Videnje kulture v nacionalnem programu

Dve možnosti sta: da z glavo v pesku razglabljamo o dobrih in manj dobrih idejah, ki jih prinaša predlog Nacionalnega programa za kulturo, ali pa da pljunemo resnici v obraz in rečemo to, kar si ne želimo priznati: prihodnost (so)financiranja kulture je popolnoma negotova in NPK bi bil lahko le sanacijski načrt. Po sprejetju fiskalnega pravila v ustavo in njenega realnega učinkovanja v letu 2015, bo namreč nadaljnje padanje deleža (tudi) za kulturo neizogibno. Že letošnji apatično sprejeti  minus 40 milijonov manj sredstev,  kot jih je bilo pred nekaj leti,  ubija vsako normalno delovanje. Zato bi bil NPK 2014-2017 – realno gledano – lahko zgolj vizija spuščanja rešilnih čolnov. Seveda bi bilo tovrstno soočanje z realnostjo politično samomorilsko, zaradi česar je lažje živeti v iluziji in pršiti iluzijo tudi na druge. Lažje je reči npr., da se bo celovito spremenil model kulturne politike, da nobena parcialna korekcija sedanjega modela ne more biti več zadostna, da gre za vizijo nove ekonomije, zaposlovanja, pridobivanja novih virov ipd., pa četudi so te celovite spremembe le oddaljeno nakazane ali celo kontradiktorno izrečene.

NKP recimo reče, da bo v prihodnje zaposlovanja v kulturi več, a v isti sapi potrdi, da ga bo v javnem sektorju vsako leto za 1% manj. NKP reče, da samozaposlene čakajo podobne pravice kot redno zaposlene, a ukrepe za to ne vrže na mizo, razen slepilne agencije za zaposlovanje. Obljubi zaposlovanje nezaposlenih, a na račun evropskih, še ne definiranih in ciljno omejenih, sredstev. Opozori na omejevanje, a hkrati najde prioriteto v 6 milijonov vrednem frankfurtskem knjižnem sejmu. Umakne beneško galerija A&A, a izstavi še enkrat večji račun za beneški bienale. Napove preučitev možnosti za nakup likovnih del v okviru investicij v javno infrastrukturo, a pozabi, da je ta možnost že natančno preučena v zakonu o shemi deleža za umetnost, ki je že romal v DZ. Govori o na novo osmišljenem producentu, a izobražuje le člane svetov javnih zavodov, spregleda pa možnost usposabljanja številnih, ki se ne znajdejo v EU papirologiji, pravu, davkih, avtorskih pravicah ipd., kot tudi pozabi na že procesirano uvajanje študija menagerstva v kulturi. Govori o nujni posodobitvi javnega sektorja, a zaobide že pripravljene radikalne rešitve. Računa na večjo fleksibilnost pri javnih uslužbencih, a ne postavi pod vprašaj njihovo statusno ujetost, ko je novinar ali baletnik v istem košu kot policist ali državni uradnik. Naredi obsežen pregled prioritetnih investicij, a mednje vključi tiste, ki naj bi bile skrb lokalnih skupnosti, še posebej Ljubljane. Obljubi trajni dialog z nevladnimi in drugimi organizacijami, a v realnosti zmanjšuje sredstva za njih. Predvidi enačenje javnega z neodvisnim sektorjem, a ovrednoti le javnega, neodvisnega pa odpravi z navedkom o odvisnosti od razpoložljivih sredstev.

Skratka, pri branju NPK, ki ima v iztočnici veliko prednost pred osnutkom prejšnje vlade – tudi v dejstvu, da je MK samostojni vladni resor –  se delamo, da realnega ni in  pristajamo na igro potencialnega. Če je že tako, je smiselno, da se ovrednoti tudi tisto potencialno, ki naj bi slovensko kulturo spremenilo do te mere, da bi bila mnogo več kot je kdajkoli v preteklosti sploh bila. Za vzorec vzemimo v presek dva področja: arhitekturo in medije.

Dokument, ki obljublja nov dokument

NKP reče, da vpeljuje  arhitekturo kot  novost, da je pri nas slaba in da se bo izboljšala po letu 2017, ko bodo različni uradniki na ministrstvih, ki bodo o njej razpravljali, strategijo vrgli na papir. Pisala se bo štiri leta. To, da je arhitektura ponovno vključena v NKP je dobro, a sodeč po zapisanem kaže, da se o njej zgolj lepo bere.

NKP reče, da je arhitektura vključena zato, ker je Evropska skupnost v svojih dokumentih opredelila arhitekturo kot temeljni element kulture in življenja evropskih držav. Pa tudi, da se pri nas nesmotrno posega v prostor, da se soočamo z erozijo kulturne dediščine, okoljsko polucijo, s slabimi arhitekturno-urbanističnimi rešitvami in z vizualnim, energetskim in ekološkim onesnaževanjem, kar vse niža vizualno kulturo prebivalstva, šibi nacionalno ekonomijo in negativno vpliva na kvaliteto življenja. NKP tudi  predstavi zaskrbljujoče stanje na področju arhitekture, kjer so se zaradi drastičnega upada dela, cene na trgu znižale pod spodnjo mejo –  s tem pa je začela upadati kakovost, strokovnost in tudi družbeni ugled arhitekture.

Rešitev poišče v vzpostavitvi arhitekture kot avtonomnega področja na Ministrstvu za kulturo. Ne računa na finančne vzpodbude, temveč na regulacijske ukrepe. Edini, ki ga navede pa je sprejem dokumenta »Arhitekturna politika v Sloveniji«, ki ga  bodo v koordinaciji MK do leta 2017 medresorsko pripravljala različna ministrstva (MK, MKO, MZIP, MGRT, MF, MDDSZ, MIZŠ, MZZ). Dokument naj bi zajel vizije in vprašanja, ne pa zakonskih rešitev (torej ne načenja zakona o avtorskih pravicah, o graditvi objektov, o varstvu kulturne dediščine…), saj bo prvenstveno služil za razpravljanje o vseh vrst arhitekture.

Če strnem: To, da je arhitektura zajeta v NPK je pozitivno. Ni sicer novo, kot se kaže danes, a  primati niso važni. Bolj pomembno je, ali  lahko zadovolji dokument, ki zgolj obljubi nov dokument. Čez štiri leta.

Leta 2010 je namreč parlament prvič v zgodovini nacionalnih programov za kulturo sprejel dopolnilo, ki je v prostor kulture zajel tudi arhitekturo. Posledično je bil ustanovljen  MAO  (Muzej za arhitekturo in oblikovanje) s čimer je država  povedala, da širi svojo pozornost na preveč stihijsko obravnavano področje, ki je bilo vedno dojeto na robu  polja kulture. Saj vemo: ob lepljenju arhitekture na gradbeništvo, je še Plečnik z zamikom dobil Prešernovo nagrado. Okorelo in (ne)senzibilno dojemanje prostora odločevalcev in inštitucij varstva kulturne dediščine na eni strani in logika »lastnik vse lahko« na drugi strani, nas je na MK spodbudilo k javnemu razmišljanja v okviru skupine »Dom za prostor«, kjer so sodelovali, svetovali in zapirali ključna vprašanja kulture prostora različni strokovnjaki s področja urejanja prostora – od urbanistov, do krajinskih arhitektov.

Posredno je tako nastal predlog NKP, ki arhitekture resda ni vključil kot samostojno poglavje, je pa širše kot vsi kasnejši (Žekš, Turk , Grilc) osnutki prinašal dokaj konkretne rešitve, ki jih sedaj pogrešam(o) in za katere dvomim(o), da jih lahko dorečejo uradniki različnih ministrstev, ki jim je sedaj zaupana Strategija 2017. Če bi znali in zmogli, bi namreč marsikaj lahko dorekli že do sedaj, saj so že po definiciji v interakciji. Pa niso.

Danes, in ne šele čez štiri leta, so predlagane rešitve toliko bolj nujne, saj je vlada JJ določene že vzpostavljene standarde vmes nevarno znižala in razgradila. Npr. arhitekturne in urbanistične natečaje, ki jih je osnutek NKP leta 2011 vključeval v vse sektorje vladne politike, a so sedaj neobvezujoči. Kot tudi potrebo po redefiniciji obnavljanja sodobne (in ostale) kulturne dediščine, saj so razhajanja med varstveniki kulturne dediščine in načrtovalci/oblikovalci prostora velika, vprašanja pa nedorečena. Naj omenim nesrečne primere poseganja v sodobno arhitekturo, ki (še) nima statusa spomenika državnega (ali lokalnega) pomena, torej ni dediščinsko zaščitena in s tem popolnoma prepuščena volji lastnikov. Spomnimo se neprimernega poseganja ob obnavljanju NLB in CD arhitekta  Edvarda Ravnikarja, v objekte Savina Severja, Kristla, Jugovca in  številnih drugih, ki so se prostovoljno gasili s pomočjo senzibilnosti stroke in sklicevanj na evidenco del arhitekture 20. stoletja. Skratka, NPK na področju arhitekture ne obnovi niti že vzpostavljenih smeri, kaj šele, da bi jih nadgradil na način, ki so se v vsakdanjem življenju in glavah razmišljujočih ljudi izkazale za nujne. Niso namreč problem le črne gradnje in piktoreskno obarvane fasade.

Problem so npr. tudi sodobne zgradbe, po katerih se pri obnovah grdo šari, arogantno paca in taca. Kvalitetno arhitekturo, zgrajeno enkrat po letu 1950  naj bi evidentirala skupina za arhitekturno dediščino 20. stoletja in jo vpisala v register, ki pa sam po sebi ne prinaša nobenega pravnega statusa, saj je register le strokovna evidenca, ki je lahko podlaga – ali pa tudi ne – za vključitev v prostorski akt. Skratka, če bi lastnik želel obnoviti Jugovčev dom v  Bazi 20, bi lahko po njej šaril po lastni presoji; če bi si Gospodarska zbornica želela novo preobleko, bi jo lahko naredila po svoje – v kolikor  bi bila arhitekta Vuga&Sadar mirna; če ne bi za dobro arhitekturo občutljiva stroka znorela, ko so prenavljali Ravnikarjevo knjigarno na Šubičevi v Buda restavracijo, bi izginili originalni stropi; v kolikor se ne bi aktivirala javnost, bi bil Cankarjev dom obnovljen na način degradacije arhitekture Edvarda Ravnikarja itd. itd., – vse do nedavnega primera arogantne obnove hotela Piran, kjer investitor ni za temeljito obnovo oddal niti gradbenega dovoljenja.

In kakšna je realnost? Na ZVKD, ki nemalokrat deluje interesno, strokovna komisija konservatorjev za arhitekturo 20. stoletja še sploh nima širše evidence arhitekture, ki bi jo morali ščititi pred skrunitvijo avtorskega dela. Avtorsko pravo so si v preteklosti nekateri zlobirali tudi tako, da je avtor tako rekoč brez zaščite, saj velja določilo, da »lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta lahko delo prosto predela. Zgolj, če je bil objekt nagrajen na javnem natečaju, mora lastnik pridobiti soglasje avtorja, soglasje lastniku pa ne sme povzročiti nesorazmernih stroškov oziroma znatno podaljšati časa predelave« Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah). Ampak glejmo: javnih natečajev vedno ni bilo (sedaj so tudi neobvezujoči), v varstvo niso vključeni vabljeni pozivi, vključeni niso preminuli avtorji, omejeni so stroški. Skratka, prevlada kapitala pred javnim interesom je več kot očitna.

O vsem tem so že stekli razmisleki. ZVKD je videl rešitev predvsem v registriranju zgradb v objekte kulturne dediščine – s figo v žepu, seveda – ker so te registracije časovno in postopkovno problematične. Konec koncev je bil celo ljubljanski Plečnik zakonsko zaščiten kot kulturna dediščina šele leta 2010. Na vprašanje pristojnemu Zavodu v Piranu in nacionalnemu ZVKD, kaj so ugotovili in kaj bodo postorili pri nestrokovni, objestni, slabi, ponižujoči in grdi obnovi hotela Piran – primer mi je še posebej blizu, ker sem spremljala njegov nastanek in cenim subtilne prostorske rešitve – sem med vrsticami dobila odgovor, da se v vse skupaj ne splača drezati zato, ker je lastnik alfa in omega v Piranu in tudi širše, da je res vse skupaj zelo spackano, ampak na obali je packarij itak dovolj, nenehno morajo nekaj odgovarjati novinarjem, pa tako malo jih je, pa vedno so na tapeti, pa da je treba vedeti, kako je močan gospod lastnik….

Skratka, omenjeni primer je le delček danes prisotnih problemov, ki bodo mogoče – ali pa tudi ne – dobili odgovore čez štiri leta. Vmes bo življenje teklo po svoje in si utiralo stranske poti. Če bodo koga zmotile, bo samostojno ministrstvo s samostojnim področjem za arhitekturo pač razložilo, da velja počakati na  strategijo.

Varnost pred svobodo

NPK se na področju medijev umika pred večjimi sistemskimi spremembami oziroma jih – podobno kot pri arhitekturi in drugih zahtevnejših področjih – vidi v preučevanju, analiziranju in strateškemu načrtovanju enkrat v prihodnosti. Za sistemske rešitve si vzame štiri leta, selektivno pa da prednost parcialnim. Tako »zapleni« sredstva iz RTVS prispevka v višini 4% (okvirno 3.500 000 EUR) za sofinanciranja filmskih in avdiovizualnih del za javno kinematografsko predvajanje, pri čemer ostaja višina RTV prispevka na sedanji ravni. Sedaj namreč velja – sploh pa po odločitvi Ustavnega sodišča – da nacionalna televizija prispeva   2% za filmsko produkcijo (naj spomnim, da  Zakon o slovenskem filmskem centru zavezuje tudi komercialne televizije, da namenijo najmanj 5% dobička od preteklega leta produkciji kinematografskih filmov). Dvig na še enkrat večji delež se bo nedvomno zajedel v programske odločitve očitno vse manj avtonomnega javnega zavoda. V kolikor v bodoče ne bo dovolj volje za ureditev izračuna stabilnega RTV prispevka (NKP ga povzema po na referendumu zavrnjenem zakonu, torej vezanje prispevka na življenjske stroške) bo RTVS v nenehni negotovosti, da bo višina prispevka odvisna od vsakokratne volje vlade, kar pomeni, da lahko vlada, tudi preko uravnavanja plačila javne službe, uravnava svoj vpliv v njej.

NKP iz javnega zavoda pogumno izloči Oddajnike in zveze, a brez obrazložitev kaj to pomeni za programe posebnega pomena, ki jih oddajniki gostijo in za izpad dohodka od dobro investirane infrastrukture.

V toku s časom in EU regulativo je pozitiven ukrep uvedbe nižje stopnje DDV za digitalne izdaje splošno-informativnih časnikov (ob še ne preučeni (ne)možnosti razlikovanja glede njihove vloge v javnem interesu), pa tudi nekaj spodbud, ki bi – v kolikor ne bi v preteklosti obstajalo toliko egoizma stroke in lobističnih kapitalsko-političnih navezav – lahko že veljale. Recimo možnosti, da država pomaga mediju, ki se je zaradi objektivnih razlogov znašel v težavah. Tako bi bile mogoče tegobe pri časopisu Večer, kjer poskušajo zaposleni vstopiti v delno lastništvo časopisa, ob nekoč pripravljenih spremembah, danes morebiti manjše.

Tudi vprašanje statusov programov posebnega pomena je bil v novi/padli medijski zakonodaji  že dorečen. Ob zavedanju razpršenosti teh programov in majhnega slovenskega okolja je z dokaj visokim konsenzom  prišlo do rešitve s koncesijami, ki bi določile število potrebnih radijskih in tv postaj in njihove programske obveznosti. A NPK naredi obrat in prenese financiranje dejavnosti programov posebnega pomena na RTVS (ki mu naj bi sicer država dala denar v letni višini 3 odstotkov pobranega prispevka, pribl. 2,5 mio EUR). S tem naj bi prenesli odgovornost  na javni zavod, ki bi postajal vse večji monopolist, ne nujno pa tudi kos svojim novim nalogam, če včasih še primarnim ni.

NKP gre še dlje in pokaže na možnost, da bi RTV Slovenija ustanovila svoje gospodarsko podjetje, na katerega bi prenesla pristojnosti in lastna sredstva za (ko)produkcijo avdiovizualnih in kinematografskih del.

To, da so spremembe zakona o RTVS v NPK opravljene zelo lahkotno in brez nakazanih prepotrebnih pogumnejših rešitev, vezanih na status, avtonomijo, upravljanje in zaščito javnega interesa pomeni, da se soočamo še z eno vlado, ki ji odgovarja obstoječ model obvladljive javne inštitucije. Izkušnje o posledicah tovrstne obvladljivosti sploh ne segajo tako daleč: spomnimo se odločitve prejšnje vlade, ki je javnemu zavodu omejila izplačevanje avtorskih honorarjev in s tem ohromila delovanje hiše, ali pa na pamet zrezano višino prispevka, kar je potisnilo v zmrzovalnik večino načrtovanih kulturno umetniških programov. Odpadli so celo domači feljtoni, ki so imeli predračunsko vrednost borih 5000 EUR (na AV razpisih bi bila njihova vrednost cca 40 x večja) in na katerih so bili kljub žaljivo nizki ceni celo pripravljeni sodelovati avtorji z močno potenco. Govorim o predlaganem ciklusu polurnih dokumentarnih filmčkov s skupnim imenovalcem »Sedem smrtnih grehov in sedem vrlin«.

Pred cca petnajstimi leti, ko se je država soočala z vprašanjem negotovega statusa samostojnih novinarjev (takrat je bilo stanje sicer manj hudo kot je danes), je takratno ministrstvo vključilo v predlog medijskega zakona možnost, da bi, po strogih kriterijih izbrani samostojni novinarji, prejemali plačilo prispevkov za socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje iz državnega proračuna. Ob tem predlogu, ki sem ga sama zagovarjala in ga postavljala ob bok rešitvam, ki veljajo za umetnike s statusom samostojnih ustvarjalcev na področju kulture, so novinarji stopili na barikade na brutalno glasen način, da je bil predlog kmalu umaknjen. Češ, država bo kupovala novinarje in jih disciplinirala z nagrajevanjem.

Čas trdih lastnikov, upadanja naklad in kupne moči ter drugih pretresov na medijskem polju, spreminja novinarje v vse bolj brezpravne najemnike, ki službo lahko le še sanjajo, pogodbe o začasni zaposlitvi pa jih silijo v poslušnost. Zato postajajo vprašanja varnosti pomembnejša od tistih o svobodi. A ne glede na to, rešitve v to smer NPK blago nakazuje, kar velja pozdraviti ( ključno z vračanjem starega predloga o podpori nezaposlenim novinarjem) in z namigi o podpori kooperativam; upati velja, da tudi pri   iskanju novih lastninsko-upravljavskih modelov medijev.

Kot že rečeno: čas, ko stopa varnost pred svobodo, potiska vprašanja, ki so bila še včeraj prioritetna, v drugi plan. Tako se v predvidenih spremembah medijske krajine sploh ne omenja tako želene pravice do popravka in odgovora, vzpostavitev avtonomnih teles v svetu javnega zavoda in umik vpliva vlade/politike iz odločanja, transparentnost lastniških prevzemov medijev, revizija radijskih in tv mrež ipd.

Nacionalni programi se sprejemajo zato, da se tlakujejo temeljne usmeritve  določenih področji in, da se ob vsakokratnih spremembah oblasti in okusov, ne izneverijo splošna načela, ki se jim narod zaveže. Zato jih je potrebno vzeti z vso resnostjo in jih prebrati dlje od uvoda in razumeti več kot epp gradivo..

Res je, nacionalni programi imajo običajno velike oči in široka pljuča in tudi niso vedno polno izživeti. A so hrbtenica, ki mora omogočati pokončno in začrtano hojo. Zato je odprta diskusija ob tokratnem osnutku več kot dobrodošla in verjamem, da za pisce tudi koristna.

Videnje kulture v nacionalnem programu

Dve možnosti sta: da z glavo v pesku razglabljamo o dobrih in manj dobrih idejah, ki jih prinaša predlog Nacionalnega programa za kulturo, ali pa da pljunemo resnici v obraz in rečemo to, kar si ne želimo priznati: prihodnost (so)financiranja kulture je popolnoma negotova in NPK bi bil lahko le sanacijski načrt. Po sprejetju fiskalnega pravila v ustavo in njenega realnega učinkovanja v letu 2015, bo namreč nadaljnje padanje deleža (tudi) za kulturo neizogibno. Že letošnji apatično sprejeti  minus 40 milijonov manj sredstev,  kot jih je bilo pred nekaj leti,  ubija vsako normalno delovanje. Zato bi bil NPK 2014-2017 – realno gledano – lahko zgolj vizija spuščanja rešilnih čolnov. Seveda bi bilo tovrstno soočanje z realnostjo politično samomorilsko, zaradi česar je lažje živeti v iluziji in pršiti iluzijo tudi na druge. Lažje je reči npr., da se bo celovito spremenil model kulturne politike, da nobena parcialna korekcija sedanjega modela ne more biti več zadostna, da gre za vizijo nove ekonomije, zaposlovanja, pridobivanja novih virov ipd., pa četudi so te celovite spremembe le oddaljeno nakazane ali celo kontradiktorno izrečene.

NKP recimo reče, da bo v prihodnje zaposlovanja v kulturi več, a v isti sapi potrdi, da ga bo v javnem sektorju vsako leto za 1% manj. NKP reče, da samozaposlene čakajo podobne pravice kot redno zaposlene, a ukrepe za to ne vrže na mizo, razen slepilne agencije za zaposlovanje. Obljubi zaposlovanje nezaposlenih, a na račun evropskih, še ne definiranih in ciljno omejenih, sredstev. Opozori na omejevanje, a hkrati najde prioriteto v 6 milijonov vrednem frankfurtskem knjižnem sejmu. Umakne beneško galerija A&A, a izstavi še enkrat večji račun za beneški bienale. Napove preučitev možnosti za nakup likovnih del v okviru investicij v javno infrastrukturo, a pozabi, da je ta možnost že natančno preučena v zakonu o shemi deleža za umetnost, ki je že romal v DZ. Govori o na novo osmišljenem producentu, a izobražuje le člane svetov javnih zavodov, spregleda pa možnost usposabljanja številnih, ki se ne znajdejo v EU papirologiji, pravu, davkih, avtorskih pravicah ipd., kot tudi pozabi na že procesirano uvajanje študija menagerstva v kulturi. Govori o nujni posodobitvi javnega sektorja, a zaobide že pripravljene radikalne rešitve. Računa na večjo fleksibilnost pri javnih uslužbencih, a ne postavi pod vprašaj njihovo statusno ujetost, ko je novinar ali baletnik v istem košu kot policist ali državni uradnik. Naredi obsežen pregled prioritetnih investicij, a mednje vključi tiste, ki naj bi bile skrb lokalnih skupnosti, še posebej Ljubljane. Obljubi trajni dialog z nevladnimi in drugimi organizacijami, a v realnosti zmanjšuje sredstva za njih. Predvidi enačenje javnega z neodvisnim sektorjem, a ovrednoti le javnega, neodvisnega pa odpravi z navedkom o odvisnosti od razpoložljivih sredstev.

Skratka, pri branju NPK, ki ima v iztočnici veliko prednost pred osnutkom prejšnje vlade – tudi v dejstvu, da je MK samostojni vladni resor –  se delamo, da realnega ni in  pristajamo na igro potencialnega. Če je že tako, je smiselno, da se ovrednoti tudi tisto potencialno, ki naj bi slovensko kulturo spremenilo do te mere, da bi bila mnogo več kot je kdajkoli v preteklosti sploh bila. Za vzorec vzemimo v presek dva področja: arhitekturo in medije.

Dokument, ki obljublja nov dokument

NKP reče, da vpeljuje  arhitekturo kot  novost, da je pri nas slaba in da se bo izboljšala po letu 2017, ko bodo različni uradniki na ministrstvih, ki bodo o njej razpravljali, strategijo vrgli na papir. Pisala se bo štiri leta. To, da je arhitektura ponovno vključena v NKP je dobro, a sodeč po zapisanem kaže, da se o njej zgolj lepo bere.

NKP reče, da je arhitektura vključena zato, ker je Evropska skupnost v svojih dokumentih opredelila arhitekturo kot temeljni element kulture in življenja evropskih držav. Pa tudi, da se pri nas nesmotrno posega v prostor, da se soočamo z erozijo kulturne dediščine, okoljsko polucijo, s slabimi arhitekturno-urbanističnimi rešitvami in z vizualnim, energetskim in ekološkim onesnaževanjem, kar vse niža vizualno kulturo prebivalstva, šibi nacionalno ekonomijo in negativno vpliva na kvaliteto življenja. NKP tudi  predstavi zaskrbljujoče stanje na področju arhitekture, kjer so se zaradi drastičnega upada dela, cene na trgu znižale pod spodnjo mejo –  s tem pa je začela upadati kakovost, strokovnost in tudi družbeni ugled arhitekture.

Rešitev poišče v vzpostavitvi arhitekture kot avtonomnega področja na Ministrstvu za kulturo. Ne računa na finančne vzpodbude, temveč na regulacijske ukrepe. Edini, ki ga navede pa je sprejem dokumenta »Arhitekturna politika v Sloveniji«, ki ga  bodo v koordinaciji MK do leta 2017 medresorsko pripravljala različna ministrstva (MK, MKO, MZIP, MGRT, MF, MDDSZ, MIZŠ, MZZ). Dokument naj bi zajel vizije in vprašanja, ne pa zakonskih rešitev (torej ne načenja zakona o avtorskih pravicah, o graditvi objektov, o varstvu kulturne dediščine…), saj bo prvenstveno služil za razpravljanje o vseh vrst arhitekture.

Če strnem: To, da je arhitektura zajeta v NPK je pozitivno. Ni sicer novo, kot se kaže danes, a  primati niso važni. Bolj pomembno je, ali  lahko zadovolji dokument, ki zgolj obljubi nov dokument. Čez štiri leta.

Leta 2010 je namreč parlament prvič v zgodovini nacionalnih programov za kulturo sprejel dopolnilo, ki je v prostor kulture zajel tudi arhitekturo. Posledično je bil ustanovljen  MAO  (Muzej za arhitekturo in oblikovanje) s čimer je država  povedala, da širi svojo pozornost na preveč stihijsko obravnavano področje, ki je bilo vedno dojeto na robu  polja kulture. Saj vemo: ob lepljenju arhitekture na gradbeništvo, je še Plečnik z zamikom dobil Prešernovo nagrado. Okorelo in (ne)senzibilno dojemanje prostora odločevalcev in inštitucij varstva kulturne dediščine na eni strani in logika »lastnik vse lahko« na drugi strani, nas je na MK spodbudilo k javnemu razmišljanja v okviru skupine »Dom za prostor«, kjer so sodelovali, svetovali in zapirali ključna vprašanja kulture prostora različni strokovnjaki s področja urejanja prostora – od urbanistov, do krajinskih arhitektov.

Posredno je tako nastal predlog NKP, ki arhitekture resda ni vključil kot samostojno poglavje, je pa širše kot vsi kasnejši (Žekš, Turk , Grilc) osnutki prinašal dokaj konkretne rešitve, ki jih sedaj pogrešam(o) in za katere dvomim(o), da jih lahko dorečejo uradniki različnih ministrstev, ki jim je sedaj zaupana Strategija 2017. Če bi znali in zmogli, bi namreč marsikaj lahko dorekli že do sedaj, saj so že po definiciji v interakciji. Pa niso.

Danes, in ne šele čez štiri leta, so predlagane rešitve toliko bolj nujne, saj je vlada JJ določene že vzpostavljene standarde vmes nevarno znižala in razgradila. Npr. arhitekturne in urbanistične natečaje, ki jih je osnutek NKP leta 2011 vključeval v vse sektorje vladne politike, a so sedaj neobvezujoči. Kot tudi potrebo po redefiniciji obnavljanja sodobne (in ostale) kulturne dediščine, saj so razhajanja med varstveniki kulturne dediščine in načrtovalci/oblikovalci prostora velika, vprašanja pa nedorečena. Naj omenim nesrečne primere poseganja v sodobno arhitekturo, ki (še) nima statusa spomenika državnega (ali lokalnega) pomena, torej ni dediščinsko zaščitena in s tem popolnoma prepuščena volji lastnikov. Spomnimo se neprimernega poseganja ob obnavljanju NLB in CD arhitekta  Edvarda Ravnikarja, v objekte Savina Severja, Kristla, Jugovca in  številnih drugih, ki so se prostovoljno gasili s pomočjo senzibilnosti stroke in sklicevanj na evidenco del arhitekture 20. stoletja. Skratka, NPK na področju arhitekture ne obnovi niti že vzpostavljenih smeri, kaj šele, da bi jih nadgradil na način, ki so se v vsakdanjem življenju in glavah razmišljujočih ljudi izkazale za nujne. Niso namreč problem le črne gradnje in piktoreskno obarvane fasade.

Problem so npr. tudi sodobne zgradbe, po katerih se pri obnovah grdo šari, arogantno paca in taca. Kvalitetno arhitekturo, zgrajeno enkrat po letu 1950  naj bi evidentirala skupina za arhitekturno dediščino 20. stoletja in jo vpisala v register, ki pa sam po sebi ne prinaša nobenega pravnega statusa, saj je register le strokovna evidenca, ki je lahko podlaga – ali pa tudi ne – za vključitev v prostorski akt. Skratka, če bi lastnik želel obnoviti Jugovčev dom v  Bazi 20, bi lahko po njej šaril po lastni presoji; če bi si Gospodarska zbornica želela novo preobleko, bi jo lahko naredila po svoje – v kolikor  bi bila arhitekta Vuga&Sadar mirna; če ne bi za dobro arhitekturo občutljiva stroka znorela, ko so prenavljali Ravnikarjevo knjigarno na Šubičevi v Buda restavracijo, bi izginili originalni stropi; v kolikor se ne bi aktivirala javnost, bi bil Cankarjev dom obnovljen na način degradacije arhitekture Edvarda Ravnikarja itd. itd., – vse do nedavnega primera arogantne obnove hotela Piran, kjer investitor ni za temeljito obnovo oddal niti gradbenega dovoljenja.

In kakšna je realnost? Na ZVKD, ki nemalokrat deluje interesno, strokovna komisija konservatorjev za arhitekturo 20. stoletja še sploh nima širše evidence arhitekture, ki bi jo morali ščititi pred skrunitvijo avtorskega dela. Avtorsko pravo so si v preteklosti nekateri zlobirali tudi tako, da je avtor tako rekoč brez zaščite, saj velja določilo, da »lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta lahko delo prosto predela. Zgolj, če je bil objekt nagrajen na javnem natečaju, mora lastnik pridobiti soglasje avtorja, soglasje lastniku pa ne sme povzročiti nesorazmernih stroškov oziroma znatno podaljšati časa predelave« Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah). Ampak glejmo: javnih natečajev vedno ni bilo (sedaj so tudi neobvezujoči), v varstvo niso vključeni vabljeni pozivi, vključeni niso preminuli avtorji, omejeni so stroški. Skratka, prevlada kapitala pred javnim interesom je več kot očitna.

O vsem tem so že stekli razmisleki. ZVKD je videl rešitev predvsem v registriranju zgradb v objekte kulturne dediščine – s figo v žepu, seveda – ker so te registracije časovno in postopkovno problematične. Konec koncev je bil celo ljubljanski Plečnik zakonsko zaščiten kot kulturna dediščina šele leta 2010. Na vprašanje pristojnemu Zavodu v Piranu in nacionalnemu ZVKD, kaj so ugotovili in kaj bodo postorili pri nestrokovni, objestni, slabi, ponižujoči in grdi obnovi hotela Piran – primer mi je še posebej blizu, ker sem spremljala njegov nastanek in cenim subtilne prostorske rešitve – sem med vrsticami dobila odgovor, da se v vse skupaj ne splača drezati zato, ker je lastnik alfa in omega v Piranu in tudi širše, da je res vse skupaj zelo spackano, ampak na obali je packarij itak dovolj, nenehno morajo nekaj odgovarjati novinarjem, pa tako malo jih je, pa vedno so na tapeti, pa da je treba vedeti, kako je močan gospod lastnik….

Skratka, omenjeni primer je le delček danes prisotnih problemov, ki bodo mogoče – ali pa tudi ne – dobili odgovore čez štiri leta. Vmes bo življenje teklo po svoje in si utiralo stranske poti. Če bodo koga zmotile, bo samostojno ministrstvo s samostojnim področjem za arhitekturo pač razložilo, da velja počakati na  strategijo.

Varnost pred svobodo

NPK se na področju medijev umika pred večjimi sistemskimi spremembami oziroma jih – podobno kot pri arhitekturi in drugih zahtevnejših področjih – vidi v preučevanju, analiziranju in strateškemu načrtovanju enkrat v prihodnosti. Za sistemske rešitve si vzame štiri leta, selektivno pa da prednost parcialnim. Tako »zapleni« sredstva iz RTVS prispevka v višini 4% (okvirno 3.500 000 EUR) za sofinanciranja filmskih in avdiovizualnih del za javno kinematografsko predvajanje, pri čemer ostaja višina RTV prispevka na sedanji ravni. Sedaj namreč velja – sploh pa po odločitvi Ustavnega sodišča – da nacionalna televizija prispeva   2% za filmsko produkcijo (naj spomnim, da  Zakon o slovenskem filmskem centru zavezuje tudi komercialne televizije, da namenijo najmanj 5% dobička od preteklega leta produkciji kinematografskih filmov). Dvig na še enkrat večji delež se bo nedvomno zajedel v programske odločitve očitno vse manj avtonomnega javnega zavoda. V kolikor v bodoče ne bo dovolj volje za ureditev izračuna stabilnega RTV prispevka (NKP ga povzema po na referendumu zavrnjenem zakonu, torej vezanje prispevka na življenjske stroške) bo RTVS v nenehni negotovosti, da bo višina prispevka odvisna od vsakokratne volje vlade, kar pomeni, da lahko vlada, tudi preko uravnavanja plačila javne službe, uravnava svoj vpliv v njej.

NKP iz javnega zavoda pogumno izloči Oddajnike in zveze, a brez obrazložitev kaj to pomeni za programe posebnega pomena, ki jih oddajniki gostijo in za izpad dohodka od dobro investirane infrastrukture.

V toku s časom in EU regulativo je pozitiven ukrep uvedbe nižje stopnje DDV za digitalne izdaje splošno-informativnih časnikov (ob še ne preučeni (ne)možnosti razlikovanja glede njihove vloge v javnem interesu), pa tudi nekaj spodbud, ki bi – v kolikor ne bi v preteklosti obstajalo toliko egoizma stroke in lobističnih kapitalsko-političnih navezav – lahko že veljale. Recimo možnosti, da država pomaga mediju, ki se je zaradi objektivnih razlogov znašel v težavah. Tako bi bile mogoče tegobe pri časopisu Večer, kjer poskušajo zaposleni vstopiti v delno lastništvo časopisa, ob nekoč pripravljenih spremembah, danes morebiti manjše.

Tudi vprašanje statusov programov posebnega pomena je bil v novi/padli medijski zakonodaji  že dorečen. Ob zavedanju razpršenosti teh programov in majhnega slovenskega okolja je z dokaj visokim konsenzom  prišlo do rešitve s koncesijami, ki bi določile število potrebnih radijskih in tv postaj in njihove programske obveznosti. A NPK naredi obrat in prenese financiranje dejavnosti programov posebnega pomena na RTVS (ki mu naj bi sicer država dala denar v letni višini 3 odstotkov pobranega prispevka, pribl. 2,5 mio EUR). S tem naj bi prenesli odgovornost  na javni zavod, ki bi postajal vse večji monopolist, ne nujno pa tudi kos svojim novim nalogam, če včasih še primarnim ni.

NKP gre še dlje in pokaže na možnost, da bi RTV Slovenija ustanovila svoje gospodarsko podjetje, na katerega bi prenesla pristojnosti in lastna sredstva za (ko)produkcijo avdiovizualnih in kinematografskih del.

To, da so spremembe zakona o RTVS v NPK opravljene zelo lahkotno in brez nakazanih prepotrebnih pogumnejših rešitev, vezanih na status, avtonomijo, upravljanje in zaščito javnega interesa pomeni, da se soočamo še z eno vlado, ki ji odgovarja obstoječ model obvladljive javne inštitucije. Izkušnje o posledicah tovrstne obvladljivosti sploh ne segajo tako daleč: spomnimo se odločitve prejšnje vlade, ki je javnemu zavodu omejila izplačevanje avtorskih honorarjev in s tem ohromila delovanje hiše, ali pa na pamet zrezano višino prispevka, kar je potisnilo v zmrzovalnik večino načrtovanih kulturno umetniških programov. Odpadli so celo domači feljtoni, ki so imeli predračunsko vrednost borih 5000 EUR (na AV razpisih bi bila njihova vrednost cca 40 x večja) in na katerih so bili kljub žaljivo nizki ceni celo pripravljeni sodelovati avtorji z močno potenco. Govorim o predlaganem ciklusu polurnih dokumentarnih filmčkov s skupnim imenovalcem »Sedem smrtnih grehov in sedem vrlin«.

Pred cca petnajstimi leti, ko se je država soočala z vprašanjem negotovega statusa samostojnih novinarjev (takrat je bilo stanje sicer manj hudo kot je danes), je takratno ministrstvo vključilo v predlog medijskega zakona možnost, da bi, po strogih kriterijih izbrani samostojni novinarji, prejemali plačilo prispevkov za socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje iz državnega proračuna. Ob tem predlogu, ki sem ga sama zagovarjala in ga postavljala ob bok rešitvam, ki veljajo za umetnike s statusom samostojnih ustvarjalcev na področju kulture, so novinarji stopili na barikade na brutalno glasen način, da je bil predlog kmalu umaknjen. Češ, država bo kupovala novinarje in jih disciplinirala z nagrajevanjem.

Čas trdih lastnikov, upadanja naklad in kupne moči ter drugih pretresov na medijskem polju, spreminja novinarje v vse bolj brezpravne najemnike, ki službo lahko le še sanjajo, pogodbe o začasni zaposlitvi pa jih silijo v poslušnost. Zato postajajo vprašanja varnosti pomembnejša od tistih o svobodi. A ne glede na to, rešitve v to smer NPK blago nakazuje, kar velja pozdraviti ( ključno z vračanjem starega predloga o podpori nezaposlenim novinarjem) in z namigi o podpori kooperativam; upati velja, da tudi pri   iskanju novih lastninsko-upravljavskih modelov medijev.

Kot že rečeno: čas, ko stopa varnost pred svobodo, potiska vprašanja, ki so bila še včeraj prioritetna, v drugi plan. Tako se v predvidenih spremembah medijske krajine sploh ne omenja tako želene pravice do popravka in odgovora, vzpostavitev avtonomnih teles v svetu javnega zavoda in umik vpliva vlade/politike iz odločanja, transparentnost lastniških prevzemov medijev, revizija radijskih in tv mrež ipd.

Nacionalni programi se sprejemajo zato, da se tlakujejo temeljne usmeritve  določenih področji in, da se ob vsakokratnih spremembah oblasti in okusov, ne izneverijo splošna načela, ki se jim narod zaveže. Zato jih je potrebno vzeti z vso resnostjo in jih prebrati dlje od uvoda in razumeti več kot epp gradivo..

Res je, nacionalni programi imajo običajno velike oči in široka pljuča in tudi niso vedno polno izživeti. A so hrbtenica, ki mora omogočati pokončno in začrtano hojo. Zato je odprta diskusija ob tokratnem osnutku več kot dobrodošla in verjamem, da za pisce tudi koristna.

»Zakaj pa te ni bilo domov?« sem zjutraj vprašala Vojteha.

»Ostal sem kar v Piranu. In prebil noč  z direktorjem hotela. Vozila sva se z eno barko po zalivu gor in dol in počez, obdelovala mortadelo, kakšno flašo in življenjske dileme«, mi je dokaj utrujeno, a nič nejevoljno odvrnil.

»Hm, no ja….in?« zamečkam.

»Nič«, doda.

»Proti jutru sva se zmenila. Piano bar na vrhu hotelu bo. In to ne v alpskem stilu, kot  je hotel, temveč  po moji presoji. Saj veš…remeniscenca na okno, zajetje pogleda, morski val v šanku, jazz v nočeh in odprto morje za zajtrk«, je zadovoljno mrmral leteč v biro. Mali prostorček na zgornji etaži hotela Piran je bil že narisan, nasanjan in po drugih koncih Mediterana tudi okušen. Po nočni vožnji z barko končno  tudi usklajen.

Direktor starega, recimo temu tozdovsko socialističnega kova, ni imel ravno vonja za presežke. Harmonika mu je bila morebiti bližja od klavirja in  najbrž se mu je  zdelo tudi odveč tisto odkrivanje pogleda na okno v svet, ko je pa morje itak samo morje. A znal je slišati, vprašati in znal se je tudi umakniti, če je argument stal – pa četudi  ga (ali prav zato) ni nujno tudi razumel. Nek  vonj po premiku je vseeno gnal te nekdanje socialistične »elite«, da so znale vsaj malo tvegati – konec koncev tudi z odločitvijo, da Hotel Piran preureja mlada ekipa arhitektov, ki je v sredini osemdesetih  prebila s prelomnimi  arhitekturnimi potezami – z  občino v Sežani, Kulturnim domom Srečko Kosovel in pošto v Vremskem Britofu. Poleg tega je bil Hotel Piran izbran na natečaju, ki takrat sploh ni bil obvezen (na žalost, tudi danes natečaji niso več nuja, ker jih je nedavno od tega ignorantska politika izvrgla iz zakona).

Res sicer je, da  šefi poznega socializma narejenega niso znali obdržati, kultivirati in obračati. Še manj tisti, ki so  tranzicijsko zasedli njihova mesta. Hotel Piran kasneje ni cvetel, risbe Tomaža Kržišnika v restavraciji so bledele, zavese so popuščale  in  na balkonu piano bara, kjer  so se očitno bali prepiha, so  po gospodinjsko in ob mižanju spomeniških služb zmontirali okna. Klavir je sameval, rože so se posušile, v kultiviran prostor recepcije so nanosili plastične stole in pozimi se je hotel odklopil. Lastniki so stavili raje na Bernardin, ki je bil manj butičen a zato bolj ploden.

Skratka, biser v osrčju Pirana je postajal kot  nekakšna Trnjulčica, ki jo je princ varal za vsakim vogalom izven območja spomeniško varovane  dediščine. Zares se je ta Trnjulčiča zbujala ob  vsakoletnih Piranskih dnevih arhitekture in takrat, ko je Karpo Godina v vhodni hali posnel sekvence filma Umetni raj. Transparentnost prostora, pogled po osi na morje, marmornati lesk stebrov, luči z okusom  Metropilisa in kompakten šank so suvereno – tako rekoč brez filmskega dodatnega rekvizita – premestili Piran v Hoollywood, kjer je domoval Fritz Lang.

»Sem prišla pogledati kako je novi lastnik osvežil hotel«, sem to  nedeljo pozdravila receptorko, ki  nam je že vrsto let domača. Nisem pričakovala večjih sprememb, saj se novi gospodarji sploh niso ukvarjali z avtorskimi pravicami, v medijih pa so trdili, da delajo z roko v roki s pristojnim  Zavodom za spomeniško varstvo.

A vseeno mi je bilo tesno.

»Joj, gospa, precej je spremenjeno….ne vem, če vam bo ravno všeč«, je zardelo pripomnila in utihnila.

Jaz tudi.

Vse naokrog baročno dizajnirane reči v maškeradnem slogu. Receptorski pult zamenjan z neko škatlo z baročno kao postmodernistično nogo. Marmornati stebri oblečeni v fiktivno lesen gvant, konjske glave za dekor, slabe slike na steni, izbrisan hotelski zaščitni znak Ranka Novaka, vhod kot šablonska kulisa  v irski pub. Stik roba z obalo  izničen z lesenimi koriti, montiranimi na zid, ki je nekoč tako presežno rezal kopno z morjem. Na kamnu, ki je davno od tega služil  za vezanje ladijskih vrvi,  pa  z betonom pritrjena posoda za rože. Holzerska restavracija, izbrisan raster kvadrata – identifikacijsko osnovo takratne gradnje. Poteptan koncept in zbrisana misel.

Dušila sem solze in krotila bes. Zakaj noben v tej deželi ne razume kaj je prav in kaj ni? Kaj je to kar stoji in kar ne le krasi? Kaj je ideja in kaj kontekst? Zakaj dobivajo možnosti šlosarji in zakaj jih odgovorni ne omejijo? Zakaj denar ne spremlja vedenje? Zakaj je vse to novodobno instant dekoraterstvo  ljudem najbrž celo všeč? Zakaj je kapital tako mogočen a hkrati tako prazen?

Gospa za novim receptorskim koritom mi da vizitko dizajnerja – tam pod pultom je deponirana  kot trofeja, ki ji zagotovo ne manjka  odjemalcev. Sploh pa takih, ki bi naročili nekaj metrov na italijanski, rokerski, mehikanski, postmoderni, vesoljski, petit caffejevski  ali celo alpski način. Marko Hergouth, Artao design d.o.o. piše na njej.

Povzpnem se na vrh stavbe do  razglednega piano bara, ki je bil pred mnogimi leti potrjen na nočni barki med luno in morjem in med solzami in smehom.

Najbolj prestižnega prostorčka  ni več. Delavci, ki zaključujejo prenovo povedo, da bo tu sedaj nobel apartma. Ja, kvadratni meter postelje z razgledom navrže več kot kvadratni meter klavirja, razmišljam. Kolikor sploh lahko razmišljam.

Bo pa tudi nova terasa tam gori, pravijo delavci. Celo z dostopom na prstni odtis, dodajo. Ne za vse, seveda, kot nekoč.

Na Zavodu za spomeniško varstvo naj bi se držali za glavo. A ja?  Toda za glavo, ki jih očitno niti malo ne boli. Sicer ne bi izginile iz fasade modre keramične obrobe, ki so bile – tako kot vse ostalo – z razlogom. Val fasade je namreč zašil Mihevčev del hotela z novim prizidkom in ga stkal z absido stare zasnove.

Novi lastnik Aleksander Jančar, ki je odkupil in obnovil hotel pravi, da dela z roko v roko s skrbniki dediščine. »Hočemo spoštovati okolje, tradicijo, spomeniško varstvo«,  berem njegove izjave v medijih.

Dejanja pričajo drugače. In s temi se velja ostro soočiti.

Kajti prenova je postorila prav to, kar je zasnovani projekt (1982-1986) zanikal. Vojteh Ravnikar je takrat menil, da »lokacija v samem jedru Pirana izključuje introvertiran tip hotela – vase obrnjenega, iščočega atrakcijo znotraj samega sebe, in narekuje zgradbo, ki je postavljena znotraj atrakcije same, orientirana navzven, v  dialogu  s sredino, v katero je postavljen«.

Kaj bi Vojteh rekel danes, če bi lahko spremljal čas, ki rojeva drugačno percepcijo lepega? Ne bi šel na nož in bes, kot čutim sama. Zagotovo bi ga ranilo dejstvo, da se neuko šari (tudi) v Piranu, kjer se znotraj Piranskih  srečanj  že desetletja razvija misel o vrednotah v arhitekturi, v prostor pa posegajo zvezdniški in namišljeni artisti. Dobro bi še bolj zagrizeno ščitil z glavo in zgledi.

»Spet ta debata, kaj je lepota« je enkrat dejal. »Ne da se reči, da bom naredil lepo hišo ali lepo tržnico, ampak narediš tako kot je prav in dobro, hkrati pa bazi realnosti dodaš nekaj, kar je denimo iracionalno in osebno tvoje.  Ne bom rekel: vdahneš dušo. Tega ne znaš, če si samo končal arhitekturo. To lepo je predvsem subjektivno, v arhitekturi velikokrat uporabimo besedo skladno, lepota se izrazi, če so neka razmerja harmonična in delo uravnoteženo«.

Kako se v arhitekturi braniti, zavarovati pred tem, da bo ves idealizem zamenjan s pragmatizmom, ga je enkrat spraševala pesnica.

»Počutiš se ogoljufanega, ampak saj je to namen«, je dejal. » Ta svet je več ali manj tako narejen, da se ljudje prinašajo okoli in človek se celo temu nekako prepušča. Vse reklame, trgovina, potrošnja, vse to je domenjeno goljufanje sebe in drugih. Čeprav so razsežnosti mogoče domenjene, pa ne vemo, kdo jih bo kontroliral. Oziroma vemo, da nobeden. Seveda«.

Res nobeden?  Nikar!