Najnižje ovrednotena, najbolj zbito področje, najbolj skrčena dejavnost in najbolj zreducirana postavka v proračunu ex ministrstva za kulturo so kulturne in kreativne industrije. Padle so na štirinajst odstotno vrednost lanskoletne realizacije, ki je znašala približno 360 000 Eur. Od nje je v rebalansu ostalo simboličnih 50 000 Eur – nekaj malega za vzorec in za kakšno pot v Bruselj, kjer bodo uradniki, z ministrom vred,  poslušali tiste kolege iz drugih držav, ki bodo (že spet) ponavljali o (pre)potrebnosti razvoja kreativnosti znotraj celotne, ne le kulturniške družbe.

Zbijanje te postavke je zgovoren in pozornosti vreden poseg. Najprej zato, ker so bile kreativne industrije edini adut programa stranke, ki sedaj vodi združeno kraljestvo ministrstev. Da postaja sedaj to združeno kraljestvo tudi prekletstvo ne velja brati le iz uličnega dogajanja, temveč tudi iz omenjene anamneze. Program stranke SDS je na področju kulture  najbolj, prioritetno in vidno izpostavil prav moč kreativnih industrij z zavezo, da bo za to dejavnost na ministrstvu  ustanovljen celo direktorat. Takrat (pred volitvami) smo to namero razumeli kot smiseln popravni izpit nekdanjega ministra za razvoj, ki mu v preteklih letih ni uspelo speljati projekta dodane vrednosti metlice za straniščno školjko. Pa tudi kot posluh trendom, ki so zunaj našega prostora prinašali dobre razvojne rezultate, doma pa obetavne prve korake. Ti so segali od mreženja z agrikulturo (kultura hrane), znanostjo in gospodarstvom, do razvijanja tekstilne industrije, stimuliranja oblikovanja, grafike, avdiovizualnih del, arhitekture, muzejskih trgovin (Gams), turizma itd.

Nedvomno me je naznanitev posebnega oddelka, še več, kar direktorata, ki se je zapisal v  programu SDS, navdal s pričakovanjem  – še posebej zato, ker je že začasni minister za kulturo, dr. Žekš to področje  pozabljal, ga  finančno zbil (kreativne industrije so štartale  z dvojno postavko od kasneje realizirane) in celo kanil v obnovljeno vratarnico na Metelkovi naseliti muzej za Slovence po svetu, pa čeprav je bila hiška predvidena za muzejsko trgovino (ki bi skrbela za mrežo po celi Sloveniji), za stično točko in za specializirano trgovino za literaturo s področja umetnosti.

Kakorkoli že SDS oziroma njen minister je odžagal svoj ključni adut, s katerim je mahal še pred nekaj meseci. Fascinacija s kreativnostmi, ki jih ujame po svetu in odtvita domov češ, da tam imajo pogum, vedo kaj je prava poteza in moč presežka, je v luči dejstva, da je doma nemočen pred samim seboj, več kot dvolična. Drugo lice namreč lahko zardeva, ko v ogledalu naleti na lastne spozabe in na nemoč, da bi v kriznem obdobju igral na tiste, ki lahko krizo presegajo. A za to je potreben pogum. In potrebno je res verjeti v to kar (leporečno) govoriš.

Ko bo grobo mešetarjenje v javni upravi mimo, ko bodo javni uslužbenci na novo sistematizirani, aneksirani, razdruženi, združeni, v kleti spravljeni in na piedestale postavljeni, bo – in to more biti jasno slepemu –obljubljeni špar izplen klavrn.  Do takrat bo državna uprava itak ohromljena (prva škoda), ljudje s kontinuiranim strokovnim znanjem a kontaminirano barvo umaknjeni (druga škoda), pravilno obarvani primaknjeni (tretja škoda), pomenljivega prihranka v proračunu ne bo (nenapovedana škoda), sistem javnega sektorja pa bo ostal isti (ključna škoda).

In prav premetavnaje ljudi, ne pa sistema, je bistvena težava, ki se ji že od daleč vidi, da je nastala zaradi piarovskega učinka (zrihtali bomo bohotenje državne uprave in zagotovili njeno vitkost). Ta všečnost z lahkoto (kdo sploh spoštuje strokovno delo javne uprave?) prikrije kadrovske rošade. Ampak bolj pomembno od slednjega je, da prikladno jemlje pozornost tistim korakom, ki jih vlada ne misli, bi jih pa morala imeti visoko v prioriteti.

Govorim namreč o posodobitvi javnega sektorja v širšem, ne le uradniškem polju, ki pa jo Slovenija dejansko potrebuje.

Seveda o teh potrebnih korakih vlada ne more misliti, ker je nekoč, ko ni bila še vlada, take načrte in zakone blokirala, negirala in z njimi šahirala. Če bi imela še čas, tudi na referendumu. Res sicer je, da npr. spremembe, ki jih je na tem področju  pripravila Krebsova ni sesuvala le takratna opozicija (oh, Julijana, oh Magajna, oh koalicija!) in res tudi je, da bi najbrž tudi  reforma, ki jo je pripravila projektna skupina na Ministrstvu za kulturo doživela podobno trnovo pot. A ključni »res« je v dejstvu, da bi morali tisti, ki so v takratni opoziciji bentili nad posodobitvijo javnih zavodov sedaj priznati, da so delovali v korist svojim rejtingom, ne pa državi.

Zato danes premetavajo fikuse, režejo drevesa in pravijo, da bo na ta način zemlja bolje rodila. A to je krojenje terena (že spet!) za lastne potrebe, ne pa zagotavljanje dolgoročno učinkovitih praks znotraj javnega sektorja.

Enoletno delo projektne skupine, ki je na kulturnem ministrstvu pripravila izhodišča za posodobitev delovanja javnih zavodov na področje kulture, se je zaključilo z radikalno spremembo krovnega zakona v kulturi (ZUJIK) in predlogom za spremembo kolektivne pogodbe.

Vemo,  da je 15 let star zakon o javnih zavodih preživet, saj so se okoliščine v katerih delujejo javne ustanove – bog pomagaj, ne bom več rekla hiše – temeljito spremenile. Zavodi so preveč okorni, utesnjeni in statični.  Ker pa so okorna včasih tudi vodenja zavodov, smo za področje kulture začeli tlakovati možnosti  uvajanja študija menedžmenta v redni program visokošolskega izobraževanja. Konec koncev gre za pomemben delež kulturnega  proračuna, ki pripada javnim zavodom (cca 56%, več kot sto milijonov skupaj s plačami, materialnimi in ostalimi programskimi stroški, za skoraj sedemdeset javnih zavodov – 28 državnih in več kot 40 lokalnih).

Ključne spremembe na področju posodobitve javnega sektorja na področju kulture, ki sedaj ležijo v predalu, gredo v smeri povečanja učinkov vloženih sredstev in vloženega znanja (z nedvoumnimi opredelitvami standardov javnih služb). Zagotovljena je večja fleksibilnost pri zaposlovanju, ki je v specifičnih poklicih kulture nujna (več dela za določen čas z boljšim plačilom, plačilo za opravljeno ne pa »hibernirano«  delo, prehodi med inštitucijami itd.). Pripravljena posodobitev prinaša tudi večjo avtonomijo in  hkrati več odgovornega nadzorovanja s strani ustanoviteljev, menedžersko upravljanje, ki naj bi nadomestilo birokratsko organiziranost ipd.

Spremembe seveda niso lahke, sploh pa takrat, ko ima vlada  šibko podporo. Nekdanja je imela (pre)malo zaupanja, zato je mnogo delala, ne pa vsega tudi oddelala. Nekaj zakonov je tako ostalo v predalu.

Sedanja podporo (še) ima. Naj jo uporabi z glavo in za dobrobit drugih!

Trije skrbniki snemanj dokumentarnih filmov, ki ob meni sedijo v mini pisarni na RTV, se – vključno z mojimi in njihovimi šefi – te dni mukoma ukvarjajo predvsem z enim vprašanjem: kako odpovedovati že načrtovana snemanja za katere ni  avtorskih pogodb in kako zvoziti začrtani program, ki je vezan na zunanje sodelavce. Vladni sklep o omejevanju avtorskih pogodb je v praksi drastičen, neumen in kastracijski. Red se dela z zakoni (malo delo in delo na črno so na referendumu nekoč seveda sesuli) in ne z diktatorskimi slepimi  in polegalnimi ukrepi, ki so nič drugega kot totalna kontrola nad samostojnimi subjekti. Le ti se spreminjajo v objekte, saj je sedaj  tako rekoč zadnji snemalec ali gledališki raziskovalec odvisen od finančnikovega palca, ki bo gladiatorsko zavil gor ali dol. Dvomim, da je bila komurkoli na vladi, ki je vsako pogodbo v javnem sektorju v Sloveniji dal v cenzuro finančnemu ministrstvu (če sploh, seveda) vedel kaj to v resnici pomeni.

Pa bi morali vedeti, če gredo kdaj v kino, v teater, v knjigarno, v muzej, na fax…in, če bi poznali dih življenja. Ok, imajo lastne izkušnje, ki jih projecirajo na druge? A

A Virantovi  »sivi« zaslužki sklepanja avtorskih pogodb so se kopičili v času, ko je prejemal poslansko nadomestilo!

Glede slednjega imam zadnje dni občutek, da je spomin na to njegovo neetično početje že zamrl.

In to vsakič, ko poslušam zakaj sem se po zaključenem poslanskem mandatu  vrnila v službo, ki sem jo opravljala nekoč in  zakaj so mi jo sploh odmrznili. Zanimiv paradoks med temi vprašanji je v podtonu, da naj bi bilo bolje, če bi izkoristila poslansko nadomestilo do konca leta in ne postorila tega, kar mi zakon narekuje – namreč, da se v treh mesecih vrnem na nekdanje delovno mesto.

Drugi paradoks tiči očitno v strahu nekaterih, da bom na televiziji delala stvari, ki so bile nekoč ocenjene kot dobre. Torej oddaje, ki so prvič odprle vprašanje Golega otoka, taborišč, Francove diktature, študentskih nemirov, punka, družbene vloge Žensk,  Raba, Ljubelja, Guernice, španske državljanske vojne, Tigrovcev, fašizma, Tita, filmske glasbe, scenografije, zgodovine filma itd…itd.

Na vprašanja, ki te dni dežujejo, ali bo moje delo v novi, sicer »razredno« skrajno okleščeni  službi, družbeno odgovorno (=politično?) kontaminirano lahko rečem zgolj, da toliko kot je bilo socialno in družbeno odgovorno takrat, ko sem še ustvarjala Povečave. To niso bili namreč filmi o zalivanju rož, temveč o pomembnih sklopih naše banke spominov, naše identitete, naših sreč in nesreč in naših pogledov, ki jih je vedno treba zajemati s širokim razgledom.

Sicer pa: ko sem prekinila delo v kulturno umetniškem programu TV ni nikogar vznemirjalo vprašanje koliko umetnosti prenašam v politiko. Na srečo je to vznemirjalo mene.