Gorniški film, zakljuèek, 14.05.2010

Absolutno drži, da sta kultura in natura tesno povezani, sploh pa ko govorimo o filmu.

Zakaj?

Zato ker je prvi slovenski celoveèerni film V kraljestvu zlatoroga (Janko Ravnik) iz leta 1931 film, ki dobesedno domuje v gorah. Resda je nem, toda v vsakem kadru krièi: Sveta si zemlja Slovenska!

Gre za dolg pohod na Triglav treh – še danes najznaèilnejših slojev slovenske družbe: delavca, kmeta in intelektualca. Poleg tega filmskega romanja na »sveto goro slovenstva« je še en »prvi«, ki vnaša vèasih prepir (tipièno slovensko) kateri med njima nosi primat prvega slovenskega celoveèernega nemega filma, namreè Triglavske strmine iz leta 1932 režiserja Ferda Delaka in znamenitega snemalca Metoda Badjure.

Ker vem, da vam to poglavje slovenskega filma ni prav domaèe, vam moram povedati zgodbo iz Triglavskih strmin, saj ne prikazuje le slepe ljubezni do gora, temveè to ljubezen osmišljuje oziroma predela v domovinsko èustvo, ki se konèa na vrhu Triglava – na toèki torej, kjer se stikata zemeljsko in sveto.

Še veè: na vrhu Triglava se stika tudi moško/žensko, saj se tu zgoraj (med oblaki in skalami, med nebom in zemljo) zgodi poroka.Pakt. Zavzeza. A ne obièajna poroka, temveè pravi dogovor, ki ga doseže ženska, daleè od lika trpeèe cankarjanske matere in bližje liku fatalne krotilke moških poti. Ne bom rekla stranpoti, saj fant, ki zadnjiè pred poroko uide s kolegi v gore, ne gre na fantovšèino v gostilno temveè raje v hribe!

Kakorkoli, bodoèa soproga se hitro spravi za njim, èeš zakaj pa naj bi bile meni gore tuje in najbrž si tudi misli, zakaj bi mi bila blizu kuhinja. In mu na vrhu Triglava porine v podpis dogovor, da se ne bo v bodoèe nikoli veè podajal v gore brez nje.

V Slovenskem filmu so gore evocirale mnogo èustev, prikazanih na bolj ali manj prikrit naèin in z bolj ali manj simbolnim sporoèilom – poleg tistega, ki je seveda že sam po sebi umeven: namreè, da je gorski svet, svet miru, izziva duha, poguma, strasti.

In da je tudi svet dualnosti – nevarnosti in prijaznosti hkrati (èe vas spomnim na film Morana, kjer »zlo« domuje v nederjih visoke slovenske zemlje in v podobi ženske (morane) z dvema obrazoma. A najlepša je vendarle tista sekvenca, ki jo sreèamo v filmu Umetni raj (Karpo Godina), ko se Karol Grossman – oèe prvih metrov slovenskega filma – povzpne na vrh hriba in svoji družbi zavpije: »O krasne slovenske gore, krasen zrak in kakšna megla tam spodaj!«

Strupen pogled v dolino je najbrž tisto kar osmišlja višino (dvig, vzpon, napor, voljo).
Verjamem, da je vam, ki se sooèate z ostrino skal in ostrino duha, da ste tem skalam sploh kos – ta krik in vzdih ob pogledu na to, kar leži tam pri tleh in je morebiti tudi pritlehno, veè kot jasen in seveda tudi poznan.

Kranj, 2.3.2010

Kljuèni presežek Tedna slovenske drame je jasen: Jezik. Izražanje. Sporoèanje. Odpiranje.Ustvarjanje.

To ni zgolj Teden slovenske drame.

To je potrditev nekoè jugoslovanske, danes evropske, zagotovo pa vse bolj svetovne izkušnje, da uspešno nacionalno gledališèe ne more obstajati brez dramatike v svojem jeziku.

Kajti bolj kot postaja svet odprt in pretoèen, bolj kot se meèka in mehèa pod pokrovko globalizma, bolj potrebuje »jeziènost« svojega jezika.

Teden drame, ne teden , dnevi drame, in vi vsi , ki jih ustvarjate, vi , ki ste gledališèe, tako pravi Shakespeare, morate nam, ki vas gledamo in življenju, ki ga živimo, držati ogledalo.

V njem moramo videti svoje in tuje dvome, svoje in tuje pregrehe, prepoznavati moramo odlike in oblike družbe in èasa v katerem živimo.

Èe tega ogledala (odseva) ni, potem lahko odplavamo v otopitev in zdi se nam, da je vse kar poènemo prav in vse kar se dogaja okoli nas brez refleksije.

To pa je nevarno, za nas in za družbo, ki jo tkemo, saj brez tistega postanka, »odplavanja« in kreativnega nemira, ki ga sproža prostor ustvarjanja, ostajamo topi, obvladljivi in na voljo gospodarju, ki je (in bo) vedno zadovoljen, èe nam odvzame poželenje, hrepenenje in sanje.

Umetnost pozna naèine in pozna orodja, da nam spregovori glasno, agresivno, nas prisili k pogledu v zrcalo in razbija našo podobo zadovoljstva…

Vi umetniki nas morate utapljati v pozabi, buditi v življenje, aktivirati v mišljenje.

V drami, pa naj bo še tako nenavadna, tako izven našega dometa dogajanja, je vedno tudi del nas samih. Mogoèe šele v trenutkih utopitve v podobe, besede, slike….zvemo, kako preprosti so naši problemi ali kako prekleto težki so problemi drugega.

Kot ministrica se vsak dan sooèam z velikimi in majhnimi dramami drugih, ob tem tudi s svojimi… in vsak dan znova se preprièam, da v drami gre vedno za porušeno razmerje, ki išèe – ne nujno pa tudi najde – ravnotežje skrhanih, naèetih, prizadetih, spodnesenih in iz tira vrženih medsebojnih nitk.

Umetnost je – pa ne le v gledališèu – kako ta kaos spraviti v red. Kako speljati »zadnje dejanje« in še katarzo ob njem.

Vsi si želimo – pa èe si priznamo ali ne – da bi bilo zadnje dejanje happy end.

Da se konèa s poljubom, solzo in ponovno vzpostavljenim redom. Ni vedno tako, saj življenje piše in tudi ponavlja drame, ki jih je èloveštvo v svojem civilizacijskem toku že izkusilo, a si ne nujno tudi zapomnilo.

Vi, ki brusite jezik, um in gledališke deske – pred in za zaveso – èestitam za štiridesetletno trdnost Tedna slovenske drame, nagrajencem pa poklon v želji, da bomo vaša dela èimprej videli na odru

Javorovica, 1. maj 2010

Veè kot pol stoletja je od takrat. Èas bi lahko zabrisal spomine, pa jih ne more in ne sme.

Enkrat krvava tla ne zbrišeta ne nova trava in ne beli sneg.

Enkrat krvava tla ne zbrišeta ne nov sistem in ne èasovni beg.

In tu so tla bila krvava. Ob zadnjem obraèunu z Nemci in domobranci je tu obležalo 113 partizanov v mlaki krvi povsem nerazpoznavnih – razkosanih, zmrcvarjenih, izdanih. Tistih triintrideset partizanov, ki so jih domobranci marca 1944 stisnili v kot in drugega za drugim postrelili, je ta tla èutilo pod svojimi nogami. Preden so jih postrelili, so se morali sezuti.

»Sezula se bom, da bom šla bosa zadnjiè po svoji zemlji,« reèe mamica v prvem slovenskem celoveèernem filmu Na svoji zemlji, preden pade pod streli sovražnika, ki se je mašèeval nad zavednimi domaèini v Baški grapi.

Svoja zemlja. Biti na svoji zemlji svoj gospodar, iztrgati moè drugemu, ki si prisvaja tuje, je cilj vsakega upora in boja katerega koli poglavja v zgodovini èloveštva. Biti na svoji zemlji pomeni biti svoboden. Ne vsi, a skoraj vsi naši predniki so se za to svobodo borili in jo tudi izborili.

Povsod, tudi tu na Javorovici, kjer je pred drugo svetovno vojno živelo zgolj trinajst gospodarjev in kakšnih sto ljudi. Tudi in predvsem tu, kjer je pogled segal na Hrvaško in èez celo Belo krajino in kjer je Cankarjeva brigada kot šèit na vrhu hriba strateško branila našo zemljo. Zanimivo: èetrti bataljon Cankarjeve brigade je sem prišel tretjega decembra, na rojstni dan Franceta Prešerna.

Ko je na Javorovici padlo veè kot sto borcev in bork in ko so domobranci postrelili ujetnike, so uprizorili mašèevalni divjaški obred, ki je bil eno najbolj umazanih dejanj belogardizma med vojno.

Bi se lahko takrat konèalo drugaèe? Bi lahko takrat preživelo veè kot šestnajst partizanov, ki so se rešili pokola? Bi bilo drugaèe, èe ne bi brat izdajal brata in èe se ne bi domaèin spravil nad domaèina? Bi bilo drugaèe, èe bi domo-branci branili dom pred sovražniki, ne pa ga izdali sovražniku?

Eden od preživelih borcev z Javorovice je po tem kolaboracijskem dejanju dejal – in na spominski tabli so njegove besede tudi zapisane:

»Kaj? Mašèevanje?

Ne! Ne!!

Saj to ni rešitev!

Le sloga, prijateljstvo

bo potešitev!«

Sloga in prijateljstvo res potešita strasti in medsebojne obraèune. Brez sloge in prijateljstva ni ne strpnosti in ne svobode. Prav je imel preživeli partizan: »Mašèevanje ni rešitev!« Toda tudi molk ni rešitev. Rešitev je èas, spoznanje, priznanje in zgodovinsko preuèevanje, ki osvetli preteklost z verodostojnimi podatki brez ideoloških primesi za dnevnopolitièno rabo.

To je edina pot do sprave – ali bolje: da se bo enkrat za vselej vedelo, kaj in kdo je našo zemljo naredil zares za našo.
Sloga in prijateljstvo sta potrebna tudi pri premagovanju vsakodnevnih težav – še posebej v zadnjem èasu, ko je življenje težje in ko nas postavlja pred razliène preizkušnje. V življenju je vedno tako, da se dragocenosti zavemo takrat, ko jo izgubimo, bodisi da je to ljubezen, zdravje, sreèa, prièakovanje … bodisi da je to delo, uspeh, zadovoljstvo.

Tla pod nogami se nam izmikajo tudi zaradi izgube varnosti, ki nam jo daje zaposlitev – torej delo. Èe ga izgubiš, je zelo hudo, sploh, èe se to ne zgodi po tvoji krivdi.

Sredi svetovne gospodarske krize, ki v marsikateri državi sveta (pa tudi Evrope) pomeni popoln finanèni zlom, se moramo nujno vprašati, kakšen naj bo sistem, v katerem bo delo pravièno dostopno, dodeljeno, plaèano in nagrajeno. Predvsem pa sistem, ki ne bo temeljil na pohlepu, ustvarjanju nepremostljivih razlik, izkorišèanju èloveških in naravnih virov ter na plenjenju nezasluženega imetja.

Kljub stiskam, ki jih preživljamo, moramo ohranjati socialno èuteèo družbo. Tega se moramo nenehno zavedati.

Zato se moram – na koncu – vrniti k besedam našega/vašega partizana: »Le sloga, prijateljstvo bo potešitev!« Sloga je bila vodilo vseh, ki so ustvarili in postavili praznik delavcev, delavk in dela! Naj nas spremlja še naprej. Premajhni smo, da bi se delili, preveliki, da bi se pustili!