V okviru špar programa bo svojo moč in težo izgubil tudi Urad za enake možnosti. So postali odnosi med spoloma že tako perfektni, da je  Urad odveč?  Ali je morebiti odveč to, kar je urad v zadnjih dvajsetih letih počel?

Verjamem, da so ljudje zadovoljni, ko jim politika obljubi krčenje javne uprave in javnih služb. To avtomatično prevedejo v: toliko in toliko delovnih mest manj. In to tistih, za katere je že prejšnji premier dejal, da jih je občutno preveč. In tudi tistih, ki  imajo – v nasprotju z vsemi drugimi – več varnosti.

Demonizirati javne uslužbence – bodisi šolnike, knjižničarje, policiste, zdravnike…bodisi socialne delavce, predvsem pa uradnike, ni težko. Dovolj je že, da ob treh popoldne postavite kamero na ulico in  gost  promet  javno razglasite za lenarjenje javnih uslužbencev. Seveda, tistih, ki jih plačujemo z našimi davki. Ali pa s kamero vdrete h kakšnemu uradniku in razglasite, da ga ni v pisarni. Slednje se je namreč zgodilo direktorici Urada za enake možnosti, ki je – kljub temu, da je bila v službi – s tako sliko  izgubila kredibilnost in kasneje, ker si je upala uveljavljati resnico, doživela še dodatno posilstvo skozi Poglede in preglede njenih službenih poti.

Ko je enkrat javni servis diskreditiran in prepoznan kot sesalec, ne pa tudi dajalec svojega znanja in vedenja, je pot do izbrisa zelo enostavna.  Ni ga, ki bi pomislil zakaj je neka inštitucija potrebna in kaj nam nudi. V času krize in v času splošnega in nereflektiranega nezadovoljstva z vsem in vsemi se sekiri, ki seka telesa, hitro odpusti. Ob napovedani ukinitvi Javne agencije za knjigo ali npr. Urada za enake možnosti ne bo nihče vprašal, zakaj sta telesi »na svojem«, torej neodvisni pri izvajanju  zakonskih nalog . Pa tudi načel kot jih priporoča  sodobna praksa evropskih držav. Zadovoljen bo namreč z razmislekom, da nas odrezane glave manj stanejo.

A res? Če pustimo ob strani tisti vidik rošad, ki je povezan z nasilnim izumljanjem novih oblik za opravljanje starih oziroma obstoječih nalog (mešanje megle), s spreminjanjem zakonodaje (drago mešanje megle), s premeščanjem neveščih uslužbencev na strokovna mesta in veščih na kletna (odkrito zamegljevanje), poglejmo kaj pomeni realni vidik tovrstnih sprememb.

Urad za enake možnosti bi imel letos 20 let. Leta 1992 je začel delovati kot Urad za žensko politiko, od leta 2001 pa kot Urad za enake možnosti. Bil je ustanovljen s podporo civilne družbe z namenom, da bi oblikoval  politike enakosti spolov, spremljal posamezna področja družbenega življenja z vidika spola ter predlagal ustrezne spremembe. Poleg načrtovanja in koordinacije dejavnosti, namenjenih izvajanju integracije načela enakosti, je  spremljal uresničevanje  pravic žensk, dajal pobude  s področja preprečevanja in odpravljanja diskriminacije in skrbel za  prenos in izvajanje zakonodaje EU, saj na tem področju obstaja vrsta direktiv in drugih zavez (na primer Evropski pakt za enakost spolov, Strategija za enakost žensk in moških).

Skratka, skrbel je tudi za  ozaveščanje. To so senzibilna vprašanja, ki potrebujejo čas in strpne korake. Nedvomno je, da so bili ti koraki v zadnjih dveh desetletjih pomembni: spremenili smo ustavo, zakone s področja volitev, socialnega skrbstva, družinskih razmerij, ubranili kakšno predlagano neumnost (krajšanje porodniškega dopusta) in postopoma (zagotovo ne v celoti) odpravljali razlike med spoloma.

Evropska komisija nam je zadnja leta pošiljala opomine, ker je želela inštitucijo po vzoru Urada varuha človekovih pravic oziroma Informacijske pooblaščenke. Skratka menili so, da je naš urad še premalo samostojen glede pozicioniranja zagovornika enakih možnosti. Da bi bil zagovornik/zogovornica  enakih možnosti popolnoma neodvisen, je bil pred leti spremenjen zakon, ki je deloma zakrpal pripombe iz Bruslja. Več nismo zmogli.

Kakšna reakcija EU bo sedaj, ko naj bi se urad utopil v ministrstvu?  Še posebej ob dejstvu, da ga nova vlada ne vidi v okviru direktorata ali organa v sestavi. Saj niti ne vedo kaj bi z njim. Kaj nam ga je sploh treba, veje iz Gregorčičeve, kjer ministruje  le ena ženska. Če je slučajno doma.

Večina držav članic EU to politiko šteje za tako pomembno, da jo oblikuje na ravni ministrstev. Takšne so tudi neformalne zahteve na ravni EU. Nekatere države imajo področje enakosti oziroma enakosti spolov omenjeno že v nazivu ministrstva (npr. Danska, Švedska, Avstrija, Belgija, Luksemburg, Nemčija, Španija Velika Britanija).

Prednost našega dosedanjega Urada je bila v njegovem horizontalnem pristopu, ki je v okviru samostojne vladne službe lažji, saj vprašanja s katerimi se urad ukvarja posegajo v vse resorne politike, ki jih področje enakosti spolov zadeva.

Mednarodne organizacije (OZN, Svet Evrope, OECD) poudarjajo potrebo po krepitvi politike in institucij za spodbujanje enakosti spolov. Kot enega izmed osnovnih pogojev za njihovo učinkovito delovanje izpostavljajo možnost avtonomnega vplivanja na razvoj celotne vladne politike. Če pri tem nimajo potrebne avtonomije, je sposobnost vključevanja različnih interesov, ki zadevajo razmerje med spoloma, v njihovo politiko, bistveno zmanjšana, kar jim tudi jemlje precejšen del legitimnosti.

Razmišljanje dr. Gregorja Tomca o zatohlosti kulture sicer ni novo (»Zatohli hlev duha«, Mladina 07.2012). Ker pa se vendarle svet spreminja, želim njegovo videnje dopolniti z dodatnimi pogledi.

Dr. Tomc pravi, da je po osamosvojitvi ostala  državna regulacija umetniškega ustvarjanja tako rekoč nedotaknjena, medtem ko je slovenska družba doživela velike spremembe. Češ, da država skrbi predvsem za zaprašeno, elitno, tradicionalno, skratka muzejsko kulturo in da sta  v tem oziru obe politični opciji – levi in desni – kot enojajčna dvojčka. Ocene o elitni, aristokratski, etablirani, muzejski itd.  kulturi na eni strani in o marginalni, alternativni, urbani etc…na drugi, so seveda odvisne od tistega, ki jih izreka. Je pa tudi res, da tovrstne delitve postajajo vse bolj zaprašene, saj se čas še zdaleč ni ustavil. Tako v svetu kot doma boste našli včasih več urbanega v teatru, galeriji, muzeju… kot na ulici. V umetnosti je vsak pojav, ki nadgrajuje (presega, ruši, najeda) prejšnjega vendarle v nujnem dialogu s predhodnostjo in v nujnem kontekstu družbenega. Pollacka ne bilo brez Caravaggia. A ker ne govorimo o umetnosti, temveč o njeni (samo državni?) regulaciji velja poudariti, da bi radikalne spremembe, ki jih Grega vidi predvsem v odpravi (?) zaprašenih muzejev lahko pomenile rez s tistim segmentom našega spomina, ki bi »ulici« odvzel hiše, ki jo obdajajo. Želim verjeti, da avtor v svojem zapisu apelira na  kakšen drug urbanizem in da ne ploska tistemu planiranju, ki zajema samo eno tipologijo hiš. In tudi tistemu, ki odpravlja vsako planiranje.

Ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo je lahko tudi bližnjica k takim rezom. Razprava ob ukinitvi je – zanimivo –  izvrgla tudi  pomemben stranski učinek presojanja kaj je v slovenski kulturi (ne)vredno podpore in priznanja. Tomc prednostno prisega  na t.i. populistično kulturo, drugi na elitno, tretji pozivajo k redukciji podpore povprečnim avtorjem in k brisanju pretežno socialne vloge države. Tako vse bolj prebijajo zahteve po luščenju zrn od plevela, po selekciji med dobrim in neodmevnim, med visokim in nizkim… in po odpisu t.i. povprečnega oziroma socialno vzdrževanega. Problem tovrstnih apelov, ki na koncu izvržejo splošno nezadovoljstvo nad vsem je v tem, da prihajajo  kot naročen alibi za redukcionistično vlado, ki bo iz te diskusije z lahkoto uporabila mantro, da gre v kulturi itak za potratno (ne)dodano vrednost, kjer svete krave, ki se jim jemlje abonirano korito hočejo ohraniti privilegije za vsako ceno, čeprav jih niso vredne, saj to kar ustvarjajo  ne nobenega kaj prida zadovoljuje. Še več: večinoma nam kar nekaj težijo.

Skratka, gre za nevaren, večinoma površen klic k brisanju moralnih in finančnih vzpodbud vsem: (tudi) tistim, ki so na poti k t.i. elitnosti, tistim, ki jih trg ne zmore poplačati in tistim, ki samo-omejevalno vedo, da je kultura stvar duha, ne pa prestiža.

Dr. Tomc pravi, da gre pri kulturnem odporu po brisanju MK in prihodu desnice na oblast za zlagana kulturniška jedikovanja, saj  se itak ne bo zgodilo nič. Z njim se strinjam na točki, ki jo sicer ne izpostavi – zgodil se ne bo napovedan prihranek – ne pa na točki, ko meče v isti koš  različne kulturne politike. V tem košu naj bi po njegovem itak vedno dominirala muzejska kultura. Gre za dokaj zaprašene stereotipe: v muzejih namreč ne domujejo  zgolj arheološke usedline, temveč tudi sodobne prakse – razen seveda, v kolikor na primer prostore v  novem Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi,  ki so posvečeni recimo punku in pojavom, ki zajemajo tako rekoč današnji in jutrišnji čas, prišteva med zaprašene muzejske kletke . Če kdo, potem prav on ve, da je brez punka  težko razumeti ključne slovenske družbene in  kulturološke premike. Naj bo torej na filmu, v arhivu, na spletu, v spominskih knjigah…in tudi v muzeju!

In nadalje, ali velja metati v isti koš prvega kulturnega ministra naše države, ki je zaklal film ter ob mantri  »Ora et labora!« osvetljeval cerkvice ali kakšnega drugega, ki je dal cerkvi nekaj kar ji ne pripada….. z ostalimi, ki so/smo podvojili »puš« za AV produkcijo na nosilcih, ki segajo od spleta do fotografske in televizijske  kamere, ki so/smo stimulirali mladinske centre, intermedijsko umetnost, art distribucijo, širili rigidne meje kulture na kulturne industrije, presegali gradbeništvo z arhitekturo, cepili kulturo z agrikulturo, gospodarstvom, turizmom, izobraževanjem, pognali evropska sredstva v raznorodne znanstveno/kulturniške projekte  itd.

Da bi presegli podalpsko utesnjenost, ki nedvomno obstaja (tudi zaradi šibke kritične mase), sem povabila dr. Tomca v komisijo, ki je evalvirala in presojala vloge na področju glasbene umetnosti. Komisije z vsemi kompliciranimi normami vred, so za stroki zavezanega ministra  tako rekoč zakon, ne zgolj posvetovalno telo. Žal njegova prisotnost ni vnesla tistih videnj, ki bi vzpostavile razlike, ločevala med »muzejskim« in življenjskim, med novim in zatohlim, kot bi sam rekel. Še več, mladost se ni odražala v rezultatih komisije v kateri je sedel. Resda je menda sedel bolj malo, zaradi česar ga danes ni več tam. Preveč izzivalno? Preveč odgovorno? Preveč zatohlo? Preveč ujeto v saj se nič ne da? Preveč slabih umetnikov? Preveč povprečnih? Preveč pop pornografije? Preveč rezerviranih abonentskih vstopnic? Preveč Opere? Je s svojo tišino pristajal na to, kar očita danes slovenski kulturi? Ne vem.

Dr. Tomc pravi, da je med desnimi in levimi razlika le v stilu. Navaja, da sem pred volitvami zbirala okrog sebe svetovalce, ki so oblikovali program kulturne politike s  poudarkom na  kulturnih industrijah. Da se pa potem, ko sem zasedla položaj ministrice, ni zgodilo nič.

Res nič? Naj zanikam s primero, ki sega  nekaj let nazaj: prejšnji minister za razvoj (in sedanji super minister oziroma  petkratni, ne le trojni funkcionar), je z odmevnim vtisom na hearingu za »razvojnega« ministra mahal s straniščno metlico, ki z dodano vrednostjo ustvarjalnega uma lahko prinese več dobička kot nemarno dizajniran štrcelj.  A po tem teatru se ni res zgodilo nič. Kulturne industrije so šele v  zadnjih treh letih  preskočile iz besed v dejanja: v proračunsko postavko, v knjižico, v bruseljsko lobiranje, v parjenje z univerzami (tekstilna, oblikovanje, les, vizualne komunikacije, grafika), v  horizontalni pohod veriženja  z vsemi ostalimi ministrstvi (edina prava formula za samostojno ministrstvo za kulturo je v prečenju in mreženju vseh ostalih politik, vključno z obrambo, ki je bila – na žalost –  v tem mandatu še najmanj perceptivna), razvili smo mrežo za art/muzejske  trgovine, se vrgli v sejmaštvo, oživljali zapuščene prostore (tudi na Metelkovi), ozaveščali mlade, izpeljali raziskovalne naloge itd…  Res je, bilo mi je ne le prijetno, kot pravi Tomc, temveč tudi nujno preigravati radikalne ideje (tudi znotraj odprtih prostorov kulture, kot so Divje misli). Nekaj teh je zaživelo, nekaj jih – upam – bodo razvijali naprej. Če….

Seveda dr. Tomcu manjkajo šolske informacije o slovenskih sodobnikih, ki so se – kot pravi – napihovali kot žabe in –  da bi bili videti močnejši –  epigonsko oponašali razvitejše. Pozablja, da je pri nas filmski trak stekel samo nekaj  let po bratih  Lumier, da smo klasiko ustvarjali, ne pa odkrivali takrat ko so drugi začeli igrati jazz, da smo s televizijskimi »čari« v petdesetih izvedli prvo osamosvojitev, da je zanj obskurni grafični bienale penetriral v svet, da smo  grafiko kasneje, ko je v svetu bivala še povsem  tradicionalno,  nadomestili z njeno vsakodnevno estetsko ustvarjalno  pojavnostjo – tako na vrečkah iz supermarketov, kot na vinilkah. Ogromno presežnih ustvarjalnih zgodb pozna slovenska kultura. Včasih jih svet bolje vidi kot mi sami.

Dr. Tomc bi težko vztrajal na trditvah, da je postala kultura za povprečnega potrošnika nekaj dolgočasnega in zateženega, če bi se večkrat sprehodil po naših kulturnih prostorih. Tam namreč ne zgolj visijo neki v pajčevino zaviti kosi naše preteklosti,  temveč se rolajo dialogi, vzpostavljajo konflikti in izpostavljajo užitki. V javnosti namenjenih hišah nam ponujajo omizja, delavnice, predavanja, v njih vrvijo otroci, mladi, stari, zatopljeni, radovedni, družabnosti voljni, zvedavi in klepetavi. Res je, ne povsod in ne vedno. A, da bi bilo (še) bolje ne velja sistema uničevati, temveč nenehno izboljševati.

Res je, zgodovinska vloga kulture, na katero se radi sklicujemo (pa ne le državni uradniki, kot meni Tomc) ima tudi elemente borilnih veščin. Želela bi, da  ne tistih, ki jih pisec zaničuje (sploh pa daje v nič javne zavode, ki jim pravi bunker za pitanje in ohranjanje kulturne identitete in naj bi jih bilo v Sloveniji preveč).  Se kazalci umetniške vitalnosti naroda in uspešnost uradnikov res merijo po številu oskarjev in številu bestselerjev ter skovanih televizijskih, pop literarnih in glasbenih zvezdnikov?

Zelo okrogla  pa je tista avtorjeva misel, ko se sprašuje zakaj bi danes ljudje še gledali starogrške tragedije, punk na primer, pa je mrtev? A ne tovrstno izključevanje proizvede prav to, kar morebiti želi avtor zanikati? Elitizem in konzervativizem. Starogrška tragedija – vzemimo npr. svež primer Sartrovih Muh v Celju – nam z lahkoto odgovori zakaj je bil punk živ in zakaj je mogoče danes mrtev. Zakaj je kultura lahko drugorazredna zgodba.  Vrže nam na mizo večtisočletni problem človeške krivde, smrti, upora, boja, demokracije, resignacije…kar je pravzaprav v drugi pojavni obliki izvrgel tudi punk.

 Kolumna naj bi bila  kompilacija  osebnih stališč in družbene realnosti. Vdor osebnega videnja nedvomno pogojuje razgledanost, dobra obveščenost in sinteza strokovnega z lastno interpretacijo.

Goran Novković je včeraj v Studiu City dejal, da je  ukinitev ministrstva za kulturo popolnoma pravilna stvar. V duhu nekdanjih neoliberalnih tez Mića Mrkaiča o parazitskih umetnikih  je zatrjeval, da se denar za kulturo troši po nepotrebnem. VPravi, da ga je v to ali naj kultura ostane samostojna ali naj izgine  prepričalo brskanje po internetu, natančneje po Supervizorju. Goran Novković ni običajni honorarni novinar brez diplome, temveč odgovorni urednik časopisa. A da bi preučil vlogo kulture in umetnosti ter funkcioniranje kulturnega ministrstva v Sloveniji mora klikati po internetu (!), da bi mu le ta izvrgel zanj dramatično številko četrt milijarde davkoplačevalskega denarja, kolikor  naj bi se  v zadnjih DEVETIH letih zapravilo za kulturo. Supervizor seveda ne govori o kontekstu, ne pove kakšni so bili povratni učinki teh sredstev, ne nudi primerjav, da je en TEŠ več vreden kot deset let kulture, da so štirikolesniki vredni nekaj let kulture, da je kreativnost predpogoj vsakega razvoja in da so  odprti prostori uma baza, beton, podlaga zdravega družbenega razvoja.

Zato je dejstvo, da je bil proračun za kulturo zelo dober (v letu2009 inne 2010 kot napačno navaja odgovorni urednik in kolumnist) prevedel kot  moje branjenje razkošnih privilegijev.  Ob teh besedah se mi je risala tipična in vse bolj pogosto vulgarno zaznana slika kulturnikov kot svetih krav, parazitov, lenuhov in bluzačev, ki  cuzajo naš denar medtem, ko so drugi na cesti.

Tako razmišljanje je za odg. urednika, ki v svojem časopisu nima resnega poglavja o kulturi (nadomeščena je s »sceno«, »eventi«, »kaj dogaja«….  v današnjem spletnem žurnalu24 boste s področja t.i. kulture našli naslove kot so: »Kako do seksi ritke Kim Kardashian«, »Kuljajeva parkira na cesti….«, »Rodil se jim je tretji otrok«, »Miran Rudan zavrtel govejo župco«, Vroči ritmi… v Cirkusu«….) logično. A mediji, ki jih  podpira  države, prejemajo pomoč na osnovi vsebin, ki jih trg ne poplača in večinoma segajo na področje kulture. Ureditev ni bleščeča, se strinjam, zato sem jo (neuspešno)popravljala.

Nevarno je trditi, da Mk podpira povprečnost na osnovi popolnega nepoznavanja stanja stvari. Lahko se tudi to zgodi, ne zanikam. Osebno, se mi npr. kratki film Miha Mazzinija, ki ga je lani sofinanciral FS ne zdi prav nič izjemen in mi je nizko financiran celovečerec mladega Nejca Gazvode biser v odnosu do marsikaterega drugega višjeproračunskega dela. Vsak primer ima svojo zgodbo, ki ji dajejo končni pečat različne – v mojem mandatu popolnoma avtonomne komisije.

Vedno bodo tlakovane z različnimi videnji, zato je skrajno nevarno ponavljati za Mazzinijem (kar naredi Novković) o gojenju sivine in povprečnosti. V Sloveniji z majhno kritično maso tako ustvarjalcev kot interpretov (tudi kritikov in novinarjev) je sklicevanje na povprečnost lahko zelo blizu egoističnemu branjenju svoje nadpovprečnosti.

In – mimogrede – kulturne subvencije so resda mnogokrat korektiv za socialno preživetje, saj večinoma kulturnikov je samostojnih ustvarjalcev in redki imajo to srečo da so zaposleni. Zato je hvalevredno, da se npr. iz naslova knjižničnega nadomestila, ki pomeni vračanje denarja iz avtorskih nadomestil avtorjem (v delovne štipendije za vrhunske ustvarjalce, za perspektivne, za raziskovalce….) razdeli letno približno 37 takih nadomestil, s pomočjo katerih lahko pisec lažje preživi eno, dve, tri…leta, ko piše knjigo npr. Letošnji nagrajenec Andrej  E. Skubic to lepo pojasnjuje v današnjem Delu (»V resnici si je treba vsak evro še kako prislužiti«). Miha Mazzini pravi, da so štipendije dosmrtne rente! Zanimivo je, da od leta 2004 ko se podeljujejo štipendije iz naslova knjižničnega nadomestila, je bil Miha deleže kar sedmih štipendij – resda le v vsoti cca 25 000 Eur. In da je to rentništvo problematiziral šele takrat, ko mu ni bilo (ponovno) dano. Kot dober pisatelj s precej inovativnim, drznim in odprtim oziranjem za drugimi in ne le slovenskimi trgi, je vsekakor dobrodošlo, da opominja na deviantnosti, a priporočam, da naj vsi, ki se na njih spuščajo, stvari gledajo v kontekstu, ob popolnih informacijah in ne zgolj s pomočjo miške ali celo osebne ranljivosti.