Lani, ko je Ministrstvo za kulturo tako rekoč do silvestrovskega večera zadrževalo denar, ki je bil namenjen slovenskemu filmu, se je dolge mesece odvijalo kot v kriminalki. Ministrstvo je treniralo scenaristični suspenz, ki je z močno dramaturško napetostjo gradil na vprašanju kako daleč lahko gredo pri doseganju dna. Igralci, torej producenti in avtorji, ki niso verjeli, da so v tako trdem filmu, so zastavljali svoje premoženje in misleč, da je kultiviran dialog edina pot do razbremenitve melodrame pazili, da jih še bolj ne dobijo po prstih, kot so jih že dobili. Do zadnjega so zadrževali up – vse dokler je vlada brez opravičila, a z moralko žugajočega kazalca, sprostila denar, a ob tem 700 000 filmskih eur stisnila nazaj v svoj žakelj, vedno propusten za bližnje prijatelje.

Lani smo rekli, da se ministrstvo za kulturo poigrava s filmarji tako kot mačka z mišjo. Z razliko od  RTV Slovenija, ki pa sofinanciranja slovenskega filma ni zamrznila. Je namreč edina, ki kot izvenproračunska sofinancerka odvaja na leto cca 1 700 000 eur za različne filmske žanre. To je njena zakonska dolžnost, ki jo je – z razliko MzK – spoštovala.

A letos je drugače. Z novim vodstvom je sedaj tudi RTV (začasno?) blokirala podporo celovečernim filmom. Ker je nespoštovanje zakonov postala obča in samoumevna praksa, se ob dejstvu, da direktor že od sredine poletja ni podpisal odločitve komisije o izidu razpisa o sofinanciranju AV produkcije, nihče ne pretirano sekira. Ali pa se boji sekirati, kaj pa vem. Kajti težko je razumeti zakaj direktor nasprotuje predlaganemu izboru. Mu niso všeč izbrani naslovi, avtorji, teme, komisija, koprodukcije, sredstva, ali bi želel preusmeriti denar po svojem okusu, pa – vedoč, da nima več (tudi pravnih) argumentov čaka, da čas postoril svoje.

Ampak čas bo res postoril svoje. Filmarji bi morali danes že snemati, ali vsaj vedeti kaj bi že včeraj lahko snemali. Kajti razpis je bil objavljen že lani v decembru, torej pred letom dni.

Če delate projektno, teamsko in v odvisnosti od tisoč dejavnikov, morate planirati čas. Ta čas danes lahko po svoje obračajo zdravstvene okoliščine. Ne smejo pa ga ne pravne in tudi neetične.

Tema slovenskega projekta na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah, ki ga odpirajo te dni, se navezuje na zadružne domove, ki smo jih gradili na podeželju po koncu druge vojne. Takrat jih je nastalo oziroma so jih načrtovali več kot 520. S prostovoljnim in udarniškim delom, samo-prispevanjem, s posojili in iz rezervnih skladov, so jih samo leta 1948 skoraj dokončali več kot 180, popolnoma končanih pa je jih bilo kar 38.

Tema, ki sem jo za doku film raziskovala pred mnogimi leti in nedavno obnovila – tudi v kontekstu delavskih in kulturnih domov – je za bienale, ki si je postavil za izhodišče vprašanje HOW WILL WE LIVE TOGETHETR? genialna.

Zadružni domovi so bili večnamenski prostori za gospodarske, kmetijske, družbene in kulturne interese – za zadružne prodajalne, posojilnice, trgovine s kmetijskim materialom, knjižnice, dvorane za kulturne prireditve, za druženje, izobraževanje, sestankovanje – tu so bile mlekarne, skladišča, lesni odseki in podobno.Največji graditeljski zagon je bil v letu 1948 po ločitvi s Stalinom in v času kolektivizacije in ljudskega zadružništva.

Zadružni domovi so postali središče dogajanja na vasi, nekje so celo predpostavljali, da bodo za ljudi mikavnejši od cerkva. Med bolj zanimivimi so domovi v Iški vasi, Prvačini, Sežani, Komnu, v Cvenu in v Predmeji. Prvi zadružni dom je bil odprt na Cvenu pri Ljutomeru 18. aprila 1948 (obnovljen je bil 2012). Zgradili so ga v 55 dneh. Za nagrado so dobili 200 knjig, radio, sejalni stroj in motorno škropilnico. Posamezniki so prejeli osem zlatih, 18 srebrnih in 28 bronastih značk. Na dom so zapisali »Mi gradimo zadružne domove, zadružni domovi gradijo nas«.

Istega dne je bil odprt tudi dom v Predmeji, kjer so dobesedno tekmovali s konkurenco in dom dokončali v mesecu in pol!Tisti, ki se še spominjajo takratnih časov komentirajo, da je bilo takrat navdušenje veliko in, da so ljudje res živeli za to, da si z lastnimi močmi zgradijo boljšo prihodnost. Vzemimo to seveda z rezervo. Takratna ljudska oblast je pač videla prav v zadružništvu najprimernejšo gospodarsko organizacijsko obliko za socialistično preobrazbo vasi.

Na območju današnjih občin Bovec, Kobarid, Tolmin je bilo predvidenih 55 domov. V Kanalu, Brdih, Novi Gorici, Mirnu, Kostanjevici, Ajdovščini in Vipavi je bilo zgrajenih skoraj 40 domov. Danes težko dojemamo, da je po končani vojni, ko marsikdo ni imel rešenega lastnega stanovanjskega problema in je ljudi pestilo vsesplošno pomanjkanje, večina z zanosom dan za dnem delala na gradbišču za skupno dobro.

Zadružni dom v Lancovem pod Jelovico so zgradili so ga v 42 dneh. Otvoritev je bila 16. maja 1948. tam je izstopal 77 letni zidar, ki se je sam prostovoljno vključil v delo. Na vprašanje, kako da kljub svoji starosti pomaga graditi, je preprosto odgovoril: »Vidim, da vsi delajo in sem nekaj slišal, da se mudi, pa sem še jaz prišel.« Enako pohvalo sta zaslužili tudi Zobec Angela in Ješe Neža, ki sta bili obe že čez 60 let stari, a sta tedensko dvakrat hodita iz Radovljice na gradilišče v Lancovo.

Poročilo o gradnji zadružnega doma na Srednji Dobravi pri Kropi navaja: Posebno požrtvovalno se je izkazal tovariš Luznar Jože, ki je v soboto, 24. julija vozil pesek z avtomobilom nepretrgoma do druge ure ponoči, Podobnih primerov je naštetih še kar nejkaj. (Vir: Jeseniški kovinar, 28. 8. 1948)v Trebnjem so dom odprli 25. julija 1948. Na gradbišču se jim je še posebej mudilo, ker so hoteli svoj dom odpreti v čast V. kongresa KPJ. Les in pesek so dali kmetje sami, sami so tudi žgali apno. Značko je dobila tudi Marija Žigon, «članica AFZ, ki je kljub svoji starosti opravljala tudi težka dela na gradbišču«Sodeč po različnih poročilih pa ni bilo povsod spodbudno.

V Prestranku je bil dom odprt 25. julija 1948, pri zidavi je sodelovalo »le 280 ljudi, kar kaže, da mnogi prebivalci gradnji zadružnega doma niso bili dovolj naklonjeni«, so poročali. Seveda sem omenila le nekaj primerov. Zanimivo je spremljati kasnejše gradnje, ko so se zadružni domi, namenjeni agro-kulturni dejavnosti osamosvojili v kulturne. Ali pa delavske. Vsekakor nekaj drži: na podeželju tako nekoč kot tudi danes ni izostala infrastruktura, ki je nudila povezovanje in druženje. Le nameni in konteksti so se spreminjali.

Na odru, ki ga je vselej zapolnil s svojo močno prezenco. Pred kamero, ko nas je znal ganiti in raniti. In v življenju, ko je sprejemal pokončne, nekompromisne in jasne odločitve. Miha Baloh, je bil rojen 21.maja 1928 na Jesenicah.

Nastopal je v skoraj vseh slovenskih gledališčih in snemal po vsej Evropi.

A Jesenice ima rad in Jesenice imajo rade njega. Zato bo v četrtek, 13. maja 2021 v Muzeju Kosova graščina na Jesenicah otvoritev razstave MIHA BALOH. Gledališki in filmski igralec. Razstava bo odprta do 31. julija. 2021 (od torka do petka med 10 in 16. uro). Razstava ponuja vpogled v Balohov svet teatra in svet filma: od prve vloge v Štigličevem filmu Svet na Kajžarju (1952), do Veselice (Jože Babič, 1960, kjer za glavno vlogo v Pulju prejel zlato areno), Hladnikovega filma Ples v dežju (1961), filma Dvoje (Aleksander Petrović, 1961), Operacija Ticijan (R. Novakovič, 1963), Nevesinjska pušlka (Ž. Mitrović, 1964), Po isti poti se ne vračaj (Jože Babič, 1965), Amadeus (France Štiglic, 1966), Grajski biki (Jože Pogačnik, 1967), Nevidni bataljon (Jože Kavčič, 1967), Maškarada (Boštjan Hladnik, 1971), Ko pride lev (B. Hladnik 1972), Čaruga (Rajko Grlić, 1991), če naštejem le nekatere. Seveda pa so tu še številni filmi, ki so nastali v drugih jugoslovanskih republikah, televizijske nadaljevanke in zanimive tuje produkcije.