Kult na Bledu

Kultura in odnosi z javnostmi je bila tema letošnjega BledCom. Petnajst let dobre teoretske podstati. Sem se malo sprostila – tako kot Aleš Debeljak, ki je imel vehementno izzivalen nastop.

BledCom,
3. 7. 09

Najprej čestitke za vaš BledCom, saj je v dobri kondiciji že petnajst let. Sprehod po petnajstletnem historjatu vašega foruma je častitljiv in ni dvoma, da so ti blejski  (teoretski) razgledi odpirali vrata v boljše prakse.

Logično je, da ste na letošnji menu postavili kulturo.

Zakaj je logično?

Zato ker je kultura temeljna predpostavka vsake komunikacije. Vem, da se boste na letošnjem forumu ukvarjali z vprašanji na kakšen način komunicirati kulturo: s kakšnimi orodji in orožji, kako jo piarovsko artikulirati, promovirati in skomunicirati.

A ne glede na to, dovolite, da vaša izhodišča obrnem in se vprašam  ravno obratno: kako kultura artikulira, kako lahko promovira in kako skomunicira samo sebe v odnosu do družbe in posameznika v njej.

Naj začnem s tem obratom in z (najbolj izkustvenim)  primerom, kjer se piar zgodi brez piar-ja.

V parlamentu se je pred časom zgodila grda (milo rečeno) digresija, ko je poslanec napadel ženski (poslanki) rekoč, da sta potrebni pregleda mednožja (v smislu očitka, da jima umanjka to, kar imajo moški: potenca). Izrečene besede so bile brutalne, umazane, ponižujoče. In v tem smislu sporočilno zelo udarne. Bilo je sicer nekaj protestov, a na žalost so prednjačila nasmihanja, zadovoljna prikimavanja in spremljajoči užitki opazujočih. Parlamentarna dvorana se ni protestno izpraznila, poslanki sta bili zbegani –predvsem nad (ne)reakcijami, kot nad izrečenim.

Šlo je za prvovrsten primer nekulturnega monologa, ki pa je udeleženim prinesel več pozornosti kot jim je prinašalo njihovo dejansko delo. Eksces je zakril vse ostalo. Poslanki sta lahko vsak dan analizirali zakone, uveljavljali svoja stališča, študirali člene…a od slej sta bili zapomnljivi  kot tisti, ki potrebujeta pregled mednožja…

Eksces postaja legitimni promotor družbene stvarnosti
. Ker nanj ni odziva, se čistila za WC školjko brez protestov promovirajo na način, ko se glava gospodinje poriva v globino školjke kot da bi sledila pogledu kamere Davida Lyncha v Blue Vevet, ko nas pripelje njeno oko do zadnje temnine odtočne cevi.

Sprašujem se, ali se odnosi z javnostmi lahko izognejo tej želji po krvi potem ko se soočajo z vedenjem, da je ekstrem (eksces) tisti, ki sploh še pritegne pozornost in zdrami ljudi?

Se službam z odnosi z javnostmi npr. še da soočati s tiskovnimi konferencami o temah, ki ne zdramijo novinarske in druge javnosti?

Ko sem včasih  sporočala zame skrajno pomembne, za javnost pa očitno nepomembne stvari – saj so pred menoj sedeli po en ali dva novinarja (pa še ta sta prosila, da v dveh stavkih povzamem na koncu tisto, kar je bilo govora v eni uri), se seveda nisem vprašala kaj je narobe z javnostjo temveč kaj je narobe z menoj.

In to je dobra pot, ki te lahko pripelje k spozabi kulturnega dialoga.

Saj vemo za princip, da je en ščurek v velikem planu bolj grozen od slona v splošnem kadru.

Komunicirati kulturo je v načelu žlahtno početje. Spominja me na tisto perfidno gesto, ki jo lahko srečate v skrajno sofisticirani in povedni  D*Anunziovi vili v Gardi, ko je kontraverzni pesnik (in Mussolinijev ujeti ptič) položil na mizo gostov kot okras nagačeno želvo, ki je umrla zato, ker se je prenažrla. Potem so gosti, ki so sedeli za mizo in pred vse dobrote, ki so bile postavljene pred njih gledali v »crknjeno« želvo in se najbrž spraševali, ali jih ne morebiti lahko doleti ista usoda kot je doletela požrešno želvo.

Umetnost (umetniški dogodek) – naj bi bila  že sama po sebi dovolj. Naj bi jo gledali, obiskovali, konzumirali….brez, da bi se je predhodno najedli…Po logiki njene »biti« bi to lahko celo držalo. Pa seveda ne.

Kajti vsi vemo, da temu ni tako. Če kdo, danes prav umetnost potrebuje, da nanjo pokažemo s prstom in da ljudi s pomočjo piarovskih usmeritev priganjamo k njej.

Umetnost pripada reprezentaciji – sama po sebi je (tudi) spektakel, hkrati velika tržna niša in tudi maša, ki ima svojega »duhovnika« oziroma bolje, »duha« in »boga«.

K umetnosti je potrebno pripeljati zato, ker je danes kulturna dejavnost vse preveč bogata, razvita, prisotna in množična.

Če hoče biti videna in vidna, ni več dovolj, da je dobra, temveč da je dobro plasirana. To velja tako za velike »evente« (bienali, etablirani festivali, razstavišča…), kot za druge dogodke.

Misel, ki so jo gojili Židje, ko so prepovedali upodabljanje figur (zlatega teleta) zato, da bi nefiguralna ornamentika vzpodbudila domišlijo, v sodobnem času ne več zdrži.

Sodoben čas narekuje velike dimenzije, velike spektakle in velike romarske poti. Gugenheim v Bilbao-u npr. je že sam po sebi (v svoji iniciaciji) produkt piara – je skomunicirana in udejanjena  potreba sama po sebi. Je dejanje izvršenega odnosa z javnostmi.

Službam odnosov z javnostmi ostane zgolj to, da dobro izrišejo letalski in drugi vozni red do tja.

Pred kratkim sem prisostvovala najbolj perfekcionistično pripravljenemu obisku otvoritve muzeje Acropola v Atenah. Tam ni šlo zgolj za izris voznega reda, temveč za ceremonijo, ki smo se jo nudeležili skoraj vsi ministri in skoraj vsi predsedniki vlad. V novi muzej pod staro Akropolo so preselili celoten kiparski in reljefni del akropole – razen tistega, ki je ostal v Britanskem muzeju in ga Angleži nočejo vrniti Grkom. Kot rečeno, šlo je za velik politični dogodek, z vsemi pripadajočimi nagovori – od Barrosa dalje.

Umanjkal je le eden, ki ni imel besede in tudi omenjenega imena, čeprav je bil tam: arhitekt novega muzeja.

V skrbi za formo, se rada izgubi vsebina. In to je tisto, o čemer  pričakujem, da boste te dni spregovorili na BLedCom.

O vsem drugem sem prepričana, da veste že vse.

Idrija

Pred nekaj dnevi smo na ministrstvu organizirali družabno-strokovno spoznavno pot. Obiskali smo bolnišnico Franjo, Idrijski rov in muzej. Dobra ideja, koristna pot, predvsem pa izjemna izkušnja undergrounda. Izplen: izjemno kakovostna obnova, medsebojno spoznavanje in spoznanje, da se kraji po Sloveniji izjemno kakovostno spreminjajo. Nekateri. Idrija je med njimi.
Sem si rekla, ko sem šla danes  na festival, da bom priča kakšni folklorni prireditvi. Kje pa! Proslava je bila super, senčne »lutke« domiselne, Kolektor zadovoljen, Idrijčani pa polni čipkarskih sosedov iz celega sveta!

28. festival idrijske čipke

19. junij 2009

Danes se zdi, da je Idrija ena sama čipka. Ne le zato, ker tu poteka festival čipk. Temveč zato, ker se je Idrija v zadnjih letih spremenila v urejeno, nežno in z dragocenimi nitkami  »stkano« mesto.
Idrija je danes – tako kot čipka – prepletena z mehkimi ulicami in njene skrbno obnovljene hiše so kot svileni  vozli dobesedno »(u)klekljane« v trdno tkivo mestnega prta.
Na tem žlahtnem in nežnem prtu kraljuje skrbno obnovljeni grajski muzej, ki hrani vso vašo zgodovino. Tu imate nedavno od tega nagrajeni muzej čipk, najstarejšo realko, žlikrofe, še vedno dobro stoječe gospodarstvo…Predvsem pa imate redko na svetu videno »podzemlje«: rudnik, ki je vreden svetovnega imena in večno ovekovečenega  spomina.
Lahko ste ponosni na svoje mesto!
Verjamem, da ste: tudi ta festival to potrjuje, sicer ga ne bi tako skrbno gojili že več kot četrt stoletja. S festivalom namreč obnavljate znanje, prenašate vedenje na mlade rodove in s čipkarsko dejavnostjo vzdržujete tradicijo, ki je tako zanimivo vezana na nastanek mesta in bogatega življenja v njem.
Četudi Idrijčani in Idrijčanke danes niste več življenjsko odvisni od rude-živega srebra  in čipk je prav, da živite od spomina na preteklost. Spomin je lahko boleč in bogat  hkrati. A prav zato, ne sme biti minljiv.
Čipke, ki  tako spretno in umetelno rastejo pod vašimi prsti ni in tudi ne bo nadomestila nobena industrija. So stvari, ki jih tehnika ne more osvojiti in tudi ne posvojiti. Nitke, ki plešejo v vaših rokah, spletajo unikate – enkratne fantazije in  neponovljive domišljije.
Za današnji svet, ki ga preplavljajo globalno prisotne  blagovne znamke – praviloma kapitalsko vodene na bogati, izdelane pa na revni celini – so taki unikati pravi diamanti.
Zato velja ceniti roke, ki so sposobne teh unikatnih mojstrovin, še bolj pa voljo ljudi, ki ohranjajo ves ta spomin.

En sam praznik lepega in spoštovanja vrednega spomina, vam želim!

Ujeti graditelji

Pred leti sem jih snemala. Belgijci, Francozi, Čehi in drugi ujetniki, ki sokot taboriščniki  prebijali hrib, da bi Hitler prej prišel do morja. Danes je bil na Ljubelju le še en ujetnik – droban Slovenec pri skoraj stotih letih.

Ljubelj. Spomin na jetnike koncentracijskega taborišča

13. junij 2009

Ko mine čas in ko se temni dogodki naše zgodovine odmaknejo se zdi, da se niso zgodili na tem planetu.
Si lahko današnji mladostnik predstavlja, da je na tem prostoru pred slabimi sedemdesetimi leti  človek poniževal človeka? Kaj poniževal! Uničeval, ubijal, sežigal, izrabljal, zatiral…
Ne, ne more si predstavljati, če mu kdo tega ne resnično pove.
Meni so to pripovedovali tisti, ki so to poniževanje doživeli. Mogoče je kdo od njih  danes še z nami – bodisi Francoz, Poljak, Slovenec, Rus, Španec, Belgijec, bodisi Žid, bodisi Rom.
In ko so se sogovorniki spominjali tistih takratnih taboriščnih muk, so bile njihove oči vlažne, telo tresoče, pogled pa umaknjen: kot da bi jih bilo sram, da so – četudi žrtve – del krvavega sveta.
Govorili so o tem, kako so si sami pod nadzorom esesovcev in dresiranih psov gradili taboriščne barake, kako so gledali usmrtitve bolnih in upornih sotrpinov, kako so nekomu odrezali nogo kar z običajno žago, kako so jih pretepali z gumijevkami, napolnjenimi s peskom, obešali za roke, jih puščali celo noč na mrazu, jih ubijali na begu, prisilili delati po 12 ur v predoru…kako so nosili  skale na hrbtu  in kako so nekatere sežigali pri živem telesu.
Nek jetnik  mi je povedal, da so nekoč – namesto običajnega krompirja in repe – dobili celo meso in nekaj cigaret.
Bilo je takrat, ko so prebili hrib. Ta, za njih prekleti hrib, ki je po preboju omogočal, da si na drugo stran prišel v dvajsetih minutah, medtem ko je bilo za prehod prelaza potrebno dve uri hoje.

Kakšna ironija: o tem predoru je v 17. stoletju sanjal že Valvazor, ko je govoril o luknji skozi hrib, ki bi odstranila oviro strme in ovinkaste poti preko Karavank. A udejanil jo je  Hitler, ker je bila to zanj najkrajša pot do neosvojenega in vedno bolj upornega ozemlja.

Bila je to krvava pot. Ne le zato, ker so jo gradili  zaporniki  iz Mauthausena (1300 jih je bilo), temveč tudi zato, ker je kri preplavila tudi ta del Evrope.
Kri.  Ko mine čas in ko se temni dogodki naše zgodovine odmaknejo se zdi, da se niso zgodili na tem planetu. Zakaj?

Ker mislimo, da je ta planet očiščen krvi in nespoštovanja drugega.
Je res?
Želimo, da bi bilo res. A se vedno na novo (pre)slepimo.

Nič ne izuči človeštva, da ne bi bil brat dojet kot brat. Da ne bi bil sosed dojet kot prijazen mejak. Da ne bi bil Drugi sprejet kot nam enak.
A prav taka mesta, kot je ta prostor zgodovinskega spomina, kjer sta nekoč  na eni in drugi strani hriba (da ne rečem meje) stali dve podružnici koncentracijskega taborišča groze Maauthausen – bi moral opominjati, da je EDINI zakon našega preživetja strpnost do drugega in ne pogrom drugega.
Da je EDINA možnost našega preživetja spoštovanje in ne zaničevanje drugega.
Da je EDINA pot našega preživetja solidarnost do drugega in ne uničevanje drugega.
Potrebujemo se. In zato ne potrebujemo izključevanj,  procesov in obtoževanj.
Svet je preveč kompliciran in hitro se vrže iz tira.
Naredili smo ga ranljivega, prepletli z virusi, naravi vzeli njeno nedolžnost, družbi pa prevečkrat umazali obraz.
Žrtve, ki so padle (tudi) na tem mestu so opomin. Tisti, ki so preživeli – zagotovo jih je tudi danes nekaj z nami, nam prosim ponavljajte in ponavljajte, da je življenje dragoceno.
In vedno le eno.