»Zakaj pa te ni bilo domov?« sem zjutraj vprašala Vojteha.

»Ostal sem kar v Piranu. In prebil noč  z direktorjem hotela. Vozila sva se z eno barko po zalivu gor in dol in počez, obdelovala mortadelo, kakšno flašo in življenjske dileme«, mi je dokaj utrujeno, a nič nejevoljno odvrnil.

»Hm, no ja….in?« zamečkam.

»Nič«, doda.

»Proti jutru sva se zmenila. Piano bar na vrhu hotelu bo. In to ne v alpskem stilu, kot  je hotel, temveč  po moji presoji. Saj veš…remeniscenca na okno, zajetje pogleda, morski val v šanku, jazz v nočeh in odprto morje za zajtrk«, je zadovoljno mrmral leteč v biro. Mali prostorček na zgornji etaži hotela Piran je bil že narisan, nasanjan in po drugih koncih Mediterana tudi okušen. Po nočni vožnji z barko končno  tudi usklajen.

Direktor starega, recimo temu tozdovsko socialističnega kova, ni imel ravno vonja za presežke. Harmonika mu je bila morebiti bližja od klavirja in  najbrž se mu je  zdelo tudi odveč tisto odkrivanje pogleda na okno v svet, ko je pa morje itak samo morje. A znal je slišati, vprašati in znal se je tudi umakniti, če je argument stal – pa četudi  ga (ali prav zato) ni nujno tudi razumel. Nek  vonj po premiku je vseeno gnal te nekdanje socialistične »elite«, da so znale vsaj malo tvegati – konec koncev tudi z odločitvijo, da Hotel Piran preureja mlada ekipa arhitektov, ki je v sredini osemdesetih  prebila s prelomnimi  arhitekturnimi potezami – z  občino v Sežani, Kulturnim domom Srečko Kosovel in pošto v Vremskem Britofu. Poleg tega je bil Hotel Piran izbran na natečaju, ki takrat sploh ni bil obvezen (na žalost, tudi danes natečaji niso več nuja, ker jih je nedavno od tega ignorantska politika izvrgla iz zakona).

Res sicer je, da  šefi poznega socializma narejenega niso znali obdržati, kultivirati in obračati. Še manj tisti, ki so  tranzicijsko zasedli njihova mesta. Hotel Piran kasneje ni cvetel, risbe Tomaža Kržišnika v restavraciji so bledele, zavese so popuščale  in  na balkonu piano bara, kjer  so se očitno bali prepiha, so  po gospodinjsko in ob mižanju spomeniških služb zmontirali okna. Klavir je sameval, rože so se posušile, v kultiviran prostor recepcije so nanosili plastične stole in pozimi se je hotel odklopil. Lastniki so stavili raje na Bernardin, ki je bil manj butičen a zato bolj ploden.

Skratka, biser v osrčju Pirana je postajal kot  nekakšna Trnjulčica, ki jo je princ varal za vsakim vogalom izven območja spomeniško varovane  dediščine. Zares se je ta Trnjulčiča zbujala ob  vsakoletnih Piranskih dnevih arhitekture in takrat, ko je Karpo Godina v vhodni hali posnel sekvence filma Umetni raj. Transparentnost prostora, pogled po osi na morje, marmornati lesk stebrov, luči z okusom  Metropilisa in kompakten šank so suvereno – tako rekoč brez filmskega dodatnega rekvizita – premestili Piran v Hoollywood, kjer je domoval Fritz Lang.

»Sem prišla pogledati kako je novi lastnik osvežil hotel«, sem to  nedeljo pozdravila receptorko, ki  nam je že vrsto let domača. Nisem pričakovala večjih sprememb, saj se novi gospodarji sploh niso ukvarjali z avtorskimi pravicami, v medijih pa so trdili, da delajo z roko v roki s pristojnim  Zavodom za spomeniško varstvo.

A vseeno mi je bilo tesno.

»Joj, gospa, precej je spremenjeno….ne vem, če vam bo ravno všeč«, je zardelo pripomnila in utihnila.

Jaz tudi.

Vse naokrog baročno dizajnirane reči v maškeradnem slogu. Receptorski pult zamenjan z neko škatlo z baročno kao postmodernistično nogo. Marmornati stebri oblečeni v fiktivno lesen gvant, konjske glave za dekor, slabe slike na steni, izbrisan hotelski zaščitni znak Ranka Novaka, vhod kot šablonska kulisa  v irski pub. Stik roba z obalo  izničen z lesenimi koriti, montiranimi na zid, ki je nekoč tako presežno rezal kopno z morjem. Na kamnu, ki je davno od tega služil  za vezanje ladijskih vrvi,  pa  z betonom pritrjena posoda za rože. Holzerska restavracija, izbrisan raster kvadrata – identifikacijsko osnovo takratne gradnje. Poteptan koncept in zbrisana misel.

Dušila sem solze in krotila bes. Zakaj noben v tej deželi ne razume kaj je prav in kaj ni? Kaj je to kar stoji in kar ne le krasi? Kaj je ideja in kaj kontekst? Zakaj dobivajo možnosti šlosarji in zakaj jih odgovorni ne omejijo? Zakaj denar ne spremlja vedenje? Zakaj je vse to novodobno instant dekoraterstvo  ljudem najbrž celo všeč? Zakaj je kapital tako mogočen a hkrati tako prazen?

Gospa za novim receptorskim koritom mi da vizitko dizajnerja – tam pod pultom je deponirana  kot trofeja, ki ji zagotovo ne manjka  odjemalcev. Sploh pa takih, ki bi naročili nekaj metrov na italijanski, rokerski, mehikanski, postmoderni, vesoljski, petit caffejevski  ali celo alpski način. Marko Hergouth, Artao design d.o.o. piše na njej.

Povzpnem se na vrh stavbe do  razglednega piano bara, ki je bil pred mnogimi leti potrjen na nočni barki med luno in morjem in med solzami in smehom.

Najbolj prestižnega prostorčka  ni več. Delavci, ki zaključujejo prenovo povedo, da bo tu sedaj nobel apartma. Ja, kvadratni meter postelje z razgledom navrže več kot kvadratni meter klavirja, razmišljam. Kolikor sploh lahko razmišljam.

Bo pa tudi nova terasa tam gori, pravijo delavci. Celo z dostopom na prstni odtis, dodajo. Ne za vse, seveda, kot nekoč.

Na Zavodu za spomeniško varstvo naj bi se držali za glavo. A ja?  Toda za glavo, ki jih očitno niti malo ne boli. Sicer ne bi izginile iz fasade modre keramične obrobe, ki so bile – tako kot vse ostalo – z razlogom. Val fasade je namreč zašil Mihevčev del hotela z novim prizidkom in ga stkal z absido stare zasnove.

Novi lastnik Aleksander Jančar, ki je odkupil in obnovil hotel pravi, da dela z roko v roko s skrbniki dediščine. »Hočemo spoštovati okolje, tradicijo, spomeniško varstvo«,  berem njegove izjave v medijih.

Dejanja pričajo drugače. In s temi se velja ostro soočiti.

Kajti prenova je postorila prav to, kar je zasnovani projekt (1982-1986) zanikal. Vojteh Ravnikar je takrat menil, da »lokacija v samem jedru Pirana izključuje introvertiran tip hotela – vase obrnjenega, iščočega atrakcijo znotraj samega sebe, in narekuje zgradbo, ki je postavljena znotraj atrakcije same, orientirana navzven, v  dialogu  s sredino, v katero je postavljen«.

Kaj bi Vojteh rekel danes, če bi lahko spremljal čas, ki rojeva drugačno percepcijo lepega? Ne bi šel na nož in bes, kot čutim sama. Zagotovo bi ga ranilo dejstvo, da se neuko šari (tudi) v Piranu, kjer se znotraj Piranskih  srečanj  že desetletja razvija misel o vrednotah v arhitekturi, v prostor pa posegajo zvezdniški in namišljeni artisti. Dobro bi še bolj zagrizeno ščitil z glavo in zgledi.

»Spet ta debata, kaj je lepota« je enkrat dejal. »Ne da se reči, da bom naredil lepo hišo ali lepo tržnico, ampak narediš tako kot je prav in dobro, hkrati pa bazi realnosti dodaš nekaj, kar je denimo iracionalno in osebno tvoje.  Ne bom rekel: vdahneš dušo. Tega ne znaš, če si samo končal arhitekturo. To lepo je predvsem subjektivno, v arhitekturi velikokrat uporabimo besedo skladno, lepota se izrazi, če so neka razmerja harmonična in delo uravnoteženo«.

Kako se v arhitekturi braniti, zavarovati pred tem, da bo ves idealizem zamenjan s pragmatizmom, ga je enkrat spraševala pesnica.

»Počutiš se ogoljufanega, ampak saj je to namen«, je dejal. » Ta svet je več ali manj tako narejen, da se ljudje prinašajo okoli in človek se celo temu nekako prepušča. Vse reklame, trgovina, potrošnja, vse to je domenjeno goljufanje sebe in drugih. Čeprav so razsežnosti mogoče domenjene, pa ne vemo, kdo jih bo kontroliral. Oziroma vemo, da nobeden. Seveda«.

Res nobeden?  Nikar!

V devetdesetih sem naredila nekaj dokumentarnih oddaj o črno-belem ekranu, o nikoli predvajanih in v bunkerju pristalih projektih, o utripanju televizijskega jezika, o moči in nemoči informacij, o paralelnih svetovih realnosti in posnetih podob ipd. Zelo impresivno je bilo obdobje, ko se je Slovenija  aprila 1968 odločila, da gre z Dnevnikom na svoje. V bistvu je ta odločitev pomenila preseganje takratnega unitarizma in tudi nekakšen prvi korak k samostojnemu življenju.

Komentarji takratnih botrov odcepitve TV dnevnika od Beograda niso bili zaneseno evforični, prej bi rekla, da so bili polni samozavestnega ponosa. Ob ogledu starih Povečav, ki so začele z letom 1958, ko se je sploh začelo tv emitiranje, najdem dobre želje spremljevalcev projekta samostojnega tv Dnevnika. Josip Vidmar je npr. izrazil zadoščenje, da bodo domača poročila pomenila obogatitev narodove zavesti in da morajo vsebovati vse kar se vidnega zgodi v političnem, gospodarskem in kulturnem polju.

Mitja Ribičič je poudaril tri temeljne pomene: da se bo lasten tv Dnevnik obrnil na delovnega človeka, da bo prinesel novinarstvu nove oblike propagande in da bo predstavljal most do vseh samoupravnih iniciativ Jugoslavije.

Dušan Fortič je dejal, da brez PEN, Društva slovenskih pisateljev in brez posameznikov (Mateja Bora, Menarta, Kavčiča, Ribičiča itd.) v tistih zapletenih časih, polnih nasprotij znotraj federacije) ne bi zmogli tega pogumnega dejanja, ki ima še posebej velik pomen zaradi zagotavljanja jezikovne samobitnosti. Zanimiva je bila tudi njegova anekdota kako je nastal TVD prej, preden so ga načrtovali. Nekoč naj bi Stane Kavčič, ko je bil na dopustu na Pokljuki, spremljal TV in bil zaprepaden, da ni nobenih posnetkov iz svetovnega prvenstva v drsanju. Iz Beograda pač to niso poročali. Odločil se je, da na prvi seji vlade odpre to vprašanje in da na dnevni red vprašanje slovenskega TVD. Dušan Fortič je to izvedel in preprosto prehitel Kavčiča tako, da je izsilil predčasni začetek domačih poročil.

Radio in televizija sta trezor spomina. Podobe in zapise, ki jih hranita v svojih arhivih so dobra, dragocena in mogočna osebna izkaznica naroda in njegovih vidnih, pa tudi manj vidnih korakov, medvrstičnih branj in odprtih knjig

Medijsko podjetje  ni navadno podjetje. Medij deluje v interesu javnosti in je eden od pomembnih elementov demokratične družbe. Obvešča o relevantnih temah, jih odkriva, komentira, interpretira. Da to lahko počne profesionalno, je v veliki meri odvisno tudi od tega, kakšnega lastnika ima.

Lastništvo Večera je že dolgo časa problematična zgodba. Vse od izvirnega greha v letu 2008, ko je Večer prešel v večinsko last časopisno in založniškega podjetja Delo, ki ga je pred tem v splošnem plenilskem pohodu in v navezavi s prvo Janševo vlado »prihvatizirala« Pivovarna Laško.

A ta tesnobna zgodba še zdaleč ni končana.

Delo je namreč zavezano k prodaji zakonsko nedovoljenega deleža v Večeru. Leta 2009 je namreč Urad za varstvo konkurence družbi Delo naložil, da mora zaradi presežene koncentracije  prodati vsaj 75-odstotni delež v Večeru.

Ob nedavni informaciji, da je Delo podpisalo pogodbo o prodaji skoraj 80- odstotnega deleža v Večeru, se je sprožilo precej dvomov in vprašanj, ki izhajajo deloma iz skopih podatkov, deloma pa iz slabih izkušenj pri dosedanjih namerah odprodaje.

Kaže namreč, da tudi tokratna prodaja ubira že viden scenarij zakritih kart. Novinarji Večera – kot so zapisali – niso bili obveščeni o kupcu, niti o tem, da je prodaja Večera v zaključni fazi. Podobno kot v preteklosti, ko je bilo dogovarjanje z izključevanjem kolektiva  in s kopico skrivnosti, sumljivo in neprimerno. Šlo je namreč za slamnatega kupca – murskosoboško računalniško družbo 3 LAN, za katero se je izkazalo, da ni imela ne denarja, ne znanja, ne izkušenj. Pa tudi kredibilnosti ne, sploh pa ob dejstvu, da  je 3 LAN podpisal pogodbo o soupravljanju z Matejem Raščanom, političnim eksponentom ter na koncu pogrebnikom številnih medijskih in drugih podjetij.

Mefistovsko mešetarska kupčija, skratka.

Zgolj zaradi vztrajnega  preverjanja tega nakupa in skrbi, da bo oškodovan medij z dolgoletno tradicijo in pomembno vlogo znotraj slovenskega medijskega prostora, je takratno ministrstvo za kulturo, ki sem ga vodila, zavrnilo soglasje k temu škodljivemu poslu in ustavilo prodajo Večera.

Prodaji  so ves čas nasprotovali novinarji in uredniki Večera ter Društvo novinarjev Slovenije. Poudarjali so, da gre za slamnatega kupca, ki je bil izbran zato, da se obide določilo zakona o preprečevanju omejevanja konkurence in v ozadju hobotniško mešetari. Izkazalo se je, da so/smo imeli prav. V kolikor bi takrat prodaja stekla, Večera, ali vsaj takega Večera, kot je danes, najbrž ne bi bilo več.

Tokrat naj bi Večer kupilo podjetje Medici iz Hamburga. Če ga poguglate, ne boste o podjetju dobili nobenega pametnega zadetka, iz česar lahko sklepamo, da gre (ponovno) za netransparenten posel, ki ima lahko za resen časopis usodne posledice. Večer je vsekakor vpliven in več kot zgolj globoko zakoreninjen regijski časopis. Skušnjave zanj so se izkazale že v preteklosti. Za kakšno politiko, ki bi morebiti hotela inštrumentalizirati štajerski uporniški duh in tudi stabilno prisotnost Večera v regiji, pa danes niso interesi najbrž nič manjši.

Torej kot nekoč, ko so bili pritiski in  sprenevedanja za nakup časopisa naravnost neverjetni, velja imeti tudi sedaj pred očmi številne »bonitete«: od Večerovih nepremičnin,  kreditnega potenciala malo zadolženega podjetja, do možnosti političnega preusmerjanja oziroma vplivanja na javno mnenje.

Hkrati je treba tudi vedeti, da je bila kupnina pri prejšnjih poskusih prodaje več kot enkrat višja od današnje, ki menda znašala štiri oziroma 4,5 milijona evrov. Konec leta 2011 naj bi Delo naložbo v časopisno hišo Večer ocenilo na 8,2 milijona evrov, 3LAN naj bi za Večer odštel 9,3 milijone evrov (čeprav so prihodki 3LAN znašali le malce nad 700 000 evri!), laščani pa so ob nakupu Večera zanj odšteli okoli 20 milijonov evrov. Res sicer je, da zaradi padca naklad in oglaševalskih prihodkov ter tehnološke levitve danes ni več tako kot je bilo nekoč. A ne  glede na drugačne tržne vrednosti in kontekst časa je pomenljivo, da znaša danes cena polovico včerajšnje oziroma petino izvorne.

Pa ne gre zgolj za to. Nezaupanja vreden kupec – torej tak, ki ga Google prepozna le po naslovu in po ulici, kjer mu visi poštni nabiralnik – bi se moral v kolektivu upravičeno sprožiti alarm, saj ni nujno, da bodo novinarji svojim bralcem lahko še – tako kot ajdovci – servirali svoje »breskve«… Molk v tem primeru res ni zlato!

Ob občutljivem pretakanju medijskega lastništva velja torej pričakovati pošteno ravnanje in transparentno poslovanje. Zakonodaja (žal stara) nima najbolj ustreznih varovalk. Iz lastnih izkušenj v aferi 3LAN & Raščan & drugih adjutantov vem, da so bili skriti  in prikriti  interesenti srditi. Hobotniške lovke so se prepletale kot v detektivki, Raščanovemu plenilskemu  manevriranju s prazno malho ni prvotno bila kos niti KPK, Urad za varstvo konkurence je imel prste od marmelade in na tudi pritiskalo se je.

Ena izmed možnih in veliko boljših rešitev za časopisno hišo Večer bi zagotovo bila, če bi ustreznega strateškega lastnika poiskali kar v lastni hiši in z v svetu znanimi zadružniškimi oziroma (samo)lastniškimi modeli (s pomočjo kredita npr.) sami poskrbeli za trdnost in neodvisnost medija. Res pa je, da so za take korake potrebni pogum, obrat v mišljenju in kapital. Ob tem lahko zgolj ponovimo obžalovanje, da v letu 2011 ni bil sprejet Zakon o medijih, ki je predvidel tudi možnost začasne pomoči mediju, ki se nahaja v težavah. A to je že druga zgodba – čeprav morebiti govori o isti lobistični »zasebno – javni« ugrabitvi države.