V Državnem zboru ste včeraj izrekli kopico netočnih in tendencioznih trditev, med drugim tudi to, da sem jaz, kot tudi nekaj bivših poslancev Zaresa, dobila na RTV službo. Seveda v kontekstu vaše domneve, da ob zniževanju RTVS prispevka, ki bo narekoval odpuščanja, nas  ne bodo vrgli na cesto.  (»gotovo ne bodo odpustili gospe Širca in še nekaj bivših poslancev Zaresa, ki so tam našli službo«).

Naj pojasnim tudi vam – kot se morala že tedniku Reporter, ki je pri vašem poslanskem delu očitno najpomembnejša  »strokovna« literatura – da sem na RTVS zaposlena skladno z zakoni in ne kakršnokoli dobro voljo.  Na RTVS me je služba čakala. Če kaj, bi morali poznati zakonodajo – sploh v luči dejstva, da boste prej ali slej tudi sami pred vprašanjem ali po ugaslem mandatu upoštevati zakon, ki poslankam in poslancem daje pravico, da se v treh mesecih  lahko  vrnejo na prejšnje delovno mesto, ali pa  raje prejemajo ugodnejše poslansko nadomestilo.

Poleg prava, pa bi morali poznati tudi etiko izrekanja: torej ne lagati. Nihče od mojih nekdanjih kolegov iz poslanske skupine Zares ni v službi na RTVS.

Da pa sta vam pravo in pravičnost popolnoma tuja, priča tako vaša razprava kot odločitve pri neustavnem, nezakonitem in arogantnem razreševanju članov Nadzornega sveta RTVS. Ko se poslanec požvižga na pravna mnenja ključnih avtoritet – in mnenje pravno zakonodajne službe DZ je zadnji strokovni filter, ki lahko pomaga preprečiti slepost, politični interes, neznanje in samovoljo – pomeni, da je odplaknjena pravica, pravna država in demokracija. Uporaba vseh sredstev za dosego cilja v vaši politični opciji ni nova, a v vsaki ponovitvi bolj zastrašujoča. Z  montiranim odpisom članov NS RTVS ste včeraj v DZ – kot so tudi še prej na vladi – obglavili javni zavod, ki je v usodnem obdobju ostal brez ključnega organa odločanja. Ne le, da grozi kaznovanje RTVS z vrnitvijo višine prispevka na raven izpred skoraj desetih let, dogaja se mu tudi postopni politični prevzem, kjer je korak do tega, da bo upravo na Kolodvorski prevzela uprava na Gregorčičevi, zelo majhen.

Ob vaši včerajšnji razpravi, ki je botrovala razrešitvi članov Nadzornega sveta RTVS lahko zgolj  ponovim, kar sem te dni že zapisala (http://www.majdasirca.si/), ko sem komentirala  vladno odločitev, da zniža RTVS prispevek (mimogrede: boste v DZ tudi v tem primeru zaobšli zakonodajo?):

»Seveda je en evro zgolj simptom. Za njim stojijo vzroki, ki jih simptom navidezno potlači oziroma preusmeri, četudi so preprosti kot beli dan. Predvsem pa že neštetokrat diskutirani, enkrat tudi zakonsko urejeni. Na pamet žongliranje z zmanjševanjem dajatve za javni servis brez ekonomskih utemeljitev kaže zgolj na mehanizem posrednega pritiska na medij. Po principu korenčka in palice. Z namenom ustvarjanja odvisnosti in potiskanja na kolena. V tej spregi so se zgodile omejitve avtorskih pogodb  (tudi) na RTVS, ki so direktno posegale v avtonomijo hiše, številne na pamet izrečene diskvalifikacije vladi bližjih medijev, kot tudi razrešitve štirih članov nadzornega sveta, ki se je zgodila brez enega argumenta in brez njihovega kaznivega dejanja. Še več: prav razrešeni člani so raziskali nekatera sporna poslovanja zavoda v preteklosti in pomembno vplivali na bolj transparentno delo zavoda. Računsko sodišče je namreč pritrdilo marsikateri ugotovitvi sedanjega Nadzornega sveta za obdobje nekdanjega vodstva RTVS: od popustov pri oglaševanju za skoraj devet milijonov, do objavljanja oglasov mimo notranjih pravil za skoraj 17 milijonov evrov, brezplačnega oglaševanja za več kot 600 000 evrov, spornih previsokih pogodb o zaposlitvi  nekdanjega direktorja radia, nestvarne pogodbe o delu generalnega direktorja….«

Skratka, spoštovana poslanka: tudi včeraj so bili odstreljeni tisti, ki so nepravilnosti odpravljali in na njih opozarjali. Šlo je za prozorno posilstvo civilizacijskih pravil, ki med drugim pomenijo tudi to, da mora politika spoštovati pravičnost.

Majda Širca

*poslano 27.septembra 2012

Z referendumskim geslom  »več muzike za manj denarja« je pred leti zdrsnil v življenje t. i. Grimsov zakon o RTVS, ki velja še danes. Z obljubo, da bomo za manj denarja dobili več kakovostnega programa, se je vlada Janeza Janše v naprej in brez kakršnih koli ekonomskih izračunov odločila, da ne bo spreminjala višine položnic, četudi ji zakon naroča, da je dolžnost ustanovitelja zagotovitev institucionalne  avtonomije, uredniške  neodvisnosti   in primernega  financiranje.

Politično in ljudem všečno obljubo, da se RTV prispevek ne bo povečal, je Janševa koalicija tudi držala. RTVS je šlo slabo, Virantova reforma plač v javnem sektorju, ki je izstavila račun za 5,5 milijonov evrov, jo je dodatno stisnila v kot, čakala jo je digitalizacija, zaživele naj bi evropsko obvezujoče kvote oddaj zunanjih producentov, uveden je bil tretji parlamentarni program, začela je najedati kriza in prihodki od prispevka so se zaradi oprostitev socialno šibkih pomembno krnili.

Vlado Janeza Janše to seveda ni brigalo, sploh pa potem, ko je kadrovsko torpedirala vrh hiše, vključno z nadzornim in programskim svetom. Hiša seveda ni bila srečna, a ji jamranje ni kaj prida pomagalo. Demagoška predreferendumska  zaveza vladajočih je imela prednost pred  realnim stanjem. Celo takratni generalni direktor RTVS Anton Guzej, ki je v javno službo prišel iz gospodarstva in  je iz izkušenj  prodaje avtomobilov  vedel, da manj goriva pomeni tudi manj kilometrov, ni bil  uslišan. Janezu Janši je našteval, da kljub zmanjševanju stroškov in kljub  zniževanju števila zaposlenih ni kos zahtevam tehnološkega posodabljanja in, da ima zavod zaradi dolgoletne neuskladitve z inflacijo dvanajst milijonov evrov manj denarja, saj se dajatve za RTVS niso spremenile vse od leta 2004, ko je bila na oblasti levosredinska vlada. Premier mu ni prisluhnil, sploh pa pred volitvami 2008. Še več: na Janševo željo ni bila na pristojno ministrstvo vložena zakonsko obvezujoča prošnja za povišanje prispevka, kar je teplo novo vlado, ki je takoj razumela finančno stisko zavoda in je lahko le z obhodom – preko zakona o izvajanju proračuna in ne preko  zakona o RTVS  – za en evro  povečala RTV prispevek.

Igra s kremplji

Ta evro je sedaj ponovno odvzet.  Kot, da bi šlo za igro mačke z mišjo, kjer niso važni učinki krempljev temveč užitek v igri. Ta ritual igre s potencialnim plenom je bilo slutiti takoj ob nastopu sedanje vlade, ki je rada poudarjala, da je RTVS potratna inštitucija in polna notranjih rezerv. V njo se sicer ne bo vtikala, smo večkrat slišali, a ni šans, da bi jo podražila. To je zapisala celo v koalicijsko pogodbo, četudi ji niso bili znani prihodnji ekonomski parametri, ki so edina osnova za uveljavitev spremenjenega prispevka.

O tem kaj pomeni en evro manj za program in kaj en evro več za ljudi, smo v zadnjem času slišali mnogo komentarjev. Resda se ob vprašanjih, ki se dotikajo RTV vedno pojavi za tisoč in eno noč sojenic, ki želijo po lastnem okusu resetirati, program. Tudi tokrat ni bilo kaj dosti drugače. Se pa je – presenetljivo – zgodil pomenljiv premik v smeri večjega zavedanja poslanstva javnega medija in njegove širine, ki jasno sega prek radiotelevizij komercialnega pomena. Bodisi zaradi spoznanja, da to kar dela RTVS drugi ne bodo nikoli, bodisi zaradi nelagodja, ki nastane ob možni izgubi zanimivih vsebin, bodisi zaradi bolj pozornega opazovanja dobrih dokumentarnih, manjšinskih, kulturnih, igranih, informativnih in drugih programov, bodisi zaradi preprostega upora pred vojaškim odnosom Janševe vlade do medijev nasploh – skratka, zaradi vseh teh in drugih razlogov, se je vse več ljudi opredelilo obratno, kot bi pričakovali od nekoga, ki mu kar tako poceniš dajatev. Tvitalo, pisalo  in mrežilo se je celo o ideji, da bi tisti evro plačali nacionalki ne glede na to, da ga vlada šenkuje za  dobrobit družinskega proračuna.

Korenček in palica

Seveda je en evro zgolj simptom. Za njim stojijo vzroki, ki jih simptom navidezno potlači oziroma preusmeri, četudi so preprosti kot beli dan. Predvsem pa že neštetokrat prediskutirani, enkrat tudi zakonsko urejeni. Na pamet žongliranje z zmanjševanjem dajatve za javni servis brez ekonomskih utemeljitev kaže zgolj na mehanizem posrednega pritiska na medij. Po principu korenčka in palice. Z namenom ustvarjanja odvisnosti in potiskanja na kolena. V tej spregi so se zgodile omejitve avtorskih pogodb  (tudi) na RTVS, ki so direktno posegale v avtonomijo hiše, številne na pamet izrečene diskvalifikacije vladi bližjih medijev, kot tudi razrešitve štirih članov nadzornega sveta, ki se je zgodila brez enega argumenta in brez njihovega kaznivega dejanja. Še več: prav razrešeni člani so raziskali nekatera sporna poslovanja zavoda v preteklosti in pomembno vplivali na bolj transparentno delo zavoda. Računsko sodišče je namreč pritrdilo marsikateri ugotovitvi sedanjega Nadzornega sveta za obdobje nekdanjega vodstva RTVS: od popustov pri oglaševanju za skoraj devet milijonov, do objavljanja oglasov mimo notranjih pravil za skoraj 17 milijonov evrov, brezplačnega oglaševanja za več kot 600 000 evrov, spornih previsokih pogodb o zaposlitvi  nekdanjega direktorja radia, nestvarne pogodbe o delu generalnega direktorja, licenčnin za oddajo, ki ni bila nikoli predvajana etc…). Kakorkoli že, na spletni strani Siolovega portala (seveda, prav tam!) sedaj napovedujejo odstrel še preostalih nadzornikov, ki jih je imenoval DZ RS v prejšnjem mandatu.

Recept za katastrofo ostaja

Zakonu, ki dopušča centrom moči vpliv na javni servis nacionalnega pomena, so evropski strokovnjaki rekli, da je recept za katastrofo. Dejstvo, da  se ta recept kasneje ni spremenil (na referendumu  je nov predlog zakona, ki je nastajal v sodelovanju z medijskimi strokovnjaki in se je popolnoma oddaljil od Grimsovega, zavrnilo 15%  občank in občanov, 85% pa jih je ostalo doma) pomeni, da je vsem na nek način lepo in prav tako kot je. Da »recept za katastrofo« marsikomu ustreza, ni nič novega. Novo je zgolj to, da se ob njegovih neposrednih učinkih mnogokrat grdo zardeva, kar je dokazal tudi »en evro simptom«. Toda: na en evro se bo prej ali slej pozabilo, neustrezna regulacija pa bo ostala.

Spremenjen zakon iz leta 2010, ki je bil na referendumu zavrnjen,  je prinesel drugačno rešitev. RTV prispevek  bi se namreč  spreminjal  z rastjo življenjskih stroškov. Zagotovljena je bila tudi prepotrebna transparentnost  glede razmejitve dejavnosti na trgu in izvajanja javne službe. V celoti  so se ohranili vse javni programi RTVS (tudi delovanje orkestrov)  in se strogo ločili  od tržne dejavnosti  hiše (npr.: sposoja arhivskega gradiva, produkcija kaset in plošč, koncertna dejavnost, marketing).

Šlo je za rešitev, ki je odpravila odvisnost javnega medija od vsakokratne volje oblasti Strokovnjaki, ki so zakon sooblikovali so tudi s tem mehanizmom krepili avtonomijo  javnega servisa v odnosu do centrov politične in kapitalske moči. Finančna neodvisnost je eden izmed pomembnejših  linkov, ki pelje  k uredniški avtonomiji.  

Nemško ustavno sodišče zavrnilo vladno odločitev

Za kako občutljivo vprašanje gre priča primer o katerem je pred leti odločalo nemško ustavno sodišče. Preden ga opišem velja pojasniti, da so med javnimi sistemi financiranja nacionalnih radiotelevizij razlike, saj EU prepušča odločitve nacionalnim ureditvam, priporoča pa rešitve, ki vodijo k čim večji avtonomiji. A skupni imenovalec vseh je, da se javni servisi financirajo iz javnih virov (pristojbin), ker prav to opravičuje vlogo medija, ki deluje v javnem interesu. Poenostavljeno rečeno, razlika je predvsem v razmerju teh sredstev: od čistega modela, ko obstaja zgolj naročnina, do mešanih, ko so v igri še prihodki od (sicer omejenega) oglaševanja in sredstev, pridobljenih iz prodaje lastnih in drugih storitev.

Skratka, Zvezno nemško ustavno sodišče je razsodilo, da je poseg vlad posameznih dežel v višino prispevka, ki ga  je določila posebna neodvisna institucija v nasprotju z zakonom. Leta 2005 namreč posamezne deželne vlade niso upoštevale priporočila te komisije, ki je dovolila povečanje  za 1,09 Eur, predsedniki vlad pa so dovolili povečanje  samo za 0,88 centa. Zvezno ustavno sodišče je dejalo, da je šlo za oškodovanje ustavno zajamčene medijske svobode javnega servisa in za škodo v višini 440 mio Eur, ki je zavrla digitalizacijo in razvoj javnega servisa..Od takrat naprej neodvisna komisija pri svojih odločitvah ni bila več vezana na soglasje vlad.

Pasti financiranja

V običajno zelo pestrih razpravah, ki jih vedno sprožijo premiki v zvezi z RTV ne nikoli izostanejo ideje o ukinitvi RTV prispevka, oglaševanja in komercialne dejavnosti. Ideja, da bi se izognili rtv “elektrificiranju” je sicer  prijetna, a hkrati tudi nevarna. Posebno dajatev bi v tem primeru moral  nadomestiti proračunski denar (ki ga ni), bolj agresivne storitve za trg (nevarnost komercializacije)itd., kar pomeni, da bi bil javni medij pod nenehno grožnjo udara oblasti, v smislu: če boste pridni vam denar damo, sicer pa ne. Ob morebitni ukinitvi oglasov – tudi ta rešitev bi bila za marsikoga, sploh pa tiste, ki oglaševanje razumemo kot prodajanje stvari, ki jih ne rabimo za denar, ki ga nimamo – dobrodošla. Bi pa pomenila veliko zvišanje prispevka (ali dajatev iz proračuna) in več prihodkov za  vse ostale medije, ki ne opravljajo javne službe. Francoski model npr, ki je oglaševanje umaknil iz osrednjega večernega časa je blagodejen (sploh za komercialne postaje), a  zaradi vse manjših prihodkov in nespremenjene naročnine mora  sedaj  šest tisoč članski kolektiv  francoske javne  televizije krčiti izdatke (ki so lani znašali 2,13 milijarde) privarčevati za približno dvesto milijonov evrov.

Kakorkoli že, praksa financiranja nacionalne  javne rtv s pomočjo  prispevka, ki ob ostalih virih (predvsem oglaševanju) predstavlja večino dohodka,  je ena bolj  optimalnih oblik,  kar potrjuje tudi dejstvo, da jo ima večina evropskih držav. In vse pravijo, da je sistem dober, če je dober tudi nadzor. Propadli zakon iz leta 2010 je npr. ustvaril  pogoje za odgovornejše vodenje radiotelevizije, saj bi morali vsi vodilni za svoje delo odgovarjati  z vsem svojim premoženjem. Poleg tega je zakon uvedel tudi  sankcijo odpoklica uprave, v primeru da ta ne zagotovi večinskega deleža informativnih, kulturnih, mladinskih in drugih vsebin, ki so najpomembnejše za gledalce in poslušalce. Novi zakon  je omogočal tudi vpeljavo novih, tematskih programov (športnih, informativnih, kulturnih), ki bi jih  lahko spremljali vsi gledalci, ne glede na to, ali TV signal sprejemajo prek kabelskega omrežja, internetne televizije ali zračne antene. Skratka  zakon je zagotavljal  pogoje, v katerih politika in kapital nimata več vzvodov vpliva v svojih rokah. Uslužbenci RTVS ne bi bili  več javni uslužbenci, katerih plačo določa Vlada RS, imenovanje vodstvenih in upravljavskih organov  bi bila  veliki večini prepuščeno civilni družbi, višina prispevka ne  bi bila več vezana na odločitve vlade,  v Svetu RTVS, ki je najpomembnejši organ upravljanja, bi civilna družba imela večino,  politične stranke ne  bi več imenovale  nobenega predstavnika (po sedaj veljavnem zakonu 23 od 29 članov Sveta RTVS imenuje politika, tudi politične stranke), vlada pa bi ohranila  samo še enega predstavnika v 7 članskem nadzornem svetu (sedaj je nadzorni svet dejansko politični organ, saj vlada in državni zbor imenujeta kar 9 od 11 članov).

Resetiranje medijske krajine

Ni dvoma, da so v zadnjih letih predvsem  zaradi krize in drugačne medijske krajine, ki jo v veliki meri spreminjajo nove tehnologije in živost socialnih omrežij, tudi javni servisi po svetu, sploh pa v Evropi, pred vse večjimi tesnobami in preizkušnjami. A jih rešujejo z glavo in  dialogom. Aroganten odnos do medijev je nevaren in neproduktiven. Rupel je pred sedmimi leti dejal, da bi morali mediji temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah. Zagotovo velja dodati, da bi moralo ljudstvo (sploh pa sami mediji) temeljito razmisliti o tem ali je uspeh na volitvah tudi uspeh za družbo, ki živi odločitve izvoljenih. Glede na to, da živimo flashback  časa, ko je oblast izvajala desant nad mediji, bi morali biti vsi v  tej ponavljajoči igri/vojni  »s kremplji« več kot pozorni. Vladni prvak ne more namreč izstopiti iz nevarnih razmerij, ki so v veliki meri zaznamovala njegov prejšnji mandat. Takrat je ta razmerja zaostril na nož in se ob tem tudi  opekel  (brezplačniki, mešetarjenje z Delom in  zakoni ..). V tem mandatu naj bi se opeklinam izognil in se – vsaj tako je obljubljal – posvetil drugim rečem.  

A danes vemo, da gre zgolj za retoriko in drugačne prijeme. Del le teh je tudi oslabitev in diskvalifikacija javne službe  (RTVS, STA) in veselo botrovanje novi televiziji, ki bo kurila naše prispevke v okvirih družinskega kroga podjetja v večinski državni lasti. V paketu z resetirano spletno stranjo iz iste familije. V kriznih ekonomskih razmerah bi oblast  seveda lahko zastavila svoj vpliv in dejala: Telekomove oziroma Siolove storitve naj bodo za vsa gospodinjstva za en evro cenejša! Presežkov je tam za petnajst milijonov, medijev imamo itak preveč, pluralizacija je zdrava tudi v okviru formule manj je več; poleg tega naj dobro stoječe podjetje, za katerega ni nevarnosti, da bi jim kdajkoli zmanjkalo posla, raje vlaga v razvoj.

S O L Z E

Guernica

»In kaj pravite na predlog desnice, da se Kulturni dom Španskih borcev preimenuje v Dom sv. Jurija?«, sem enkrat – bilo je  v drugi polovici devetdesetih – čisto na koncu  večurnega intervjuja vprašala  španskega borca, petinosemdesetletnega Vlada Makuca, ki je kot triindvajset letni fant na pobudo francoskih mirovnikov ilegalno prešel Pireneje, da bi se pridružil mednarodnim brigadam v Španiji.

Čeprav je bil šibak, krhek in že zelo bolan,  je vse do tega vprašanja pogovor potekal mirno, zmerno in stvarno.

Toda v tem  trenutku se je njegovo šibko telo sunkovito dvignilo in  zganile so se vse niti  njegove biti.

Oči so zalile solze. Do tedaj tihi glas se je ranjeno dvignil:

»Nikakor!!! Ulegel se bom na cesto in ležal tam, četudi čez mene  zapeljejo tanki!«

Od njega sem odšla pobita in prebita. Našel bi se kdo, ki bi bil več kot zadovoljen z opravljenim delom, češ: ouao!, pa  je kamera ujela človeški zlom in pridobila dramaturški efekt! Ne, bilo mi je tesno in postala sem nekam majhna.

Hkrati pa še bolj utrjena v moji zgodbi o Guernici. Takrat sem namreč gledala v zgodovinsko črevesje Picassojeve slike, izigrala galeriste v Reini Sofiji v Madridu, da jo je kamera lahko božala, obiskala Francov monumentalni mavzolej in grob v bližini Madrida Valle de los Caidos (Dolina padlih), ki so ga gradili Francovi ujetniki španske državljanske vojne, v madridskih filmskih arhivih izpulila  prepovedane posnetke ujetih gradbincev/taboriščnikov…, skratka Picassoja sem »izrabljala« za interpretacijo boja za svobodo in našo vlogo v njem.

Zato sem preštela vse še živeče španske borce v  Sloveniji. Skoraj šeststo jih je odšlo v špansko državljansko vojno, iz Španije se jih je vrnila komaj polovica, od teh jih je večina padla v NOB. Ko sem delala dokumentarec o Guernici, jih je živelo še kakšnih osem, pa še tem so očitali nekakšne privilegije in previsoke pokojnine.

In tudi za teh par ni bilo miru, saj so se našli mračni in zadrti fičfiriči, ki  jim je  šlo v nos, da se nek kulturni dom ne imenuje po svetniku, temveč  po enemu največjih  solidarnostnih  bojev  v zgodovini. V mednarodne brigade so takrat šli prostovoljci predvsem iz moralne dolžnosti ne zaradi plačila. Vodilo jih je prepričanje, da se ne sme nikjer na svetu – torej ne le v lastni domovini – razmahniti fašizem. In za Hitlerja je bila Španija generalka za drugo svetovno vojno. V Guernici so Nemci aprila 1937 dobesedno testirali svoje orožje in v enem zamahu pokosili skoraj dva tisoč na semnju zbranih ljudi.

Picasso je bil takrat v Parizu kjer je tri dni zatem –prvega maja –  začel slikati eno najbolj mitičnih slik stoletja, Guernico.V Španijo jo je dovolil prenesti šele takrat, ko je umrl Franco in ko so se tam vzpostavile demokratične svoboščine.

Vlada Makuca danes ni več. Tudi monumentalni mavzolej v Dolini padlih zraven El Escoriala nameravajo Španci spremeniti v študijsko središče, v katerem naj bi preučevali frankistično  obdobje. Ta fašistični spomenik s  Francovimi posmrtnimi ostanki so  gradili ujetniki tako, da so izvotlili ogromen hrib in v njega vsadili baziliko, ki je večja od cerkve sv. Petra v Rimu in ima največji križ na svetu – v sto petdeset metrski betonski mrcini je namreč prostora za širokopasovno cesto.

Ko sem bila tam, ni bilo nikoli mnogo obiskovalcev. Španci so se doline sramovali. A jo niso zbrisali, temveč ohranili.

Razumete sedaj solze našega španskega borca Makuca, ko se je ob predlogih, da bi kulturni dom Španskih borcev preimenovali v xy dom, soočil z nesramnim zbrisom spomina in s prekrstitvijo španskega revolucionarnega gibanja v nekakšno svetniško žegnanje!

Tigr

Spomini so zmehčali oko tudi trdim fantom. Če kdo, potem so bili kleni prav tigrovci, ki so avantgardno, torej eni izmed prvih,  izrekli ne. Prvi, brez zaledja, močni, odločni, brez dilem in kompromisov.

Ne bom opisovala besed, ki so orosile oko starčka, še živečega tigrovca tam nekje pri Tolminu, ko mi je pripovedoval o tistih dogpdkih. Zato, ker me tudi mene še vedno bolijo.

“Mož, ki je znal bombe premikat, ni znal solze zanikat”.

Oko se je zarosilo tudi  gospoda Jurančiča, ki sem ga ob filmski dokumentarni trilogiji o Golem – prvič potem, ko je kot zapornik zapustil Goli otok –  pripeljala nazaj, tako rekoč  na mesto zločina. Solze je skrival – a ne tudi skril. Opazila sem jih v kotičku očesa, ko je pogled usmeril iz Golega otoka proti Rabu. Tam je bil namreč interniran njegov oče, v bistvu snovalec ideje o neodvisni Sloveniji.

 Opisovalci, brisalci in prepisovalci časa

Ko sem se včasih testirala kateri spomini na moje novinarsko in filmsko delo v pririnejo najprej v ospredje, mi je v prvi plan vedno padel tisti  zadetek, ki je bil vezan na emocije. Bodisi moje, ko sem določeno stvar raziskovala, bodisi emocije  tistih, ki sem jih raziskovala.

Brez čustvene investicije, da ne rečem emocionalnih nabojev, je namreč tudi novinarstvo prazno. Hladno. Suho.

Brez zgodovinskega spomina pa invalidno.

Zato je dobro imeti pred očmi kontekst. Zgodovina se namreč prevečkrat ponavlja.

ps

Zgornji blog sem napisala  pred leti (v bistvu ob začetku izhajanja časopisa Žurnal, kjer sem nekaj časa blogirala). Takrat  je kazalo, da bo oblast, ki je specializirana za revidiranje zgodovine, preimenovala Kulturni dom Španski borci v Ljubljani tako, da bi Španski borci izginili iz imena. Občani so protestirali. Pritisk je bil velik in gospodu Makucu ni bilo potrebno leči na cesto.

Danes Dom Španski borci živi s polnimi pljuči, s krasnimi plesalci in plesalkami in v osveženi hiši, ki jo je zasnoval odlični arhitekt Oton Jugovec.

A brisalci časa ne jenjajo. Ravnokar so nekatere vojašnice dobile novo ime. Partizan Franc Rozman – Stane ni več dober in tudi ni več vreden časti. Čast in zasluge se brutalno jemljejo vsem, ki so utirali svobodo. Klofuta, zanika in briše se jih na vse načine. Z ignoriranjem na proslavah, s kastriranjem simbolov, z rezanjem pokojnin beguncem, internirancem, tigrovcem, borcem, žrtvam vojnega nasilja….in tudi z brisanjem njihovih imen.