bricljem sva se srečala na facebooku. Kasneje tudi v živo. Rada imam ljudi, ki prekipevajo od dejanj in idej, ne mutijo, ne tarnajo in ne stojijo na omejenem prostoru svoje zemlje.
Na »njihovem« festivalu je bilo na začetku nekaj nerodnosti – pa ne zato, ker so se stikale različne generacije, temveč zato, ker je bila na južni Metelkovi vstopnina, ki jo mladi niso pričakovali. A stvar se je zmehčala in ponoči je bilo fajn.
Spodnjega govora nisem imela, ker bi bilo mimo. Kasneje, ob nastopu dižeja z video fasado sem si poskušala dopovedati, da video reciklaža zmontiranih slik je lahko tudi diktat ritma ne pa nujno tudi asociativnega in pomensko logičnega kontesta.
Majski večer je prinesel življenje na vse preveč laboratorijski prostor muzejske  Metelkove.
To je to!

Festival pomladi

Metelkova 8.5.2009
Samo ime – Festival pomladi – zveni dokaj »retro«.
Če slišiš »pomlad« ti padejo pred oči zvončki, mačice in bolj razkrite deklice. Vesna pač. Vesna, ki  ni Morana.
Retro ali ne, v vsakem primeru gre pri pomladi za pričakovanje. Rast. Brstenje. Novost. Svežino. Za voljo. Za začetek – res: za pričakovanje. Bolj ali manj strastno. Zavisi.
In priznajmo si – naše bivanje je pričakovanje. Vedno: ali, da se bo preprosto nekaj  zgodilo in dogajalo…za en dan…dva….Ali – po drugi strani, da se bo skozi pričakovanje  osmislilo življenje. Mogoče za večno.
Brez hrepenenja, suspenza, želja, drame, zgodb… nas ni.
In tako je prav. Sicer je praznina.
Če  kaj, potem je mladost tista, ki ne sme čakati. Ki mora udejanjati takoj. Ki mora biti nepotrpežljiva, radovedna, nekompromisna, zahtevna, eruptivna, ustvarjalna. Mladost še nima očitnih in očitanih cenzur. Tudi  dvomov je v mladosti manj. Zato pa je lahko več prebojev.
Ko je manj za izgubiti je več možnosti za pridobiti.

Ko me je nagovoril Martin – primerno najprej preko facebooka – mi je bilo všeč, da je  Festival pomladi, festival permanentne, ne le majske noči.
Še več, da gre za ustvarjanje (=življenje)  širokega razpona, ki mu na ministrstvu ne moremo najti samo enega predalčka – raztezate se namreč nad vse, kar mi – vaši sosedi na Maistrovi – zlagamo radi v predale z nalepkami; glasba, vizualna umetnost, film, arhitektura etc…
Všeč mi je, da se raztezate po vseh naših porah. Da nas pomalo okupirate.
Všeč mi je tudi, da je ta npr. festivalu vzporeden »muzej začasnih umetnosti«  na prostem, pod zvezdami. Kot, da je vaše referenčno in rezidenčno polje nebo.
Praznovanje s sodobno glasbo in z vizualnimi umetnostmi na odprtem naj združim s tremi ikonami, ki jih lahko privlečemo  iz retro slovenskega pogleda:
Ne čakaj na maj
Pod svobodnim soncem
(ko) Zvezde plešejo
Je slučajno, da v Čapovem Ne čakaj na maj nastopa Vesna? Zvezda in boginja pomladi? (In da je njen Samo glavni v romanu Pod svobodnem soncem?)
Ohranite to boginjo, ne sprejmite Morane – slovanske boginje teme! In ostanite še naprej z nami ali zraven nas. Kajti:
To presečišče Metelkove na eni strani, avtobusne postaje na drugi, urgence v naši bližini na četrti in Majstrove – MK na zadnji strani je – kako se že temu danes reče? – pravo, dobro, primerno… križišče za medkulturni, medgeneracijski in še kakšen dialog. Letos ste se naselili na tem delu Metelkove. Strinjam se z vami, da jo je treba oživeti in to hladnost, ki jo izžareva, spremeniti v prostor  dialoga – skratka v zvokov in slik poln prostor!

Danes je moj dan

Dodano dne
1

Rojstni, namreč. In si vsakič rečem, da bom vzela papirček in delala pluse in minuse. Predvsem pa, da se bom naučila izreči NE!
A potem se delam, da ne vem za kateri dan gre.
Ponoči sem spekla kruh. Veliko in preveč spečeno kito sem nesla v službo. Pol mi pa je bilo neprijetno, da jo ponudim,ker sem si rekla, da je običajen dan. Potisnila sem ga na mizo kolegija in zbežala na sestanek.
Bilo jih je polno za cel dan. Podelitev Plečnikovih nagrad je bila lep intermezzo. Maruša Zorec je na Brezjah intervenirala na njej lasten način: manj je več! Dobro!

Plečnikove nagrade

20.04.2009

Arhitekt Jože Plečnik se je rad pozabaval tudi z navideznimi malenkostmi.
Pozabaval?
Ne vem, če je kdo kdaj imel pred očmi njegovo svečo. Preprosto svečo. Tako robustno, čokato, oker barve s črno izrazito tipografijo.
Kaj napiše in nariše gor?
Najprej srčka, ki izgledajo kot znakovje s kakšnega vaškega sejma. Ruralni narod, poln tradicije, zemlje in želje po ljubezni…je s tem Plečnik rekel, da smo.
Med njimi na pol gotska tipografija, ki izpiše  »Vse zgori«
Črko »S« v  besedi »vSe« izpiše z   znakom, ki pomeni večnost, neskončnost, trajnost. Še več: v obrisih tega znaka zaslutimo kačo.
Kaj je bolj perverznega, genialnega in preprostega kot dejstvo, da na sveči – na tem »objektu izgorevanja« poveš – ne, dobesedno zabičaš! –  da so stvari na tem svetu končne. Minljive. Da jih obkroža ljubezen, sporočena skozi narisana srčka, a da tudi ljubezen uklešča končnost in  minljivost.
Toda Plečnik je na tej preprosti sveči S spremenil v neskončnost.
In tu je vsa resnica, zaradi katere smo: bodisi vi arhitekti, urbanisti in skrbniki krajine – bodisi mi umetnostni zgodovinarji,  bodisi pisatelji…bodisi kleparji ali slikarji…kdorkoli pač že.
Smo zato, da segamo v neskončnost.
Da kljub temu, da enkrat izgorimo – tako kot izgori sveča – ostanemo.

Nagrada, ki jo podeljujete je zato, da ostanete.
Je zato, ker so vaši posegi v prostor skladni s prostorom, ki ga nadgrajujete. Je zato, ker ne želite (in ne želimo), da je arhitektura minljiva scenografija, ki jutri izgori, ko ji čas naloži nove obleke.
Plečnikova nagrada, ki jo podeljujete ima težo zato, ker ustavlja korak in odpira oko tistim, ki mogoče ne vedo, da je hiša več kot zavetje, več kot dom, več kot izraz moči kapitala, več kot družbena zareza v prostor.
Arhitektura je koncept razuma, razumevanja in ljubezni. Arhitektura ni teaterska scenografija, ki jo podre naslednja predstava.
Zato je Plečnik na svojo svečo S zapisal z znakom neskončnost.

V vseh nas je želja, da se ne stopimo v vosek, ampak, da iz voska nekaj naredimo. Brez tega gnetenja nas ni.
Dragi moji,
Lahko vam bi – in celo rada – govorila o pasteh, tesnobah, zagatah in  dvomih, ki vam jih nalaga današnji čas. Čas grobosti, računov in moči, ki vas tudi sili v inženirstvo, fascinacijo, všečnost, priročnost in v posiljevanje okolja.
Vsega teh pasti se zavedate sami in tega se zavedam tudi sama – sicer ne bi poklicala na pomoč vedoče, ki skrbijo za Dom za svet.
A nočem, ker – kot že rečeno – vse zgori, kar ne preživi. In preživi vedno le najboljše.

Ljudski Wagner

Dodano dne
1

Olala, že skoraj en mesec nisem kliknila na Napiši nov pripspevek. Imam še en kao blog, ki ga nisem kliknila že eno leto. To je povsem osebna, s peresom na kitajski papir izpisana  knjižica, ki jo  odprem običajno v aprilu. Zakaj potrebujem(o) puščati sledi tako in drugače – z našimi fotkami, dnevniki, blogi,skicami, filmčki…Nekaj odgovorov je v spominih, nekaj v strahu pred izbrisom – a večino jih je v samoti.

Na Volkswagnerju pred par urami ni bilo osame. Jazzy Wagner je bil poln – sploh ne patosa, temveč nepričakovane mehkobe. Dobre spojitve simfonikov in zatajenih Laibachov, mehki rezi med eno in drugo institucijo in polna skladnost dveh polov. Seveda smo čakali Wagnerjevsko viharnost, ki naj bi Laibachi samo še potrdili. A zadovoljivo: nič od tega.

Pa me potem vpraša neka (menda) novinarka ali mislim, da je bil Matjaž Gantar od KD Group, ki je plačal in dal idejo za koncert, podoben Hitlerju, ko je nagovoril občinstvo pred nastopom. Halo, kaj pa se sedaj gre s takimi vprašanji?, me je vrglo. Od kje se ji je sedaj utrgalo tako razmišljanje, ki je bilo v podtonu povsem jasno napirjeno proti koaliciji – Wagner-Hitler-oblast-kapital. A se mogoče dekle izogne vsaki vožnji z vsakim  Volkswagnom, ker je Hitler vrgel na trg hrošča, vsakemu pogledu na filme Leni Riefenstahl, ker naj bi jih vzpodbujal Hitler in vsaki arhitekturi, ker jo je tudi on študiral? Nemški hrošči so vzdržali zato, ker so bili germansko robustni in tudi obubožanim dostopni, filmi Leni Riefenstahl so ostali abacedarjum dokumentarnega žanra in spev telesu…

Odnos ideologij in umetnosti je fascinantna tema, takorekoč interpretacijska tema poželenja.

A če se to poželenje zvulgalizira, je škoda na dlani.

Ko sem že pri vulgarizmu sem dolžna pristaviti delček zapisnika Programskega sveta naše javne televizije:

“Programski svet RTV Slovenija sprejme na znanje opozorilo Komisije za razvedrilne in športne programe RTV Slovenija, ki je na podlagi ogleda oddaj Hri-bar (z dne 24.1., 7.2. ter 14.2.2009) ugotovila,  da v oddajah prihaja do kršitve 8. alineje programskih standardov, ki se glasi: »v oddajah in programih dosledno uveljavlja ločnico med duhovitostjo in vulgarnostjo oz. zasmehovanjem ter preprečuje žalitve, smešenje in druge oblike poseganja v integriteto ljudi«. Komisija hkrati opozarja na zadnji odstavek programskih standardov: »da so vodilni delavci RTV in uredniki dolžni ob neupoštevanju programskih standardov, kar predstavlja težko kršitev delovnih obveznosti, ukrepati v skladu z zakonodajo, ki ureja delovne odnose.« Upoštevaje navedeno programski svet opozarja programsko vodstvo, da je v takih primerih dolžno ukrepati.

Opomin, disciplinska, cenzurka…kaj je sedaj to? Če je za komisijo, ki pregleduje program RTV (!) Hri-bar tako moteč in vulgaren, zakaj ga ne preprosto vržejo iz mreže, ne le na rep sobotnega programa – tik pred ponovitvami starih programov? Se bojijo Hribarja? A hkrati ne dovolj, da ga ne bi cukali za ušesa v upanju, da bodo ta ušesa bolj poslušna?

Končam, da vidim, kaj pravi Hribar danes. Prej pa še to: če boste v bodoče v Demokraciji še klikali na Copy  komentarjev  tega bloga, potem priporočam, da niste ozkosrčni in si vzamete več teksta – ne le tistega, ki je iztrgan iz konteksta. Še raje pa vidim, če za seboj pustite kaj sledu na teh straneh – bo bolj demokratično!