Goli

Dodano dne
Reply

Letošnja obletnica zaprtja logorja na Golem je bila medijsko še posebej odmevna. A vsem se je zgodil isti spodrsljaj, da ne rečem izbris, saj so se spomnili zgolj zapora na Golem, ne pa tudi sosednjega  Grgurja, kjer so bile v ravno tako hudih,  ali celo v še hujših razmerah zaprte ženske.

Pred petnajstimi leti sem posnela tri dokumentarne filme o obeh taboriščih. Povod za filme (ki so sodili v širši sklop taborišč – od Raba, Ljubelja do Francovega izvotlenega hriba v Španiji) je bilo dejstvo, da ni nikoli nihče govoril o ženskih zapornicah na otoku Grgurju, ki je čisto zraven Golega. Našla sem nekaj nekdanjih zapornic, ki pa – z razliko od moških – niso hotele javno spregovoriti. Ob kavi že, v kamero pa ne.

Pregovori z Emo Logar npr. so trajali leto dni. Na Golem je imela moža, kar seveda ni vedela, čeprav mu je mogoče celo kuhala.  Po dolgem čakanju in pregovarjanju, je spregovorila. Kot tudi druge, ki so vse do tedaj ostale v tišini.

Zgodbe so bile divje, žalostne in polne krivic.

Zakaj so jih prav ženske s tako zadržanostjo podale javnosti?

Rekle so, da zaradi emocij. Odpiranje ran…. nelagodje pred okoljem… poskus zbrisa preteklosti….skromnost…trdnost v preživetju….in vztrajanje na danes in jutri. Ženske (pre)živimo raje z dejanji kot spevi o njih.

Vinko

Dodano dne
Reply

Danes ima Vinko Globokar 75 let. Dogovorili smo se, da mu grem čestitati v Žužemberk, saj nisem mogla priti na njegov ljubljanski koncert.

Spili smo en šampanjec, pivnala sem njegove zrele misli, kukali smo v knjigico, ki so mu jo glasbeniki in prijatelji v tujini napisali za ta dan in poslušali zvok dežja.

Uf, koliko zdravih idej, gonilnih napotkov in mladostne nagajivosti! Ne bom izdala ničesar, a vendar ne morem zamolčati paradoksa, s katerim sva v smehu s Petrom Tomažem odšla domov.

Navržem, če je njegova pokojnina ok, pa pravi, da je kar uredu (hm, za marsikoga sploh ne bi bila, a marsikdo tudi ne bi pol Prešernove nagrade dal za obnovo tuje kulturne dediščine…); navržem ali mu je kdo v Sloveniji sploh naročil kakšno »skladbo«, pa ugane kam merim in zanika možnost za jutri, če že ni bilo nič včeraj….

In ko tako plujemo po Langu (»njegov mandat je bil izrazit zato, ker je odrezal majhno, razdrobljeno, šibko… in pustil  zamah velikemu…. podpirati je potrebno rizike«), njegovih rudarskih koreninah, Stockhausenu, materi, župnikih in slovenski utesnjeni naravi …pravi, da nekaj pa bi vendarle želel od mene. In sicer, da mu povem, ali obstoja kakšen pravilnik, ki bi lahko omejil, omilil ali kakorkoli že pač reguliral zvonjenje cerkvenih zvonov. Da ima pred nosom en turn, ki zjutraj točno ob sedmih tako reže živce, da bi bil vesel, če bi se vsaj malo utišal.

Jasno, bušnem v smeh, ko slišim da avtor najbolj kontroverznih zvočnih struktur reče, da ga zvok drugega razburja! Mu svetujem, da povabi Marka Breclja, ki bo z veseljem »tapeciral« zvonove…vsekakor me ta Vinkotova težava – tako kot tudi njega – spravi v dobro voljo.

In ko se vračamo v Ljubljano je sonce že spralo  nebo, ki je sedaj povsem jasno. Tudi meni je jasno. In sicer to, da si je Vinko določil najbolj logično darilo. Bomo prevetrili pravilnik o zvočni zaščiti, ki so ga predhodniki sprostili v prid donečih zvonov?

Umetnost je orodje, ki želi pokopati orožje

Dodano dne
Reply

Po obisku Srebrenice sem tiho. Vem, da bi moral vsakdo tja, ki danes ne ve, kaj ima. Objestnim, malenkostnim, razvajenim, nečimernim, sitim, razvitim, lahkotnim in nesrečnim svetujem, da vidijo beli pokopališki gozd, zaradi katerega je danes v Srebrenici dvanajst tisoč, pred letom 1995 pa je bilo triinšestdeset tisoč ljudi. 11. julija, na dan obletnice genocida, bodo tudi letos pokopali novih par sto najdenih žrtev. Kot vsako leto.

Srebrenica
obeležitev 11.julija 1995 – obletnica genocida

4.07.2009
V Srebrenico, v  mesto, ki ne bo moglo nikoli zbrisati krvi iz svojega imena, prihajajo danes slike, ki ravno tako nosijo vonj po krvi.

Serija gvašev Gabrijela Stupice namreč beleži duh po uporu pred smrtjo: po odporu  ljudi, ki so med drugo svetovno vojno živeli za žico okupirane Ljubljane.

Temni kolorit, ki ga boste pri kasnejšem avtorjevem opusu težko videli…, strah v očeh, tesnoba v telesih, izgubljenost v pogledih, mrak v prostorih, duh po zadnji sodbi, utesnjenost prostorov, objokovanje, žalovanje, poslavljanje, votlost pogledov, izpraznjenost, odsotnost svetlobe …. skratka, likovna dela, ki prihajajo iz Ljubljane, prihajajo iz najbolj ponižujočega obdobja človekovega bivanja: iz vojne.

Težko je o vojni govoriti v miru.

Težko zato, ker nam/vam/ mir nalaga spomine. Pa tudi izrisuje krivdo, ki jo nosi človeštvo – krivdo, da je sploh lahko človek človeku zver.

Takrat, ko so nastale slike Gabrijela Stupice ne bi nikoli, nihče, nikdar in nikjer dejal, da je možno še videnje v naslednji vojni.

A četudi je vsaka vojna prekleta, četudi je vsaka vojna prepričano zadnja,  za njo tli ena naslednja…

Zakaj ni mogoče tej peklensko začrtani usodi ubežati?

Zakaj se človeštvo ne ničesar nauči?

Zakaj je pot  civilizacije tlakovana z  nasiljem?

Najhuje je to, da poznamo vse odgovore na te »zakaj«, a hkrati od kar smo, od kar obstajamo, dopuščamo lastno iztrebljanje. In v Srebrenici je bil poboj več kot osem tisoč nikomur nič hudega hotečih ljudi zločin, ki ne bi smel nikoli v pozabo.

Umetnost ni nikoli mižala pred realnostjo.

Je umetnik lahko sploh tiho, ko se  nad človeštvom dogaja zločin? Ne, umetnost ni izdajalka. Ne more biti imuna, ne sme molčati in obtičati.

Na dan, ko  so Nemci spustili nad Guernico 50 ton bomb je bil Pablo Picasso v Parizu. Tri dni kasneje je začel slikati eno najbolj mitičnih, reproduciranih in emblematičnih slik tega stoletja: Guernico.

Koliko solz, krvi, bolečine, tesnobe in strahu je tlelo iz slik, gibljivih podob in iz čutnih zvokov avtorskih del, kot je npr. Goyino »Streljanje 3, maja 1808« ali  Delacroixova  »Svoboda, ki  vodi ljudstvo« – v spomin na francosko revolucijo, kjer se med izmučenimi in tudi mrtvimi vojščaki vzdiguje upanje: trobojnica.

Umetnost je orodje, ki želi pokopati orožje.

In ko umetnost govori o bolečini, o vojni in smrti, nam vedno poskuša povedati, da obstoja neka rešitev in neko upanje. Najsi je to dvignjena pest (Guernica), najsi svetloba (Goya), najsi plapolajoča zastava (Delacroix), najsi preprosto naslov (Upor, Stupica).

Gvaši Gabrijela Stupice so brez svetlobe, a ne tudi brez upanja: naslovljeni so z »Uporom«.

Ob 14 – letnici genocida nad Bošnjaki – se tudi Srebrenica upira: upira se pozabi. In prav je, da ob tem ni sama.

Čestitam organizacijskemu odboru, ki obeležuje spomin na 11. julij 1995 s tako široko in odprto zastavljenim programom, v katerem so prisotne številne evropske in druge države z enim samim namenom: da je spomin globok opomin!