Ustavno sodišče je te dni  odločilo, da sta Zakon o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji RS in Zakon o RTV Slovenija  med seboj skladna. Za domačo kinematografijo je ta odločitev dobra novica. Slovenski  film se bo torej sofinanciral tudi z izvenproračunskimi viri. To je bila dolgoletna želja filmskih ustvarjalcev in to je tudi  pogosta ter dobra praksa v tujini.

http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/CF1449B3D8D61554C1257B1E00314673

Ustavno sodišče je torej potrdilo, da mora javni zavod RTVS nameniti del sredstev iz prispevka za izdelavo kinematografskih filmov. Zakon o slovenskem filmskem centru, ki je bil sprejet pred tremi leti namreč javnemu zavodu RTVS nalaga, da nameni najmanj 2 % od zbranega prispevka za filmsko produkcijo neodvisnih producentov, ki se predvaja tudi v kinematografih in ne le na TV. To določbo je v ustavno presojo poslala RTVS, ki je menila, da bi moral Zakon o RTVS bolj nedvoumno definirati zapoved izdvajanja deleža prispevka za filmsko ustvarjalnost. To je bilo namreč jasno zapisano v novem zakonu o RTVS, ki pa je na referendumu padel. Ustavno sodišče je smiselno argumentiralo, da gre za dejavnost, ki je načelno definirano tudi v obstoječem zakonu, zatorej ni preprek za filmsko produkcijo znotraj javne televizije.

Dejstvo, da bodo imeli filmski ustvarjalci bolj odprta vrata, več možnosti produkcije in da ne bodo vezani izključno na Slovenski filmski center, je dokaj pomembno. Resda je bila že do sedaj TVS ena ključnih partneric filmskih producentov – po osamosvojitvi, ko se je grdo razgrajeval slovenski film,  je bila dolgo časa celo edina producentka. A v trenutnih varčevalnih razmerah je pri filmskih projektih vse bolj zadržana. Na tem mestu velja še poudariti, da  Zakon o slovenskem filmskem centru zavezuje tudi komercialne televizije, da namenijo najmanj 5% dobička od preteklega leta produkciji kinematografskih filmov. Mimogrede – ali to res počnejo ne vemo, saj ne vemo, ali skrbnik zakona sploh bdi nad njegovim izvajanjem, saj na ekranih komercialne televizije ne opažamo tovrstnih prebojev.

Vendarle  pa so nekatera trenutna dejstva, ki se navezujejo tudi na izvrševanje zakonske norme  za RTVS neprijetna. Javnemu zavodu RTVS je vlada nedavno znižala prispevek kar pomeni, da zavod močno krči zakonske obveze, kaj šele tiste, ki jih sedaj sprošča odločba US.

Varčevanje, ki je posledica zmanjšanja prihodkov iz naslova plačil naših »elektro« položnic, je še najbolj prizadelo prav  uredništva za igrani, dokumentarni oziroma umetniški program. Ne le, da obstaja nevarnost, da bo Slovenija na ta način kršila edino direktivo na področju kulture, ki govori o obveznem deležu lastne (in EU) produkcije in deležu del iz naslova neodvisnih producentov, temveč tudi nevarnost, da bo ugašal  najbolj paradni in lahko tudi prodorni del ustvarjalnosti javnega servisa. Saj vemo: ceneje je kupiti tuj material kot proizvajati lastnega. A za narod je dražje, če pušča ustvarjalni potencial brez kreativnih možnosti in posledično zgodovinskega spomina. RTVS je namreč najbolj dragocena  banka naših identitet.

Vlada bi/bo morala torej tudi v luči odločitve US – pa ne le zaradi nje – popraviti višino plačila RTV prispevka, ki je bil  nedavno znižan – in to brez kakršnih koli izračunov in analiz. Če bo nova vlada več kot zgolj krpala napačne in škodljive odločitve prejšnje vlade, se bo nedvomno odločila tudi za spremembo tistih zakonskih določil, ki puščajo javni zavod v politični odvisnosti. A koristen korak bo naredila že s tem, če bo uredila višino RTV prispevka. Naj spomnimo, da smo nekoč to poglavje rešili tako, da je bil RTV prispevek vezan na rast življenjskih potrebščin, ne pa na vsakokratno voljo vlade, ki je lahko tudi preko uravnavanja plačila javne službe, uravnavala svoj vpliv v njej.

V nedavnih Odmevih je Janez Janša komentiral vsiljeno imenovanje Igorja Prodnika na vrh Vibe in dejstvo, da se je njegovemu direktorstvu uprla celotna filmska srenja z razlago, da je upor filmarjev razumljiv, saj bo novi direktor razkril sumljive pogodbe, s katerimi so filmski ustvarjalci prikrajšali (prosto po spominu) naš proračun.
Njegove besede so v bistvu potrdile to, kar se je do sedaj zavijalo v celofan, namreč, da je Prodnik imenovan za direktorja Vibe zato, ker ima dober, celo sto strani dolg program. Bistvo tega programa, pravi danes JJ, je inkvizicija, razkrivanje nečednosti zapravljivih filmarjev. Pa tudi, da ima imenovanje, ki je zaukazalo ministrovi komisiji naj izbere prav Prodnika, svojega naslovnika.
Ni v moji navadi, da snemam rokavice, a dosje, vezano na ime Igorja Prodnika, je res velik – in ko zakuha, se tudi pokrovke dvignejo. Sega v leta nazaj, ko me je povlekel dobesedno iz ceste na sodišče, ker naj bi bila (kot novinarka) priča težkim besedam, ki sta si jih izmenjala s pokojnim režiserjem Božom Šprajcem. Nisem hotela vstopiti v to igro, sploh pa zato, ker nisem imela pojma, kaj sta gospoda med seboj imela in si tudi rekla. A sodišče mojih opravičil ni več sprejemalo in je grozilo s posegom v mojo plačo. Zanimivo, kako so bila nekoč sodišča odločna! In ko sem tja vendarle šla, moje pričevanje ni prispevalo k zadovoljitvi sporov željnega, saj me to kaj je kdo nekaj kje rekel ni ne zanimalo, ne dotikalo, niti ni seglo v moje polje zaznave.

Res je, kot novinarka sem bila skrajno budna do odločitev kulturnega ministra prve vlade, ki je tako rekoč blokiral filmsko produkcijo. Ob njemu je bil takrat Igor Prodnik. Sesula se je Viba, za filmsko proizvodnjo je skrbela skoraj samo še televizija, Vinci je sredstva za svojo Babico našel na Japonskem, filmska zakonodaja je bila tako rekoč blokirana, minister Capuder pa je osvetljeval cerkvice po Sloveniji.

Bil je čas, ko sem iz arhiva RTVS zbezala vse bunkerirane kolute. Filmske role z oznako X sem predvajala po ali v tematski oddaji Povečava. Bilo je mnogo zanimivih, nikoli – ali le enkrat – videnih oddaj, vključno s tistimi, kjer je nastopal tudi Janez Janša. Vse je bilo zanimivo, povedno in interpretativno. Mnogo bizarnosti, mnogo namišljenih strahov. Ogromno radikalnosti in presežkov.
Skratka, te role prelagam v program in poskušam razvozlati razloge, ki so jih preložili v bunker. In naletim tudi na kolute z razvpito oznako X, ki jih poskušam preveriti v na roko vodenih arhivskih knjigah. Obrnem se na tamkajšnjo uslužbenko, ali se morebiti spomni, kaj bi bilo za temi pomanjkljivo zabeleženimi številkami. »Oh«, pravi gospa, ki je imela več v lastnem spominu kot v zapisani inventarni knjigi. »Ne splača se vam odpirati teh škatel«, je rekla. »Ni vse kar je označeno z X tako, kar ni bilo želeno pogleda. Ti filmi so prazni ali pa imajo komaj kakšen posnet kader, saj je ekipa, ki je na Koroškem (mogoče v Avstriji, se ne spomnim) nekaj snemala, v glavnem snemanje prespala, poležavala v travi in se vrnila v Ljubljano brez uporabnega materiala. Nobene cenzure ni tu bilo, četudi se kdo tako naslavlja.«
In jih nisem odprla. Tudi kasneje, ko je Igor Prodnik, kot režiser podpisan na teh rolah, postal funkcionar na ministrstvu za kulturo.
Taisti Prodnik, ki bo sedaj preverjal role in pogodbe na Vibi.
Vmes je bilo mnogo tega…. tudi zelo bolečega. Od njegovih finančnih napak pri skrbstvu za knjižnice na ministrstvu za kulturo, do katastrofalnega stanja na področju medijev in filma, ko je vodil direktorat za medije, nadzorni svet FS in še mnogo tega, kar se mi ne več ljubi spominjati, sploh pa ponavljati za Računskim sodiščem.
Vem le to, da je bil skupni imenovalec vsega prezir, ne-ljubezen in destrukcija.
In vem, da smo za ves ta kaos potrebovali dobre dve leti, da smo na ministrstvu za kulturo sanirali zatečeno stanje, ki mu je botroval.
Ne bi bilo dobro, da bi se te in podobne sanacije morale dogajati tudi v bodoče. Zato imajo filmski delavci, ki so se uprli temu imenovanju popolnoma prav. Morali bi vzeti v roke pravo, kajti v takih primerih je meja med prav in pravom popolnoma jasna.

Spoštovani minister dr. Žiga Turk in spoštovani trikratni Janez Janša !

Kot ena izmed prejemnic pisma ministru dr. Žigi Turku (14. februarja 2013) v katerem podpisniki  JJ & JJ & JJ  pričakujejo od nekdanjih ministrov za kulturo pojasnila zakaj sta MK in FS sofinancirala določene projekte Zavoda Maska in Aksiome, predvsem film Jaz sem Janez Janša, naj povem, da v mandatu 2008 – 2011 zato, ker so kompetentni in avtonomni ocenjevalci vlog presodili, da so njihove vloge  kakovostne in vredne podpore. Zgolj to in pika. Po nedavnem ogledu dokumentarnega filma lahko rečem, da je bila njihova presoja dobra.

Ob (tudi v pismu izpostavljeni) polemiki, ki je spremljala nastanek tega filma, pa me je močno zaskrbelo stališče ministra in njegovih sodelavcev, ki so izrazili veliko obžalovanje, da ne morejo prekiniti večletnih pogodb z avtorji projektov »ki podpihujejo politični posmeh in sovraštvo in diskreditirajo posameznika«. V tem kontekstu so napovedali ukrepe, s katerimi bi lahko izločili iz financiranja tiste že sprejete projekte, ki jim niso všeč. Napovedali so torej cenzuro.

V odgovoru (Odgovor Janši, Janši in Janši, Delo, Dnevnik 20.02.2013 & http://blog.zturk.com/2013/02/odgovor-jansi-jansi-in-jansi.html) minister Turk ne pojasni kaj pomenijo ti ukrepi in na kakšen način meni legalizirati cenzuro. To ključno vprašanje, ki  lahko pomeni regresijo iz 21. v 20. stoletje in zdrs  iz odprte v avtoritarno družbo, ostane brez odgovora. Odsotnost odgovora  je zgovorna, saj   lahko  pomeni, da izrečena želja po diskrecijskih posegih politične volje ni le stvar impulzivne reakcije, temveč realna nevarnost. Zato strah pred njo ostaja, kar bi moralo skrbeti slehernega ustvarjalca in ustvarjalko.

Večletne (štiriletne) programske razpise za samostojne ustvarjalce smo  leta 2009 uvedli prav zato, da se nevladnemu sektorju zagotovi večja stabilnost, boljše povezovanje, dolgoročnejše načrtovanje in lažje črpanje evropskih sredstev. Ob znatnem zvišanju sredstev za neinstitucionalno področje kulture se je tako vsaj deloma izboljšal status enega bolj vitalnih delov kulturnega ustvarjanja. Danes so sicer ti standardi padli in samostojni ustvarjalci so v vse bolj nelagodnem položaju, ki je posledica vladne dietne politike, ekonomskih razmer in odsotnega  dialoga. V kolikor bodo kaznovani še s samovoljo, da se politiki nevšečni projekti sankcionirajo s prekinitvijo že sklenjenih pogodb in s političnimi kriteriji ocenjevanja pomeni, da se vračamo v čas instrumentaliziranja kulture za politično-ideološke namene.

Minister ta čas sicer pripisuje drugim – kot otrok, ki v iskanju potrditve in očiščevanju lastne krivde, maščevalno pokaže s prstom na drugega: »Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.«

Tako minister prejšnjo vlado – torej tudi mene –  postavlja ob bok totalitarnemu režimu. Ker gre očitno za njegovo projekcijo, torej prepoznavanje  drugega skozi sebe, se človek svobodnih prostorov kulture s tem ne bi smel obremenjevati.

Na tej točki seveda njegovega transfera ne prevzemam. Bolj me (nas) skrbi praksa,  ko se iz revanšizma in pod krinko varčevanja podira kontinuiteta zadovoljivo usklajenega kulturnega snovanja. Ko gre za igro mišic in podiranja kock – ne glede na to ali iz nevednosti, nemoči ali ubogljivosti – pa se nam/mi trga film. Kajti vsak rez pomeni tveganje, da teh programov in  projektov ne bo več nazaj, ali da bo potrebno ogromno časa in energije, da se ponovno vzpostavijo. Tu mislim na nedavno dobro zagnane kreativne kulturne industrije (KKI), ki so bile nekoč za današnjega ministra celo visoka (predvolilna) prioriteta (obljubil je celo direktorat) in so sedaj popolnoma zbledele. Mislim na SKICO (Slovenski kulturno informacijski center na Dunaju), ki je bila –  kljub visokim besedam v NPK o mreženju slovenske kulture po svetu – čez noč izbrisan. Tu mislim na kadrovsko in vsebinsko posiljevanje filma, na popolnoma na pamet znižan RTV prispevek (zato, ker ga je pač nekoč nekdo drug zvišal?), na nezakonit odpis nadzornikov javnega rtv zavoda in na poskuse discipliniranja medija. Tu mislim na delež od milijarde evropskih sredstev, ki jih je potrebno pokuriti v tem in naslednjem letu, projektov pa ni oziroma se za njih ne skrbi (Umetnostna galerija v Mariboru, knjižnica v Mariboru, Arhiv RS, že začete dediščinske obnove ipd.). Tu mislim na kaznovanje JAK, SFC, na ukinitev CSPU (Centra za sodobno plesno umetnost), na stagnacijo mreže GAMS (Galerije in muzeji Slo) in na številne druge razvojne projekte, ki pod alibijem varčevanja padajo kot domine. Zgolj zato, ker so se rodili v predhodni totalitarni vladi?

Nekoč je šlo za odprte prostore kulture. Zanikanje in izpodbijanje teh vrednot je žalostno, pa četudi bi bilo izrečeno iz spoznanja nemoči  tretjinskega dela ministra. Pa ni. Ključni problem je namreč tam, kjer ga minister in njegova ekipa ne znajo videti:  kulture ne ljubijo, umetnosti ne cenijo,umetnikov ne vidijo, jih ne slišijo in tudi razumejo jih ne.

Zato ostajajo zvesti Gospodarju ne pa Umetnosti.

Ampak ustvarjalci in ustvarjalke niso drevesa, ki bi potem, ko jim amputiraš bolne in preveč zaraščene veje, bolje uspevali. Nekoč je namreč minister dejal,  da se porezana drevesa bolj razcvetijo. Torej,da  bo počistil znotraj kulture zato, da bo le ta v prihodnosti bolje cvetela. Ustvarjalci tudi niso visoki in nizki, etablirani in takoimenovani, elitisti in marginalci, Ustvarjalnost je preprosto prostor svoboščin, kreacij in potenc. Ni je mogoče kar tako kastrirati in deželo s tem dolgoročno obsoditi na enoumje in  kreativni deficit. Ni mogoče kar tako zradirati strokovne a za odločevalce nekompatibilne ljudi, sekati zdravo tkivo in vrtnari z motiko edinega Gospodarja. Kajti jagenčki ne kar tako obmolknejo, pravi čas.

Majda Širca Ravnikar

Ljubljana 21.02 2012