Playboy

Dodano dne
1

Zadnji intervju s Petrom Božičem je bil objavljen v Playboyu. Ni samo zadnji, temveč najboljši. In ni najboljši zato, ker je zadnji. Najboljši bi bil, tudi če bi bil Peter še z nami. Vem, da bi mu, če bi se jutri srečala, to tudi povedala – celo jaz, ki mi take stvari gredo bolj težko od rok. Zagotovo bi se poklonila tisti njegovi misli o tem, da bi bilo preveč egoistično, če bi od življenja zahteval več, kot je vanj vložil.

Zadnjič mi je kolega mejlal, da bo pogrešal Petra na  kulturniškem odboru …in da škoda, da premore RTV oddajo o njem, ki je stara več kot deset let. Sem mu odgovorila, da bi nacionalni radio lahko imel intervju z njim, ko je bil v bolnišnici, a so tam šefi menda rekli, da zakaj neki  bi bilo to sploh treba. Pa mi je odmejlal, da je bil v soboto na derbiju…in da je minuta tišine na stadionu v Šiški – in bila je res tišina, je zatrdil – povedala vse;  tudi tišina Green Dragonsov…rtv  gor al dol….je menil.

Tako bi rekel tudi Peter s Playboyem v žepu.

Tega pa Požar ne ve

Dodano dne
2

Samoomejevanje je etična drža, s katero ni vedno lahko. Ne govorim o omejevanju užitkov – pri tem sem ravno ta trenutek padla, ko sem že drugič odprla hladilnik s sladoledom…temveč govorim o odpovedi v primerih, ko je dvom prisoten, odgovori pa na različnih koncih.

Recimo: ko dobim v podpis predlog strokovnih komisij (in na kulturi se vse subvencije delijo striktno po presoji razpisov s pomočjo svetovalnih komisij), se kdaj pa kdaj mrščim (pa tudi jezim zaradi malomarnosti prijaviteljev, ki izpadejo iz igre zaradi nepopolnih vlog a dobrih projektov). Ključno nelagodje pri predstavljenem spisku predlaganih projektov, ki gredo v financiranje oziroma tistih, ki so zavrnjeni, nastane takrat, ko soočim moje vedenje z mnenji drugih – še posebej pri produkcijah, ki imajo meni dobro znane reference in jasen prostorski in družbeni  kontekst. 

Seveda nastopi razmislek kaj je to objektivni pogled, katero subjektivno vedenje je relevantno, seštevek katerih poznavanj je usodno….a v takih tesnobah, je nujna hladna (samo)omejevalna logika, ki nujno izključi mojo lastno presojo.

Zato sem se striktno zavezala, da v celoti in brez pridržkov spoštujem predloge strokovnih komisij ter zaupanja vrednih svetovalcev in ne slišim niti ene vloge, niti enega namiga in niti enega telefona, ki bi usmerjal v drugačno smer. Zaradi te drže jih večkrat slišim, češ,  nismo se zato borili… poglej kako se je delalo v preteklosti…Res sicer je, da smo enkrat odprli debato, ali je pravično zavrniti komaj živeče ustvarjalce, ki so zaradi poznega izzida razpisov ostali v dolgovih in tvegajo, da gredo v hiralnico. Pa tudi, ali je smiselno spregledati umetnika, ki ga je dan prej strokovno združenje nagradilo z najvišjo nagrado, naš razpis pa hladno zavrnil. A v kolikor je bil moj razmislek v manjšini, je obveljal argumentiran in večinski.

Razni reporterji seveda samoomejevanje interpretirajo po logiki lastnega ravnanja. Če imaš možnost odločanja, potem to možnost (moč) uporabiš v lasten interes: in denar menda potem leti od tebe tja, kjer naj bi ga sam želel videti. Takoj jim seveda pade mrak na oči in v temi se rolajo raznorazni scenarij. Ti  scenarij, recmo, zameglijo videnje, da so se spletne strani npr., v preteklosti financirale tako kot se v sedanjosti. In ti scenarij izbrišejo spomin, da je bila v preteklosti velika debata, zakaj so nesamoomejevalni oblastniki izvrgli sofinanciranje koristne in uporebne spletne strani ART servisa ali Beletrine, ne pa spletne strani tednika Demokracija. In zakaj so za avdiovizualno produkcijo delili pol denarja manj kot jim je zaukazoval zakon. Pa tudi: zakaj zaradi tega televizija Slovenija ne dosega zakonske kvote deleža slovenskih filmskih del.

Toda, ko je vest čista, ne peče.

Uradnik ali oblastnik?

Dodano dne
Reply

Ena izmed tez včerajšnjih fantov v Studiu City je bila, da se tokratna vlada ne prav nič obnaša kot oblast. Kar ni prav. Bogdan Lešnik npr. je menil, da nima dovolj oblastniške forme, da se dela, da ni vlada in da je zgolj aparat. Fajn, bi človek dejal – še posebej tisti, ki ceni npr. umetnost, ki se jo ne vidi na prvi pogled, ampak učinkuje šele z refleksijo – ali, ko se te osebno dotakne.

A vendarle nič fajn, ker je ta teza padla na očitek, da nam manjka gospodar, ki bi robantil po mizi, kazal s prstom na svetilnik sveta, načrtoval umetne otoke, krotil novinarje, samovoljno zaklepal kinodvorane, grozil z enotno davčno stopnjo, jemal kredite v času debelih krav, loputal vrata pred civilno družbo, bentil nad Romi in istospolnim omogočil za ščepec pravic. Kaj je torej bolj fajn? Uradnik – tisti, ki uredi vizije ali oblastnik – tisti, ki vizije razlasti?