Kinoteka

Dodano dne
Reply

Kinoteka, poimenovanje dvorane po Silvanu Furlanu

13.dec.2010

So stvari, ki segajo preko.
Eni jim rečemo dodana vrednost.
Drugi presežek
Tretji pripadnost, zavezanost, predanost, moralnost,pokončnost, probojnost….
V bistvu pa gre preprosto za ljubezen
Kaj poganja ljubezen? Želja. Želja imeti. Brez cene. Brez strahu pred izgubo.
Brez misli na davek. Brez zadreg pred odpovedjo.
A z neobvladljivo strastjo po doseganju vedno izmuzljivega predmeta poželenja.
Da, Ljubezen poganja predmet poželenja.

Ampak: Zakaj se v takorekoč erotičnem odnosu do dela lahko ohranja in vzpostavlja ta predmet poželenja?
Na to vprašanje Silvan najbrž ne bi takoj odgovoril. Ali pa bi se pri odgovoru zatekel k Bunuelu. 

A odgovor obstaja. Je pompozen in lahko tudi patetičen. A v bistvu, je resničen.
Poganja jo ideja.
Za ljubeznijo stojijo vedno ideje.

Dosegljive ali ne – važno je, da so. Da poganjajo svet naprej, da drugim omogočajo nove
ideje, da stvari, svet in dom …. spreminjajo. 

Zaradi idej, ki jih v strastni obliki takorekoč ni več, ali jih skoraj ni, je nastala Slovenska kinoteka. Najmlajša kinoteka na svetu, se avtomatično še danes pridoda.

A ni nastala le institucija. Nastalo je mnogo več kot to.

Nastalo je vse to, kar se povezuje z ljubeznijo: zvestoba (do filma), predanost (do zgodovine), srčnost (do Domačega vrta), zavezanost (do pisanja),  nežnost (do oplojevanja misli), trdnost (do graditve novih prostorov) …..nastala je  dobesedno: zvestoba do groba.

Ljudje, ki so zvesti do groba, pustijo vsem, ki ostajajo/ostajamo, ogromno zavez.
V tej stavbi so se tem zavezam v zadnjih letih izneverili.
Z  napisom  nad vhodom v to dvorano je teh  izneverjanj  in izdaj dokončno  konec.

Srečna sem, da se danes konec spoji z začetkom – torej s filmom velike ljubezni, neprekosljive subtilnosti, ubijalske nežnosti – predvsem pa s filmom, ki ga je imel rad Silvan  in vsi mi z njim.

Pismo

Dodano dne
4

Moj zid, ki sem ga zgradila zato, da odganjam misli in spomine, je močan in vzdržljiv. Popusti takrat, ko to dovolim in ko sem daleč od vsakodnevnih obvez. Danes se je zrušil, ko mi je Branko poslal zapis o praznini v katero je zrl ta vikend v Piranu . Bil je sam brez sogovornika, ki mu je vsak zadnji vikend v novembru dopolnjeval življenje. Njegov in memoriam je moje obrambne mehanizme (samo)nadzora tako oslabil, da bi prvič od kar sem na Maistrovi, za vedno  zbežala  od tam.

Pismo je govorilo o praznini, ki je nastala ob izgubi Človeka in o praznini, ki nas votli potem, ko izgine iskrenost in dialog, ki plodi ustvarjalnost ter mehča življenje. Nek podoben fluid, kot ga je Vlado Škafar prinesel s svojim filmom “Oča”, ki sem si ga  ogledala včeraj. Sence bližnjih prednikov zaradi katerih se zdi ta  naš prepirljivi vsakdan popolnoma ničev.

In pisma, ki so sledila tekom dneva, so bila res ničeva. Take male pritlehnosti, ki begajo do onemoglosti. Najedanja, laži, konstrukti, sprenevedanja, zažiranja….kot da je to osnovni lajt motiv našega bivanja. V njem ni več človeka, o katerem je govoril Branko, temveč neka histerična gonija, ki ima za cilj, da zbriše iz vseh nas še zadnje končke dostojanstva. Seveda največ zapisov gre na račun referenduma o RTV zakonu. Prava tekma, kdo bo naložil več konstruktov na zakon, ki ga sploh ni prebral, četudi je poslanec ali nekdo, ki je plačan zato, da razume ali vsaj poskuša razumeti stvari o katerih govori. Poslanka brez trohice sramu sporoča, da je zakon odpira polje tajkunom, ne da bi razumela, da jih preganja. Da izganja civilno družbo, ne da bi razumela, da izganja politiko. Da omogoča zaslužke, ne da bi videla, da onemogoča sedanje nečedne rabote.

Povrnem se k Brankotovemu pisanju, ki pogreša človeka. In se mi zdijo vse blodnje, s katerimi sem dnevno zasuta , ko se oziram okrog sebe nevredne vseh tistih ljudi, ki še verjamejo v resnico.

Čufarjevi dnevi

Dodano dne
Reply

Festival ljubiteljskih gledališč, Gledališče Toneta Čufarja,
Jesenice, 14. november

Nedavno od tega sem odgovarjala na novinarsko vprašanje, ali ni v slovenskem kulturnem
prostoru morebiti preveč dogodkov, preveč prireditev … in ali menim, da bi veljalo bolj
vzpodbujati vrhunska umetniška dela, torej poskrbeti, da prebijajo le veliki, ne pa da se
dopušča možnost cvetenja več cvetov na račun enega, ki bi nam prinesel več potrditve tako
doma kot v svetu.
Ob tem vprašanju, ki je med vrsticami sugeriral odgovor, da je pri nas kultura preveč
razdrobljena in da je zato (že spet) kriva država, ki ne zna usmerjati kulture v špice in bolj
spregledati bazo, sem pomislila tudi na ljubiteljsko kulturo. Te je v Sloveniji ogromno, ima
častitljivo tradicijo in še vedno pomeni zadovoljevanje ključnega motiva/vzgiba vsakega
posameznika: željo po kreaciji. Željo in nujo po tem, da se izražamo z vsem našim bitjem
– torej ne le s tistimi potenciali, da ne rečem orodji, ki pomenijo zgolj preživeti, biti, delati
– ne pa tudi izživeti to, kar v nas tli: volja po izražanju, želja po tem, da drugemu povemo,
kaj smo in kaj zmoremo, in potreba notranjega vzgiba, da smo potrjeni, da lahko nudimo in
ustvarjamo dodano vrednost in da je s tem naše življenje enostavno lepše.
Na vprašanje sem odgovorila, da ne bi nikoli podpirala zatrtja 99-ih cvetov na račun enega.
Da bi s tem izgubili vonj po drugačnem in da bi en cvet spregledal vso barvitost, ki jih
nudi množica cvetov. Rekla sem tudi, da množica vedno da možnost nastanka tiste edine in
izjemne rože, ki sicer ne bi vzcvetela, če ji ne bi nudilo humus prav široko ustvarjanje, ki
omogoča, da vzcvetijo tudi druge rože. In da ena ne sme metati sence na ta humus. Rekla
sem, da je treba kultivirati zemljo tako, da na njej plodi različnost in barvitost – torej tako
presežki, ki jih omogoča profesionalno ukvarjanje s kulturo, kot tudi tisto ustvarjanje, ki
temelji na ljubezni in se ne vpenja v redna delovna razmerja, preživijo brez velikih (ali sploh
brez) subvencij in nastajajo na notranji, dobesedno ljubezenski pogon.

V besedi ljubiteljska dejavnost je vpisan pojem ljubezni. In prav ta ljubezen poganja vašo
dejavnost naprej. Ima strašno pomembno tradicijo in tudi zelo pomenljivo prihodnost.
Naše babice in prababice so nam pripovedovale o tem, kako so na improviziranih odrih
deklamirale, s slovensko besedo bodrile partizane, pripovedovale bajke, ki so se kotalile in
bogatile iz roda v rod …, kako so po senikih ali na dvoriščih, ob cerkvenih »pianinih« ali v
šolskih telovadnicah uprizarjale lastne in avtorske predstave. Puščale so nam zapise lastnih
gledaliških tekstov in skice želenih odrskih scen. Puščale so šivalne stroje, ki so ponoči
kreirali kostume. Zapustile so tradicijo, ki še živi.

Res je, društvena dejavnost, ki se potrjuje tudi na takih srečanjih, kot je festival ljubiteljskih
gledaliških odrov, je šola demokracije. Govori o tem, da je v človeku želja in tudi volja, da
naredi naše življenje lepše. Lepše – torej bolj toplo, bolj prijazno, bolj osebno, bolj povezano,
bolj strpno in bolj izpovedno življenje pa je cilj vseh nas.
Mnogokrat tega cilja ne vidimo. Mnogokrat ga zasenčijo vsakodnevni problemi, ki nas jezijo
in silijo v nelagodje. A vendarle: problemi minejo – mi in naša srca ostanejo. Če so neizpeta,
je zagotovo življenje mrko.

Drage ustvarjalke in ustvarjalci! Čestitam vam, da ostajate na odrih in gojite ljubezen do njih,
saj s tem ostajate tudi na našem družbenem odru in ga pomenljivo bogatite.