To se je zakomentiralo na Medijskem watch dogu januarja letos pod prispevkom: Logar za Indirekt: White je očitno navdušen nad Slovenijo.

1.       Politkomisar pravi:
30.01.2008 ob 22:07

Radoveden sem, kdo bo, ko bo jeseni ta vlada (če ne bo že prej) padla, zaposlil tega mladega in napihnjenega gospodiča.

To se je zakomentiralo na Medijskem watch dogu januarja letos pod prispevkom: Logar za Indirekt: White je očitno navdušen nad Slovenijo.

Direktorja Urada vlade za komuniciranje mag. Anžeta Logarja so namreč spraševali kako komentira očitke, ki so jih novinarji in drugi glasno izrekli potem, ko je tujim novinarjem pred hotelske sobe dostavil lične mape z izbornimi citati glede medijske svobode pri nas. Zagotovo niste pozabili večernih žemljic, ki so jih dobili tuji novinarji pred svoja vrata na predvečer njihovega odhoda iz  Slovenije? V sobe ljubljanskega City Hotela, kjer so bili nastanjeni, jim je Urad vlade Republike Slovenije za komuniciranje poslal  gradivo, ki  se je nanašalo na medijsko svobodo v Sloveniji. Med vsebino je bil tudi povzetek študije Fakultete za uporabne družbene študije o medijski svobodi in avtonomiji v Sloveniji – avtorjev dr. Matevža Tomšiča, dr. Mateja Makaroviča, Tamare Besednjak, Urše Šinkovec in Ennie Vardijana. Izjave naj bi dokazovale, uravnotežile ali spodbijale neupravičenost peticije Blaža Zgage in Mateja Šurca. Opremljene se bile z grimsovskimi grafi, manipulativno obdelanimi  izreki Janija Severja, Grega Repovža, Mirana Lesjaka, Stojana Zdolška, Janeza Markeša itd.

No, Anže Logar je na vprašanje Indirekta o očitkih odgovoril, da tega res ni treba posebej komentirati, saj  gre za precej napihnjeno zgodbo.Takratni očitek generalnega sekretarja Evropske zveze novinarjev Aidana Whitea, ki je zaradi Logarajevih večernih hotelskih žemljic dejal, da je Slovenija padla na prvem evropskem testu sposobnosti vodenja EU pa je nonšalantno zavrnil s tem, da se White rad meša v notranjo razpravo v Sloveniji, da je nad njo očitno še  posebej navdušen in da je bil itak dejaven tudi v referendumski kampanji oziroma razpravi med sprejemanjem novega zakona o Radioteleviziji Slovenija.

V pismu g. Jungnerju iz finske televizije YLE je Anže Logar »ocenjeval« tudi novinarsko delo finskega novinarja  Magnusa Berglunda. V pismu je  seciral  sogovornike, ki jih je novinar izbral glede domnevnega podkupovanja v primeru Patria. Med drugim je zapisal:

 »Nabor slovenskih sogovornikov je pomenljiv. Nekdanji kriminalist Drago Kos je nezakonito nadzoroval novinarja, kar je ugotovilo tudi vrhovno sodišče, Milan Švajger je direktor neizbranega podjetja, Bojan Potočnik pa kandidat opozicijske stranke, ki je znana po neargumentiranih osebnih napadih na predsednika vlade. Vsi na ravni gostilniških pogovorov namigujejo na povezanost g. Janeza Janše z odločitvijo Ministrstva za obrambo o izboru finske Patrie za nakup oklepnikov slovenske vojske….«

Skratka, Anže jih je pihnil kar nekaj in vsi smo se držali ta glavo. Dober  vladni  propagandni stroj, ki je v imenu njemu razumljenega svobodnega pretoka informacij pretakal tisto, kar je scedil skozi željeno rešeto.

Ne dvomim, da mu je bila blizu tudi tista mantra o Dragem Borutu.

Evo, sedaj jo je Borut tudi (u)slišal. In se mu opravičil, ker ga je pomotoma razrešil. Menda mu je obljubil tudi službo. Torej, Politkomisar je dobil odgovor.

 V zadnji vladi je bilo približno trideset odstotkov žensk. Sedaj se nam obeta vlada z eno simbolno in popotno ministrico, ki dekorativno pokrije 0,8% kvoto – a še ta je zaradi politično motiviranega  nabiralnika dokaj slamnata.

Nedvomno gre za nazadovanje, ki podira nekoč prizadevno, subtilno, dolgotrajno,  strokovno podprto in vztrajno prizadevanje za čimbolj enakopravno zastopanost žensk v politiki oziroma v  javnem življenju.

 Pred natančno desetimi leti smo dosegli spremembo ustave. S spremembo43. in44. člena, ki je dal podlago zakonskim ukrepom za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti, se je utrdila pot k pravičnejši participaciji.

Leta 2002 smo poslanke glasno vprašale kako je mogoče opravičiti predstavniško demokracijo, v kateri delež poslank  v najvišjem predstavniškem organu  dosega le 13,3 %. V prejšnjih mandatih jih je bilo včasih še manj.

Leta 2002 smo tudi opozarjale, da je težko opravičiti predstavniško demokracijo, v kateri je delež ministric  le dobrih 18 %! Gledano iz današnje izkušnje so bili takratni  odstotki celo vzorni – kot tudi tisti iz prve poosamosvojitvene desetletke, ko je bilo v vladi cca   6,7 – 8% ministric.

Sprememba ustave je vodila k politični korektnosti. Doslednosti. Vzpostavila je bolj enakopravno razmerje med spoloma. In utrla pot k bolj kakovostnemu političnemu dialogu.

Danes je v DZ RS 31% žensk. Skoraj trikrat več kot pred desetimi leti in pred ustavnimi oziroma zakonskimi določbami. Največ doslej, torej.

Takratna sprememba ustave je prebudila občo – ne le politično javnost. Pred dvanajstimi leti smo poslanke zdržale pritisk neprijetnih pogledov in dosegle obvezno uporabo obeh slovničnih oblik (moške in ženske) v naši zakonodaji, pilile zakon o enakih možnostih, ki je krepil demokratične postopke obravnavanja pravic zapostavljenih, bdele nad delovno in kazensko zakonodajo, trdno ščitile  manjšino  kot jo je zagovarjal Zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, krepile  urad za enake možnosti, dosegle visok odstotek (40%) zastopanosti žensk z obvezujočo vključitev na zgornji del liste pri volitvah v EU parlament itd…

Dolgotrajno odpiranje  vprašanj na temo enakih možnosti spolov na splošnem nivoju – in ne le v polju zakonodaje – je prineslo določene učinke, ki se kažejo v večji samozavesti žensk, odločnosti in pripravljenosti vstopanja v polje, ki je zaradi tradicije in družbene pogojenosti vse preveč v znamenju moškega spola, da ne rečem gospodarja.

Ko smo pogosto odvračale očitke, da so kvota prisila, smo dejale, da so taki korektivi potrebni vse dokler ne preidejo v samoumevnost in etično korektno držo, ki ne potrebuje prisile zakonskih členov, temveč zdrav razum. Dejale smo, da bodo bodoče vlade, skupnosti…in generacije tovrstna vprašanja razumela kot naravno logiko stanja stvari – konec koncev tudi dejstva, da ženske v RS predstavljamo  dobrih  51% prebivalstva.

A kot kaže, smo se zmotile. Standardi so – vsaj kar se tiče prihajajoče vlade – padli. Dobivamo res sušno vlado, ki je ženske poslala v kot.

Predvolilni programi prihajajočih koalicijskih političnih strank na področju kulture so bili dokaj bledi in bedni. O njih sem v preteklosti večkrat govorila in upala, da bo to zaskrbelo še koga drugega. Najbrž je prav  upanje, da ne bomo deležni koalicije, ki se je spletla na način kot se je, kot tudi upanje, da bodo za kulturo vedno zastavili glas  sami kulturniki –  puščalo pot prostemu toku dogajanja, ki ga je končno spotaknila  peticija evropske prestolnice kulture proti ukinitvi oziroma krčenju ministrskega resorja za kulturo. Nedvomno je to najbolj naravni in verodostojni projekt EPK-ja.

Dokaj konsezualno razvite zgodbe o t.i. vitki vladi, ki bi imela manj ministrstev kot jih je sedaj, so bile pred volitvami sprejete brez večjih pomislekov kaj šele analiz. Večina je kimala oženju ministrskih resorjev saj je vitkost napeljevala  k všečnemu špar programu in  k “razumevajočemu” kaznovanju, kjer so se razlogi  za (ne)obvladovanje javnih financ poenostavljeno enačili s številom funkcionarjev ne pa z njihovo učinkovitostjo. Malokdo je pogledal čez planke in preverjal položaj ministrstev za kulturo v drugih evropskih državah kjer kultura večinoma ohranja avtonomen status, največkrat kombiniran zgolj z mediji ali skrbstvom za mladino.

Toda gre res za shujševalno dieto, če za neko področje prevzame nekdo, ki o njemu ne ve kaj dosti, če zanj nima strokovnega vedenja, emocionalne zavezanosti in potrebne strasti? Bo npr. kultura bolje zastopana, če ji načeluje nekdo, ki je specialist za vrtce? Bo izobraževanje bolje videno in vodeno, če ga politično usmerja nekdo, ki je blizu ljubiteljski kulturi? Bo znanost imela večjo težo, če jo zastopa nekdo, ki se spozna na šolsko prehrano? Bo informacijska družba bolj suverena, če jo vodi nekdo, ki je doma na področju hrambe rokopisov? Bo šport bolje razumljen, če nad njim bdi nekdo, ki  prisega predvsem na kulturo duha?

Res je, vsa ta prizadevanja po vitkosti bodo proizvedla anoreksijo. Predvsem pa nekredibilnost področji, ki v veliki meri potrebujejo tudi simbolno identifikacijo.

Stvarnost je banalna in vam jo lahko serviram iz izkušene roke: za obvladovanje – ne nujno tudi obvladanje – vseh problemov na področju kulture je bilo zame 24h pretesnih. Če ti je površnost in ignoranca  tuja, če  je temeljitost in odgovornost nuja, če ti je teamskost načelo in dialoškost pravilo, potem je delo ministra/ministrice  nujno celostno, vseobsegajoče in izčrpno. Team je seveda v pomoč, a odgovornost ni nikoli povsem njegova.

Pozivi o ukinitvi ministrstva za kulturo, ki so včasih prihajali tudi iz ust liberalcev, češ, da se kultura itak pretaka po žilah vseh resorjev, so zagotovo skrajno  bedni. Še bolj bedno je dejstvo, da prihajajoča oblast  kulturo razume kot prvo popolnoma pogrešljivo žrtev  dietne politike. Kdo bo dejansko shiral v španoviji kulture, šolstva, visokega šolstva, znanosti, športa, informacijske družbe, če se dejansko realizira kratkovidna politika napovedane koalicijske druščine, ki se ji po novem reče gasilci za izhod iz krize!?  Zagotovo kultura, ki je za špar program najbolj prikladna! Večjo simbolno težo bodo imeli celo Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki so – po mojem videnju (in tudi po predlogu Pozitivne Slovenije) samoumevni del kulturne in zunanje politike.

V tem kontekstu se bo po proračunu ministrstva za kulturo, ki je bil v tem mandatu – navkljub ekonomski krizi – najvišji po osamosvojitvi zagotovo lahko le kolcalo.

Sicer pa: preberite včeraj parafirano koalicijsko pogodbo s področja kulture! Poleg občih načel, ki povzdigujejo kulturo, so predvideni tudi povsem konkretni koraki. Npr. ureditev spominskih znamenj žrtvam vojnih in povojnih pobojev. Da ne govorim o predlogih, ki so že zakonsko veljavni, a jih kar pet strank (!) ne pozna in jih izumlja na novo.

Sploh pa je smešno, da  prihajajoča koalicija, ki se  zavzema za brisanje kulture (Kultura raus!), v koalicijsko pogodbo zapiše nekaj, kar – s poganjanjem kulturnega resorja v mrežo drugih – pohodi prej preden izreče:
»Zavzemali se bomo za priznanje posebnega družbenega statusa kulture, ker je nosilka nacionalnega interesa in vrednot ter smiselna pot posameznikovega in narodnega samouresničevanja in ustvarjanja. Kultura ima v slovenski zgodovini izjemen nacionalno afirmativen in ohranitveni pomen, ki je rasel iz jezika, se aktivno politično povzpel v taborskem gibanju in se obdržal do slovenske osamosvojitve v samostojno državo. Temelji za slovensko državo so tako zgodovinsko postavljeni na slovensko kulturo«