Lutkovno gledališče Maribor

Dodano dne
Reply

Nekoč samostan, potem vojašnica, zatem večletna praznina. Ni lepšega, kot to, da se stvari – četudi ne čez noč – tako radikalno obrnejo na glavo.
Torej, da se popolnoma devastirani prostori napolnijo z najbolj žlahtnimi in igrivimi vsebinami – z dejavnostjo, ki je namenjena mlademu, iluzij in odprtega duha potrebnemu občinstvu.
Res je, trajalo je dolgo in odločitve kje, kam, zakaj in kako postaviti lutkovno gledališče niso bile preproste, še manj pa enoznačne. Lažje se je odločiti za gradnjo nove stavbe kot za obnovo stare. Ohranjanje arhitekturne dediščine namreč ni le dražje, temveč tudi zahtevnejše.

Toda izplen obnavljanja obstoječega, zapuščenega in propadu usojenega je na koncu dvojen:
Obogatila se je gledališka in scenska dejavnost, hkrati je Maribor dobil (oziroma bo z dograditvijo avditorija, cerkve Marijinega vnebovzetja in umetnostne galerije) dobesedno nov oder…novo teraso, nov »kulturbezirk«, ki ga pomaga oblikovati tudi država.

Zgolj zaradi popravka župana, ki si za nagovor Ljubljane rad sposodi tisti znani izrek, da je izplen države pri sofinanciranju občine nič Eur – naj povem, da je MK za ta objekt prispevalo skoraj 2.800. 000 Eur.
Pa tudi, da bo na obnovi in adaptaciji Mariborskega gradu participiralo 3 milijone Eur (iz naslova operacij prenove in obnove, celostne revitalizacije in modernizacije kulturnih spomenikov v lasti občin 2010-2012)
Pa tudi, da Mk za umetniške projekte in programe na področju kulture participira v letošnjem letu (brez sredstev za EPK in vključujoč večletne programske razpise) skoraj 13 milijonov
Pa tudi, da smo se zavezali k prednostni podpori Umetnostne galerije, Osrednje knjižnice, programu Evropskega uprizoritvenega centra, reševanju problematike mariborskega Arhiva….Skratka, lahko rečem, da se včasih počutimo, kot, da smo ministrstvo za kulturo za Maribor.
Kar je seveda je v luči prihajajoče EPK tudi razumljivo. Tu se »itak« včasih počutimo tudi kot »biriči«, ki kar naprej gledajo na prehitro hitečo uro.

Ampak, dragi lutkarji, dragi gledališčniki – danes oziroma v oktobru, ko boste tu zares zaživeli – je to vaš dan. Dobili ste najlepšo in najbolje opremljeno hišo za vašo dejavnost v državi.
To je največja investicija mesta v prihodnost. Ne govorim o materialni plati te investicije, temveč o možnostih, ki jih bo razpirala vsem tistim, ki jim duhovna plat lahko spreminja in lepša življenje.
In to za lutke nedvomno velja. Z njimi se namreč srečamo takrat, ko smo kot pivnik, ki srka življenje: v mladosti!

Global Award for Sustainable Architecture

Dodano dne
Reply

Jakopičev paviljon, 1. september 2010
Res je, svet se spreminja. To se ne opazi od daleč, to živimo od blizu. Globalna družbena, socialna, ekološka in ekonomska dogajanja so imanentna tudi arhitekturi. Kako ne bi bila, saj so streha, plašč, zaščita, kamen, zid, palača, ulica, krajina, mesto…predvsem pa hiša temeljna obleka/oblika, ki jo nosi družba. Z njo sporoča in določa več, kot je njena funkcija. Gotska katedrala se je hotela dotikati boga, courbusjejev blok se je hotel dotakniti slehernika, dubajevi falusi se projecirajo v želje lačnega, prestižne virtualne inovacije pa v želje sitega.

Arhitektura zadnjih let živi shizofreno stanje. Na eni strani poka od prepotentnosti finančno-tehnoloških bahavosti, ki jo ta svet – kljub vsemu – še vedno živi.
Na drugi strani jo je te bahavosti sram, naročniki ji uhajajo, svet se senzibilizira in hkrati zaveda, da drvi v pekel. Forma išče nove forme. Toda ali so res nove? Ali ni vračanje k prvinskosti, naturnosti, k ohranjanju naravnega okolja, k sejanju solate sredi urbanih struktur, varovanju naravnih virov in preučevanje drugačnih materjalov in rudimentarnih struktur nekaj, kar nam je vsem po malo znano in lastno kot maternica – od Vincija do Fullerja naprej in nazaj? In tudi: Ali nima mogoče družbeno odgovorno ravnanje z okoljem nekaj tistega pridiha sodobnega kolonjalizma, ko se človek/arhitekt izžene iz razvitega sveta, ker v njem ne najde nobenega razloga več, da mu služi! Poglejte nagrade ključnih bienalov in festivalov arhitekture – poglejte nagrade te razstave! Odgovarjajo na vprašanja kako bivati, kako ohranjati človeka v sozvočju z njegovim Vrtom, ki je svet, kako podrediti formo idealu pravega, kontekstualnega, s konceptom podprtega in s tem tudi lepega sveta.

Amapk zdaleč od tega, da bi to družbena odgovornost naprtili zgolj arhitektom, krajinskim arhitektom in urbanistom. Ta osveščenost, o kateri govori današnji čas, ki hoče trajnsotni in ne parcailni razvoj, je stvar nas vseh, takorekoč slehernika – tudi novinarskega članka, muzeja, faksa…politike. Ste v odmevih beneškega bienala zasledili kje sliko projektov ureditve obale v Izoli, ki so predstavljene znotraj Sedmih odtenkov zelene v Slovenskem paviljonu?. Niste. Ker jih ni. Niti v Primorskih novicah, ki so tam zraven. Pa so dobri, nujni in pravi. Le, da na skicah in v galeriji.
Arhitektura – trajnostna ali ne, angažirana ali ne (katera pa ni?), determinirana ali ne (katera sploh ni?), s časom pogojena ali ne, družbeno soodvisna se mora srečevati in ne bežati od človeka.
Prav je, da se z njo sreča tudi država. Da jo prepozna. Te dni smo – prvič v zgodovini naše države – dejali, da kulture ni brez arhitekture. Vnesli smo jo kot dopolnilo NPK, ki se je do sedaj arhitekturi izognil, mogoče v luči staromodnih razmišljanj, da gre za gradbeništvo.

La Biennale di Venezia

Dodano dne
Reply

Na beneški bienale hodim od kar pomnim. Razlika med nekoč in danes ni le v tem, da nekoč nisi tam takorekoč srečal Slovenca, danes pa so za vsakim grmičkom Giardinov. Razlika je tudi v tem, da je ta romarska pot prestala elitizem in postala del množičnega konzuma. Elizizem razstavljalcev pa na srečo – in logično – ostaja.

V smislu nature Slovenija resnično odseva v vseh odtenkih zelene.

Od tam, kjer v hribovju prehaja v belino neba, do tam, kjer prehaja v plavino morja.

Vsi ti odtenki zelene nam govorijo, da živimo v raju.

Ta raj je potrebno ohranjati in paziti, da se ne spremeni v pekel.

Kaj se zgodi v naturi je odvisno od tega kaj se dogaja v kulturi.

Poseg v prostor – kar arhitektura nedvoumno je – je lahko podoben rezu skalpela v krajino in družbo. Lahko je razdiralni, odtujeni, brez koncepta in upoštevanja konteksta.

Takrat se raj lahko spremeni v pekel. Zelena v sivo. Življenje v smrt.

Na 12. arh. bienalu Slovenija ne uprizarja Smrt v Benetkah.

Uprizarja življenje, igro, naturo in kulturo.

V Benetkah smo to že večkrat naredili. Še preden smo imeli svoj dom v galeriji A+A.

Takrat – na samem začetku naše države, ko smo bili “izgnani” iz jugoslovanskega paviljona v Giardinih, smo se z razstavo o fiktivnem novem slovenskem paviljonu v Giardinih umestili tja, kjer je umetnost upravičeno doma: na Univerzo. Tja so se umestili tudi naši profesorji/arhitekti – da o študentih niti ne govorim.

Moram poudariti – pa četudi v Benetkah – a verjamem, da se tu bolj slišimo, da se država mnogo bolj kot kdajkoli prej – zaveda moči, možnosti in potencialov arhitekture in krajinske arhitekture.

V to zavedanje so nas prestavili ustvarjalci in oblikovalci prostora (arhitekti,krajinski arhitekti, urbanisti), ki so dolga leta ostajali sami, o sebi in prostoru mislili sami….

Ni prav, da arhitektura kultivira sama, da se vzpostavlja in bori sama in da ji država ne nudi ustreznega prisluha.

Zato smo včeraj na vladi potrdili dopolnilo k nacionalnemu programu za kulturo (2008-2011), in s tem prvič v zgodovini priznali, da je arhitektura in oblikovanje krajine izjemen kreativen del kulture.

Zato smo “prevzeli” AM, ga spremenili v MAO, ga “nabildali” z velikimi pričakovanji in zavezami.