Med predstavo Dušana Jovanoviča “Spovedi”, uprizorjeno v APT v Novem mestu  sem premišljevala, da sodobni surogati spovednice so tudi blogi, dnevniki, omizja, kamere….skratka vsa tista orodja, kjer iščemo sogovornika oziroma  svojega (imaginarnega) oblastnika – kot pravi Dolar v video prologu novomeških “Spovedi”, kjer  prestopniki in  kršitelji pričakovanega reda v kamero izpovedujejo svoje občutke krivde, medtem ko jih mi/gledalci opazujemo iz spovedniških boksov.

Tudi blog je način iskanja eha in način prebijanje tišine. Je pot do drugega – še posebej za tistega mislečega in pišočega, ki  nosi preveč molka v sebi in zaznava preveč praznine okrog sebe.

Bloge in  komentarje pišem že ogromno časa oziroma od takrat, ko sem pač morala v javnosti “potlačiti” videnja v prvi osebi ednine. So ne povsem odprta osebna zapažanja, poslovila, ocene kulturnih dogodkov, dvomov  in mojih počutji. Čeprav živim s službo od jutra do jutra, v njih ne pišem o tem kako naj bi v kobilarni  ponarejali  kartoteke konjev, kako so se v kešu plačevali skeni arhivov, zakaj se moji mejli objavljajo v tisku, kaj  mi (ne)umnega izvrže kakšna revanšistična ovadba ali pa kaj meni cerkev o blejskem sporazumu. Tudi na facebooku zapiram vrata pred službenimi odnosi.

Zato sem se danes, ko me je novinarka vprašala, kako bom komentirala nejevoljo  predsednika programskega sveta rtv Slovenija  glede mojih blogov prijela za glavo vedoč, da je nekomu moja glava odveč. Špecanje  spletnega zapisa in klicanje na pomoč predsednika vlade pa je nebogljeno  postavljanje nagobčnika svobodi izražanja.

Prihajajo mi linki na Družino in Možino, češ, preberi si enega najbolj pikantnih intervjujev z vodstvom rtv v zadnjem času. Linki pričakujejo vračanje udarca, meni pa se ne da…v bistvu tudi zato, ker se mi mrakoben  um televizijskega direktorja počasi že smili. Vidim ga, kako odhaja spat in se mu pred očmi prikazujejo nekakšne Zaresne more, slutim ga, kako odhaja v posteljo  s sulico in nakovalom v roki in čutim ga, kako se znoji, ko se v sanjah bori s svetlimi silami, ki sproti topijo njegov spomenik.

Saj veste kako je tisto v sanjah: tečeš, tečeš, a noge so kot iz betona… Hudo…In ga vidim , kako beži k očetu njegovega zakona, ki mu tam v daljevi maha s tabelami, plonk listi, nacenejšo in najjaboljšo televizijo, z govejo juho, uravnoteženostjo, zvestimi programci, lojalnimi nadzorniki…želi prijeti za roko drugega očeta, da bi mu ponovno potrdil vdanost…

A  kaj, ko za njim leti cela truma vesti, ki maha z nekimi drugimi tabelami: nepopolne kvote produkcije neodvisnežev, nek odrezani bančni papir, zapisniki varuhinje,  obupno padajoči stolpci gledanosti, številke o nalaganju razvojnega denarja v nerazvojni program, več kot miljonska cifra o neprimirno prevedenih plačah, tožbe, odhodi najboljših, nareki slabšim…

In ta vest se reži.

“Kaj hočete od mene?” vpije negibno tekajoči, in zavrača: “Dal sem vam slovenske telenovele, da se ne bi trapili z mehiškimi, vam dokazal, da je to res razvoj slovenskega intelektualnega uma, ki je vreden denarja, namenjenega tehnološkemu napredku….,mularija je bila vesela novega termina za risanke ..dajem vam  novo raziskovalno nanizanko, potem ko je pač strastna morala v kot…dajem vam vsak dan Ultra dozo  profesionalnega raziskovanja, ki je takorekoč veliki pok naše hiše, gostim celo  novinarje iz pop arta…delam najbolj neodvisni medij v državi…kaj torej hočete od mene?”

Predstavljajte si, kako je to v sanjah, če so noge prilepljene na tla, za teboj pa horda seštevkov, ki te ne razume.  Kaj vem, ali jutranji tuš lahko spere nočni znoj in odplakne račune…Ne boste rekli, da je lahko živeti s tako zaresnimi bremeni. Dobro je, da ga vsaj Družina razume, si rečem.

Še vedno me ljudje sprašujejo, zakaj neki sem zapustila novinarsko-uredniško-avtorsko delo na rtv in vstopila v nepriljubljeno polje kulturne politike. Moj –  zame nedvoumnen odgovor, da ta  prestop ni oster rez, temveč zgolj umetnost upravljanja z javnimi problemi znotraj drugega polja – ni ravno prepričljiv, ker pač status ustvarjalke javnega mnenja odzvenja pri večini povsem drugače kot status ustvarjalke politik. In včasih jim celo dam prav.

Npr. takrat, ko  pomislim na orodja, ki jih nudi medijski prostor. In takrat se postavim v vlogo dandanašnjega novinarja, ki je postavljen recimo pred dejstvo, da mu urednik zmontira, napiše in v celoti uokviri prispevek – z vsemi dramaturško povednimi prikazi slikovnega dogajanja vred. Seveda ne katerikoli prispevek;  temveč tisti, s pomočjo katerega lahko urednik izpove in udejani svoje ideološko obarvano poslanstvo (njegov naslov hranimo v uredništvu, se  običajno zapiše v takih primerih).

Kaj bi naredila v takih primerih, se sprašujem in hkrati pomislim, ali sem bila na rtv sploh kdaj v taki situaciji, ko bi mi kdo odrezal roke in glavo. Jasno, da sem bila. Toda še v tistih groznih časih, ko so me ukinjali in si za to izmišljali na stotine alibijev, mi ni nikoli nihče “ukradel” prispevka, ga napisal namesto mene in ga spustil v eter po svoji predstavi.

In če kdaj, potem mi je ob takih zgodbah žal, da nisem več v tisti hiši. Nikoli ne bi zamolčala, nikoli se ne bi skrila v tiho večino, nikoli ne bi krila svoje varnosti in nikoli dopustila, da se iz zavoda, ki bi moral biti etičen, javen in strokovno nadstandarden…. izcimi javna hiša.