Vrba, 8.2.2010

V umetnosti je redko kaj dobesednega. K realnosti nas umetnost napeljuje z metaforami, zrcalnimi podobami in z iluzijami.

Ko je Prešeren z vso mehkobo Vrbo naslavljal s »srečno….drago….domačo« vasjo je obujal hrepenenje, ki ga poznamo vsi, četudi nam je domači dom še tako blizu.

»O Vrba….« je prispodoba, ki korenini v izgubi »raja« nedolžnega otroštva. Ne nujno srečnega – a vendarle rajskega!

Kot je rajska vsaka mladost. Mladost, ki še ne pozna pasti, kletk, vrvi, padcev in vzponov življenja, ki pride potem, ko tega »raja« ni več.

Zato se vsi vedno radi vračamo v »drago vas domačo« – na začetek – četudi v resnici ne bi bili v njej več zmožni živeti.

Hrepenenje je zgolj druga beseda za obžalovanje – obžalovanje dejstva, da smo izgubili primarnost, otroškost, neobremenjenost…, ki se nam kasneje, ko vsega tega ni več, vrača z vonjem po travnikih naše mladosti, s slikami po cerkvici na hribu in s toploto peči, ki so jo nudili dom, družina, domačija.

Idealiziranje minulega – preteklosti – ima več obrazov. Tako danes berem, da je velika večina ustvarjalcev po osamosvojitvi ostala na ravni »kulturniškega proletarjata« in ima v »sveti demokraciji« manj možnosti kot jih je imela v socializmu. »Smo se za to trudili in borili?« se danes kdo sprašuje.

Malo razlogov je, da se z nostalgijo oklepamo te preteklosti, ki daleč od tega, da bi bila idealna!

Tudi ni razlogov, da jo demoniziramo, ker tudi današnji čas, sploh pa po svetovnem zlomu objestnega trga (ko se je izvotlil kredo tržne ekonomije), ni rožnat in potrebuje novih konceptov.

Tudi ni razlogov za vztrajanje na napačni podmeni npr., da ne spoštujemo knjige, ker naj bi bilo zanjo manj denarja kot kdaj koli prej. Ni ga dovolj – nedvomno drži – a mantra o zmanjšanih sredstvih za literaturo je zmotna, saj v resnici pomoči rastejo. Rastejo pa tudi potrebe in širijo se zahteve.

A hkrati ima prav tisti, ki pravi, da ni prav, da od knjige živi nekaj tisoč tistih, ki jih tiskajo, prodajajo, izposojajo, ne more pa živeti tisti, ki jih pišejo.

Neizmerno nezadovoljstvo nima fokusa in se drobi na vse konce: »naboj je velik, ni pa preboja«.

Nezadovoljstvo lahko rodi premike, mogoče celo preboj. Že zgolj diskusija koristi. Te v zadnjih letih ni bilo prav veliko, ker ni bila zaželena.

Zato se danes – in ne včeraj, ko so neoliberalisti umetnike označevali za tako rekoč svete krave, ki delajo nekaj, kar nobenega ne zanima in za subvencije, ki bi bolj koristile drugim – kdo sprašuje: cenimo umetnike? Jih spoštujemo?

Če bi bilo drugače, jim ne bi delili nagrad. Če bi bilo drugače, ne bi edini na svetu praznovali dan kulture. Če bi bilo drugače, bi klestili ne pa večali sredstva za kulturo. Če bi bilo drugače, bi utihnili.

»Kaj bi rekel danes Prešeren?« se komu najbrž postavlja (ne)navadno vprašanje. Imamo svobodo, a komu se zdi izvotlena. Imamo odgovornost, a komu se zdi naporna. Imamo knjigo, a komu se zdi nevidna.

Nimamo raja, ker ta živi v predstavah. Zato, da ustvarja iluzijo po boljšem od tistega kar živimo.

Zato bo »draga vas domača« vedno med nami. Kot neulovljiv, izmuznjen čas, ki se pač ne vrača.

Jaz sem se osmega februarja vrnila v Vrbo, kjer (in ker) sem lani obljubila, da bo »hiša mojega očeta« spomenik državnega pomena. Bo. Potem, ko se boste dogovorili kaj želite in kaj je prav.

Dialogi so pri nas naporni in dolgi. Ministrstvo jih ni zavlačevalo. Obljubilo je zaščito prešernove rojstne hiše in ne cele doline. Tisti, ki stojijo na poti odločitvi, da postanejo hiša, lipa in cerkvica sv. Marka spomenik državnega pomena naj se vzamejo v roke, ne pa s prstom kazati na napačne roke.

Holokavst, Španski borci

Danes že pokojni Vlado Makuc je bil španski borec. Srečala sva se v času, ko sem do zadnjega diha vstopala v Picassojevo Guernico. Prek nje sem prišla do Francove grobnice v Valle de los Caidos blizu Madrida, kjer so Francovi taboriščniki izvotlili ogromen hrib za njegov grob (kopali so podobno kot nemški ujetniki na Ljubelju), in do nekaj še živečih Slovencev, ki so se bojevali v španski državljanski vojni. Na koncu res dolgega pogovora sem gospoda Makuca vprašala, kakšen je njegov odnos do spremembe imena Španski borci. Takrat je namreč Janševa stranka predlagala spremembo imena kulturnega doma, v katerem Španskih borcev ne bi bilo več.

Makuc, ki je »moško« zdržal vse spomine na lakoto, nemire in soočanja s smrtjo v Španiji, se je ob tem vprašanju zlomil. Sunkovito je vstal, drobno telesce je zatrepetalo in s solzami, ki mu jih ne bi nikoli pripisala, je dejal: »Nikoli! Če se to zgodi, bom šel tja, se ulegel na cesto in se ne bom premaknil, četudi pripeljejo tanke pred moje telo!«

Malo moških je pred menoj jokalo. Nerodno je skrival solze g. Ilja Jurančič, ko je – po skoraj 40 letih – stopil prvič na Goli otok. In tigrovec Mirko Brovč potem ko je odprl svoj tok spominov na čas, ki mu je dajal več, kot je za to naš narod dobival.

Ja, spomini ubijajo. A spomini tudi oživljajo.

Ne le solze, temveč zavest. Zavest, da smo nit zgodovine. Da nas je zgodovina vpela v nor, iracionalen, pošasten in nerazumljiv vozel, ki so ga pred nami morali živeti ljudje zgolj zato, ker jih je nekdo določil, da niso ljudje.

Sicer ne bi umirali v taboriščih, ne bi na njih delali poskusov, ne bi izginjali v pečeh in plinskih komorah ter ne bi umirali od gladu. Tako je izginilo šest milijonov evropskih Judov in pet milijonov Romov, hendikepiranih, homoseksualcev in mnogo drugih, ki so bili ubiti v obdobju holokavsta – ne le v nacističnem koncentracijskem taborišču v Auschwitzu na Poljskem, ki so ga 27. januarja 1945 osvobodile sovjetske enote (ta dan pred petimi leti je Generalna skupščina OZN razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta).

Rekla sem, da spomini oživljajo. Da gnetejo našo zavest. Ob takih priložnostih, kot je današnji dan, je preveč preprosto reči, da je zgodovina opomin.

Vsak dan, ne le današnji, je treba delati – in ne le reči, da je ta opomin zakon, ki nam prepoveduje sleherno diskriminacijo. Sleherno razločevanje narodov, ras, spolov in nazorov. Nacionalizmi, ki všečno in spretno prižigajo ogenj na vse preveč razbeljenih tleh naše skupnosti – in tudi Stare celine –, so nevarna pot do razločevanj in konfliktov.

Zato je treba spomine gojiti. Vsak s svojim orodjem. Ko je Spielberg snemal Schindlerjev seznam – zgodbo o češkem industrialcu, ki je reševal Žide pred smrtjo –, je poslal po svetu številne okretne in priročne kamere, ki so lovile utrinke ljudi, ki so se spominjali holokavsta. Da bi imel trezor spomina, ki ne bi nikoli izginil.

Vsak ima svoje orodje za polnjenje takega trezorja. Pisatelji, slikarji, zgodovinarji, filmarji … A niso le oni apostoli spominjanja. Apostoli smo vsi, ki želimo mir in ki spoštujemo drug drugega.