Otvoritev razstave “The Ljubljanica : stories told by a river”, Stockholm, 25.5.2011

Iskreno povedano: izjemno me veseli, da bo Švedska s to razstavo bolje spoznala Slovenijo.

Naša majhna, dvo-milijonska država spoštuje naturo in kulturo. Ne le spoštuje – dobesedno ljubi, kar je vpisano že v samem imenu glavnega mesta: Ljubljana (in se navezuje na ljub, ljubezen, ljubljen/a). Reka Ljubljanica, ki vam na tej razstavi predstavlja svoje zgodbe – vse od legende o Jazonu in ladji Argo – nam ni le ljuba, temveč je pravi naravni fenomen, kakršnega ni mogoče najti nikjer na svetu.

Ljubljanica je na prvi pogled leno tekoča reka naše prestolnice. Ob njej se je z Napoleonom sprehajal Jean Battiste Bernadotte, francoski maršal in kasnejši švedski kralj.

Opozoriti velja, da je tradicija podvodnega raziskovanja arheoloških najdišč v Sloveniji ena najdaljših v Evropi, saj so prve raziskave v tedanji avstro-ogrski državi izpeljali potapljači že leta 1884. Ampak rek in vode imate na Švedskem veliko in vem, da ste tudi vi iskali zgodbe v njih.

Ena najbolj krutih in lepih je zapisana v Bergmanovem Deviškem vrelcu, kjer voda poskuša očistiti človeško zlo in ostrino skrunitve lepega oziroma nedolžnega.
Kot ljubiteljica filma se ne morem izogniti asociaciji meglic nad bregovi Ljubljanice, ki so magične kot kadri v njegovih filmih. Kadri, ki so skrivnostni podobno kot naša kraška reka, ki ima vsaj sedem imen in ki večkrat ponikne – kar je v teh krajih takorekoč nepoznano.

Kot boste videli na razstavi, je orožje pogosta najdba v Ljubljanici. Toda to orožje ni bilo namenjeno ubijanju. Ljudje preteklosti so ga darovali vodni boginji, da bi bilo njihovo življenje boljše.
Naš namen je podoben. Pri boginji vode, Equorni, smo si izposodili te predmete, da pokažemo bogato ustvarjalnost ljudi iz krajev ob Ljubljanici, da orožje našega časa postane védenje o preteklosti in našem odnosu do nje.

Spoštovani,

kot umetnostno zgodovinarko so me vedno fascinirale razlike med severnjaško in mediteransko likovno umetnostjo, še posebej renesanso. Švedski film me je šolal k razumevanju filmskega jezika, vaše oblikovanje k razumevanju ergonomije, arhitektura k razumevanju konteksta in koncepta, vaši dramski teksti, pogosto uprizorjeni v naših gledališčih, pa k razumevanju podtalnih tokov našega bivanja.
Kot političarka pa se vedno na novo zatekam k vašim dobrim družbenim praksam, razumevanju socialne družbe, medkulturnosti, širine in odprtosti.
Veseli me, da se letos, ko Slovenija praznuje dvajset let svoje države prepletamo na področju kulturne dediščine in na ta način dopolnjujemo naše medsebojno spoznavanje, ki se je utrjevalo v preteklosti predvsem na področju literature, glasbe, oblikovanja in teatra.

Nedavno od tega je razstava, ki jo je v muzeju sodobne umetnosti MACBA v Barceloni pripravila direktorica ljubljanske Moderne galerije Zdenka Badovinac, popolnoma razorožila vse prisotne. In ni jih bilo malo.

Razstava o zgodovini Ljubljanice in arheoloških najdbah v njej, pa je v Armemuseum v Stockholmu več kot presenetila. Obisk je bil fantastičen, postavitev odlična in celo naša potica je “zažgala”.

Skratka, Slovenija v tujini blesti. Velja to slišati, videti in vedeti.

Govor za podelitev nagrade Tantandruj sem začela pisati proti jutru. Kot običajno, je bil dan dolg, brez pavze, tuša in kosila. Naslednji dan sem tik pred odhodom v Trst dokončala zadnje misli. Ideje o skupni nagradi treh gledaliških hiš sem bila izjemno vesela. Pa ne le nagrade. V zadnjih letih so se konsolidirale tri – dokaj nestabilne gledališke hiše na relaciji Trst – Nova gorica – Koper. Rezalo je v srce, ko so na medijskem kanalu nekoč lažnjivo bentili, da slovenska država ravna s tržaškim gledališčem tako, kot so ravnali fašisti, ko so zažgali Narodni dom. Greha polne in umazane roke so bile seveda drugje in ne v Sloveniji – kaj šele na MK – ki je od sebe dajala več kot kdajkoli prej, vključno s pomočjo slovenskim gledališkim hišam, da so sploh gostovale pri naših zamejcih.

Nekoč sem na tem blogu pisala različne misli, za katere se mi je zdelo, da jih lahko ohranjam tudi drugim, ne le zase. V času ministrovanja to ni bilo več mogoče, zato berete na tem portalu več ali manj le še kakšen moj govor. Zadnjo elektronsko in ostalo pošto odpošiljam sredi noči in z razliko od marsikoga v moji okolici, se nanjo odzivam vsakodnevno.
V celotnem obdobju bivanja na ministrstvu nisem takorekoč nikoli izgovarjala besed, ki bi mi bi jih napisal kdo drug. Izgovarjam pa jih takorekoč vsaki dan. Sram bi me bilo, če bi brala misli, ki pripadajo drugemu. Poskušala sem, a imela sem grozno slab občutek, da se lažem.
Kdor se ukvarja z novinarstvom ve, da je en komentar oziroma tekst na dan ali pa vsaj vsak drugi dan huda norma. A dvomim, da to ve nepodpisana ali s psevdonimom podpisana gospa, ki mi v svoji opravljivi nedeljskodnevniški medijski rubriki, napisani po kakšnem sprejemu in ob čvekaških prisluhih pripiše, da so moje besede naravnost izpod peresa državnega sekretarja ali direktorja Kina Šiška. Še več: gospa, ki naj bi bila zavezana rasenici – torej novinarstvu – dobesedno zablodi, da imam nov, črn, luksuzni BMW in še super šoferja zraven. Res je, na MK imamo občasno šoferja. A ne zaposlenega, ker se v službo vozim s svojim oziroma Vojthovim avtom. Šoferja pa nismo zaposlili ne le zato, ker mnogo vozim sama, temveč predvsem zato, ker bi nas preveč stal. Tako kot nov avto, ki ga v tem mandatu nismo hoteli kupiti.

Fuj, pišem kot, da bi se šla obrambo. Ampak tega ne bi počela, če ne bi ravnokar prišla iz tujine kjer sem se družila z ljudmi, ki ne poznajo zarot, ki ne znajo videti črnine tam, kjer je nebo res modro.

Tantadruj,
govor na podelitvi nagrad, Slovensko stalno gledališče Trst, 11. 05. 2011

Tantadruju, vaškemu posebnežu, je mati rekla, da je božji izbranec, ki bo po smrti užival naklonjenost boga, medtem ko mu realnost ni najbolj naklonjena. Zato si je seveda želel čim prej umreti. Mu ne gre ravno od rok….saj nam posredno pove, da pot prestopov vedno odpira pot spoznanj – kar velja tudi za Kosmačevega Tantadruja in vse nas.
Tudi gledališčniki ste posebneži. Tudi vam realnost ni vedno naklonjena in tudi vam se je mogoče včasih zazdelo, da je »onkraj« vse bolj enostavno. A ne bi bili Primorci, če bi pristali na to. Zato ste utrjevali svoje delo, premeščali sanjaške in žlahtne tantadruje na odre in jih na koncu s skupno nagrado še združili v velik, »potrojeni« oder.
Tovrstno zavezništvo, združeno v skupni nagradi, ki ste si jo omislile vse tri gledališke hiše na relaciji Koper, Nova gorica, Trst (zveni skoraj kot Tigr! – Trst, Istra, Gorica, Reka) je dobro.
Ne le dobro. Odlično! Udejanili ste to, kar smo radi govorili, ne vedno tudi storili. Udejanili ste povezovanje, In če kaj, potem je prav zavezništvo tisto, kar danes rabimo.
Prav je, da se stikanje, mreženje, druženje in združevanje dogaja v polju kreacije in umetnosti. In prav tudi je, da se ta »lekcija« dogaja na Primorskem.

Poleg nagrajencem, čestitam tudi premikom, ki so se v zadnjem obdobju zgodili v tržaškem gledališču. Zadovoljna sem, da se je na vseh nivojih zaključil dialog, ki je utrdil možnosti za stabilnost te hiše. Zadovoljna sem, da je bila naša odločitev o premiku tržaškega gledališča v resor MK ugodna, primerna in potrebna. Zahvaljujem dosedanjemu umetniškemu vodji Alešu Beblerju in čestitam novemu »troedinemu vodstvu« oziroma trojčku.
Veseli me, da je koprsko gledališče prišlo do sodobnih prostorov in da ste tako uspešno obnovili teater. Veseli me tudi elan v novogoriškem gledališču, njegov stabilni utrip in tudi njegova nova mala dvorana, ki sedaj konkurira mali dvorani slovenskega stalnega gledališča v Trstu.
Skratka,…ne gre za umetne, umetelne, vljudnostne in protokolarno obarvane besede (teh itak ne poznam)…. kajti vse izrečeno preprosto drži!!!