Je ministrstvo za kulturo res odveč?

Dodano dne
2

Darko Brlek v intervjuju (Žurnal, 9. julij 2011, stran 17) ugotavlja nepotrebnost ministrstva za kulturo, skladno s pomenljivim naslovom “Kulturnik, ki bi ukinil ministrstvo za kulturo”. Razmišljanje, da resor kulture lahko nadomestijo kretničarji na ministrstvu za finance je podobno, kot bi zapisali, da lahko Festival Ljubljana vodi finančni referent na Mestni občini Ljubljana. Glede na izobrazbo in poslovno pot gospoda Brleka ter hkrati v luči skupnih prizadevanj kulturnikov – tako ministrstva kot tudi pomembno drugih organizacij – ob predvidenem krčenju proračuna, je ideja o ukinitvi ministrstva presenetljiva (in škodljiva). Pomen resorja je primerljiv z večino drugih držav – tudi zahodnih – in je v vpijočem nasprotju z v intervjuju navedenim stališčem direktorja, da tako rekoč ne potrebujemo samostojnega ministrstva za kulturo ali pa so združena z drugimi mejnimi področji, vendar nikakor v podrejeni vlogi.

Popolnoma neevropsko razmišljanje o nepotrebnosti ministrstva za kulturo ali celo njegovo utapljanje v druga področja (v finančno? mogoče v policijsko? v obrambno?) bi pomenilo ukinitev samostojnosti enega najbolj države in duha tvornih področji, hkrati pa Slovenijo odtrgalo od skupne mize evropskih ministric in ministrov, ki so -med drugim- letos dosegli tudi znatno (1,6 milijarde!) povečanje sredstev za umetnost.

Predvsem – in kar je morda najbolj presenetljivo – pa je, da se gospod Brlek ne zaveda zgodovinskega pomena in vloge kulture za našo državo in teže, ki jo nosi njena institucionalizacija. Pa čeprav dela v kulturi in je v članku naveden kot kulturnik. In v luči njegovega intervjuja tudi ni presenetljivo, da na otvoritev Festivala Ljubljana (tudi) ministrstvo za kulturo ni bilo povabljeno, Kam bi torej Kulturnik, ki bi ukinil ministrstvo za kulturo stlačil kulturnike?

Med policaje ali sodnike?

V Vipavi

Dodano dne
2

Naš narod je bil v zgodovini večkrat upravičeno jezen. Ne le jezen, besen, od nemoči nesrečen, od krivic ranjen. Mi Primorci oziroma naši predniki so to krčevito izkusili. Njihova jeza, da nam nekdo drug govori, kaj, kako in v kakšnem jeziku sploh lahko govorimo, da nam nekdo drug reže našo zemljo in da nam mirno, svobodno in prelepo Dolino miru prestavlja v iluzijo, v predmet hrepenenja, ne pa življenja, ni izzvala kričanja! Njihova jeza je izzvala upor (proti fašizmu), jeza jih je povezala in združevala. Zakaj?
Zato, ker jih je hranilo srce. Ker je bilo srce, torej ljubezen (bodisi do drugega, bodisi do zemlje, bodisi do domovine, bodisi do domačije) motor njihovih dejanj in misli.
Srca danes nismo izgubili. Je pa res, da ga ne vidimo, vse manj ga čutimo in se vse manj po njem ravnamo.

Lepo spreminjamo v umazano, pošteno v dvomljivo, ambiciozno v pokvarjeno, reformno v poraženo, krizno v osovraženo.

Res je, ni nam zmeraj dobro in ni nam všeč, da se moramo spopadati s stiskami, ki so jih navrgle preobjedenost, nesolidarnost, pogoltnost manjšine in neobčutljivost do edinega prostora, ki nam je dan: do zemlje, planeta, okolja. Te stiske niso zgolj naše, temveč so dobesedno stiske (in problem) sveta, ki se krči v vprašanjih, katera in kakšna je prava pot, bolj kot kadarkoli prej. In ti krči so zunaj naših meja – tako slovenskih kot evropskih – zelo zelo hudi.

V tem prekrasnem okolju, v katerem imamo vsi svoje spomine (moj seže v davne čase, ko je bil dvorec Zemono obnovljen kot eden prvih najbolj vzornih, najbolj drznih in najbolj temeljitih obnov kulturne dediščine v Sloveniji – in to tudi s pomočjo gospodarstva, ne le države!), skratka, v tem rajskem okolju mora spregovoriti srce.

Tu in široko naokoli moramo priznati, da imamo več, kot si upamo, znamo in zmoremo priznati: imamo zeleno, zdravo, dobro, toplo, slikovito okolje, imamo dragulje v njem – vse od starega vipavskega jedra, Lanthierijevega dvorca, parka, grozdja … do ljudi, ki znajo (znate) ostrino življenja spreminjati v mehkobo bivanja. Prav je, da vam znamo/znajo reči hvala in vas s priznanji tudi nagraditi.

Vipava z okolico se korak za korakom spreminja. Pomembno je, da te spremembe ne brišejo spomina in da odpirajo možnosti razvoju. Rekonstrukcija dvorca Lanthieri – za katero upam, da ne bo doživela preveč blokad – je ena taka zgodba, ki bo prinesla dodano vrednost kraju.

Te dni se mučim, da bi vlado prepričala, da je krčenje sredstev, ki se namenjajo kulturi (in sem spadajo tudi vaši investicijski programi), nevarno, krivično in žalostno dejanje, še posebej ob praznovanju dvajsetletnice države. Vse do sedaj mi ni bilo treba pozivati k razumu, saj sem/smo vzdrževali stabilnost na področju kulture in celo presegali stanje, ki je veljalo v času debelih krav. Toda v času debelih krav se ni mislilo na jutri in se je pozabljalo, da je treba ustvariti več kot zapraviti.

Na kulturi ne »zapravljamo«, z njo ustvarjamo dodano vrednost, ki jo ljudje potrebujemo zato, da živimo odprtega duha ali, kot bi dejal župan, da živimo srčno, iz srca. Ustvarjalci živijo »protestantsko«, asketsko in si ne jemljejo tistega, kar ni njihovo. Pa četudi prav kultura, ki je prepredena v vsako poro našega življenja, dejansko ustvarja dobiček našemu bivanju. Dobiček, ki se mu enostavno reče smisel bivanja.

Zato se bom zanjo vedno borila. Tako kot včeraj, tako kot danes in tako tudi jutri. Ne glede na to, iz katerega mesta in v kateri vlogi.

Vsi nosimo in ustvarjamo svoje vloge. Take in drugačne. Pomembno je le eno: da v njih igramo (živimo) pošteno, iskreno in brez jeze, ki uničuje srce.

Luigi, Luis, Lojze Spazzapan

Dodano dne
2

Veno Pilon in Luigi Spazzapan sta bila v življenju zelo povezana, čeprav sta se večkrat zgrešila.
A zagotovo se nista zgrešila v medsebojnem pogledu. Znamenita Pilonova slika Luižija Špaca, kot mu je dejal Pilon, je podoba nemirnega, uglajenega, ekspresivnega in kultiviranega mladeniča, ki je – podobno kot Kogoj – imel pilonovsko »žive roke«. In znameniti bronasti Spazzapanov kip Pilona je podoba izrazno močnega, ciničnega, duhovitega, trmastega, vztrajnega in izčrpnega umetnika, ki mu že na obrazu bereš, da nenehno spreminja, bere in interpretira svet.
Dva umetnika iz zahodnega roba, ki sta živela v izrednem času, med vojnama, v krizah in v močnih umetniških turbolencah modernizma, si bosta odslej bližje. Donacija Sapzzapanove hčerke Nuše Lapajne sedmih vrhunskih slik Pilonovi galeriji pomeni, da bo stalna zbirka ne le bogatejša temveč tudi bolj pričevalska, saj se Lojze vrača domov – h koreninam svoje slovensko-italijanske družine, ki izvira iz okolice Šempasa (zaselek Špacapani) , pa čeprav se je rodil v Gradišču ob Soči. Slike v idealnem loku pokrivajo leta, ki jih je Luigi preživel v Torinu – kjer je tudi umrl. Z njimi lažje spoznavamo njegovo delo po odhodu iz Gorice leta 1928.
Vsekakor gre za umetnika, ki je bil tesno povezan s kulturno zgodovino Primorcev.

»Svojevrsten umetnik, izstopajoč zaradi svoje inteligence, bizarnega duha, nediscipliniran in lenobnega razpoloženja, res …..svojevrsten umetnik«, piše Veno Pilon p Luižiju.
»Vedno v črnem in beli srajci – »kot madež dobrega kitajskega tuša na belem Bristol papirju«, nadaljuje, ko se spominja prijatelja, ki ga je zaman iskal na njegovi razstavi leta 1939 v Parizu, saj se je Spazzapan zaradi odvzetega potnega lista ni mogel udeležiti. Ostal je v Torinu, kjer so nastajale številne podobe figur ujetih na sprehodu, črne silhuete v parku, futuristična in ekspresionistična dela, tihožitja, krajine in portreti. Mnogo tega je bilo uničena ob bombardiranju njegovega torinskega ateljeja.
Na beneškem bienalu leta 1960

»Spazzapan ostane v življenju kakor v svojem delu bizaren pojav, sijajna raketa, ki se je pestro razcvetela na večernem nebu. Brezobziren napram sebi in svojemu delu, si s filozofskim cinizmom podira lastno zgradbo in jo zopet zida«, je o prijatelju dejal Veno Pilon ob obisku posthumne Špacove razstave na beneškem bienalu leta 1960.
»Ekstremen v novem podajanju, logik svojih potov! Razkrajajoč sintetik«, pa opaža Ivan Čargo.
Tudi čas, ki ga je živel, je bil razkrajajoč in sintetičen hkrati. Spazzapan je okrog leta 1920 živel v Idriji in na tamkajšnji realki poučeval matematiko in risbo.
Ilustracije knjižnih del slovenskih založb v Gorici (Rablji Franceta Bevka) spajajo geometrijo s poezijo. Njegova abstraktna dekorativnost vzorcev za tkanine ali pa znamenita
Steklenica in kozarec, objavljena v reviji Tank Ferda Delaka govorijo o slikarjevih izkušnjah medvojnega modernizma, ki jih slovenski prostor premalo pozna.
Razpršen med Gorico, Trstom, Torinom, Ljubljano, Idrijo in Dunajem je ohranjal superiornost, ki jo je prepoznaval v dejstvu, da je človek različnih identitet. Prav sobivanje vseh teh kultur, ki jih je v življenju prečil, ga je dvigovalo nad provincializmom, ki ga je nemalokrat zaznaval v okoljih, kjer je živel.
Lepo je, da je Pilonova galerija bogatejša. Lepo je, da utrjuje dom Primorkam in Primorcem in s tem odpira okna našim radovednim in nikoli vsevednim očem.