Nedavno kratko pojasnilo ministra za kulturo, da je zavrnil kandidaturo Matevža Čelika za ponovnega direktorja MAO zaradi njegove »samopromocije, ki je pripeljala do nekih nevzdržnih stanj in lobiranja, ki so bila že do skrajnosti – kako bi rekel – čudaška in samopromocijska; in to se mi je zdelo prav nenavadno v slovenskem prostoru«*, bi morala vse močno zaskrbeti.

Trenutno prvi mož kulture pove, da je kandidata zavrnil zato, ker je bil predober – kar je prepoznala kopica avtoritet v evropskem in svetovnem merilu s tem, da mu je izrekla podporo. Ministra so očitno ta mnenja motila, še več, sosednji državi je menda zagrozil, da naj se s priporočili neha vtikati v kadrovske zadeve naše države. Ni bilo več pomembno kaj je MAO v teh desetih letih dosegel in kaj predstavlja v svetu in doma. Kot, da bi bilo bolje, če ga ne bi nihče opazil, da se ne bi bilo treba soočati s čudaštvom uspeha.

Kajti zato gre, a ne? Da se uspešne zgodbe umaknejo, ker niso del sedanje politične agende in njenih interesov. Ni važno, če bo – upam sicer, da ne – MAO v bodoče izpadel iz mednarodnega zemljevida, na katerega se je vpisoval desetletje in ni važno, kaj bo nacionalna institucija prinašala v prid domačega interesa.

Kajti gre še za nekaj več: MAO je pred desetimi leti nastal kot nacionalni muzej za arhitekturo in oblikovanje, saj je prej vrsto let deloval (mestoma zelo inertno) na nivoju mestnega muzeja in ni reprezentiral celotnega nacionalnega prostora. Večinoma se je posvečal Plečniku in izpuščal vprašanja, ki so jih posledično prevzemali drugi – od revij, društev, Dese, fakultete, do civilnih pobud itd. Da bi arhitekturo pripeljali v sfero kulture smo takrat šli v Državni zbor s spremembo Nacionalnega programa za kulturo in ustoličili nacionalno inštitucijo, torej jo prevzeli od MOL, pustili Ljubljani Plečnikovo hišo na Korunovi (ki so jo kasneje res zelo lepo obnovili), kot tudi Jakopičevo galerijo, ki se je v nadaljevanju dobro profilirala kot galerija vrhunskih fotografskih razstav. Vsi ti procesi prehajanja na višji nivo muzeja, so bili takrat pospremljeni v določenih vrstah s strašnim negodovanjem, a na koncu lahko rečem, da se je splačalo vztrajati. MAO je zaživel, postal sogovornik za številna vprašanja (arhitekturni dogodki v svetu, beneški bienale, iskanje konceptov povezovanja oblikovalcev z gospodarstvom itd.) in obljubljal, da bo naloge skrbstva za arhitekturo in krajino v nadaljevanju izpeljal do konca.

Ne poznam programa novega direktorja (prejšnji ga je javno objavil, kar mi je bilo zelo všeč) in ne bi rada karkoli prejudicirala. Ampak voditi inštitucijo, ki ti jo je država predala s popotnico in s podtekstom, da v inštituciji ne velja delati dobro (samopromocija je očitno druga plat razumevanja dobrega dela), je lahko tudi popoln hendikep za osebo, ki mora sedaj področje nacionalnega videnja arhitekture, arhitekturne krajine, oblikovanja in fotografije voditi na manj čudaški način. Kaj pa mu ostane?

*Osmi dan, 5.11.2020

Saj je na dlani, da razumejo državo kot lastni plen, ampak vedenje, da je temu tako, ni v nobeno tolažbo, če ostane pri tem.

Že več kot pol leta se vlada s tistim »kaj-nam-morejo« pogledom ujede od zgoraj na mravljo od spodaj, otepa izplačil filmskim producentom za že opravljeno in s podpisanimi pogodbami dogovorjeno delo.

Najprej sem mislila, da gre za igro z živci do kje lahko gredo in do katere mere so prejemniki neizpolnjenih odločb še lahko strpni oziroma za preverjanje, kdaj se bodo začeli filmarji najedati med seboj in iskati krivce drugje. A kasneje je bilo jasno, da gre za več kot to. Jasno mi je bilo, da je bila razlaga, da je uveden nov postopek izplačil filmskim projektom oziroma producentom, s katero so mirili filmarje, plod napačnih odločitev, ki presegajo birokratsko logiko. Čudi me, da je bila sploh sprejeta kaj šele dopuščena v praksi (film je namreč avtorsko delo in ni investicija v vodovodno kanalizacijo ali infrastrukturo, ki bi jo moralo požegnati (ali pa tudi ne) ministrstvo za finance – in to za vsak naslov posebej. Pa še za druge hitro opravičljive razloge gre, ki bi jih morali že takrat raztrgati. Ampak, OK, sedaj je tako. Ni prav, je krivično, saj so ljudje ostali brez plačila za delo, ki so ga opravili po odločbah, ki so jih dobili. Izstaviti račune ministrom danes pa pomeni metati pošto v zapečatene nabiralnike.

Gre za drug problem: za izpodkopavanje filmarjev (ki jim gredo na živce tako, kot so jim šli na živce nekoč, ko sta ista protagonista – minister in premier, postavljala pod vprašaj avtonomijo strokovnih odločitev z zaznamovanjem filmov z nepravimi naslovi in neprimernimi igralci, z zapiranjem art kina in s popolno kadrovsko demontažo takratnega filmskega sklada.

Vse to alergijo na film pa je danes s primernim podcenjevanje potrdil oziroma odtvital minister za notranje zadeve, ki je po novem vpleten v postopke (ne)potrjevanja izplačil filmarjem za opravljeno delo z ignoriranjem umestitve gradiva na dnevni red vladnega odbora, ki ga vodi.

A minister Hojs, ki ne gre z vodnimi topovi le na ulice, temveč tudi nad film, ni sam v tej zgodbi.

Je le najbolj slonovski v tem porcelanastem scenariju, kjer je porcelan že davno razbit: na vprašanje kdaj bo dal zeleno luč postopkom obravnave gradiva je namreč izjavil, da hm, hm, niso še usklajena (!!!!). Ampak itak, take filme, kot jih snemamo Slovenci – vzor mu je bil včeraj predvajan film Izbrisana – se ne splača snemati, saj so slabi, nevredni financiranja in za vse velika SRAMOTA.

Aroganca je blaga beseda za način, kako se Ministerstvo za kulturo loteva nevladnih institucij, ki že skoraj tri desetletja domujejo v stavbi na Metelkovi 6. Sedaj jih na grob način mečejo ven – tudi s pojasnilom, da ministrstvo stavbo »potrebuje zase«, češ da jo bo zaradi dotrajanosti obnovilo, od uporabnikov pa zahteva, naj sporazum o izselitvi podpišejo v roku osmih dni, sicer bo na njihove stroške ubralo sodno pot.

Gre zgolj za aroganco, ali tudi za kaj drugega? Vse skupaj velja namreč razumeti tudi v kontekstu večkrat izraženih nestrpnosti oblasti do nevladnega sektorja in njihove umetnosti. Razlaga, da ministrstvo potrebuje stavbo zase je (tudi pravno) nesprejemljiva. Obstaja kakšna strategija, načrt, sklep, odločitev glede njene uporabe razen prvotnega sklepa vlade iz poosamosvojitvenega obdobja? Ne, ne obstaja. Recimo, da se ministrstvo želi s svojim uradništvom širiti na Metelkovo 6. Če gre za to, je odločitev popolnoma mimo, saj je bil celoten kompleks vojašnic na Metelkovi – tako tistih na severu kot na jugu – ob osamosvojitvi namenjen kulturnim dejavnostim, ne pa uradom ministrstva ali njegovih organov v sestavi. Ta odločitev je bila takrat dobra, četudi se je marsikdo muzal, da kultura pridobiva staro vojaško zidovje, ki ga ni prav poceni obnoviti. Je pa res, da vse ex vojašnice na Metelkovi niso naselili v skladu s takratno odločitvijo, da bodo v nekdanjih vojašnicah zavodi s področja kulture. V štirici so tako prostori ministrstva (ZVKD, INDOK center, knjižnica etc.), kar ni bilo, žal, nikoli preseljeno drugam.

Torej, če sedaj MzK namerava v prostorih na Metelkovi 6 početi kaj po svoje – kaj pa vem, lahko stavbo prodajo, z njo poplačajo kakšne “dolgove” ali jo naselijo s svojimi prijatelji – bi bilo to v neskladju s prvotnim namenom kompleksa.V kolikor MzK meče najemnike na cesto zaradi obnove stavbe, pa gre za drugačen problem. Namreč, če nameravajo stavbo obnoviti je odločitev dobra, saj potrebuje sanacijo. Resda je načrtovana v popolnoma neprimernem času in brez dodatnih scenarijev, ki bi zaščitili nevladni sektor in menda tudi brez rezerviranega denarja. Obnovo smo načrtovali pred desetimi leti takoj zatem, ko se je zgradila oziroma obnovila (pred)zadnja vojašnica, namenjena Muzeju sodobnih umetnosti (MSUM), ki je še spadala v kvoto spoštovanja arhitekturnega natečaja iz leta 1992, na katerem so zmagali Groleger arhitekti. Metelkova 6 ni bila zajeta v ta natečaj zato smo se leta 2009/10 odločili, da ostane taka kot je bila kot vojašnica, da pa se obnovijo podstrešni prostori in klet (s čimer bi dobili več prostorov za nevladnike), da se vgradijo dvigala, uredijo skupni prostori, energetska sanacija in po vzoru dunajskega MuseumsQuartier-ja tudi poskrbi za ustrezno ponudbo hrane in druženja. Najemniki so se sicer prestrašili in z obnovo niso bili srečni. Oblasti se pač po definiciji ne zaupa. Bilo je precej nelagodja, saj so se bali, da se ne bodo mogli vrniti v prostore, ki so jih dolga leta najemali. A smo se pogovarjali in skupaj iskali rešitve. Ponudili smo nadomestne prostore v Tobačni (sklenili sporazum z lastniki za časa obnove), iskali kreativne rešitve s podjetjem Trimo in upoštevali njihove pripombe pri posegih v stavbo. Vse se bi dobro izšlo, če mandat ne bi bil prekratek.Želim le povedati, da so načini doseganja rešitev lahko različni.

Če bo MzK sedaj spoštovalo dialog in ne netilo sovraštva, bi se lahko zgodba dobro končala. Lahko se pa konča tudi tako, kot mi pravi eden izmed številnih kletnih tviterskih komentatorjev: »Edino pravilno, levo golazen je potrebno uničit za vedno!«

FB, 20.10.2020