Festival Pranger, 3.julij 2010

Pesniška beseda je najbolj intimno razmerje med posameznikom in svetom. Je najbolj rahla opna med zunaj in znotraj.

Zato je odločitev, da se na pranger postavi prav poezija, da se jo izpostavi javni presoji, soočenju in vrednotenju – ne le pogumna, temveč tudi smiselna.

Govoriti o naši intimi, o našem čustvenem svetu, o našem (konfliktnem?) odnosu do prostora, v katerega smo vpeti – ali v katerega ne želimo biti vpeti – ni lahko.

Je pa pogumno, saj gre za nevarna razmerja med pragmatičnostjo vsakodnevnega bivanja in med hermetičnostjo notranjega sveta posameznika, kjer vsaka ekstroveriranost lahko naleti na napačen odmev.

Všeč mi je, da ste snovalci Festivala Pranger poiskali referenco v »obešanju na sramotilni steber«, poznano iz srednjeveškega načina kaznovanja in nadzorovanja.

Da je bila ta dejavnost v teh krajih precej domača še danes priča več kot ducat ohranjenih stebrov, ki so bili »pljuvalniki« javnega mnenja, predvsem pa oblastniškega načina linča.

Koncept festivala je inverzija (negativ) tovrstnega sramotenja, saj temelji na javnem soočenju ustvarjalne besede z besedo kritikov, teoretikov, prevajalcev in drugih razpravljavcev. Sporoča nam, da ima beseda (misel, koncept, ideja) moč, ki vedno potrebuje odmev, refleksijo in uho, ki sliši.

Ni nujno, da uho vedno sliši. Vse večkrat tudi presliši.

Zato je v našem medsebojnem komuniciranju vse preveč šumov in nestrpnih vezi. Polarnosti. Različnih bregov. Manipulacij. Poigravanj. Preigravanj.
Ne govorim o poeziji – ta v bistvu potrebuje konflikt »med dušo in telesom«.

Govorim o javni besedi, ki – v kolikor domuje v nestrpnosti – povzroča tudi nestrpna dejanja.

Nestrpni napisi, ki so se te dni pojavili v Ljubljani z namenom, da bi stigmatizirali enakost med spoloma in drugaèno usmerjenost posameznika so – dobesedno – sramotilni steber/pranger današnje družbe. Zato je prav, da se jih spodbija z izrazom ponosa (s parado ponosa), ki artikulira strpnost in povezanost med ljudmi.

Lahkotne, nepreverjene misli, hitroroke trditve, pavšalne ocene….,ki rade zaidejo v javni (medijski) prostor – lahko nevarno znižujejo raven našega medsebojnega komuniciranja. In s tem kvaliteto bivanja.

Beseda naj bo orodje za kultivirane odnose v družbi.

Če beseda postane orožje, ki spodnaša svoboščine, človekove pravice in naše dostojanstvo, bodo naši odnosi vse manj kultivirani in vse bolj črno-beli.

Pa najsi gre za odnose v politiènem, kulturnem, družinskem, socialnem ali pa intimnem prostoru.
Edina dragocenost, ki jo dejansko imamo je naša bit, naša duša, naše bivanje – naše življenje.

Je polno zakompliciranih in zahtevnih procesov – je, kot bi dejal oče gledališke besede – vedno med in pred vprašanjem: biti ali ne biti. Biti odprt in toleranten, samoomejevalen in razumen, kreativen in trden, povezovalen in tvoren…

Brez te biti namreč ni večnosti, ni ljubezni in razvoja in tudi ni prihodnosti.
Festival nudi prihodnost. Prihodnost pršenja besede v različne jezike. Zato ga razumem kot praznik medsebojnega in tudi medkulturnega dialoga

otvoritev Festivala Kluže 2. julij 2010

Trdnjava Kluže ni zgolj trdnjava spomina.

Trdnjava Kluže tudi ni zgolj dedišèinski spomenik znotraj najlepšega naravnega spomenika – Posoèja.

Trdnjava Kluže je tudi trdnjava kulture.

To, da se je na mestu, ki ga je pred skoraj sto leti zasedala vojska razliènih provinjenc utrdila kultura je pametno, pravilno in žlahtno hkrati.

Tudi logièno, saj se (tudi) s festivalom Kluže pravilno zaokrožuje vez med kulturo in turizmom.

Na tem mestu, tako rekoè na tromeji, so te vezi toliko pomembnejše in udarnejše.

Rada ponovim resnico, da so dandanes prave romarske poti, poti kulturnega turizma

Romar je bil tudi nemški režiser Ernest Lubitch, ki je – kot številni nemški umetniki zapustil dom in odpotoval èez lužo.

Njegova mojstrovina Ko sem bil mrtev, ki se naslanja na znani (tudi Pirandellov obrat) lažne identitete oziroma uprizoritve svojega izginotja – je bila v Sloveniji odkrita sredi devetdesetih v zapušèini Štefana Štekarja. Zaljubljenec v film in njegovo zgodovino, pokojni Silvan Furlan je v devetdesetih naletel na zaprašene kolute, ki so ostali v naših krajih najbrž iz èasov soške fronte.

Vsi smo bili šokirani, ko smo v teh kolutih prepoznali Ernesta Lubitcha – tistega slovitega in silovitega avtorja nemih filmov (tudi Ninoèke z Greto Garbo), ki je v filmu Ko sem bil mrtev tudi odigral (ne le režiral) glavno moško vlogo bonvivanta.

Ko se je ta film restavriral, je slovenska Kinoteka postala iz najmanjše kinoteke na svetu najveèja raziskovalka na svetu.

29.junij 2010, Galerija Jakopiè

Razstava »Sodobno hrvaško kiparstvo« ima tako rekoè turnejo po Evropi.

Ministra, kolega in prijatelja Boža Biškupièa razumem, da se je za predstavitev hrvaške ustvarjalnosti v evropskem prostoru odloèil prav za kiparstvo, saj gre za pomemben in eruptiven del likovne ustvarjalnosti, ki ima moèno tradicijo v preteklosti in – posledièno – tudi moène ustvarjalke in ustvarjalce v sodobnosti.

Ob tej priložnosti naj povem, da me ne veseli zgolj gostovanje hrvaških kiparjev v Ljubljani, temveè tudi gostovanje slovenskih umetnikov v Zagrebu. Namreè jeseni (sedmega septembra) bo v novem Muzeju sodobne umetnosti gostovala naša pregledna razstava Risba na Slovenskem, ki smo jo v dveh delih – v Mestni galeriji in Narodni galeriji – pripravili v lanskem letu. Novembra se bo Društvo NSK predstavilo v Zagrebu s projektom Ausstellung Laibach Kunst 2010,

v Cankarjevem domu bo oktobra v okviru meseca fotografije gostovala razstava avtorske fotografije jugozahodne Evrope Fotonièni trenutki, hrvaški umetniki pa sodelujejo na mednarodnem festivalu Mesto žensk, novembra bo v Narodni galeriji razstava Kogoj –Fabjaniè, v iskanju estetske utopije, intenzivno je tudi sodelovanje med gledališèniki in filmarji.

Spomladi je v Gavelli gostovala Mala drama s predstavo Barèica za punèke, oktobra bo Gavella pri nas s Peer Gyntom, SMG se je z velikim uspehom predstavilo na Dnevih satire,

v okviru Festivala Ljubljana bo letos nastopilo HNK Zagreb z Bizetovo Carmen. Tudi letos bomo skupaj na Piranskih dnevih arhitekture, posebni gostje pa smo na Motovunskem filmskem festivalu.

V Moderni galeriji, so trenutno na ogled dela Tomislava Gotovca (iz zbirke 2000 +) Prièakovala sem najino sreèanje na otvoritvi letošnjega trienala sodobne umetnosti v Sloveniji U3. A se je zgodilo neizbežno…

Umetnika body arta in filma, konceptualista se bomo spominjali kot izjemnega èloveka, in kot avtorja, ki mu veliko dolgujejo nove generacije umetnikov in filmskih avtorjev. Spomnimo se Plastiènega Jezusa, njegovih fotografij iz 6o -tih, filmov Smer, Krožnica, Modri jezdec, Smrt.

Dragi minister, svet je minljiv, umetnost pa ni. Je konstanta, ki tvori vrednote in vezi.

Veseli me, da se med državama tkejo smiselne in trdne vezi.

Èas jih mora ohranjati in kultivirati.

Preveè blizu smo si, da bi se opazovali od daleè.