Usmerjam pogled v jagodni izbor misli, iztrganih iz intervjuja  z Aleksandrom Zornom, državnim sekretarjem za kulturo na super ministrstvu (Pogledi, 23. maj). Priča o njegovi ljubezni do ustvarjalnosti, do novodobnega časa, ki je z vrednotenjem kulture skozi denar  zasenčil socialistični lager in o  tem, da kulturi vladajo birokrati, ki jih je treba razgnati.

Hm. Kaj porečejo birokrati? Si bodo nadeli kravate ali rokavice? Kaj porečejo ustvarjalci? Bodo prenesli ponižanje ali  se bodo uprli stigmi?

Pogledi, stran 16,17,18:  “Moj cilj je ohranjanje zdrave pameti”:

..imajo rasističen ali vsaj razredni pristop…do politike v kulturi in do kulture v politiki (o mlajših aktivistih,  ki mu očitajo, da je grobar slovenske kulture)

…samo, da jim bo še naprej udobno, pa naj propade drugim svet (o mladih socialističnih kulturnih ideologih, ki mislijo, da so žižki, je vseeno za nekulturniška področja)

…kulturniki so se navadili biti odvisni od jasli davkoplačevalcev, saj jim je tako udobno ( o tem, da je potrebno modernizirati  kulturo)

….v slovenski kulturi so se razpasli organizmi, ki se prisesajo na denar in ga nato posredujejo naprej (o o JAK)

…gospod direktor, namesto, da bi se prilagodil temu, da bo denarja pač manj, ker je tudi zaposlenih manj, ni predstavil niti enega novega programa (…), pač pa obilico protestnih tekstov (o tem, da direktor JAK Slavko Pregel ni poslušen in zahvalen, da je JAK preživela,  temveč piše protestna pisma)

…da bo nagrabil čim več denarja in naredil čim manj (o tem, kakšni so  direktorji  kulturnih institucij pri nas)

…so se spremenile v neodvisne birokratske depandanse za požiranje državnega denarja (o tem, da agencije danes niso prerasle  socializma)

..v prejšnjem mandatu je bilo storjenega ne zelo malo, pač pa nič ( o tem, kako je  v prejšnjem mandatu, kot  poslanec in član odbora za kulturo videl, da je bilo kaj narejenega le na polju ideologije in  na povečanju vseh mogočih drobnih institucij.  Torej o tem, kako je v prejšnjem mandatu spregledal  največji  poosamosvojitveni  proračun  na področju kulture)

…kultura, ki se ukvarja sama s seboj…si bo težko našla mecene (o tem, da kultura, ki  poglablja ideološke spore  ni zanimiva za zasebnike)

…moj cilj je ohranjanje zdrave pameti pri povečevanju finančnih apetitov  ( o tem kaj je njegovo poslanstvo v kulturi in v času, ko je kultura nostalgična za socialističnim lagerjem )

…nimam namena, da bi se ukvarjal z ideološkimi temami ( o tem, da ne bo zahajal v ideološke konflikte pri – po njegovo – čudnem zavodu, ki ima velik vpliv na politično propagadno zaustavljanje krizne reforme. Torej  o tem, da je to temo že dovolj eksploatiral takrat, ko je  dal podpis za referendum).

Katere filmske podobe se zamrznejo v našem spominu? In zakaj prav te? To sem se vprašala danes ponoči, ko sem na HTV 2 po več kot dvajsetih letih ponovno gledala film Philipa Kaufamana  Neznosna lahkost bivanja, posnetega po literarni predlogi Milana Kundere.

Ko sem film po par kadrih prepoznala (nanj sem naletela po nočnem tv surfanju, ko je repertoar že zelo zaspan ali pogrošen, s pogosto izjemo HTV), me niso na Kaufaman/Kundera navezo toliko asocirali liki:  Juliette Binoche, Daniel Day-Lewis in Lena Olin – igralska zasedba te običajno najprej vrže v  filmski register – temveč sekvence, ki so mi edine zares ostale v spominu. Res sicer je, da se ti ob gledanju filma odprejo še vse druge, a zanimivo je, katera se ti prva. Šlo je za črno-bele igrane vložke, ki na dokumentarni način ufilmavajo usodne dogodke vdora sil Varševskega pakta na Češkoslovaško leta 1968. Juliette fotografira tanke, mrtve, ranjene, nasilje, demonstrante… spremlja jo Tomaž, njena fatalna ljubezen; posnetke izroči tujemu reporterju, da bi jih objavili svetovni časopisi, a jih prestrežejo in njene fotografije postanejo denunciantski vir za Ruse in domače komuniste.

Vsi ostali prizori, še posebej erotično nabita razmerja med dvema Tomaževima ženskama in njihovo iskanje prostorov osebne in družbene svobode, so mi nekako zbledeli. Zakaj?

Morebiti zato, ker me že ob prvem gledanju niso tako presunili – konec koncev, tudi Milan Kundera ni bil pretirano zadovoljen s filmom.

Morebiti pa zato, ker v današnjem svetu, ki ga vsi po malem razumemo kot čas, ki vpije po prelomih, iščemo napake izkušenih sistemov zato, da jih pri iskanju  novih, ne bi več ponavljali.  Pomlad, ki je v drugi polovici šestdesetih let zajela skoraj pol sveta, še najbolj izrazito pa vzhodnoevropske države, je bila grobo zatrta. Z usodnimi praškimi dogodki, ki jih v pristnem leposlovnem delu  opisuje Kundera (1985) je bilo odpihnjeno vsako upanje na socializem s človeškim obrazom. Povozili so ga sovjetski tanki, povozilo ga je nezaupanje, ki se je s strahom naselilo med ljudi;  uničevale so ga izdaje, zatiranje intelektualcev, pritiski na razumnike; ubito je bilo s podpisi izjav kesanja, z vdori v intimne odnose in z vsem, kar vsi še predobro poznamo. Tisti, ki so zbežali iz enoumnih krempljev v tujino, kot npr. slikarka Lena Olin , ženska, ki je razcepila Tomaževo dilemo, so padli v kapitalizem, v drug sitem z le navideznim obrazom po meri človeka.

Je danes kateri od nekdanjih sistemov sprejemljiv, če iz njih odstranimo vse tisto, kar jih je v zgodovini pokopalo in obrnilo proti človeštvu samemu?

 Najbrž je to danes ključno in najtežje vprašanje.

Dejstvo, da je bil moj spomin na ta film živo prisoten predvsem ob kadrih upora proti nasilju  na praških ulicah najbrž dokazuje, da so odpori glavni generatorji sprememb. Živimo čas, ki rabi revolucijo? Še bolj grozovita misel: živimo čas, ki vpije po vojni?

Glede spomina pa še ključna asociacija današnje noči: Film Neznosna lahkotnost (lahkost) bivanja  sem si pred skoraj četrt stoletja ogledala v Rimu. Takrat so bili novi filmi brez zamika dostopni na festivalih ali v večjih urbanih središčih. Namesto na potep po Rimu, sem na Via Veneto stisnila v kino, rekoč da se k Andreju in Miti, pri katerih smo bili na obisku, vrnem čez eno urco. Hm. Minile so tri ure – film je namreč maratonski – in frka kje neki sem zabluzila, ni bila prav majhna.

Kako je torej strukturiran naš spomin: v prvi plan vedno skočijo lepe stvari: kino sredi Rima, film, ki je bil popolnoma svež, radovednost in ugibanje kakšen bo (sploh pri Philipu Kaufmanu, ki je imel takrat za seboj Rising Sun, The Right Stuff, Henry&Jun in ki je vedno posegal po velikih literatih (Tom Wolf, Anais Nin, MichaelCrickton…).Jasno, med lepe sodi tudi izkušnja, da greš iz kina v »Dolce vita življenj«  in ne v BTC.

 Itak pa je najlepša tista izkušnja, ki ti omogoči, da ti filmski trak kroji spomine in goji podobe.

Dolgujem odgovor Otmarjevemu tviterskemu vprašanju, ki ga nisem mogla stisniti na tiste omejene znake. Gre za odmev na pogovor v Studiu City, ko sem ob oddaji navrgla, da bo v bodoče očitno Cankarjev dom za proslave brezplačen, saj je direktor CD v oddaji zatrjeval, da imamo itak proslav preveč, da stanejo in da so honorarji avtorjev (sploh pa tistih, ki so v javnih službah) visoki etc…

Ampak še prej naj povem, da smo proslave v prejšnjem mandatu –le te so bile po moji presoji vrhunske (Berger, En Knap, Filipčič, Podgoršek, Jovanovič, Bric, glej videoposnetke na spletni strani ex MK…) finančno zelo omejili in količinsko zmanjšali (nekatere bi se zgodile le vsakih pet let). Proslave so namreč takrat prešle pod okrilje ministrstva za kulturo (sedaj so ponovno pod generalnim sekretarjem vlade). Diskusija o zmanjševanju njihovega števila je bila takrat zelo burna, še posebej s strani opozicije. A glede na to, da so številke porabljenih sredstev  v času mandata JJ kazale na res veliko potratnost, je naš takratni »špar program«, kronan s kvalitetnimi proslavami oziroma gledališko scenskimi  dogodki, nekako preživel.

No,  trditve direktorja CD v omenjeni oddaji zagotovo niso pustile hladne ljudi, ki so nekoč na MK za proslave skrbeli, saj je bil prav strošek najema prostorov v CD vedno vroča in srbeča tema (pa ne le pri proslavah, tudi pri nevladnih in ostalih nekomercialnih prireditvah). CD je za proslave računal najemnino, resda cca 35% nižjo kot jo dobi na trgu. Tudi nobenemu režiserju ni bilo v prejšnjem mandatu nikoli plačano 18.000 eur, kot je bilo omenjeno v prispevku. Razen, če se ni za tako ceno dogovoril sam direktor, mimo skrbnikov organizatorjev dogodkov na MK. Najvišji honorar za režijo ali scenarij je v obdobju 2009 – 2011 namreč znašal 6500 EUR). In verjemite, ne gre za delo, ki ga opraviš v enem dnevu, v sanjah ali za šankom.

Da bi približno dobili vtis o izplačilih Cankarjevemu domu, naj navedem nekaj številk, ki nimajo nič opravka z avtorskimi honorarji: proslava leta 2011 Dan upora proti okupatorju  je CD prinesla 19.934,14 EUR (za dvodnevni najem Gallusove dvorane in enodnevni najem Velike sprejemne dvorane 1161,60 EUR za tehnično osebje in postavitev malega odra za sprejem; skupaj  torej 21.095,74 EUR.

Dan samostojnosti in enotnosti  je CD prinesel skupaj 12.547,50 EUR  (10.892,70 EUR za enodnevni najem Gallusove dvorane in Velike sprejemne dvorane,  1654,80 EUR za tisk vstopnic, najem baletnega podija, najem dodatnih luči).

Leta 2010 je Dan državnosti (proslava je bila na Trgu republike) stal 4414,56 EUR za najem prostorov za garderobe (2 dneva), Velike sprejemne dvorane (1 dan), električnega priključka in osebja…

Dan samostojnosti in enotnosti  je naslednjič pomenil za CD 15.444,02 EUR (10.803,62 EUR za najem Gallusove dvorane in I. preddeverja 4640,40 EUR za dodatno osebje in tehnično opremo…). Le nekaj primerov.

Kot rečeno, za najem prostorov je bil praviloma 35% popust, ostalo so v CD običajno želeli računati po tržnih cenah, kar je vsakič pomenilo mukotrpno dogovarjanje. Da ne omenjam obveznega paketa za pogostitev.Prešernove proslave so bile opravljene v sklopu t.i. javne službe, torej je MK najem financiralo že na drug način. Tako so bili stroški, ki smo jih dodatno plačali CD vezani na najem hostes, varnostnikov, čiščenje in dodatke zaposlenim  (2012: 3641,52 EUR , 2011: 2920,80 EUR, 2010: 3228,74 EUR). Ob tem je potrebno poudariti, da smo – odkar smo leta 2010 prevzeli izvršno produkcijo Prešernovih proslav, strošek za proslave krepko znižali – približno za 20 000 EUR za avtorsko delo, v naslednjem letu pa še več. Celotna  vsota za eno najuspešnejših proslav je znašala  59.500 EUR, zadnja proslava pa je bila narejena  za slabih 57.000 EUR.  Cankarjev dom je tri leta prej s svojim aparatom porabil več kot 40 % več sredstev.

Omenjenih 18.000 EUR honorarja se verjetno nanaša na otvoritveni dogodek Evropskega leta medkulturnega dialoga januarja 2008, kar pa ni bila državna proslava, za povrh vsega pa je dogodek produciral ravno Cankarjev dom, v sodelovanju z MK. Honorarji takrat so bili resnično silovito visoki, v povprečju trikrat višji, kot smo jih sočasno imeli na državnih proslavah.

Joj, to naštevanje je res mukotrpno, a hkrati ilustrira  tezo, ki jo je v omenjeni oddaji izrekel Mazzini: da je intelektualno delo podcenjeno v odnosu do ostalih tehničnih uslug. Pa še katero tezo, ki jo Miha ne vidi.

A o tem sem na teh straneh pred kratkim že pisala.