Nebo je črno, zemlja je modra

Nebo je črno zemlja je modra, 6.04.2011
Kulturno in znanstveno središče Ruske federacije v Ljubljani. Obisk kozmonavta Malečenka v Ljubljani

Polet prvega človeka v vesolje, Jurija Aleksejeviča Gagarina, 12. Aprila leta 1961 – (leta naše mladosti, črno-bele televizije, leta povojne rehabilitacije in leta fascinacije – tudi z videnjem zemlje iz vesolja!) praznujemo z obiskom kozmonavta Jurija Ivanoviča Malečenka, z otvoritvijo ruskega kulturnega znanstvenega centra v Ljubljani in z odprtjem razstave, ki nosi naslov »Nebo je črno zemlja je modra«.
Mi, ki smo trdno prilepljeni na zemljo pravimo, da je nebo modro, zemlja pa temna.

Gospod Malenčenko, ki je bil najdlje v vesolju (in se je v vesolju tudi poročil) mi je danes na vprašanje kaj se v vesolju čuti, misli, vidi in doživlja dejal, da je največja moč, ki jo vesolje daje svetloba.
Da se čuti mir, misli večnost, vidi širino in da je človek v odnosu do vsega videnega, čutenega in doživetega večji, ne pa manjši.
Večji zato, ker vidi zemljo pod sabo in odlepljeno od njene težnosti, trdnosti in determiniranosti.

Vprašala sem ga tudi, kaj v vesolju pomeni smrt. Pravzaprav pričakovano, a pomembno je odvrnil, da je tam zgoraj manj pomembna, za človeka bolj spravljiva in tudi manj ustrahovana.

Zakaj se mi zdi pomembno, da danes, po petdesetih letih poleta v »neznano«, poleta s katerim se je prebila membrana nedolžnosti našega planeta in hkrati podrla (ali vsaj naj bi se podrla) mistika onostranstva…raja,pekla…karkoli že pač hočete…tudi percepcija naše lastne nemoči…. …zakaj se mi zdi torej pomembno, da se danes oziram k čustvom človeka, ko vstopa v stanje breztežnosti in oddaljenosti (da ne rečem distance).

Zato, ker nam je znanost, ki te prestope omogoča postala samoumevna, človeška duša pa je ostala še vedno – kljub znanosti – skrivnost.

Ampak tudi znanost v resnici ni tako samoumevna.
Zato še danes odprtih oči in ušes beremo prvega, ki je pisal o potovanju v vesolje, pionirja vesoljske tehnologije Hermana Potočnika Noordunga.
Prevod njegove knjige, ki je izšla leta 1929 v Berlinu:«Problem vožnje po vesolju: raketni motor« in ki je takoj in za vselej vstopila v zgodovino kozmonavtike je pravkar izšel pri KSEVT

Kaj je KSEVT? Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, ki ga – med drugim – poganja ideja, energija, koncept Dragana Živadinova in Mihe Turšiča.
Kulturno središče KSEVT raste kot izjemen kulturni dom v kraju Vitanje, kjer že obstaja manjša, a svetovno obiskana razstava o delu Hermana Potočnika in referencah nanj (te pa segajo od Odiseje 2001 v vesolju do Nase in MIRu – Mednarodne vesoljske postaje v Moskvi)

Če bi bil danes z nami predsednik države dr. Danilo Turk bi vam zagotovo spregovoril o projektu kulturalizacije vesolja, o katerem je z velikim žarom razpravljal na obisku v Moskvi in tudi botroval podpisu sporazuma med Slovenijo in Rusko federacijo.
Kar ne velja prezreti pa je dejstvo, da Slovenijo v tem sporazumu zastopa prav Ministrstvo za kulturo.
Gre za edinstven projekt na svetu, ki ga bo v kratkem kronal memorandum med Zvezdnim mestom (Akademija za znanost) in našim ZRC SAZU.

Skratka, kot da filma še ni konec. Ali še bolje, kot da se film preveša v realnost. Najprej tisto realnost, ki se je pred petdesetimi leti zgodila s prvim človekom v vesolju in jo je napovedal Meliesov film Potovanje na luno in kasneje še Kubrickova Odisejada, ki je Straussa premestila v nebo, nas pa vrgla iz neba na zemljo.
Tu smo obtičali – a kot kaže – ne za dolgo.

Naj na koncu zaželim vse dobro Ruskemu centru znanosti in kulture. In hkrati zaželim tudi vse dobro ideji o našem – Slovenskem centru zannosti in kulture v Moskvi, ki naj bi se zgodil skladno z nedavno podpisanim sporazumom ob obisku predsednika Putina v Ljubljani.
Ta center pravzprav dobro popotnico že ima, saj si ga je v nočnih urah in v precej simpatičnih okoliščinah ogledal že sam Putin

Nova Gorica, nov oder

Nova Gorica, 18.3.2011

Gledališče v Novi Gorici ima več odrov.
Prvi oder je zelen travnik pred gledališko hišo, ki daje mehkobo trdnim in impozantnim stavbam s katerimi se goriški »Travnik« spreminja v preprogo in borjač hkrati. Za primorski borjač pa vemo, da je prostor intime, v katero se ovije družina in hkrati prostor predstave, ki jo v zaveterju zidov živi vsaka domačija.

Še preden vstopimo v samo stavbo primorskega gledališča, postanemo igralci na odrih njenih razčlenjenih gabaritov. Tu je drzen in pomenljiv most, ki kot hrbtenica povezuje gledališko telo z možgani – z novogoriško knjižnico. In tu so razvejani odri, dobesedno balkoni in “ganki”, iz katerih pogledujemo na prizorišče – in nekoč grobišče – v zeleno pododerje travnika in v živahno scenografijo novega mesta.

Ko vstopimo v stavbo in v faujer (izpis!) smo že aktivni odrski igralci: notranja razgibanost prostora nas poriva na presečišča, na verande, odre, pred in med prostore, na balkončke in mostišča. Prišli smo v gledališče katerega del igre postajamo tudi sami. Nismo tu le zato, da gledamo, temveč tudi zato, da smo gledani, da smo videni, da smo del predstave in družabljenja. Luči, ki niso slučajno odsev Metropolisa, nas postavljajo dobesedno v polis, v središče in hkrati nas pripravljajo za glavno prizorišče – za veliki oder, ki je zagotovo edinstven v razumevanju odnosa gledalca in igralca.
Velika dvorana ni slučajno zamolklo krvava. Je dobesedno maternica, ki nas stisne v tišino in s popkovino zveže z odrom. Ovalna, zaprta, kontemplativna in vase obrnjena celica, ki se kot polž stisne sama vase, ko se ji na odru zapre zaklopka kovinske zavese. Nad nami je le svoboda. Svoboda Makučevih ptic zamrznjenih v steklu.
Ob boku so še drugi odri: piranesejevska belina jajčeca spremljajočih prostorov in tudi votlina razstaviščnega odra galerije v spodnjih prostorih teatrskega kompleksa.

Sedaj je gledališče dobilo še en, intimnejši oder: Sladki sadež pravice, bi lahko dejala, če bi malo pomendrala naslov Jesihove predstave, ki bo vzela nedolžnost novemu in malemu, a hkrati tudi velikemu odru.
Velikemu zato, ker bo razgibal življenje ansambla SNG Nova gorica in tudi zato, ker bo razgibal gledališko in drugo življenje na Primorskem!

Kulturni bazar

Kulturni bazar 2011 v torek, 15. marca, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma

Na kakšen način v mladosti vonjamo travo, vidimo kravo, gledamo barvo, okusimo hrano …?
Na kakšen način se v mladosti dotikamo zemlje in opazujemo družbeno vrenje …?
Na kakšen način v mladosti vidimo ptice, sanjamo o skicah in rišemo hiše …?
Na kakšen način v mladosti sprejemamo vtise in potem puščamo za seboj odtise?!
Vsi smo zaznamovani. Večina naših odtisov: črt, korakov, odločitev, dejanj, karier, občutenj – ali kar bivanja nasploh – domuje v izkušnjah, ki smo jih pridobili v mladosti. Takrat smo kot pivnik, ki srka vse, kar svet novega prinaša. Takrat smo kot neobdelano polje, ki ga lahko prerase cvetje ali pa zanemarjena trava. Lahko je pogorišče – a lahko je tudi svetišče.
Vsi imamo svojo izkušnjo in vemo, s čim nas je obogatila (ali razorožila) mladost. Vemo, kaj je za oblikovanje našega karakterja pomenil zgodnji stik z lepim, s kultiviranim – s kulturo. Vemo, kakšno dodano vrednost za našo osebnost, naš karakter, za naš k razvoju usmerjeni pogled lahko ponudi prava kulturna ponudba takrat, ko se oblikujeta naš pogled na svet in pogled na samega sebe.
Zato je skrajno dragoceno, če imamo možnost izbire in ponudbe takrat, ko je to še najbolj potrebno: zgodaj – v šoli, pred šolo, ob šoli in za šolo.
Kulturni bazar cilja točno v to: v krepitev kulturno-umetnostne vzgoje. Gre za trdno in ključno partnerstvo dveh resorjev, ki se povezujeta z željo, da bi prikazala programsko ponudbo kulturnih ustanov za otroke in mladino na vseh področjih kulture in da bi poskrbela za strokovno usposabljanje strokovnih delavcev, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja ter kulture.
Izplen letošnjega Kulturnega bazarja je izjemen:
– več kot 850 strokovnih delavcev iz vzgojno-izobraževalnih zavodov iz vse Slovenije, ki so se udeležili celodnevnega strokovnega usposabljanja,
– več kot 1500 otrok, učencev in dijakov in več kot x drugih obiskovalcev (staršev, starih staršev), ki so si ogledali razstavne prostore, predstave, razstave in sodelovali na delavnicah,
– več kot 200 kulturnih ustanov iz vse Slovenije, ki so predstavile svojo bogato ponudbo za otroke in mladino,
– v enem samem dnevu več kot 90 kulturno-vzgojnih dogodkov v Cankarjevem domu in dopoldne na Osnovni šoli Majde Vrhovnik
– in več kot 400 kulturnih delavcev, ki so poskrbeli za izvedbo celotnega dogodka.
Kulturni bazar je prostor, kjer se srečujemo, bolje spoznavamo, navezujemo partnerstva in uspešna sodelovanja. Prepričani smo, da bodo številke prihodnjega Kulturnega bazarja še boljše, saj že današnji dan kaže, da je dogodek postal prepoznaven.
Na neki način gre za eno pomembnejših aktivnosti našega ministrstva, ki razume trajnostni razvoj nekoliko bolj široko, kot ga razumemo v strateških in drugih tolmačenjih. Želimo, da je naša kreativnost trajni proces bivanja in da je življenje, ki ga plodi umetnost, bolj humano, bolj inovativno in bolj kreativno. Kultura širi polje in meje duha, kar nam – to še posebej opažamo v kriznih trenutkih – manjka.
Zato bomo na MK še naprej križali dela različnih ministrstev – seveda še posebej šolskega in visokošolskega (podpiramo študij kulturnega menedžmenta), bogatili Nacionalni program za kulturo z željo, da kultura obogati šolske procese, se predvsem posvečali deficitarnim področjem umetnosti, zlasti filmski, gledališki in plesni vzgoji, ki v kurikulih niso ustrezno zastopana, ključna bo krepitev vloge kulture v prenovljeni Beli knjigi v vzgoji in izobraževanju, saj bo vključitev načrtne in kakovostne kulturno-umetnostne vzgoje v vzgojno-izobraževalni sistem zagotovo prispevala k ustvarjalnim in inovativnim potencialom posameznikov ter h kultiviranju nove generacije kreativnih državljanov in državljank v dobi zahtevnih tehnoloških sprememb in spremenjenih komunikacijskih praks, s tem pa h kreativnim in inovativnim sposobnostim družbe kot celote. Pomembno vlogo lahko odigra pri promociji socialne odgovornosti, socialni koheziji, kulturni raznolikosti in medkulturnem dialogu, posebej pa je treba izkoristiti njen potencial pri razvoju in ohranjanju kulturne dediščine in identitete ter predvsem pri promociji kulturne raznolikosti in dialoga med kulturami.
Za uspešno izvajanje kulturno-umetnostne vzgoje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah pa je ključno vzpostaviti partnerstva tudi na lokalni ravni, saj so lokalne skupnosti pomembni sofinancerji kulturnih in vzgojno-izobraževalnih (družbenih) dejavnosti in hkrati ustanoviteljice nekaterih vzgojno-izobraževalnih in kulturnih ustanov na lokalni ravni.