Na sredi

Dodano dne
Reply

GEOSS, 6. februar 2011

Povabili ste me v središče Slovenije, v presek matematično izmerjenih silnic, na »oder«, ki dobesedno narekuje razmisleke o tem, kaj je danes res v središču, kaj ostaja na obrobju, kaj zastaja v ozadju in kaj je sploh še resnično v srcu.
Kajti prav srce je tisto, ki je bilo in bo zares vedno v središču našega bivanja.
Na srce, torej na toploto, ljubezen, solidarnost, dialog, vzajemnost, na prijateljstvo in bratstvo se ni težko obrniti. Srčnost je naš večni predmet poželenja, sreča je naša večna želja, ki jo z največjo lahkoto izrečemo, zapišemo in si jo zaželimo, a z največjo težavo živimo. Nemalokrat se je zavedamo takrat, ko jo izgubimo.
Zakaj nam tako na videz preprosta stvar, kot je srčnost, nenehno uhaja in zakaj ostaja hrepenenje po njej središčno polje, dobesedno srčika ustvarjanja? Marsikdo bi dejal, da zato, ker gre vedno za iluzijo. Ker nikoli ne moremo zagotovo zatrditi, da živimo res trenutek sreče, popolnosti in lepote. Ker je vedno še neki dodaten, drug, vzporeden prostor, ki ima to, česar mi nimamo. Ker mislimo, da je nekje drugje bolje, bolj popolno, bolj zadovoljno.

Umetnost je tista, ki tako rada – ali sploh edina – zna ubesediti, upodobiti in živeti to iluzijo.
Riše jo s pogledi podob na platnu, piše jo z besedami, ki nam – v vsakodnevnih pogovorih ne znajo in zmorejo iz ust. Slika jih s potezami, ki jih ne moremo z lahkoto izrisati s svojimi očmi, temveč jih vidimo skozi priprte oči ali skozi poglede drugih.
Umetnost je tista, ki nas poriva v paralelne svetove, v labirinte vprašanj, v drzne, nikoli živete ideje in v eruptivne misli, ki jih ne zmoremo udejaniti znotraj vsakdanjega pragmatičnega bivanja nujnih, stresnih, konfliktnih, ponavljajočih se, utrudljivih opravkov.
Ampak vendarle, umetnost ni iluzija, ki bi nas umikala pred vsem zemeljskim, materialnim, realnim in bremenilnim. Umetnost tudi ni le polje hrepenenja, kot sta jo definirali romantika in tudi prva zaveza (geneza), ki je Bogu pripisala to, kar smrtniku ni dovoljeno.
Umetnost je polje odpiranja, spoznavanja drugačnega, prešernega ali širnega …, je polje streznitve, je prostor razumevanja meja in tudi naše omejenosti v morju sveta.
In četudi se sliši oguljeno, drži: umetnost nam lepša življenje. Tudi tako, da nam pomaga videti in spoznavati, kako je v realnosti v resnici težko.
Ko govorim o »teži življenja«, se vračam na začetek in na prej izpostavljeno vprašanje, kaj je tisto, kar ostaja izven središča, kaj je tisto, kar danes ostaja na obrobju, in kaj je tisto, kar nas iz središča sveta in srca sili v središče teme.
Ob tem vprašanju se obrnimo na področje kulture. Kulture v širšem smislu, kot se običajno razumeva oziroma še najbolj pogosto na kulturni praznik, ko je prikladen čas za inventure in (samo)refleksije. Kajti, če ne razumevamo kulture zgolj kot polje umetniške produkcije, je prav, da se ozremo po tistih njenih širinah, ki so najbolj pogosto spregledane. Vzemimo v precep Dialog. Imamo, gojimo, ohranjamo kulturo dialoga? Ga ohranjamo v uličnih, medsebojnih, vsakdanjih, parlamentarnih, medijskih nastopih? Če npr. »surfate« po spletnih komentarjih, kjer ni treba izpisati svojega imena in kjer je vaša identiteta zakrita – pa tudi, če ni –, se spustite v brezno sovražne in nestrpne govorice, kjer je brat bratu sovrag, sosed sosedu pa zoprn mejak. Kot da bi se žolč prelil čez telo in kot da bi se virusi zgrnili na drugo telo. A to, ali »surfate« ali ne, je vaša stvar, kot je tudi vaša stvar, kdaj uporabite daljinca.
Ni pa več tako preprosto, če na sovražnost naletite za mizo, v lokalu, na ulici, v dvorani, v javnosti ali celo v prostorih, ki bi že po definiciji morala biti svetišča kultivirane besede.
Predsednik države laže, se sredi hrama demokracije navrže s tako lahkoto, kot da bi bila v aktovki gora fasciklov, ki bi odvetniško utrjevale tako rekoč niti malo domnevno laž.
Predsednik vlade nima kaj pametnega povedati, se sliši v osrednjih nacionalnih poročilih potem, ko taisti predsednik pove, da je v težkih časih recesije zagotovljenih več kot sedemdeset milijonov evrov za središčni evropski kulturni projekt. Itd., itd., vse tja do teroristov, ki so med nami, in apokalipse, ki je pred nami.
Besede so težke, pomenljive, naše orožje in orodje.
Ne velja pozabiti, da se je pred tisočletji zapisalo, da je na začetku bila beseda. Vsi smo prenosniki in prevodniki misli in sporočil, ki so stkane iz besed in uokvirjajo naš nazor, našo samopodobo in tudi naš odnos do drugega in sebe. Če so te besede brez glave in brezglave, sprožajo večje razsežnosti zla, kakor se zavedamo takrat, ko jih izrekamo. Rojevajo, podžigajo in netijo katastrofe.

Problem je, da se neznosna lahkost izrekanja danes opravičuje s časom, ki ga živimo. Res je, ne gre nam najbolje in svet je v krču. A ta krč, ki ga je zanetila zenitna točka (post)kapitalističnega razvoja, na žalost ne odpira vrat razmislekom, kako naprej na drugačen način, kako artikulirati nove vrednote in kako speljati svet v boljše tire.
Ta krč reproducira nove histerije in nervoze, ki se utapljajo v splošnem negativizmu, zavračanju in nevrozah. Na prvi pogled ne bi bilo s tem načeloma nič narobe, če bi negativizem – kot način zanikanja obstoječega – rojeval svoja nasprotja in iskal rešitve.
Ampak ne. Ostaja na površinskem in površnem zanikanju danega, ki blokira skoraj vse, kar nam pride na pot.
Ne kličem po kvoti dobrih novic, ki bi na silo ali celo z iluzijo popravljale stvarnost.
Kličem pa h kvoti dobrega razuma, ki bi znal probleme analizirati in jih usmerjati k luči na koncu krča, ki ga bivamo, in blokad, ki si jih ustvarjamo.

Površnost in pristranost rojevata nove okope in nova sovraštva. Če koga, velja nedvomno tudi danes brez fig v žepu citirati Prešerna, ki nas že vrsto let zdravi s svojo zdravljico, s katero nagovarja k razumu in k ljubezni hkrati.
In na koncu: Komu narpred veselo zdravljico, bratje, čmo zapet’?
Nazdravimo obči kulturi bivanja in tisti ustvarjalnosti, ki ostaja v dobri kondiciji, ki v teh težkih časih ohranja dobro oziroma v primerjavi s preteklimi leti še boljšo finančno trdnost in ki nam s svojo močno in vsak dan bolj razvejeno dejavnostjo daje upanje v bolj odprta obzorja duha.

Pustimo stati

Dodano dne
2

Na včerajšnjem družabljenju na Otočcu je bilo sproženih precej (samo)refleksij, ki so me spomnile tudi na moj dolg: analize postreferendumskega časa.

Analiza je pravzaprav zelo enostavna: zakon o RTVS je padel zato, ker si ni nihče zares želel sprememb. V bistvu si jih je želela predvsem Zares. Druge koalicijske stranke so vedele, da s tako strokovno/tehničnem  zakonom na referendumu ne bodo pridobivale in da še največ pridobijo, če se parkirajo na RTV. Najbolj priročno in udobno bi bilo, če bi tako ležerno (pustimo stati), a hkrati agresivno vlogo (dajmo v najpomembnejšem mediju obstati) prevzela tudi Zares. Če. Če bi pozabila na načelnost in na samoomejevalno poreklo. In če bi se šla politikantske preračunljivosti.

Zakon o RTVS smo delali tako, kot je treba delati zakone. Detektiranje slabosti, iskanje novosti, preseganje liftinga, določitev najboljšega. Pogovori z več kot dvajset člansko raznobarvno skupino so bili dolgi in sploh ne enoznačni. Nam tudi mnogokrat zagatni, saj so člani – v kolikor jim sosedova malenkost ni prijala – takoj razglasili osnutek za tujega in se – v maniri žlahtne odprtosti, ki rada domuje na levi,  do njega hitro distancirali. A ne glede na to, so bile diskusije dragocene. Ne toliko zaradi konkretnega zakona, temveč zaradi iskanja poti iz naftalinske  rigidnosti trideset let starega načina delovanja javnih servisov, ki v celotnem javnem sektorju delujejo kot uniformirani javni zavodi. Kajti, čeprav koalicija nenehno govori o reformi javnega sektorja, ni zanjo še skoraj nič postorila. Zato je bila naša pot toliko bolj zahtevna, a je hkrati dajala odgovore na vse kaj več kot le na RTV zavod.

 

In prav spoznanje, ki je nastopilo z zavrnitvijo sprememb v RTV hiši – torej, da ne bo dovolj podpore  tudi za druge spremembe v javnih zavodih –  je zame večji udarec kot sam izid referenduma.

Ljudje se sprememb bojijo, ker postavljajo načelo varnosti pred načelo svobode. Politika, ki ji je všečnost pred načeli,  pa se mnogokrat boji soočanj s spremembami in zato vse bolj tlači željo za razvojem. Ta namreč pomeni soočenje z odpori pred tem, da bi bilo lahko tudi drugače.

 

Vedela sem, da bo hiša, ki je po vsej sili hotela ostati javna, zakonu nasprotovala do zadnjega diha. Ne le zato, ker je kot pajkova mreža prepredena s kadri, ki so vplivno nadomestili po Grimsu odhajajoče ugleden novinarje in urednike, temveč tudi zato, ker se strašno boji drugačnih poti, saj jo porivajo pred preverbe. Kar nekaj  strahu je nastalo tudi po Virantovi plačni reformi, saj se je plačni sistem na RTVS pred dvema letoma dobro popravil. Nedvomno je bila korektura potrebna, a zgodila se je bolj ugodno kot v drugih kulturnih inštitucijah, ki imajo danes bistveno (za cca 400 eur) nižjo povprečno plačo kot jo imajo na RTVS. Poleg tega je bilo na RTV ob prevedbi plačnega sistema kar polovico (od približno 2000 zaposlenih) brez ustrezne izobrazbe. To dejstvo je pri tako specifičnih poklicih, ki nimajo ustreznih možnosti šolanja sicer razumljivo, a vendarle: nekoč smo avtonomnost  postavljali  pred sigurnost.

In tako bodo novinarji še naprej javni uslužbenci, v marsičem odvisni od volje vlade in njenih plačljivih muh.

 

Strokovni sodelavec na MK, ki je bil na ministrstvu pred menoj je dejal, da je pri Grimsovem zakonu spisal le prehodno določbo. Prej ga ni videl. Tudi sporazuma med RKC in vlado o zasegu že denacionaliziranega blejskega otoka ni na MK nihče videl preden je šel skozi takrat že tehnično vlado. Prejšnja vladna garnitura je pač delovala kot loža, trda formacija in kot strjenka. Ljudstvo jo sicer kasneje – zagotovo tudi zaradi njene absolutnosti in arogance – ni izbralo. A hkrati danes vsak dan govori, da jo odprtost in  dialoškost tudi ne zanima.

 Referendumska odločitev je pravzaprav šla prav v to smer: na nek način je legalizirala politično  penetracijo v edini javni, torej tudi najpomembnejši medij pri nas. Temu se je reklo – in se še reče – recept za katastrofo. In preračunljivi partnerji, ki so se taktno umaknili v tej referendumski zgodbi ter pustili tacanje z oranžnimi prilastki, so to katastrofo razumeli kot dobiček.

 To je temeljna in zaresna razlika in hkrati tudi naša zanka. Zares nenehno odpira teme, ki se spreminjajo v dušeč zrak, čeprav nastajajo kot čistilke zraka. Pa najsi gre za TEŠ, kjer je (bo) zrak dobesedno umazan, najsi gre za umikanje priviligiranih, ukrepanje proti plenilcem, vztrajanje na načelnosti kjer načelnosti ni…

V tej luči je naše spanje razumljivo vsak dan prepolno nočnih mor. Kolikor ga je še sploh ostalo.

A verjemite, težje je spati, če se z javnimi zadevamo ukvarjaš na način, ko te nagrajuje javnost zaradi potiskanja ne pa odkrivanja problemov. Namreč, prej ali slej postaneš  problem sam.

Vse to je film

Dodano dne
Reply

eksperimentalni film v YU 1951 – 2001
Moderna galerija, 22.12. 2010

Takorekoč na predvečer praznovanja osamosvojitve se je potrebno ozreti v tista polja, ki so prostori osamosvajanja duha. Film je resda prostor, ki se samosvoje sam osamosvaja in nikoli v resnici tudi osvobodi – svojega lastnega čara, namreč.

A vendarle: ker si v tem svetu vsi radi pripenjajo medalje, naj jih danes pripnemo vsem, ki so nekoč  širili obzorja vidnega, čutnega, slikovnega in  družbenega  prostora na način preučevanja, analiziranja in razpiranja meja filma.

Ni potrebno reči: še pomnite tovariši, ker alternative, eksperiment, alter, drugačen, anti etc…obstajajo vedno – ne le v umetnoisti, ne le na filmu in tudi ne le  v obdobju, ki ga zajema ta razstava. Vsaka zdrava združba – umetniška ali katera druga – ima vgrajeno v sebi drugačnost, ki je le druga beseda za analizo, subverzijo, drugi zorni kot, razgraditev, dograditev…obstoječega. Če ta drugačen, eksperimentalen ali alter pogled umanjka pomeni, da se je potrebno vprašati po zdravju družbe. Kajti drugačen pogled šele omogoča razvoj novih pogledov. Pomeni premik.

Rekli smo mu eksperimentalni film, alternativni, avantgardni, amaterski, antifilm, drugačen film….a kakorkoli se mu je že reklo, vedno je šlo za prestopanje uokvirjenih, ustaljenih, začrtanih, pričakovanih, kodiranih poti. Ni silil na velika platna in tudi nihče mu ni dal mesta in prostora na njih. Bil je v neke vrste prostovoljnem getu, ki je imel status avantgarde. Dobivali so se – smo se – na posebnih srečanjih, celo festivalih, na domovih, v klubih, na travnikih, pod zvezdami in zapisih. Sedma sila ga ni videla kaj prida, zato je bilo ustno izročilo njegova najboljša kritika. Njegovo najboljše orodje je bilo brisanje meja. Kamera je letela v zrak in lovila trenutke svobode. Leče so bile difuzne, filmski trak je zgorel ali bil enostavno prazen. Svet pod in pred očesi alternativno zajetih podob se je lomil v jeziku, ki ni poznal klasične kontinuitete pripovedi in tudi ne meril filmskega jezika. Enostavno: svet je dobival mavrico, kazal madeže in rezal v vsakdanjo percepcijo bivanja.

Kaj je ostajalo in ostalo za alter produkcijo tega časa? To vas danes najbrž še najbolj zanima.

Mnogo in nič. Nič za tistega, ki ni videl in tudi za tistega, ki ne more videti, saj se ta »žanr« enostavno ni dobro (ali sploh) arhiviral. Mnogo za tiste, ki so eksperiment integrirali v »klasiko«,  ga posvojili in skozi črni film, avtorski film ali »odraslo« produkcijo spojili v nekaj, kar lahko rečemo, da je »Vse to film«.

Priznam, da je še največji rez med eksperimentom tistega in današnjega časa naredila tehnologija. Ko je superosmičko, ki jo je poganjal mehki in droben filmski trak z velikim srcem in debelim zrnom izrinila digitalka, je postalo vse to, kar je bilo ekskluzivno in avantgardno dostopno vsakemu v vsakem trenutku in v vsakem prostoru. A tudi levitev tehnologije eksperimenta ni ubilo, mu je le – kot vsaka demokracija, ki nam daje in  hkrati vzame – odvzelo krila.

Danes se lahko prešetevamo, merimo in predvsem spoznavamo. Tako nekdanje republike, tako nekdanji ustvarjalci in oboževalci, kot vsi tisti, ki o dejstvu, da je nekoč nekdo na poseben način ljubil kamero, ne vedo nič. Zato je ta razstava – sploh prva na to temo – dobrodošla možnost odkrivanja skritih zakladov.