90 letnica SNG Maribor

Preden se je leta 1919 v tej hiši (na Slomškovem trgu) začelo življenje pravega slovenskega poklicnega gledališča,  so se mariborski gledališčniki dobrih 130 let selili od hiše do hiše: prva gledališka hiša je leta 1785 pogorela, začasno so se preselili na grad, nato v zapuščeno cerkev, vmes dobili pravo gledališče, ki se je izza vogala Slovenske in Gledališke ulice kasneje razširilo na Slomškov trg in bilo vse do razpada Avstroogrske kulturno središče mariborskih Nemcev. Takrat slovenske predstave niso imele svojega prostora in so bile prepuščene gostilnam ter vrtovom, vse do dograditve Narodnega doma (1899), ko se je tam naselil slovenski program in ko je bilo ustanovljeno tudi Dramatično društvo.

A vendarle – zares se je začelo pred devetdesetimi leti in v hiši, ki je stala na tem mestu. Gledališče je takrat upravljal karizmatični Hinko Nučič. Med vajami za Tugomera 23. septembra 1919 je umrl Borštnik. Rasberger piše, da je Nučič jokal in ni mogel začeti z vajo. Ko so ga vprašali kaj se dogaja, je ansamblu povedal za Borštnikovo smrt. Pokopan je bil dva dni pred premiero ne da bi kdaj nastopil v Mariboru.

Ne samo v teatru – tako rekoč povsod zaznamujejo uspehe (in tudi padce) prav posamezniki. Od njihove širine, poguma, avtoritete, kredibilnosti  in znanja so (oziroma smo) odvisni tudi drugi. Lažje verujemo in spoštujemo.

Z njimi je manj inertnosti, nelagodja in stopicanja na mestu.

Z večjim veseljem hodimo gledati luč, ki jo prižigajo. Ko smo že pri luči: Rasberger tudi piše, da so bile vaje pod Nučičem enkrat prekinjene, ko je nekso na oder prinesel novico, da je na vogalu zagorela prva električna luč: »takrat smo v hiši vsi z režiserjem vred vajo prekinili in pohiteli ogledati si – ta čudež«, pravi.

Luč je v Mariborskem gledališču ugasnila med letom 1941 in 45, ko je okupator odpravil slovensko gledališče.

A niso čakali dlje kot do maja leta 1945, ko je tu že režiral legendarni Fran Žižek

Mariborsko gledališče so »gori postavljali« tudi Tržačani in drugi Primorci – od Elvire Kraljeve (prve dobitnice Borštnikovega prstana 1970), Justa Košute, Vala Bratine, Maria Šimenca…do Jožeta Babiča. Po požigu Narodnega doma v Trstu je prišel v Maribor Milan Skrbinšek, ki je pred tem v Trstu zrežiral celoten Cankarjev dramski opus. Zgodovinarji pravijo, da je s prihodom Primorcev v zgodnjih dvajsetih letih slovenščina šele postala tudi ulični jezik v »pol nemškem« Mariboru.

Mnogo imen je zaznamovalo prostor in čas skoraj stotih let mariborskega gledališča. (Miran Herzog, Branko Gombač (Ki je pri intervjujih vedno rekel: Ne bom vdihnil, da me ne boste rezali), Bojan Štih, Partljič, Tomaž Pandur, Vili Ravnjak, Samo Strelec, Roškar) da ne omenjamo Borštnikovega srečanja, ki je skoraj polstoletna festivalska eminenca.

Ste edini, ki pod svojo streho združujete dramo, opero in balet. S smelim programom, ki združuje tako klasiko in sodobne uprizoritvene principe postavljate trende, saj imate vizijo in skrbite za poslovno stabilnost.

To gledališče je od nekdaj predstavljalo tudi sožitje med profesionalnimi umetniki in naturščiki, saj ste znali v svojem okolju in zaledju poiskati najboljše – spomnimo se veliko legendo gledališča, blagovno znamko Maribora – Arnolda Tovornika ali sedaj upokojenega Petra Ternovška. Znate tudi izkoristiti vsak prostor te hiše – od malega odra, kjer je danes bife, do balkonske dvorane in kleti.

Kaj naj še rečem ob vsem tem? Izkoriščajte še naprej vse prostore naših (ne)strukturiranih  misli!

Ponujajte nam odgovore na dileme našega vsakdana.

Ustvarjajte nam dileme našega (ne)mirnega vsakdana.

Ustvarjajte nam iluzije, da poleg odra našega vsakdana, je tudi oder, ki pripada večnosti in ljudem, ki znajo/znate to večnost ustvarjati: igralcem, režiserjem, scenaristom, scenografom, lučkarjem, glasbenikom, maskerjem ….skratka vsem ki imajo dar, da presegajo pragmatičnost bivanja.

Mladi levi

V Stari Elektrarni se je začelo pred leti z adaptacijo prostorov, ki so namenjeni kulturi. To je bila dobra rešitev in zgleden primer javno-zasebnega partnerstva. Sedanji upravljavci  Stare Elektrarne, ki nas dobro naelektrijo sredi poletja s festivalom Mladi levi pa so zadnje čase vse bolj nesrečni, ker prostori niso v lasti države. Bojijo s, da se bo Elektro Ljubljana premislila, da ne vidi prednosti sožitja med gospodarstvom in kulturo in da se bodo nekega jutra zbudili in dejali, da ne želijo več tovrstnega sodelovanja. Ta scenarij je sicer bolj malo možen, a vseeno treba priznati, da so tam vendarle razmerja labilna. No, danes ob otvoritvi letošnjih Mladih levov, je bilo vse prej kot to.

Zato tudi igriv nagovor.

Mladi levi se prevešajo v fazo zrelih levov. Bolj natančno levinj, saj je za tem – časa in časti zglednem obdobju – glavni takt dajala levinja.

Tovrstni staž ni le častitljiv temveč hkrati tudi poln pasti, preizkušenj vzdržljivosti in vztrajnosti.

Bunker je seveda prostor, kjer se »trenira« ofenzivnost, vzdržljivost in odpor.

Vsi se strinjamo, da Zavod Bunker premore vse našteto in še kaj več.

Od kar je Bunker »elektriziran«  – torej od kar je priključen na te prostore, je resda pridobil na varnosti.

Ta varnost, ki ga nudi ta hiša, je – bi rekla Nevenka – lahko tudi prostor ne/varnosti, saj se nikoli zagotovo oziroma popolnoma ne ve, ali bo večen ali ne. Tako Nevenka. Sama trdim,da tako velike »visoke napetosti« med lastniki te kulturne dediščine in najemniki ni, saj velja naglaševati princip obema koristnega sobivanja. Stavim torej na prave pretoke, na prave »daljnovode« – take, ki gledajo v daljavo, torej.

Letos bo to sobivanje, kot napovedujete, doživelo še poseben presežek s tem, ko boste mrežili okolico z novimi socialnimi, družbenimi, družabnimi in kulturniškimi  vezmi.

Predlagam, da os Slomškova – Metelkova, ki naj bi se letos ulično nadgradila, okrasila, povezala, z rožami posadila in socialno izostrila – v bodoče potegnete še do Maistrove 10, kjer vas čakajo naše Divje misli, naše drzne želje, naši odprti prostori in naši smeli načrti.

Zato naj naglasim še nekaj, kar je ob Mladih levih vedno izziv, namreč to, da so Mladi levi znajo spremeniti tudi Zlate leve. Zlate namreč zato, ker se znate vpeti v druge programe v svetu oziroma Evropi. Res je, dandanes ne moreš več obstajati sam. Vsi se tega ne zavedajo.

Želim dovolj dobrih dni. Porok za to so predstave, ki odražajo duh časa, porok je tudi odkrivanje novih umetniških četrti, uličnih borz, vzajemnih storitev in vseh prikladnih oblik vključevanja.

Ovo malo duše

Bilo je mnogo srečanj, besed, načrtov, topline in stvarnih pogovorov. Tudi nostalgije. Zato ni čudno, da mi ta trenutek, ko obračunavam z obiskom Sarajeva, ostaja pred očmi današnja kava z Ademirjem. Kenovič je človek, ki ni le posnel prvenec Ovo malo duše, temveč tudi človek, ki  premore ogromno duše. In – kar je dandanes absolutno presežno – človek, ki mu uspeh te duše ni niti malo odvzel.

Se spomnite njegovega  (in Sidranovega) Kuduza? Melodrame o možu, ki je bil zmožen najhujšega dejanja iz strasti in hkrati največje nežnosti iz ljubezni? Še sedaj imam vsako sekvneco pred očmi…

Danes mi je pripovedoval o tem, da je film pokazal sodniku, ki je “Kuduza” spravil za zapahe.  “Plakao je kao djete”, mi je tiho govoril Ademir. “Kaj sem naredil, je menda  šepetal….Smo takrat, ko smo gledali ta film – in tudi sami brisali solze odhajajoč iz kina – razmišljali o teži zločina in kazni?

(Melo)drama je bila vedno glavna nosilka zgodb. Mestoma se mi zazdeva, da jih danes svet blišča in reciklaže ne najde več. In da so vse bolj silikonske.