Tako je na vprašanje zdravnika, ali je duševno bolan, odgovoril skladatelj Marij Kogoj, ko je  bil leta 1932 hospitaliziran v bolnišnico za duševne bolezni. Senca okrog tega, ali je opera Črne maske nastala v odtisu njegovih duševnih težav je nekje ostala še danes, čeprav je bila opera napisana skoraj deset let potem, ko je Josip Vidmar izdal prevod drame Leonida Andrejeva. Kogoja so takrat namreč angažirali, da napiše scensko glasbo za Andrejevo dramo, skladatelja pa je igra tako pritegnila, da je začela nastajati opera, ki je bila zaradi zahtevnosti izvedena šele leta 1929. Zanimivo je, da se je občinstvo na uprizorjeno opero odzvalo dokaj hladno. Še več: začele so krožiti podmene, da je skladatelj nor.

To, kar bo nedvomno odpirala nova, epekajevska uprizoritev Črnih mask je zame – in verjamem, da tudi  za slovenski prostor –  še posebej  izzivalno: kdo je »čez normalno«? Avtor ali prostor okrog njega?

Hladen odziv občinstva na takratne Črne maske (1929) velja razumeti predvsem kot šok ob novem slogu in ob soočenju z  ekspresivno skladbo, polno simbolizma, psiholoških enigm…, skratka šlo je nedvomno za soočenje z drugačnim. Šele po neuspehu krstne izvedbe se je začelo Kogojevo osebnostno propadanje, ki je kulminiralo leta 1932 z izbruhom duševne bolezni in hospitalizacije. »Črne maske so plod povsem prisebnega skladatelja, ki pa je kopal globlje v človeško dušo – pač v skladu s stoletjem, ki so ga že povsem na začetku močno zaznamovale Freudove raziskave o skrivnostih človeške psihe in posledično opere o človeški histeriji (Straussovi Saloma in Elektra)«.  (http://www.sigic.si/odzven/demitologizacija-kogojevih-crnih-mask).

Nedvomno se je Kogoj »našel« v omenjeni drami, saj je bilo njegovo življenje polno črnih lis in vprašajev s skritimi odgovori pod masko. Kdo je njegova  prava mati? Kaj pomeni odsotnost identifikacije z iluzijo staršev: oče mu je zgodaj umrl, mati je kmalu odšla   (»Lorenzo:Ali ti je mati povedala, čigav sin si?«), menda se kasneje pompozno za sekundo vrnila, odraščal je (v Kanalu)  kot sirota, se vpel v slovensko pomlad, ki jo takratni  prostor itak ni znal vzeti za svojo (Grum, Podbevšek, Pilon, Černigoj, Stepančič…)

Skratka, z velikim pričakovanjem grem na današnjo uprizoritev Črnih mask, ker nedvomno ponuja možnosti soočanja z večno prisotno temo slovenstva in umetnosti na sploh: »Kdo je tu nor? Tisti, ki zna prodirati dlje in širše od ograj in robov in vidi v dušo, ne le v obraz?«

Zaradi teh in drugih izzivov nisem niti trenila z očesom, ko je ekipa z Urošem Lajovicem na čelu prišla na ministrstvo za kulturo in ponudila možnost uprizoritve Črnih mask. Miže smo si dahnili:da!

Vztrajno in z izrazito nestrpnim, mestoma tudi sovražnim govorom  režiser Mitja Okorn v tako rekoč vsaki izjavi širi neresnice glede vloge ministrice za kulturo pri sofinanciranju njegovega filmskega projekta Član (in ne uspešnice Pisma.Sv. Nikolaju!), ki naj bi ga pred leti predložil Filmskemu skladu. Mitja Okorn javnosti sporoča, da sem ga zavrnila, kar seveda niti malo ne ustreza dejstvom. Prvič zato, ker ministrstvo ne odloča o filmskem programu, temveč o njem povsem suvereno odloča SFC (prej Filmski sklad RS) s svojimi ocenjevalnimi komisijami, Nadzornim svetom in upravo. Vse odgovore o tem zakaj takratni Filmski sklad ni podprl njegovega projekta Član velja poiskati pri njih, saj so recenzije branih scenarijev zagotovo javne. Tudi ni dobro, da se ocene njegovega takratnega scenarija odvijajo v krogu  »šank« pripovedovalcev, češ, dobro, da je bil takrat zavrnjen slab film, ker sicer ne bi nikoli nastal dober film (Pisma Sv. Nikolaju).

Res sicer je, da se je močan krog oboževalcev in podpornikov Mitje Okorna pred leti obračal name z zahtevo, da se omenjeni film sofinancira in tudi vpliva na okorelost Filmskega sklada, ki naj bi režiserju ne dajal jasnih odgovorov. Te pritiske in prošnje sem kot ministrica posredovala odgovornim z željo, da se omenjenemu projektu posveti še posebej pozorno, kajti ni na ministru, da oblikuje nacionalni filmski program, temveč na ustanovi, ki je za to pristojna. Res tudi je, da je bilo v mojem mandatu to tako rekoč edino energično in nedvoumno lobiranje za pridobitev državnih subvencij za film. Ostali so očitno vedeli, da minister ne deli filmov, še posebej pa to, da sem kot ministrica vedno spoštovala odločitve tistih, ki so bili za njih odgovorni, ne glede na to, ali so bili po mojem okusu ali ne.

Vsekakor pa me izjemno veseli uspeh prijaznega,dopadljivega in vešče zrežiranega filma, ki je nastal s pomočjo privatne poljske televizije. Upam, da bo tovrstne korake  prevzel tudi slovenski prostor – konec koncev nov zakon o slovenskem filmskem centru komercialne televizije zavezuje k deležu za filmsko umetnost.

Spomin je prevečkrat  kratkega daha. Naj obnovim, da je bilo sovražnih, neokusnih in neprimernih objav na spletni strani SDS v preteklosti kar nekaj.

V sodnem postopku  v zadevi tožnika F.P. zoper SDS se je odprlo vprašanje, ali ima spletna stran SDS status medija. Namreč, v  kolikor medij ni vpisan v razvid, ne zapade pod določila medijske zakonodaje, ki med drugim regulira nestrpnost, žalitve, hujskanje, podpisovanje tekstov, zavezuje k spoštovanju novinarske etike, omogočajo  kazenske sankcije itd.

Mimogrede: sodni postopek dokazovanja, da je spletna stran SDS medij je bil  “zanimiv”  ne le zaradi (klasične) neodzivnosti Janeza Janše na pozive sodišča, temveč tudi zato, ker je v postopku  sodišče zavrglo obdolžilni predlog, saj naj bi bil le ta nepopoln. Namreč namesto Ivan  Janša, je bil v spisu imenovan Janez Janša! V tej luči se je marsikdo spraševal, kako neki veljajo vsi zakoni, poslanski mandati in ostali dokumenti, ki so podpisani z JJ in ne z Ivan Janez. Zadevo se je kasneje popravilo na Ivana.

Kakorkoli že – po daljših procedurah, ki so se začele leta 2009 je Okrajno sodišče avgusta letos odločilo, da so SDS in njene pooblaščene osebe odgovorni za kršitev 16. člena Zmed, ki pravi, da Izdajatelj ne sme razširjati programskih vsebin prek medija, ki ni vpisan v razvid pri pristojnem ministrstvu. Odločitev sicer še ni pravnomočna saj jo SDS jo spodbija s tezo, da so informacije na spletni strani namenjene izključno notranjemu delu stranke. Glede na to, da je njihova  spletna stran obče prisotna v javnosti, citirana v drugih medijih in na ulicah, bo težko vzdržala razlaga o domačijskosti spleta SDS.

V postopku je tudi manipulacija z arhivskim gradivom, saj je bil sum v primeru ponarejanja arhivskega materjala več kot upravičen. SDS je februarja letos objavila reprodukcije arhivskega gradiva, ki naj bi dokazovale neposredno obveščenost Danila Turka o ozadjih bombnega napada v Velikovcu (“Velika lahkotnost predsednikovega laganja”). Strokovni delavci Arhiva RS so takrat ugotovili, da gre za objavo  različnih dokumentov iz različnih škatel in da so objavljeni dokumenti na spletni strani SDS nekorektno zlepljeni.

Na buren odziv javnosti na tovrstne napade na predsednika države, se je Janez Janša (oziroma Ivan) odzval klasično: obsodil je ostre refleksije časopisa Delo z znanim napadom: “Takšno bebasto sprevračanje si lahko privošči samo medij, ki ni zavezan niti resnici niti brace, temveč zgolj režimu. V tistem znanem zapisu “Strah pred resnico” kjer je JJ obsojajoče prehodil zanj nečastno in prevečkrat zlagano pot slovenske države in jo – zaradi režimskih medijev postavil ob bok Egiptu, Libiji in Tuniziji – je na koncu dejal: “O vsem skupaj (o zločinih, o rajah, o tranziciji, o državnih odlikovanjih, o privilegijih itd.) bodo slej ko prej odločali volivci, upajmo, da na volilnih mestih in ne na ulici. A tako kot bodo odločali, bo prav.”

Deset mesecev kasneje pa njegovi spletni somišljeniki (?) trdijo, da niso odločali prav.

.