Narodna galerija, 16.10.2009

Letos maja na dan mladosti sem bila povabljena v Mestno galerijo, kjer smo odprli razstavo povojne slovenske risbe.

Takrat sem dejala, da je risba – mogoče bolj kot drugi likovni žanri – vojna ali celo ples z belino. Da je izziv čistega in nedolžnega polja, ki čaka na zerezo in na zapolnitev praznine.

Zapolniti/zaliti skledo praznine pa zahteva samozavestno roko. Bistro oko, znanje in kontekst.

Tokratna razstava, ki sega od realizma do sredine 20 stol., še dodatno utrjuje takrat izrečene misli.

Kot prvo, da je risba lahko vedno sama sebi zadostna, samostojna in dokončna.

In da je hkrati lahko tudi inicialka, skicirka, modelirka drugih avtorskih (pred)poti – kipov, slik, arhitektur, knjig…

Pri pregledu kataloga tokratne razstave je ta njena dvojnost še bolj prisotna (in ne dvomim, da je pri pripravi tudi te razstave šlo za trdo in dvomov polno delo).

Verjamem, da ste bili avtorji razstave pred dilemami: kje so meje med risbo in skico kot podlago za drugo avtorsko delo; kje so meje med risbo in grafiko… ali med risbo kot učnim in spoznavnim orodjem stenskih poslikav…

In verjamem, da so bile te dileme večje tudi zato, ker se je risba mnogokrat predstavljala in razstavljala kot dopolnilno gradivo – tudi kot predigra drugim tehnikam in konceptom. Risba je na nek način hibridna glede na namen, torej.

Zagotovo drži, da  projekt Risbe na Slovenskem izziv tudi v luči dejstva, da gre za manj sistematično zbirano in hranjeno zvrst kot velja za druge tehnike– spomnimo se, da se je Veselova dediščina risb menda znašla na bolšjem trgu, ko so jo  pobrali iz smetišča.

Vsi, ki ste študirali risbo na Slovenskem se strinjate, da je tu še veliko praznega polja –  npr. Ivana Kobilica ima dostopnih le nekaj risb čeprav je jasno, da ni živela brez svinčnika. Muzejske zbirke niso popolne, raziskovalnih študij, ki bi samostojno obravnavale risbo  ni dovolj…imamo krasno zapuščino risarskih del Janeza Vajkarda Valvasorja – a tudi Plečnik ni vsa naša arhitektura.

A ne glede na to, velja vseeno spomniti, da je bilo na ljubljanskem liceju uvrščeno risanje kot obvezni predmet leta 1778 in da je bilo z urbanizacijo in industrializacijo v šolah več risbe kot jo je morebiti danes.

Sicer pa: risbe legajo na katerekoli kose papirja, ki so pri roki, in tudi skicirke niso le na akademskem papirju temveč so mnogokrat žepnega formata….

Risba je pač namenjena generiranju idej in rada ujema hipne prebliske – in ne le zajema študijskih ur, ki jih poznamo iz Greenawayjeve Slikarjeve pogodbe.

Naj izpostavim nekaj del, ki se mi na tej razstavi zdijo zanimive zaradi neobičajnega, nepričakovanega pristopa:

Videli bomo netipičnega, impresionističnega, mehkega  Hinka Smrekarja (drevo s figuro),

Ivana Kosa, ki ga ni mogoče oddaljiti od njegovih slik, Franceta Kralja, ki konceptualno  izriše  besede teksta Kralja Matjaža,Vena Pilona, ki je – kje drugje – kot v kavarni in v pekarni,

Ivana Čarga, prepoznanega v drugačnem delu, prav nič impresionističnega, temveč konstruktivističnega Matijo Jamo z izpraskanko, ki se igra s pozitivom in negativom – asketsko – kot da bi to igro morala napolniti barvna impresija.

In naj na koncu izpostavim še nekaj pomenljivega, da ne rečem pomembnega: razstavljenih je 53 avtorjev in le 6 avtoric (Ivana Kobilica, Henrika Šantel, Helena Vurnik, Rozalija Sternen (pri slednji se težko ločijo roke obeh zakoncev), Karla Bulovec – Mrak, Nora Lavrin.

Na večini risb moških avtorjev so upodobljene ženske.

Tako so pač  ženske vstopale včasih (včasih?) v muzeje in galerije – na slikah, poredkoma pa za njimi.

»Mora biti ženska gola, da vstopi v muzej«? se na to temo še danes sprašujejo »gverilke« Guerrila Girls. Naj nas tolaži, da »gverilke« teh parol danes vendarle najdemo na bienalih in v Tate.

44. Festival Borštnikovo srečanje

SNG Maribor, 16.oktober 2009

Letošnja žirija ugotavlja, da produkcija slovenskega gledališča iz leta v leto narašča – ne le po kvantiteti, temveč tudi v luči visoke profesionalne ravni.

Če bi si sposodila šarm g. Toneta Partljiča bi dejala, da čudi, da nekaj narašča, ko vse okrog nas groteskno in teatralično pada. A si bom sposodila raje upe (nove) direktorice festivale Alje Predan, ki ob svojem začetku želi, da bodo letošnje dvorane razprodane in da bo občinstvo posedalo po stopnicah tega – prav nič majhnega in še manj vizij skromnega gledališča.

Gledališča, ki je pred slabim mesecem praznovalo svoj devetdeseti rojstni dan. Takrat ga je upravljal karizmatični Hinko Nučič. Med vajami za Tugomera 23. septembra 1919  je umrl Borštnik. Rasberger piše, da je Nučič jokal in ni mogel začeti z vajo. Ko so ga vprašali kaj se dogaja  je povedal ansamblu za Borštnikovo smrt. Borštnik je bil pokopan dva dni pred premiero ne da bi kdaj nastopil v Mariboru.

Manj znano je, da sta si takrat Ljubljana in Zagreb nekaj mesecev pošiljala račune, kdo bo plačal pogreb (Zagreb se je ponudil, da ga plača, Ljubljana je ponudbo  zavrnila, po pogrebu pa kljub zavrnitvi poslala celoten račun v  HNK Zagreb. Ta je seveda račun zavrnil. Kako domače).

Res je, življenje podaja zgodbe, ki bi jih lahko pripisali zgolj teatru –torej tistemu prostoru, ki zna in zmore potencirati, poglobiti, povečati, osvetliti in reflektirati naš vsakdan. Če bi  zgornji prizor podajanja računa za pogreb danes postavili na oder, bi rekli, da gledamo komedijo, ki pa bi se ob seciranju nravi male in zaprte družbe zagotovo kmalu prepoznala kot tragedija.

Kajti -  ni hujšega za družbo, če pozablja na etiko in norme, ki jih je čas in prostor prepoznal (še več: določil) kot civilizacijske kode, kjer glavno vlogo igra človek ne da bi bila njegovo telo in um odvisna od »marjontenih« nitk.

Če kdo, nas prav umetnost (in v njej gledališče)  vedno na novo mora spominjati na to.

Ko vstopamo v Mariborsko gledališče nas pozdravita tabli z imeni nosilcev Borštnikovega prstana – največjega priznanja za igralko in igralca. Gledališki tabli postave. Ne dvomim, da bo ta seznam letos plemenito obogaten.

Obogaten je tudi Festival Borštnikovo srečanje – postavlja si nova pravila in ambicije, ki jih na Ministrstvu podpiramo.

Na tabli najdemo tudi prvo dobitnico prstana (1970) Elviro Kralj, ki je tako kot drugi  (Miranda Caharija, Aleksander Valič in Mira Sardoč) prstan nadela v tržaškem gledališču.

Zgodovinarji pravijo, da je s prihodom Primorcev v zgodnjih dvajsetih letih slovenščina šele postala tudi ulični jezik v »polnemškem« Mariboru.

Letošnji obisk slovenskega gledališča iz Trsta bo drugačen kot so načrtovali organizatorji Borštnikovega srečanja. Tržaško gledališče bo letos stopilo na oder zato, da bi na njem vodili dialog in ne igro. Zato, ker se je v Trstu zamajal tisti »stabile« – »stalno«  v nazivu Slovenskega stalnega gledališča.

In da ne bi bile te težave še naprej STALNE (in da bi »stabile« ostalo »stabile«) je prav, da se te dni na pravi način in s pravimi sogovorniki iščejo izhodi iz nastale krize.

Ob tem vprašanju na MK ne pozabljamo na pomembnost skupnega slovenskega kulturnega prostora. Ne bomo pa dopustili, da drugi pozabljajo na odgovornost, ki izhaja iz občih, pravnih in medkulturnih zavez do manjšinskih skupnosti.

Mi se ne umikamo in si ne umivamo rok, zato smo iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu –  kamor so naši predhodniki umaknili tržaški teater – prenesli zadolžitve nase.

Všeč mi je, da se v času, ko prevladuje nelagodje ohranjajo ambicije. Vsi smo jih polni ne glede na to, da vsi vemo, da nam ni lahko. Da je pred nami mnogo zidov in malodušja, ki tako rado  reže peruti.

A strah pred letenjem nas lahko zakrkne, malodušje pa ubija.

Mi in vi hočemo živeti in leteti.

Zato se odprti spopadamo ne le s proračuni, temveč tudi novimi koncepti.

Ker verjamemo, ker verjamete bomo/boste uspeli. Zato je 44. Festival Borštnikovo srečanje še vedno na pragu mladosti.