Mariborski župan Franc Kangler se v nedavnem intervjuju za STA dotakne tudi nekaterih projektov, ki so bili zastavljeni v času zadnjega samostojnega ministrstva za kulturo. Bolijo in čudijo njegove informacije, da šele iščejo rešitve glede Umetnostne galerije (UGM), ki bi se morala graditi s pomočjo evropskih sredstev. Bolijo pa zato, ker je župan pred mnogo več kot letom dni zagotavljal, da je potrebno gradbeno dovoljenje za Umetnostno galerijo tako rekoč na dlani. A se je ta dlan kar naprej izmikala, saj obljubljene dokumentacije ni in ni bilo. Mogoče je ni še danes. MK je v duhu dogovora o infrastrukturnih vlaganjih znotraj EPK sredstva rezerviralo, veliko vprašanje pa je, kaj sta partnerja počela v zadnjem letu dni. UGM naj bi bila namreč zgrajena do konca leta oziroma prve polovice  leta 2013. Ker je več kot očitno, da je (sploh?) ne bo, še dodatno boli dejstvo, da ostajajo sredstva neporabljena – podobno kot pri knjižnici, za katero je MOB ravno tako trdila, da je projekt že pripravljen za gradnjo. Trditev župana, da je imela prejšnja vlada premalo interesa, da se v Mariboru kaj spremeni je tako lahko zgolj alibi za njegovo nemoč pri doseganju načrtovanih sprememb. Nedvomno pa tudi pokazatelj nedelovanja sedanjih vladnih struktur, ki  s pripisano  neodzivnostjo, z  drago reorganizacijo in  odrekanjem evropskim investicijam (le te imajo rok trajanja zgolj še dobro leto, sicer gre denar v »franže«) podirajo nekoč resno zastavljene prioritete.

Idejo o nadaljnjem življenju zavoda EPK, ki naj bi se po zaključku leta predsedovanja kulturi prelevil v stratega promocije slovenske kulture v tujini, sva z županom razvijala kot zanimivo možnost, ki bi koristila tako kulturi, decentralizacijskim težnjam in našemu prepoznavanju v tujini. Ob predpostavki seveda, da se  zavod v času vodenja EPK izkaže kot odgovoren in sposoben segment izvajanja kulturnih projektov. Priložnost, da to dokaže še ima, dvomim pa, da ima to voljo sedanja vlada, ki je porezala večino agencij in uradov in ustvarila nezaupanje v vse oblike avtonomnih oblik delovanja.

Miha Mazzini blogira na siol-ovem portalu s sočnimi in všečnimi komentarji, ki so še posebej priljubljeni pri nikoli zadovoljenih in pri obče nezadovoljnih, saj kavarniško pridušanje okrepi z literarnim in manierističnim jezikom. Njegov bum, bum komentiranje, kot npr. tole: http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2012/06/bum_po_najsibkejsem.aspx pa pridobi širše razsežnosti takoj, ko se spretno žongliranje z besedami zaleti v realnost. Zaleti pa se lahko le takrat, ko nekdo to realnost pozna in se mu da z njo ukvarjati. Ker takih praviloma ni, ostaja Mazzinijeva resnica suho zlato, kar pa ni v redu.

Zakaj? Zato ker se teze o brezupnosti slovenske kulturne politike in ničevega sistema upravljanja ustvarjalnega področja z lahkoto zlepi z aktualnim ubijanjem kulture, z demoniziranjem javnih služb in s pretenzijami po vitki, torej hirajoči kulturi.

Miha Mazzini večkrat rad poudari, da je kulturna sfera pri liberalnih vladah itak ena sama sociala, trošenje brez prioritet, zabivanje denarja v javne institucije, v kulturno dediščino, zidove,  muzejsko mrežo itd. itd. Pri desnih vladah je najbrž obratno – predpostavljam, ne pa tega berem oziroma slišim: pri desnih vladah gre za možnost vzpostavljanja reda. To pravzaprav drži, če pod red razumemo manj denarja za trošenje ali pa postavitev »njihovih« v komisije in na druga mesta odločanja, ki o projektih presojajo drugače kot socialni skrbniki na levi, pa četudi so tja postavljeni po strankarskem nareku.

Ne bom komentirala nebuloz  iz zadnjega bum bum bloga, kjer poskuša, kot pravi  »narediti sistematičen pregled stanja za nekoga, ki o vsem skupaj ne ve ničesar, ali pa še huje, je neposredno vpleten in je povsem izgubil pregled«. Umetniška (literarna?) svoboda naj ne bo skaljena z razlagami druge, realne vedute, ki jo poznamo in nekateri vidimo drugače. Torej, ali je 24 knjig o slovenskih gradovih  res preveč, ali je primerno, da je največ kulturne dediščine v sakralnih objektih, ali se res tako ogromno vlaga v kulturno infrastrukturo, ali je moralno, da se neodvisna kultura subvencionira, so knjižnice v Sloveniji res predimenzionirane itd. itd…

Taka vprašanja imajo v kontekstu Mazzinijevega hitrega kurza namreč zelo enostaven odgovor: »Ne, ni primerno, zato ne bo nobene škode, če jih na bum, bum umaknemo!« Gradovi so itak izraz fevdalne in kolonialne zgodovine, knjige naj ljudje raje kupujejo, ne pa izposojajo, knjižnice naj ne bodo prireditveni prostori za literarna srečanja in izposojo filmov, freske v cerkvah naj splesnijo, restavratorji pa naj gredo delat v restavracije…

Ok, me je zaneslo na stranski tir in od tega, kar sem želela napisati. Hotela sem namreč demantirati v blogu napisan podatek s pomočjo katerega Miha spodbija »socialistični« princip pomoči samostojnim umetnikom s plačilom prispevkov za socialno, zdravstveno, invalidsko itd. zavarovanje. Miha namreč zgroženo zapiše, da je med temi 500 arhitektov in se vpraša, zakaj ne menjajo poklica ali rišejo raje za hobi.

Naj ga popravim s podatkom, da je trenutno vpisanih 190 arhitektov, ki jim država plačuje prispevke. Vem, da se takoj po študiju težko zaposlijo. Državnih birojev ni, privatni so trenutno v razkrajanju, honorarji po birojih nekje znašajo manj kot računa čistilni servis. Zaposljivost ustvarjalcev na sploh, ne le tistih, ki so študirali arhitekturo, je skrajno omejujoča (že nekaj let se takorekoč ne nadomešča tistih, ki gredo v javnih službah v pokoj), gledališke hiše bi odpustile, ne zaposlile, večino umetnikov in umetnic lahko dela zgolj na svobodi. Mogoče je za računalničarje lažje, nedvomno je za tiste, ki so se pred leti lahko (tudi alternativno) zaposlili danes »terna« in bojim se, da bo sistem večje fleksibilnosti (več dela na domu, več dela za določen čas, več nujnega posluha v vrstah gospodarskih in drugih dejavnosti) zelo težko dosegljiv.

Statusi samozaposlovanja so logični, niso pa optimalno rešeni – kljub temu, da se je v zadnjih letih izboljšal sistem na področju sofinanciranja in določanja njihovih pravil. A še vedno ostajajo brez možnosti kreditov, necelostne bolniške, regresov in še vseh tistih oblik, ki drugje ponujajo varnost in mirnost ustvarjanja.

In še to, število vpisanih v razvid pada. Trenutno jih je vpisanih 2423, pravico do plačila prispevkov pa jih ima 1480. Lani jih je bilo vpisanih v razvid 2486, pravici pa jih je imelo 1514. Državo prispevki stanejo cca 5 milijonov EUR. So res taki paraziti? Ne vrnejo s svojim delom ničesar? Bi morali res zamenjati poklic in pisati potrdila namesto pesmi?

Z Mazzinijem sva del teh vprašanj že premlela. Dejal je, da so njegovi podatki v blogu preverjeni, saj je številko o neznosni količini arhitektov povzel po verodostojnemu viru, državnemu sekretarju na ex MK, Aleksandru Zornu. Ježeš. To je le bližnjica kako se znebiti petih milijonov in vsaj tisočih ustvarjalcev, ki – mimogrede – ne morejo niti na zavod, saj so samozaposleni, torej zaposleni pri sebi. Njihov problem, če si sami ne znajo zagotoviti dela, torej.

Sicer, če preberemo blog do konca, smo pri izvirnem grehu, ki Mizzinija vznemirja vse od takrat, ko se je knjižnično nadomestilo delilo menda po »socialnem«, ne pa zasluženem ključu. Prebrala sem, da ga (le) enkrat ni prejel. Komisije pač. A vendarle: je knjižnično nadomestilo – torej nekakšen sklad, v katerega se napajajo sredstva od izposoje zelo branih avtorjev v knjižnicah in deli v obliki delovnih štipendij v obetavne literate, res tako napačen sistem?

 Temelji na solidarnosti in pomoči. Socialno, socialistično, solidarnostno? Ja. Ampak, ni slabo.

Aškerčev prapra vnuk Gusti, ki skrbi za v muzej preurejeno Aškerčevo hišo, je enciklopedija prigod in podatkovja o duhovniku, pesniku, arhivarju in popotniku Antonu Aškercu. A ste vedeli, da se je Aškerc kot duhovnik odločil, da bo razmere delavcev v rudniku tudi preizkusil, ne le o njih govoril? Šel je teden dni delat v rudnik. Njegove pridige so bile kratke – vztrajal je na tuzemskih problemih in o (socialnih) problemih govoril več kot o Bogu. Najkrajša njegova maša je trajala tri minute; videl namreč je, da so ljudje slabo oblečeni in da jih zebe. Rekel je, da jih prepušča toplemu domu, da ne bo Bog kriv za njihova življenja. Ni zastopal teze, da bo v onostranstvu vse bolje (ali pa pekel) temveč silil ljudi, da so življenje reflektirali tu in zdaj, ne pa tam in potem. Prepotoval je pol sveta (dvakrat letno si je vzel dopust) in odhajal tudi na morje. Včasih v Reko, včasih na Krk – a tja ni stopil potem, ko je bil Krk pod patronatom Mahniča. Zaradi drznosti in »pljuni resnicii v oči« so ga premeščali iz ene fare v drugo. Čeprav je znal tudi nemško, je vztrajal na slovenski govorici. Skratka, bil je posebnež, kar sem povzela tudi v mojem današnjem govoru, ki se je zgodil na povabilo agilnega Društva AA ob Aškerčevi stoti obletnici smrti:

V Čaši nesmrtnosti pesnik sporoča:

Truplo tvoje pač strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal –
v delih svojih živel sam boš večno!…

To, da telo strohni, naša dela, spomini, naše sledi… pa ostajajo, je večna resnica. Vsi se je zavedamo, še posebej ob izgubi bližnjega. Umetniki  znajo to resnico le bolj poglobljeno, presunljivo in čustveno povedati.

In ker misel o nesmrtnosti velja tudi za Aškerca, se velja vprašati, katera »čaša« njegovih del je ostala narodu, torej kaj pijemo danes iz nje.

Dela, ki so ostala za Aškercem, niso samo pesmi – tako  lirične kot tiste realistične. Umetniška dela je namreč težko oddvojiti od osebe – avtorja – od njegovih principov, načel, prepričanj in stanj duha.

Aškerčeva dediščina (spomin nanj) sega namreč prek njegovih del: odseva v njegovi življenjski poti, ki je bila skrajno pogumna in drugačna od utirjenih poti okolice. Živel je za odprte prostore kulture in duha ter za to tudi plačal krepko ceno:  prestavljali so ga od ene v drugo župnijo, kot duhovnik se je predčasno upokojil,  bil v stalnem konfliktu s cerkvijo, oblastjo in včasih tudi s književniki.

Poskušali so ga ustrahovati, a ni klonil: jezno in bojevito je hrumel nad sovražniki, s pesmijo opozarjal na socialne krivice, s svojim življenjem pa dokazoval, da ni moralno ter etično molčati in se prilagajati stvarem v katere ne verjameš.

Liberalni duh, torej. Nerazumljen in zato osamljen. Tudi ob smrti, ki je bila – paradoksalno – sprejeta z velikim spoštovanjem, izraženim s strani naprednjakov. Na njegov pogreb je namreč  prišlo ogromno (dvanajst tisoč!) ljudi. A kmalu zatem, ko je bil pogreb mimo, so strasti na račun njegovega odprtega duha oživele.

Ljudje, ki so ob njegovi smrti izrazili spoštovanje do njegovega dela – torej do svobodnega in odločnega razmišljanja, so prejeli udarce (padali so proti posameznikom, ki so prišli na pogreb in so začeli zbirati podpise, padel je  kakšen kamen v glavo…). Cankar se je takrat zgrozil nad dvoličnostjo, odurnostjo, nizkotnostjo in umazanostjo (kot zapiše v Zarji) tistih, ki so – »komaj so utihnili nagrobni govori« – takoj pozabili, da so pokopali pesnika. Pravi tudi, da kljub temu, da je strankarski boj na Kranjskem nekaj »naturnega in potrebnega«,  ob Aškerčevi smrti  »zadobil tako umazane oblike, da niti grobovi pesnikov niso več varni pred blatom, ki brizga na vse strani« Aškerc je bil – tako Ivan Cankar – nedvomno žrtev tega kulturnega boja.

Je danes zelo drugače? Je danes umetnik varen pred blatom?

Drugačne so okoliščine, blato pa nemalokrat ostaja. Nedavno od tega je brizgnilo v pesnika, prevajalca, kritika, teatrologa Vena Tauferja, ker se je v imenu ustvarjalcev zavzel, da ne bi zbrisali samostojnega ministrstva za kulturo. Kot opozorilo vsem tistim, ki bi si upali nasprotovati brezglavim, nekulturnim in ponižujočim odločitvam, ki potiskajo kulturo na obrobje. Sprašujem se, zakaj je v narodu toliko, mnogokrat prikrite nestrpnosti, zakaj toliko obračunov, če povedo to kar mislijo?

Pod pretvezo ustvarjanja vitke države se danes grobo seklja kultura: marginalizira (in diskvalificira) se javne uslužbence, samostojne ustvarjalce, sploh pa literate. Javni interes na področju kulture še ni bil tako stigmatiziran kot je dandanes, ko se želi ustvarjalnost meriti z vatli trga in ekonomskega učinka. Poslušamo, da je zasebno šolstvo za državo cenejše; da je znanosti in humanistike preveč, da so učitelji potratni, da so ustvarjalci zajedalci…

Počasi, korakec za korakom,  se tako v ljudi naseljuje razmišljanje, da je pravzaprav ustvarjanje luksuz, ustvarjalci pa nekakšni rentniki, ki plenijo naše denarnice in naš čas. Za par  uslužbencev inštitucije, ki skrbi za knjigo (in film) bi poslali na zagovor k hudiču celotno sfero založništva.

In ko se enkrat v narodu naselijo dvomi, ali res potrebujemo ustvarjalnost in ali lahko shajamo tudi brez duhovnega kruha, potem se na obzorju riše mrak. In kako je živeti v mraku, torej brez razmisleka o našem bivanju, naših čustvih, naši usodi, biti, svobodi, enakosti, suženjstvu…?

Pusto, kot v deželi poslušnih robotov, pragmatičnih bitji, kimavcev in vere izpraznjenih oseb.

Najbrž nisem edina, ki med Aškerčevo poezijo še posebej ceni pesem Mejnik. Govori o pohlepu, prilaščanju in vesti. Sosed prestavi kamen zato, da bi bila njegova posest večja. V »onostranstvu« se mu (ob kazni) prebudi  vest, ki ga peče, – v prispodobi kamna, ki ga večno nosi na ramenih sprašuje: »Kam bi del?«

»Tja, kjer si vzel«, mu odgovori nikoli potešena vest. Kamen ostane -kot pri Sizifu, na ramenih.

Pesem sodi med najlepše slovenske klasične balade – Aškerc naj bi motiv  vzel iz pripovedovanja svojega očeta.

Tudi tej pesmi ne manjka aktualnosti. V času, ki je zaradi pohlepa, napuha, umanjkanja pravičnosti, razumnosti  in srčnosti pripeljal do ene večjih družbene, ekonomske  in identitetne krize, bi se morali zavedati, da jemati pomeni pozabljati na drugega. Da sebičnost pomeni prizadeti drugega. Da zgolj skrb za »imeti«, pomeni razvrednotenje vsega drugega. In tisto »vse drugo« je zagotovo tudi v domeni ustvarjalnosti in kulture.

Aškerc je to vedel.

Anton Aškerc, Pohod po Aškerčevi poti. Senožete, Globoko, 16. junij 2012