Umetnost okrog 1400

Maribor 10.05. 2011

Danes se v univerzitetnem Mariboru, kjer se je razvil meni zelo ljub študij umetnostne zgodovine, vračamo v davno preteklost. A v umetnostni zgodovini čas ne bledi, temveč krepi. Še več: s pogledom nazaj se umetnost dobesedno medi.
Ni lepšega kot skozi minevanje in spreminjanje družbe opazovati, kako ostajajo kodi umetniškega izražanja vse bolj trdni; ni lepšega kot spoznavati mogoče spregledane vrednosti likovnih izrazov; ni lepšega kot raziskovati razlike in bližine med mojstri in ni lepšega kot ugotavljati ikonografski, geografski, miselni in estetski kontekst posameznih del.
Videna v takšni luči je zgodovina umetnosti pravi užitek: je lahko detektivka in poezija. Je lahko laboratorijsko in ateljejsko delo.
In je lahko potovanje do konca sveta in potovanje v naše duše hkrati.
Sama sem to spoznala šele takrat, ko sem izstopila iz zgolj pragmatičnega/empiričnega dojemanja zgodovine umetnosti – ko sem povezovala vzrok s posledico in, ko sem umetniška dela razumevala v kontekstu časa in prostora.
Ni dovolj, če vemo, kje in kakšna je nekje neka (npr. gotska) katedrala – smiselno je, da vemo zakaj so jo pognali k višku na način, da je segala po oblakih. Kaj je takrat iskal človek izven sebe, da je klesal čipkaste in vznesene monumente, ki naj bi Bogu jemali sapo.
Ali kaj je mislil človek takrat, ko je v sakralnih prostorih drugih obdobij postavil sebe v center zanimanja, torej pred Boga (npr. v renesansi).
Ni dovolj, če vemo kje se stara zaveza prepleta z novo zavezo. Smiselno je, da razumemo zakaj in kako so motivi stopali v percepcijo ljudi in ne le ustvarjalcev.
Ni dovolj, če rečemo, da je Marija iz Ptujske Gore edinstvena, lepa in redka s svojim zavetniškim plaščem. Poučno je, če vemo, da sta naslikala tamkajšnje freske slikarja iz Brunecka v dobi, ko je Masaccio ustvarjal svoja Adama in Evo v Firenzah.
A posebej zanimivo postane, ko iščemo razloge zakaj se Marija, pojavi kot zavetnica s plaščem, zakaj ljudje rabijo zavetje, zakaj smo vsi nekakšni romarji, ki rabimo nekakšno maternico, ki nam blaži in varuje življenje.
Še bolj enigmatično pa postane, ko npr. to podobo iz Ptujske Gore povežemo z režiserjem Fritzom Langom, ki je v teh krajih (kot avstroogrski vojak) kiparil in dobil ogromno navdihov, kasneje videnih v njegovih filmih – od Nibelungov do Metropolisa. In njegovo dekle v Mtropolisu, ki ščiti otroke in preganjane delavce pred roko kapitalista, je čista replika Marije iz Ptujske Gore.
Skratka, zgodovina umetnosti je pot po labirintih življenja. Na dolgi tek in na trajni rok.
Je odprta knjiga, v kateri moramo brati in iskati antropološko, sociološko in kulturološko vedenje.
Okameneli Sveti Jakob s Ptujske Gore nam s svojim likom iskalca in prijaznega romarja, ki spoštljivo drži v rokah knjigo, enako kot pred stoletji sporoča: iz dediščine preteklosti pijemo znanje za naš čas, naše življenje.

Naslednje leto bo Maribor »predsedoval« evropski kulturi. Simpozij o umetnosti izpred več kot pol tisočletja je najboljša možna uvertura evropski prestolnici kulture. Tudi zato, ker sega čez robove Evrope. Brez teh oken Evropa ne bi bila Evropa, saj so se (in se še) v njej križajo vse kulture, ki so prečile njeno zgodovino. Ne le umetnostno, seveda.

Vse prisrčno vabim, da Maribor leta 2012 ponovno obiščete. Pa ne le Maribor, temveč tudi Žiče (sedež generalnega priorja rimske obedience), Celje…., številne srednjeveške samostane ter posebej cerkvice, ki so ob gradovih označile še danes veljavno podobo slovenske pokrajine.
Njihove poslikave so bile medmrežje svojega časa, maše v njih kulturne prireditve že sto let pred odkritjem Amerike. Gradovi so bili ob cerkvah, s svojim skromnim okrasjem in ljudmi v njih, nosilci gospodarstva in komunikacijska mreža za radovedne trubadurje. Žal so morali biti tudi mreža vojaških postojank, ki so jedro Evrope ščitile pred resničnimi in namišljenimi sovražniki tedanjega časa.

Orinoco

Etnografski muzej 20.04.2011

Orinoco je ena najdaljših rek v južni Ameriki. Zbirka Orinoco pa je ena najlepših in največjih zbirk etnografskih predmetov staroselskih ljudstev, ki že stoletja živijo v deževnem amazonskem gozdu.
Za nas, ki te gozdove poznamo le iz filmov (še posebej tistih, ki so jih snemali zanesenjaki , raziskovalci ali »ekstremistii« kot je npr. Werner Hercog), za nas, ki te prostore poznamo iz knjig, pripovedovanjih in internetnih klikov, bo razstava o življenju, tradiciji, kulturi in dediščini Indijancev prava ekspedicija, videna od blizu in na daljavo.
Pogled v druge kulture – bodisi minule, bodisi tiste, ki odmirajo v novih časovnih danostih, bodisi tiste, ki se ne dajo – je za nas ne le koristen, temveč tudi potreben.
Potreben zato, ker se – kljub globalnosti tega sveta – Slovenke in Slovenci nemalokrat dojemamo kot problem (pre)ozko razumljenega sveta. Ozko razumevanje sveta pa pomeni, da vidimo zgolj sebe, da se lahko »incestuozno« ljubimo in sovražimo hkrati, da teče reka razumevanja mimo nas in da se nas ne dotaknejo misli izven nas.
Če se razpremo svetu, ki je bogat, nevaren, mističen, poučen, naporen, srečen, srčen, skrivnosten, razumski, darwinovski…skratka, ki je skupek vsega, kar premore primarnost spreminjajočega bivanja, kar premore civilizacija in njena naturalizacija, ostajamo sami s seboj in s svojo nepopolno vednostjo. Seveda, popolne vednosti ni. Je pa vedno možnost, da svet razumemo (pa tudi sebe v njem) večja, če spoznavamo druge. Da spoznavaš druge moraš imeti možnost, moč in voljo, da se sploh odpreš. Rekli boste, da danes to ni težko, ker živimo v pretočnem, gibljivem, virtualnem in tudi bogatem svetu, v katerem smo že turisti tudi v vesolju.
A za »potovanje do konca sveta«, torej do tistega, kar ni več tako kot je nekoč bilo, je včasih potrebna tudi vstopnica.
Etnografski muzej nam jo ponuja. Dolgo let so jo iskali in s fundacijo tudi usklajevali. Take priložnosti so redke in zato toliko bolj dragocene.

16. dnevi slovenske knjige

Letošnji Dnevi slovenske knjige se prečijo z zvenečim, svetovnim letom knjige. Z letom, ko je Ljubljana postala ena velika odprta knjiga, knjižnica, bralnica …, ko smo pod drevesi listali, ko so knjige lebdele med listi, ko smo dobili nove knjigarne, Poglede, novo hišo literature, gostili nobelovce, se srečevali z izjemnimi avtorji …, ko smo o branem govorili …, skratka, sedaj, ko se april (in leto) izteka in je Ljubljana tik pred predajo krone prihodnji svetovni prestolnici – Buenos Airesu, bo zagotovo nastopil tudi čas za postanek in inventuro.

Verjamem, da bo vsak dan bolj odmevala tema o elektronskih knjigah na eni in o taktilnosti ter vonju knjige na drugi strani …, o zgodbah, bralcu, jeziku in tudi stanju stvari na področju založništva. Če rečem, da to stanje ni slabo – navsezadnje smo prav na svetovnem vrhu izdanih knjig na prebivalca (približno 4000 izdanih knjižnih naslovov na leto, z okoli 1800 založniki, 18 knjižnimi festivali in dobro knjižničarsko mrežo) –, bo kaj kmalu padel ugovor, da že, že …, toda, ali morda nismo premalo selektivni pri izboru in ali ne tiskamo več, kot kupimo!
V duhu izjemne ostrine do vsega, kar nas obdaja, v duhu občega nezadovoljstva do vsega, kar živimo, tako fascinantni podatki o vseprisotnosti knjige niso nujno prepoznani kot pozitivno dejstvo: da smo narod z veliko kulture. Maloštevilen, a bogat narod.
Še več: vse pogosteje se sliši, da imamo enostavno kulture preveč. Da je kulture preveč? Da množičnost izpodriva vrhunskost? Da je vse preveč iniciativ, ki se zajedajo v vzpostavljeno?

Ne, umetnosti ni preveč in nikogar ne zajeda. Če je slišana, če njena kreativnost razpira duha, če njena potenca plodi, če njena moč bogati …, potem je potrebujemo še več.
Bodimo za spremembo ponosni, da smo veliki in da na področju kulture ne prenesemo majhnosti.