Volitve so praviloma proces zapeljevanja, mreženja in seštevanja najboljših želja. Projekcije teh želja lahko hitro dobijo – v vnemi biti najboljši in največji –   ogromne in predvsem nerealne razsežnosti, kar se praviloma izkaže takrat, ko je treba te želje dejansko živeti. Torej post festum. V realnem življenju. V zakonski zvezi, recimo, ki je (običajno) realizacija Želje – torej zapeljevanja in pričakovanja. V zapeljevanju stopijo v ospredje tiste dimenzije realnosti, ki ostajajo v času spoznavanja še prekrite, neotipljive in neizkušene.

Filmski svet se te realnosti redko dotakne oziroma jo prekine z rezom “The End” – podobno kot pravljice, ki se zaključijo s klasičnim tekstom: “in živela sta srečno še mnogo let”.  Pravi hollywoodski dramski zapleti, ki generirajo pričakovanja in domišlijo – še posebej v melodramah – se zaključijo na točki realizacije želje. Torej takrat, ko se v fazi (za)ljubljanja prebrodi ovire, potrdi fascinacija, vzpostavi porušen red in zakoliči točko možnega nadaljevanja – bodisi (zakonske) zveze, bodisi žvrgolenje svetle prihodnosti, bodisi stoične junakove odpovedi.

Dan potem ni več zanimiv. Prinesel bi nove drame in zagotovo tudi deziluizije.

Tudi volivec se ne sprašuje po dnevu potem. Niti ne želi videti tistega, kar bi pričakovanja, ki imajo logičen enotni imenovalec “biti boljše, lepše, uspešnejše…” razblinilo. Želi obraze, lepe izraze, nove izkaze.

Stranke se praviloma bojijo, da bi (sebi v škodo) porušile svet pričakovanega zato ohranjajo vero v boljši svet – dobedsedno v raj in v življenje “onkraj” pa četudi vedo, da je “tostranska” realnost nemitična, nelahka in tlakovana z vsakodnevnimi ovirami dokaj zakompliciranega življenja.

To zapeljevanje ni fer in ima visoko ceno. Slišim predsednika stranke, ki pravi, da bo boljši red dosegel s kmečko pametjo, kjer takorekoč niso važna orodja umetnosti političnega uma. Slišim drugega predsednika, ki pravi, da bo vse sodne procese zaključil v enem letu, kot da ne obstaja sodne neodvisnosti. Slišim tretjega, ki pravi, da je država en preprosti d.o.o…. in četrtega, ki obljublja razpustitev vseh javnih uslužbencev. In me je strah, da bodo naši občani – novodobni verniki –  kmalu izgubili tla pod nogami in jih našli med oblaki, ki – če jih gledamo iz letala – dajejo občutek, da se  da po njih hoditi.

Poglejmo:leta 2006  je stranka SDS pod krinko Vlade RS  (Službe Vlade za razvoj in Urada Vlade RS za informiranje) izdala publikacijo “Slovenija jutri – država blaginje”. Knjižica je bila v mavrici SDS barv  in z mavričnimi odgovori na vprašanje kakšno Slovenijo si želimo? Verjamem, da se še spominjate nagovora predsednika vlade Janeza Janše, ki je zapisal, da “Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21, stoletja.” Pa tudi: “Večkrat srečam koga, ki reče:Samo, da ne bi bilo slabše. Jaz pa pravim:To še zdaleč ni dovolj. Biti mora boljše. Zmoremo mnogo več. Kdaj, če ne zdaj? Kdo, če ne mi?”….”NIkoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši…..Itd..

Smo bili res najboljši? So odpravili zadolževanje? So zagozdili tajkunizacijo? So odpravljali viruse, ki so se zajedli v gospodarstvo? Ne. Prinašali so nova zapeljevanja. Lepo pakirana v razvojno resolucijo nacionalnih projektov,npr.

Dobro je, če si po petih letih osvežimo spomin. Ah, ta je tako kratkega daha!  Skupna cena za 34 projektov je bila takrat 26 milijard evrov (14, 2 milijarde naj bi šla iz proračuna, 1,5 iz EU in 9,7 milijarde iz zasebnih virov).

Po teh načrtih naj bi že zgradili viskošolsko središče in klinični center v Mariboru, Slovenski jadranski otok za sto milijonov evrov, Zabavišni park Megalaxia v Hajdini za 97 milijonov evrov, drugi blok NEK itd. itd. Od vsega obljubljenega so zrasle le Stožice, medicinska fakulteta v MB je živela do nedavnega v kriminalki, devetih gospodarskih središč po Sloveniji ni, posodoitve železniškega omrežja ni…skratka: obljube vedno puščajo dolg. So mojstri, ki ta dolg z besedami in alibiji brišejo in računajo na slab spomin.

Meni je ob takih rečeh nerodno. Ker v bistvu gre za laganje.Kar velja na volitvenem obredju vedeti. In vedeti morajo tako stranke kot tisti, ki se do njih opredeljujejo.

Na podelitvi nagrad ob zaključku 46. Borštnikovega srečanja so odlične gledališke dosežke zasenčile cinične, odprtega razmišljanja nevredne  in nizke izjave voditelja Tadeja Toša, ki so spodbujale prej k ločevanju kot združevanju in prej k podcenjevanju  kot k odgovornemu reflektiranju  družbenega in kulturnega trenutka.

Med drugim se je v plitkem nagovoru dotaknili protestnikov  “v avtokampu pred ljubljansko Borzo” in jim svetoval, naj se – “glede na vremenske razmere raje preselijo v Borzo, kjer je toplo.”  Je to vse kar lahko slišimo iz ogrevanih gledaliških desk na katerih se – od kar obstaja teater – reflektira življenje, svet vrednot in prostor družbene stvarnosti?

Tudi dovtipi na račun nagrajencev iz drugih sosednjih držav  češ, da zna biti, da bo postal njihov jezik  v bodoče uradni jezik Slovenije ne izkazuje širine, ki bi morala domovati prav v kulturi. Gledališke deske in odprti prostori svobode, ki bi morali vladati kulturi, niso prizorišče ločevanj, temveč prepotrebnih povezovanj.

V  Programu za Slovenijo 2012 – 2018 z naslovom 10 + 100 rešitev za pravičnost, delovna mesta in za razvoj Slovenske demokratske stranke ne najdemo niti enkrat besede umetnost. Kulture ni nikjer.

To sicer ni slabo, saj bi lahko sklepali, da jo bodo pustili pri miru oziroma, da je z njo (pa tudi z mediji) sedaj vse v redu. Dvomim sicer, da je temu tako po vatlih SDS,  saj je janševa stranka  s svojimi sateliti kulturo stalno in z užitkom najedala. A  očitna odsotnost kulture v programskem videnju  stranke Ivana Janeza Janše se lahko  razume tudi tako, da  bo ministrstvo za kulturo padlo v mlin brisanja oziroma krčenja resorjev, ki jih napoveduje njihov program. Continue reading →