Menim, da se je senzibilnost za enako obravnavo žensk  v družbi nekoliko uspavala. Mogoče tudi zato, ker je zelo vzoren uspeh na zadnjih državnozborskih volitvah, ki je zagotovil kar 32,2 odstotni delež žensk v Državnem zboru, dal občutek, da so nekatere bitke že dobljene.

Pa niso. Ne le zaradi drastičnega upada prisotnosti žensk v vladi (v prejšnjem mandatu nas je bilo pet – od tega kar tri iz Zaresa) in zaradi ukinitve Urada za enake možnosti, temveč tudi zaradi vse večje ranljivosti žensk v času recesije, odpuščanja, slabih možnosti za zaposlovanje, brezperspektivnosti mladih itd.

Vprašanje enake zastopanosti žensk na mestih odločanja in vprašanje enakosti spolov v družbi je potrebno vedno na novo senzibilizirati. Mnogo tega, kar smo na tem področju dosegli, je plod dolgoletnih vztrajnih korakov.

Naslednji korak, ki bi ga morali nujno sprožiti, je sprememba zakona Zakon o volitvah v DZ. Ministrica Krebsova ga je pripravila in tudi pripeljala do prve obravnave. A so ga poslanci (tudi iz vrst SD) zavrnili. To razpravo bi veljalo obnoviti, saj sedanji zakon nima dovolj visoke kvote (na kandidatnih listah noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35% ). Želeli pa smo 40%, kot v zakonu o volitvah v EU parlamentu in predlagali izmenično razporeditev spolov na prvi polovici list.

Podatki o (ne)prisotnosti žensk na mestih odločanja še posebej niso zgledni  na lokalnem nivoju. Med 208 županskimi mesti imamo le deset županij. (4,8%).  Svetnic je dobrih 22%.

Marsikdo bo dejal, da je problem v nas samih, ko danih   možnosti nočemo, ne znamo ali ne želimo izkoristiti. Ne zanikam, da nas preveč determinira  kulturološko, zgodovinsko in tradicionalno dojemanje ženske vloge v družbi ali celo naše občasno nezaupanje v umetnost upravljanja javnih zadev. Ne zanikam tudi, da je marsikateri nelagodno v okolju, kjer dominira utečen moški svet. Tovrstne dvome se resda  ne odpravlja zgolj z zakoni – to vemo vsi.  So pa zakoni pomemben korektiv, ki lahko premikajo tudi obstoječe stanje duha.

Podlago – predvsem spremenjeno ustavo) za posege v zakonodajo, ki bi bila boljša od sedanje, imamo. Vprašanje je, če je tudi volja. Naj obnovim nekaj korakov, ki smo jih naredili v preteklosti.

Pomembna je bila sprememba 43. in 44. člena ustave (2003), ki j sploh omogočila neoporečne (ustavno nesporne) zakone s t.i. žensko kvoto.

Ženske in moški imamo  pravno formalno enake politične (in druge pravice). Ustava omogoča vsakemu državljanu in vsaki državljanki, da ima pravico voliti in biti izvoljen in da sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Ta člen smo spremenili tako, da z zakonom lahko določimo drugačne ukrepe za zagotovitev večje enakosti, sicer bi bil vsak zakon, ki bi želel vzpodbujati kandidiranje enega ali drugega spola na volitvah v neskladju z ustavo.

Učno uro  nam je tu podala  Francija, ki je posledično spremenila ustavo, potem, ko je spoznala, da  je sprememba samih zakonov premalo.

V Franciji so v zakon o volitvah na nacionalni ravni vnesli določbo o posebnih ukrepih, s katerimi so vzpodbudili deficitarno zastopan spol. Ustavno sodišče je tako zakonsko rešitev izpodbijalo, češ, da ustava zagotavlja enakost vsem državljanom in državljankam. Tako so leta 2000 v Franciji spremenili ustavo, ki je bila nedotakljiva od leta 1958.

Tudi listina o temeljnih pravicah EU govori o tem, da »načelo enakosti ne sme preprečevati ohranjanja ali uvedbe posebnih ugodnosti v korist spola, ki je zastopan v manjšem številu«.

Zakon o volitvah v EU je bil prvi, ki je nastal po spremenjeni ustavi. Določa, da mora biti najmanj 40% zastopanost žensk (oziroma enega spola) na kandidatnih listah (z obvezno vključitvijo vsaj ene kandidatke/kandidata  na zgornji del liste). Izplen te rešitve je več kot zadovoljiv. Od sedmih poslanskih mest so ženske dobile tri. Kot rečeno, je bilo težje pri Zakon o volitvah v DZ(na kandidatnih listah noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35% ), kjer je prag relativno nizek.

Imamo pa dober Zakona o enakih možnostih, zelo pa bo veljalo paziti pri zakonodaji o delovnem razmerju, ki ga je že za letos obljubila vlada. V preteklosti smo predvsem poslanke bdele nad kazenskim zakonikom na mestu, ki bistveno bolj energično zavezuje (kaznuje)  neplačnike pri  plačevanje preživnin  njihovih otrok. A nedavno od tega posredovani podatki kažejo, da je kljub visokim zakonskim normam neplačnikov še vedno ogromno.

Res je, praksa ni vedno taka kot pričakuješ, da jo bo paragraf omogočil. Ampak če paragrafov ne bi bilo, bi umanjkali okviri, diskurz, razmisleki in tudi dejanja, ki omogočajo spreminjanje naše zavesti in….počasi, počasi tudi praks

Vsako jutro, ko si rečem, da se bom vrgla v distanco, se še globlje vržem v depro. Ne more mi biti vseeno, ker zelo dobro vem kaj prinaša jutri.

Srečujem ustvarjalce, znanstvenike, svobodnjake, javne uslužbence, profesorje, pisce, filmarje…vsi so v krču, vsi bentijo, vsi so polni zgodbic, prigod in slabih izkušenj.

In? Kje je vaš glas, vprašam. Kje je tisti glas, ki presega bes nad bolje nagrajenim sosedom in bes nad možnostjo, da bi bil bes kaznovan? Kje je zastavek za tiste, ki bodo jutri izginili, ker za njih ne bo več niti honorarja za tisk, kaj šele za avtorsko delo.

Se je strah pred nadzorovanjem in kaznovanjem že tako vpil v zavest, da se splača molčati? So bile klofute, ki so vrnile udarec Tauferju, Preglu in podobnim res tako učinkovite, da se je prepustilo toku stanja stvari in čakanju na milostne poglede tistih, ki mirno žagajo naprej?  In zakaj so bili glasovi Asociacij, društev, nekaterih sindikalistov in civilistov v času odprtega dialoga in še razprte mošnje bistveno bolj agresivni kot sedaj – v času, ko ni ne dialoga z oblastjo, niti denarja od nje.

Prihajam iz praznovanja 20 yrs of Soros in Slovenia. V Zavodu za odprto družbo, ki ga je vse do dobre kondicije naše države (po letu 2000 je na listi podpore ostal v glavnem le Mirovni inštitut) sofinancirala Sorosova fundacija, sem v devetdesetih soodločala o podpori projektom, ki jih država ni preferirala ali sploh ne vedela za njih. Večinoma iz polja alter scene, drugačnih miselnih polj in konceptov. V cca osmih letih (1992- 2000) se je s temi projekti dobro utrdila (in lažje preživela) scena robnih dejavnosti. Večino jih je kasneje prešlo v polje državne (so)podpore.

Na srečanju je marsikdo pripomnil, da bi se moral v teh depresivnih časih Sorosov koncept (=denar)  vrniti – po zrelostnem izpitu tranzicijskih držav se je namreč premaknil v Afriko, na Balkan in v “tretji svet” – in oživiti (preživeti) depriviligirane skupine.

“Zakaj ne bi raje mislili, da se vrnejo izgubljene pravice doma?” sem zastavila/zaustavila njihovo tezo.

Odgovori?

Naj povzamem na kratko: ustrahovanje je doseglo svoje učinke. Strah, da se izgubi še to kar je ostalo. Zmotno prepričanje, da je sprožen glasek v lastnih ozkih krogih, dovolj. Iluzija, da en, dva twitta opravita z nasprotnikom. Prepričanje, da so socialna omrežja že revolucija. Misel, da se upor ne izzide. Občutek, da so za vogalom v lastnih vrstah izdajalci. Čakanje, da bo sosed naredil to, kar bi morali sami. Zavedanje, da skupnost ne obstaja več. Nezaupanje v individualno moč in hkrati bežanje v individualizem. Sebičnost. Nezmožnost tolerance do posameznikov v skupnosti. Neprepoznanje zanetenih sporov v združbah. Strah pred izgubo namišljene svobode. Nezavedanje suženjstva. Težave z artikuliranjem alternativ. Izogibanje medsebojnega dialoga. In še in še….kar njihov prav nič imaginarni nasprotnik  ve bolje od njih.

V prejšnjem blogu sem navedla nekaj pomenljivih misli iz intevjuja z državnim sekretarjem ex ministrstva za kulturo, Aleksandrom Zornom, ki je bil objavljen v Pogledih. Pogovor se zaključi z zanimivo Zornovo trditvijo, ki gre nekako takole, da bo RTV prispevek ostal kljub krizi nespremenjen in prav je, da del tega denarja dobijo programi, ki so tudi v javnem interesu.