»Na Slovenskem se razrašča ponudba  množične zabavne  – kulturne industrije, predvsem tujega pa tudi domačega izvora, kar predstavlja problem za položaj in sestavo visoke slovenske kulture z njenim nacionalnim, umetnostnim in etičnim pomenom. Vanjo prihaja vpliv t.i. subkultur, ki želijo biti alternativne in eksperimentalne, to zlasti prek novih oblik multimedijske umetnosti. S tem nastaja v slovenski kulturi spreplet tradicije in modernosti, spričo česar je tem bolj nujna vrednostna selekcija med tem, kar je zares izvirno in inovativno, in tistim, kar je epigonsko, prehodno in zanemarljivo.«

NPK 2013 – 2016 (http://www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/Obvestila/Kultura/NPK2013_2016.pdf)

Če zapisane tendence iz uvoda k predlogu Nacionalnega programa za kulturo 2013 – 2016  prenesemo v  neposredni jezik vidimo, da  nas v naslednji štiri-letki poleg vsega drugega čaka tudi vrednostno čiščenje  kulture. Visoko kulturo nažira množična, ki ogroža nacionalno pojmovano  kulturo, saj kulturne industrije nimajo etičnih in umetnostnih prvin in so – poleg tega, da so zabavne – zgolj takoimenovane. Takoimenovanci so vedno tisti,  v katere se že z naslavljanjem vpisuje dvom. V tem primeru je dvom podvojen, saj se tako imenovani subkulturi pripiše še dodatno votlost, torej njeno željo, da bi bila alternativna in eksperimentalna, ni pa nujno, da to je.

Kakorkoli že: z vpadniki, subkulturniki, eksperimentalisti in alternativci se danes – v 21 stoletju – vrača duh iz  že oddaljenega zgodovinskega spomina osemdesetih in še zgodnejših let, ko se je še bralo Benjamina, ko  je tehnološki razvoj spreminjal komunikacijske kanale in ko je štafeta mladosti postala  svoja lastna parodija.

Pred očmi se zavrti nekaj, za kar smo mislili, da je zgodovina že pospravila. Zavrtijo se prizori odbiranja ene od druge kulture, anti punk reakcije, NSK zamrznitve,, Metalkova geto, alergije na alternative, spodnašanje filmskih eksperimentov, medijskih levitev, okupacij inštitucionalnih trdnjav…skratka, odpira se spomin na številne bitke tistih, ki  so z avantgardnimi  praksami utirali pot  ne le novim umetnostim, temveč tudi novi državi.

Napovedana vrednostna selekcija med »zares izvirnim in le prehodnim, med zanemarljivim in epigonskim«, ni nič drugačna kot nekoč, ko si je državna (partijsko zaznamovana) kultura jemala selektorsko besedo. Drugače je le to, da so se vmes zgodili odprti prostori, ki so nam dali občutek, da je vprašanje delitev  že preseženo in, da imajo različni umetniški izrazi  in različne ustvarjalne potence svoje lastne poti in življenja, ne pa prostore bojnega polja.

Konec koncev je alternativna kultura včerajšnjega dne dobila mesto v sodobnih muzejih in v kritiških, da ne rečem spominskih refleksijah. Njen skupni imenovalec je  – ne glede na umetniško zvrst – drugačnost:  boj proti obstoječemu, konformističnemu in utečenemu. Prav ta drugačnost je bila porok za vzpostavitev novega, tudi nacionalno identitetnega.

Nacionalna identiteta namreč ne domuje zgolj v  naslanjanju na tradicijo in na vztrajanju na domačem, avtentičnem, kontinuiranem. To, kar jo definira je ravno niz rezov, ki  vsakič  znova s kontinuiteto prekinjajo. Zgodovina je temu priča, saj vemo, da je npr. krščanstvo  prekinilo z avtohtonostjo poganskih plemen, protestantizem, ki nam je dal prvo tiskano knjigo je prekinil z večstoletno avtohtonostjjo srednjeveškega krščanstva, Linhart je razsvetlil slovenski teater z Matičkom, ki je nastal po tujem vzoru, Prešeren se je uprl zatohlosti sočasne slovenske identitete s pomočjo vnanjih  izraznih form, Cankar je načenjal slovensko substanco tudi z uvoženimi socialističnimi nazori, slovenska moderna dvajsetega stoletja – od impresionistov, Kosovela, Černigoja, do Šalamuna in NSK itd., vsi so radikalno prekinjali s tem, kar je do tedaj veljalo za nacionalno identiteto.

Napoved, da bo oblast v bodoče izvajala vrednostno selekcijo nas lahko le globoko prestraši. Resda ne preseneča, saj smo ji bili že večkrat priča – nedavno  npr. ob jezi nad  ustvarjalci dokumentarnega filma  Jaz sem Janez Janša. Ne le, da se ga je hotelo diskreditirati še preden je bil narejen, temveč je primer rodil  idejo o diskrecijski pravici vladajočih, da lahko prekinejo že odobreni projekt, ki jim ni všeč.

Ni dvoma kdo bo sodnik in selektor v obetanem  vrednostnem presojanju   med visokim in nizkim, med pomembnim in domnevno pomembnim in med potrebnim in odvečnim. In tudi ni dvoma, da se bo dogajala pod alibijem varčevanja in  večkrat vsiljenega prepričanja, da je kulture preveč.  Selekcija se bo morebiti  prodajala tudi kot poziv k vzpostavljanju vrhuncev in k zmanjševanju široke kulturne produkcije, ki nas menda duši, saj se biseri zgubljajo v bižuteriji.

Predlog Nacionalnega programa za kulturo – gre za  temeljni dokument, ki postavlja smernice, vizije, strategije in cilje kulture v prihodnjih letih – ima mnogo problemov. Od popolnega razhajanja med tistim kar se zapiše in tistim kar se dela, do pomanjkanja vizij. Tako npr. NKP  prinaša polno besed o širjenju in utrjevanju mrež za promocijo kulture v tujini v  trenutku ko na silo, s kršenjem predpisov, brez preučitve učinkov  in ob  ignoranci ogorčene tuje in domače javnosti  vlada ukine Slovenski kulturno informacijski center  SKICA  na Dunaju.

Nacionalni programi se sprejemajo zato, da se tlakujejo temeljne usmeritve  določenih področji in da se ob vsakokratnih spremembah oblasti in okusov  ne izneverijo splošna načela, ki se jim narod zaveže. V tej luči bi bilo priporočljivo, da bi se sprejemal za daljše in ne zgolj štiri letno obdobje. Res je, nacionalni programi imajo običajno velike oči in široka pljuča in tudi niso vedno polno izživeti. A so hrbtenica, ki omogoča pokončno in začrtano hojo. Če se na tej poti kaj novega ali drugačnega zgodi, se ga  v toku njegove življenjske veljave  lahko dopolni. Ni dolgo od tega, ko je bil NPK amandmiran z dopolnitvijo skrbstva za področje arhitekture in kulturne krajine, kar je kasneje omogočalo tudi ustanovitev nacionalne institucije za to področje (MAO, Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani). Država je s tem povedala, da širi svojo pozornost na stihijsko obravnavano področje, ki je bilo dojeto na robu  polja kulture.

Nacionalnemu programu, ki ga trenutno živimo (in tistemu, ki ga naj bi v prihodnje), se reče varčevalni program.  Napovedana »nujna vrednostna selekcija«  je že na delu in izvajajo jo tisti, ki distribuirajo naše davke. Kaj poganja prioritete selektorjev?  Nedvomno skrben scenarij. Ključna dramaturgija je v zastavitvi alibija. Rezanje – in tu ne gre zgolj za finančno amputiranje, temveč tudi sekljanje kredibilnosti  – se zastavi na način zmanjševanje vloge in pomena posameznikov, skupin in inštitucij. Predstavi se jih kot povprečne, prilepi se jim parazitstvo, pripiše ugodnosti »svetih krav«, poočita lenobnost, in se jih po potrebi  opremi s kakšnim podrepno lansirano udbovsko listino. To je že prikladna osnova za dramski zaplet ustvarjanja napetosti med »priviligiranimi«, torej tistimi ustvarjalci, ki imajo varnost in tistimi, ki se sami zaposlujejo. In seveda med tistimi, ki menda zabavajo in tistimi,ki so menda vrhunski. Ali med tistimi, ki zgolj ljubijo in tistimi, ki so v kulturi profesionalci.

V tej dramaturgiji je pomembna definicija glavnega junaka. Ker je njegova vloga  umeščena v shujševalno dieto , mu je dopuščena možnost ustrahovanja. Tako (super)junak reče, da bo vsakdo, ki se ne zapomni pravil igre, plačal v zakonu definirano kazen. Naj se znajde kakor hoče, naj odpušča, naj pozabi na honorarne sodelavce, naj ne plačuje avtorskih honorarjev, kakor ve in zna, a mora. Porezane veje, pravi, na pomlad bolj cvetijo.

Glavni junaki tega varčevalnega filma začnejo s transformacijo lastne hiše.. Dajo vzgled vitkosti s »kotda« kastracijo samih sebe. Ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo postane odrekanje za skupno dobro.  Da je to devastacija služb, ki prestrašeno in neproduktivno zamenjujejo hodnike in ne vedo več kaj in zakaj so, ni pomembno. Tudi izmerljivo ni, če izmerljivost koga sploh zanima.

A čim je ta bitka  radiranja  dobljena, se dramaturška napetost sprosti in zapleti so zgolj še stvar  akcijskih momentov. Tako mirno sledi revanšizem izničevanja vsega, kar se je vrtelo v nekem drugem filmu. Če je v prejšnjem filmu bilo izračunano, da se največji narodov avditorij plačuje z enim evrom več, se v tem – brez izračunov in zavedanja posledic  – ta evro vzame nazaj. Če se je prej končno vzpostavil center sodobnega  plesa (CSPU), se ga sedaj odpravi. Če je bil prej začrtan  Gams  (Galerija in muzeji Slovenije), se sedaj nanj pozabi. Pozabi se na obnovljeno vratarnico, ki v tem filmu sameva. Pohodi se Kreativne industrije (KI) kot tisto presečišče razvojnih potencialov in gospodarskih priložnosti kulturnih vsebin, s katerimi bi lahko zagnali nove priložnosti, konec koncev tudi  straniščne metlice  z dodano vrednostjo.  Dopusti se  predajo Blejskega otoka tistim, ki jim ga je ustavno sodišče že davno odreklo. Opusti se dialog  z javnostjo in strokovnjaki, ki so itak tako imenovani. Samostojne agencije se kaznuje (disciplinira?) s kadrovskim siromašenjem. Krepi se nezaupanje v direktorje in direktorice javnih inštitucij, češ, da skrbijo predvsem »da bi nagrabili čim več denarja in naredil čim manj«, kajti  »kulturniki so se navadili biti odvisni od jasli davkoplačevalcev, saj jim je tako udobno.. « – prosto po videnju državnega sekretarja, ki podobno kot njegov kolega na področju visokega šolstva, misli neko drugo republiko.

Sovraštvo med oblastjo in ljudstvom, ki se reproducira tudi na tak način, ne more nikoli vzpostaviti srečnega konca. Že tako šibka nacionalna samopodoba se lahko samo še zmanjša. Okrepijo se kvečjemu razlogi za upor. Kar je edini konstruktivni izplen stanja, čeprav ne vemo kakšen davek bo za to plačan. Koliko bo vmes požganega in koliko časa bo treba čakati na novo travo.

Spodjedanja poti na počasni a vendarle razvojni smeri slovenske kulture ni dobro. Vsi razumemo, da je v tem času težko vzdrževati finančne standarde, ki so bili do nedavnega  najbolj vzorni od osamosvojitve dalje. A vračanje kulture v naročje državnega okusa in v polje ustrahovanja ter nezaupanja škodi.  Bumerang je zato neizbežen.

Na belo prazno stran še po tiskarni dišeče  knjige “Da me je strah?” mi je – pred dobrim mesecem – brez oklevanja in dvomov, brez strahu in odločno, prav nič obredno – četudi smo bili tam pred njo kot pri obhajilu – zapisala:
»Ljuba Majda, tole naše življenje …še bo…en velik objem …Maruša«

»Življenje še bo?« Aha, si mislim: tista torba za na pot še čaka – tako njena kot moja, kot naša. Torba ni še dala vsega skoz, ni še vsega povedala, izpraznila, napolnila.

»Življenje še bo?« Malo me tolaži, sem si rekla. Kot zmeraj, ko so besede pretakale najine dvome, tesnobe, radovednosti, načrte.

Besede kar tako:o šibkosti stanja stvari in ljudi (smo dovolj uporne? preveč zahtevne?)
Besede kar močno: o tesnobah biti mama (smo dovolj dobre? preveč mehke?)
Besede kar trdo: o  zavesti biti ženska (smo dovolj borke? preveč tihe?)
Besede kar hudo: o zahtevah biti  svobodna  (»Vse sem  prevzela nase«, je rekla).
Sva rekli.
 
Življenje je pravljica,
Že zdavnaj končana
Njeno vsebino sem kar prespala
Je rekla.

Res je. »Življenje še bo«. Nikoli ni tam, kjer ga vidimo. Je tam kjer se ga spominjamo. Kjer ga sanjamo. In je v tem kar pričakujemo. Vsak Božič, vsaka vojna, vsaka ladja, vsak otrok, vsaka vest in vsaka sreča.

»Lovim snežinke …in jasno mi je, medtem ko poslušam pogovore odraslih, da bom, ko bom velika, postala partizanka…Očitno je to edini pravi poklic…« je rekla. Kot otrok.

In kot ženska tudi naredila. S prvo malo ploščo Beatlov, z lakoto po novem, z bežanjem od obredov laži samohvale, ponarejenega smeha, štafetnih palic in himen; z Yorkshire torbo, s potmi in z iz-za potmi, s Tai Chijem, s prostovoljnim nomadstvom, z razumevanjem drugačnega in s pomočjo drugemu – tistemu, ki je bil vsega oropan, krivic deležen.

»Spet je vojna. In ti moji hčeri pojma nimata, kaj je vojna« je rekla. Je rekla njena pogumna mama (ki jo je bilo bolj strah po vojni kot med njo), ko sta Meta in Maruša ponovno odšli v Bosno.

»Frauen mit Visionen«  so rekli kasneje tisti, ko so prepoznali njeno pravičniško in protinacionalistično pisanje v zbirkah, radijskih igrah, revijah, knjigah….
In potrdili dejstvo, da tudi zaradi nje ni več tako, kot je bilo, ko so smele biti ženske muze, da bi pisale pa ni bilo dobrodošlo.

Pred mojimi očmi je (in bo vedno) ostala tista – do zavisti lepa, vilinska Maruša, ki je – v krhkost in nasmeh zavita – segla po torbi in tiho odšla na romanje, se vrnila s polno torbo lepih a težkih reči in iz nje izvrgla vse kamne, ki jih je rojeval čas tega prevečkrat napačno speljanega sveta.

Ana, David, Jakob, Meta, Klara, Franci, Miha, Katja, Sandor, Izak,  Ayelen in vsi številni bližnji imate več njenih  podob, kot mi. Vem, da jih boste nosili večno s seboj, vem, da bodo grozno bolele…a hkrati tudi osvobajale.

»Na poti tja,
Vedno na poti tja,
Kjer me nihče ne pozna«
Je rekla.

Evropska prestolnica kulture je svoj klimaks doživela s projektom, ki ga ni nikoli načrtovala. Odvijal se je na ulici ob skoraj nemi asistenci Vetrinjskega dvorca. Nekakšna akademska distanca, za katero nisi nikoli vedel – tudi prej, ko je šlo za spodnašanje kulture na sploh – ali izvira iz preračunljive soodvisnosti z mestnimi in nacionalnimi vezmi ali iz načela, da  pač kulturi ne pritiče stopati v dano realnost, saj jo predvsem napoveduje, interpretira in analizira.

Kakorkoli že, od daleč je bilo razumeti kot da se je hotela potuhniti pred čermi vprašanj, ki so padla na trda tla, ko mariborski jutri ne bo nikoli več  takšen kot je bil včeraj. EPKajevci so znali vedno dvigniti glas, ko so menili, da imajo premalo podpore,  ko je občina pogoltnila državne transfere in z njimi premoščala svoje težave in ko ni šlo vse kot bi lahko, če bi živeli v času debelih krav in dobre organizacije.

Programski direktor Mitja Čander  je v današnjem intervjuju za STA http://www.primorski.it/stories/STA/217185 povzel, da je z EPK prišlo do drugačnega dojemanja kulture od tistega, »ko smo Slovenci častili kulturo kot neko državotvorno kategorijo, kot nekaj posebnega«. Ta posebnost, pravi, je pahnila kulturo v vlogo dekoraterke, v zabavanje elite  ali v geto alternativnih iskanj. Brisanje teh meja je ponazoril z bizarno situacijo, ko je v Mariboru bik pobegnil iz klavnice, mimoidoči pa so mislili, da gre za performans EPK.

Na trenutek se je komu zdelo, da so ulični protesti ljudi, ki so »pobegnili iz klavnice« povezani z evropsko prestolnico kulture. Če kje, je prav na ulici šlo za »čisto energijo«, pod katero se je podpisovala EPK. A dvomim, da lahko povezujemo to z uporom senzibiliziranega prebivalstva, ki se mu je vsak dan dogajalo ogromno različnih stvari. Kajti občinstvo je postalo protagonist, ne več opazovalec umetniških projektov. Ulico niso snemali  filmarji, ki so na filmskih epk dogodkih  razpravljali o filmu in njegovih težavah, temveč so s svojimi kameram. Ne le snemali, tudi fotografirali. Oblikovali slogane. Pisali. In dvigovali glas.

In ta glas ne bo utihnil. Jutri bo moral postaviti pod vprašaj sedanje razmišljanje vlade, da se (evropski) denar, ki je bil predviden za gradnjo Umetnostne galerije  preusmeri v obnovo nekdanje vojašnice v Pivki. In tudi vprašaje  kaj s projektom, za katerega so bila nekoč zagotovljena sredstva (deset milijonov) za gradnjo knjižnice in kaj z evropskimi sredstvi, ki so bila odobrena za dokončanje Pokrajinskega muzeja. Ta glas bo moral dobiti pojasnila za  (ne)kompetentnost  pripravljalcev gradbenih dokumentacij, ki jih iz mariborskih institucij ni in ni bilo. Ta vlak je sedaj na žalost že odpeljal. Težko bodo sedaj tolažili kakršnikoli alibiji, ki bi prst molili proč od sebe, kot se je dogajalo vedno, ko je župan dobil kamero pred svoje oči.

Ja, prav vprašanje infrastrukturnih objektov je tisto, ki ob obračunu enoletnega kulturnega prestola še najbolj zanima ljudi. Kaj bo post festum ostalo trdnega, zazidanega, večnosti namenjenega v Mariboru in ostalih mestih? V Novem mestu, kjer so znali zagrabiti stvari, bo ostal obnovljen APTeater. V Slovenj Gradcu galerija, v Mariboru Pekarna in (še prej) Naskov dvorec in Lutkovno gledališče, v Ptuju polagoma se premikajoči Dominikanski samostan itd.

A načrtov je bilo mnogo več. Projekt Umetnostne galerije, pridobljen z mednarodnim natečajem je župan zavrnil in planiral novega, ki ga ni – kljub obljubljenim sredstvom – zmogel izpeljati. Veliki infrastrukturni objekti so v večini resda ostali na nivoju želja, a – kot pravijo oblikovalci programa – je realnost spodbudila drugačno imaginacijo, ki sega tja do skvoterstva in odkrivanja tistega, kar že obstoja, a ostaja prevečkrat prekrito (nekdanje zaprte tovarne, rudnik, stari hoteli, stolpi, dvorišča itd.). Ne da bi se tolažili, a ne velja zanemariti številnih projektov, ki se jim je (in se jim še bo) življenje podaljšalo tudi v druge prostore. O razstavi arhitekture v socializmu se govori dandanes v evropskem prostoru, Beneški bienale ni ostal neopažen, Kogojeve maske ne bodo zastrte, Zofijini ljubimci bodo ljubili in sovražili še naprej, Hansa Magnusa Enzensbergerja naj bi videli na ekranu, Fabre se od Slovenije ni poslovil, Christopher Hampton (sicer gost gledališča) nam ne ostaja le na deskah, temveč toplo v srcu. In še je tega, kar se bo ob zaključku EPK zagotovo dodobra recikliralo.

In recikliralo se bo tudi vprašanje: je bil trinajst milijonov EUR državnega in še vsega ostalega lokalnega denarja za program dobra naložba? Iz vidika senzibiliziranja in odpiranja prostorov duha in tudi zagotavljanja možnosti ustvarjanja, je zagotovo bil. Nizal se je kot po tekočem traku, tudi s štirimi,petimi dogodki na dan in v tempu, ki bo jutri, ko bo »čista energija« popustila, šokiral s praznino. Morda pa tudi ne. Ulica tega ne obeta.