Ta veseli dan kulture, ki zaznamuje rojstni dan Franceta Prešerna, tudi letos praznujemo z odpiranjem vrat vseh kulturnih inštitucij. Letos bo odprtih več vrat  kot v prejšnjih letih saj je po celi Sloveniji dokončanih, obnovljenih in ustanovljenih kar nekaj novih »hiš kulture«, ki pričajo, da je Slovenija tudi v času recesije  – v nasprotju z marsikatero drugo državo – ohranila občutljivost do ustvarjalnosti in vsega, kar plemeniti naš vsakdan.

Letošnji Veseli dan kulture je toliko bolj poseben, ker sovpada z dnevom »tišine«, namenjenim razmisleku, kakšno prihodnost si Slovenke in Slovenci želimo in kakšno prihodnost si bomo izbrali tudi znotraj polja kulture.

Ta razmislek je zelo pomemben in zares potreben. Še posebej zato, ker so bodoči potencialni nosilci moči v veliki meri spregledali prav kulturo ali jo prepoznali kot drugorazredno temo. Še več, nekateri so jo že vnaprej  stigmatizirali kot strošek, kar nas vrača v prejšnji mandat, ko se je kulturi nadevalo uzde in jo dojemalo kot “zajedalko”. Potrebnega je bilo kar nekaj časa, da je v nadaljevanju zadihala avtonomno in sistemsko bolj urejeno.

Nam grozi, da se bo ta trend ustavil?

V predvolilnem času se soočamo s tekmovanjem, kdo bo bolj uspešen pri iskanju vitke države. Zavedamo se, da recesije še ni konec, da pa odgovore nanjo ne velja osredotočiti zgolj na premikanje fikusov, ki potujejo od enega k drugemu vladnemu resorju. Kviz “Kam bi del?” za kulturno ministrstvo ni dober, saj je prav kultura v zgodovini slovenskega naroda dokazala, da mora biti kot skupni imenovalec prisotna povsod.

V programih najbolj ljubljenih strank se kultura v izhodišču ni pojavila niti v kazalu. Drugje je buhtela v leporečju, nekje v anahronizmih. Slišali smo, da velja ukiniti do včeraj še za vse sprejemljivo Javno agencijo za knjigo; ohromiti izrazito ustvarjalni nevladni sektor ali pa naložiti politiki, da se vtika v estetiko in da razmejuje moč ustvarjanja po svojem okusu.

Ker se ob takih napovedih srečujemo za “deja vu” efekt, nas je upravičeno strah, na kakšno mesto bo prihajajoča politika umestila kulturo in medije. Zavedamo se dejstva, da bo krizno obdobje še nekaj časa preprečevalo ponovitev proračuna izpred par let, ko smo dosegli tako rekoč največji proračunski delež za kulturo po  osamosvojitvi. Zato se zavedamo nujnosti dialoga in medsebojnega sodelovanja vseh, ki bodo v tem času morali skupaj doreči potrebne korake, da bo kreativnost participirala in da ne bo izključena.

Ne želimo, da bi v naslednjem letu Ta veseli dan kulture postal žalosten. Se pa tega bojimo. Ne le zaradi sredstev, pri katerih se v kulturi vse prevečkrat začne in konča, pa čeravno bodo proračunski izdatki že zaradi letos neizkoriščenih sredstev, kaj šele zaradi prihajajočih rebalansov, možna temna stran meseca prihajajočih dni.

Žalosten lahko postane zato, ker nas izkušnje učijo, da je največje nasilje, ki ga lahko doživi kreativnost, odvisno od odprtega duha tistih, ki to kreativnost lahko režejo ali pa vzpodbujajo. Če nam grozi tema in tesnoba, ki smo jo že izkusili, če nam grozi sovražni prevzem države in njenih kulturnih institucij, transformacija civilne družbe in diktatorsko razumevanje kulture, samopašno odločanje ali pa popoln spregled vrednosti polja avtonomnega razmišljanja in ustvarjanja, potem si bomo za dolgo zaprli pot do odprte družbe in do svobodnih prostorov kulture, kot smo jih in jih nameravamo še naprej braniti v stranki Zares.

Kajti prav oziroma tudi kultura je tista, ki lahko razpira danes tako potrebna vprašanja o tem, v kakšnem svetu živimo in kakšnega si zares želimo.

Ambivalenca do protestnikov pred borzo in na FF je med ljudmi več kot očitna. Načeloma ali zaradi računice gibanje 15o večina podpira, ampak vsak ima svoj ampak. Mislim, da se v odnosu do njih vzpostavlja podobna drža kot do vseh premikov okrog nas, ko je takoj prisotna določena mera  skepticizma, ki se – v njihovem primeru – na koncu zreducira v to, da ne vedo kaj hočejo, da itak ne vsega kar izražajo rabijo in da tudi vsega ne poznajo. Tovrstno izhodišče kaj hitro blokira možnost prepoznavanja njihovih dejanj, dialoga in artikulacije širših problemov, ki niso zanemarljivi.

Včeraj zvečer smo si ogledali dokumentarni film Študentska gibanja 1968 – 1972, ki sem ga naredila v okviru oddaj povečava leta 1996. Ne toliko, da bi primerjali tisti čas z današnjim, temveč predvsem zato, da bi zajeli širše kontekste premikov in fenomen strahu pred njimi.Film je danes še bolj zanimiv (in dober) kot pred leti. Ima dragocene, prvič sploh videne in iz bunkerjev ter policije izvlečene posnetke. Danes se mi zdi, da bi lahko zraven posnela še film o tem, kako je ta film nastajal. Posnetki  iz zasedbe Filozofske fakulteteso sedaj tudi v novem ljubljanskem muzeju sodobne umetnosti, pred leti pa so me za dokumentarec prosili v Reini Sofiji, muzeju moderne umetnosti v Madridu.

Projekcija je bila celo zame, ki sem določene sekvence že pozabila,  v tem norem času več kot zanimiva. Predvsem zaradi videnja, da se zgodovina vedno na novo vrača….

V kratkem bo Slovenija dobila nov Muzej sodobne umetnosti. Gre za popolnoma obnovljeno vojašnico na Metelkovi in tudi za tako rekoč zaključeno kulturno četrt s tremi muzeji in drugimi institucijami, muzejsko trgovino in info točko. Na lifting čaka zgolj še nekdanja vojašnica v kateri domujejo nevladne organizacije. Nedvomno gre za dragocen prostor kulturnega utripa, ki je po dvajsetih letih končno odpihnil vonj po JLA in kulturi dal novo središče, dobesedno srce.

Direktorica novega muzeja in hkrati tudi direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac, sicer ugledna poznavalka sodobne umetnosti, še posebej  v mednarodnem prostoru, se je danes v Odmevih sicer oddahnila, češ, da je bila pot do nove hiše dolga, a sedaj je vendarle zaključena. A takoj sta z voditeljico udarili po stanju stvari, ki ni tako rožnato kot v tujini, kjer zidajo prestižne muzeje…da je pri nas vse več ali manj mizerno, da je premalo denarja za odkupe in dobre razstave in podobne reči.

Seveda so bile te lamentacije nenavadne v luči dejstva, da je to opažala direktorica, ki je v razponu treh (kriznih) let obnovila oziroma zgradila kar dva muzeja! Ravnikarjeva Moderna galerija je izjemno lepa – tako v arhitekturi, kot v opremi in sedanji postavitvi. Nov Muzej na Metelkovi pa bo “dal pod streho” zbirko 2000+, dobil prostore za knjižnico, depoje, razkošne delavnice, bogate pisarne in vse kar spada zraven. Prav nič jokanja vredno, še posebej v času, ko ima skrb za  ljudi prednost pred zidovi.

Klasična tema ali naj se muzeji gradijo ali naj domujejo v opuščenih tovarnah, skladiščih in industrijskih kompleksih ni umanjkala tudi v tokratnem pogovoru. V stilu: “a se ne danes nosi zasedanje opustošenega in ne zidanje novega?” je menila Peskova. Direktorica pa je v nadaljevanju omenila, da so bili kustosi, galeristi in druščina, ki je množično prišla danes na kongres v Ljubljano srečni, ko so jih peljali na obisk severnega dela Metelkove, torej središča, ki je vse kaj drugega kot nova vojašnica Muzeja sodobne umetnosti. Temu sicer verjamem. A hkrati me je zbegala slika, ki se je zarisala pred menoj:  kako ugledni producenti umetnosti razglabljajo o umetnosti  iz udobnih, sveže prepleskanih in razkošnih prostorov in se uzirajo k sosedom, ki ustvarjalnost živijo po popolnoma drugačnih ključih .Kot, da bi bil tam pravi predmet poželenja in tudi pravega življenja. Kot, da bi bil prav tam pravi muzej sodobnih umetnosti. 

Tisto, kar bi sedaj človek pričakoval od močne kulturne četrti pa je onkraj zgornje diskusije. Dotika se vprašanja, ali bo ta četrt znala zaživeti. A bo ostala laboratorijska hladnost, ki smo jo v zadnjem času želeli zatreti, ali pa prostor odprtih srečanj, dogajanj, mreženj in pretakanj. Glede na to, da vse omenjene  muzeju vodijo ženske, bi sklepala, da se bo to zgodilo. A praksa me navdaja z drugačnimi slutnjami: ko je sedaj v eni stavbi (npr. Narodnem muzeju) razstava, je v Etnografskem muzeju popolna tema. Ko smo nekoč vse, ki naseljujejo ta “becirk” silili k povezovanju in vzpostavljanju skupnih programov in odprtih prostorov, so vztrajali na svojih vrtičkih. Pa je med njimi le ena obupno hladna ploščad, ki vpije po življenju. Življenju, ki ga severni del, napolnjen z mladimi, ne pa javnimi zavodi, ima.