Vestalka 

Ostala je zvesta Titova vestalka le da je »čuvanje ognja« razširila tudi v polje politike. Letele so glave, kadrovske zamenjave so bile na dnevnem redu, očitki, da nihče nič ne dela običajni, vzdušje napetosti in nelagodja je naraščalo.

Takrat se je branila, da priprava državnega sprejema ni zadeva, ki bi se jo opravilo mimogrede, ampak zahteva resno delo, saj je vsaka malenkost pomembna. Imela je pač visoke standarde, ki jih okolje najbrž ni bilo navajeno, zato je njen perfekcionizem naletel na očitke o pretiravanju. Skratka, vsem naj bi šla na živce. Tako boste naleteli na zgodbe (ki so si jih zapomnili natakarji), da je pri kosilu naredila črtico na steklenici do kje je bilo popito vino (Tito je pil predvsem vino iz Vange). Ko je zvečer natakar prinesel isto steklenico – iz katere je popoldne »cuknil« nekaj vina, naj bi takoj pripomnila: »Tistega od kosila, prosim«! Ampak pričevanja segajo dlje. Spopadala naj bi se z vsemi ožjimi Titovimi sodelavci. Tako naj bi ukazala odstranitev Smoleta, ker naj bi kradel viski, druge visoke in nizke državne uslužbence, generale pa naj bi zamenjala že ob najmanjši zameri. Njene lovke naj bi segale do veleposlaniških mest v ZDA in SZ in čistke naj bi se zgodile čez noč, sicer bi na potovanjih naredila škandal, ali pa sploh ne bi šla na pot.

Jovanka Piši! Kje imaš svinčnik?

»Jovanka mi je zrasla čez glavo«, je menda priznal Tito svojim sodelavcem, ko so hoteli razlago npr. za zamenjavo veleposlanika v Washingtonu tik pred obiskom ZDA. »Ali si se ti kdaj skregal z ženo?« je vprašal zunanjega ministra, ki je sicer ukaz o odstranitvi veleposlanika izpolnil, je pa tudi hotel vedeti zakaj.

No, tudi skromnost naj ne bi bila njena vrlina. Toda upoštevati morate, da opazke na ta račun, prihajajo iz ust moških, ki se niso branili v tujini kupljenega viskija, niso postavljali pod vprašaj prevzetih rezidenc in proletarskemu duhu tujega razkošja. So pa takoj opazili, da je Jovanka na potovanju v Afriko ladjo Galeb spremenila v šivalnico, saj je vzela s seboj številne šivilje, ki so ji iz skrbno izbrane (in tudi z letalom pripeljane) svile, sešile več kot sto oblek.

»Najlažje je reči, da je to naredila Jovanka«, je enkrat neki novinarki zaupala Jovanka. »V bistvu pa je vedno kadrovala Udba, a nihče si ni upal govoriti resnice. Prestrezala sem udarce, ki so bili namenjeni Titu« je tolmačila.

Pravi, da ni šla preko njega, ampak, da je bila njena  ambicija ob njem. Sodeč po posnetkih – odkrila sem jih v kleteh naše televizije; šlo je za večurni surovi dokument Titovega obiska v Trbovlju, Zagorju in Hrastniku – se je Tito do nje obnašal kot do tajnice, družabnice in gospodinje. Slovensko predsedstvo in lokalne skupnosti so takrat zahtevali, da Jugoslavija  bolj intenzivno vlaga v tamkajšnjo infrastrukturo in da naj vendarle prisluhne zahtevam Slovencev, ki itak prevečkrat izvisimo zaradi investicij v druge republike. Tito, ki se je dimil v cigari in vročini je kmalu odsekal in se obrnil proti statični Jovanki: »Dobro. Jovanka Piši! Kje imaš svinčnik? No, zapiši to kar hočejo, bova jutri to nekako uredila!«

Menim, da se je njena vdanost z leti, ko je sanjano božanstvo postalo realnost, premestila iz nekoč zgolj »gospodinjskih«  poslov (kakršne je od nje pričakoval Tito) v upravljavske  na način, ko je  izgubljala mero. In to na način , ko je šlo vsem pošteno na živce (sploh partiji).

Zakaj mora biti  začetek nekega konca trenutek, ko ženska izrazi voljo po moči?

A zakaj ne bi to občo tezo poskušali vsaj malo obrniti in dopustili možnost, da so mero izgubili drugi, ki so se čutili ogroženi pred  njeno mladostno energijo, rentgenskim vedenje in pred njeno morebitno slo po oblasti. Zakaj mora biti  začetek nekega konca trenutek, ko ženska izrazi voljo po moči?

Tako so vohunili za njo, ji sledili, prisluškovali in celo ustanovili partijsko komisijo, ki je preučila njen položaj, in iskala odgovore, kdo kvari Titovo ženo. Kakšno je njeno duševno stanje je ugotavljala druga posebna politično-zdravniška komisija. Zapisali so (in tudi o tem razpravljali v IB CK ZKJ), da ima težke simptome paranoje, kar je bilo kasneje dovolj močan razlog za njeno izolacijo oziroma ločitev. Kardelj je takrat dejal, da postaja nevarna Titu in da jo ni mogoče več spremeniti.

Kaj pa če je šlo za bitko o tem, kdo bo imel primat v podajanju informacij takrat že manj vitalnemu Titu? Za bitko odvzema ključev vseh moževih zasebnih blagajn in dokumentov? Kaj, če je res svojega ostarelega soproga zgolj želela razbremeniti nekih zadolžitev in obveznosti tako, da jih je prenašala nase in ga s tem poskušala zaščititi?  Kaj, če je preprosto mislila, da so okrog njega same zarote, on pa ničesar  ne vidi? Po Titovi smrti je v nekem pismu nekdanjemu sekretarju partije v Liki zapisala: »S Titom sem živela celih 35 let. (…) Delila sem z njim njegove velike in številne skrbi, poslušala sem o njegovih sumih in neuspehih. Videla in čutila sem, kako mu je bilo včasih hudo. V takih trenutkih sem si prizadevala na neki način prevzeti nase ali vsaj delno prestreči udarce, ki so mu bili namenjeni, da bi ga rešila vsaj majhnih vsakodnevnih skrbi in problemov. Ni bilo lahko biti Titova žena.«

Med take zarotnike je vedno prištela Dolanca, ki mu je še nedavno pripisala težke grehe, Tipičen primer njenega »zaščitništva« najdemo v zgodbi, dosegljivi na YouTube-u  kot tonski zapis nekega davnega razgovora: »Preden je Dolanc prišel na čelo partije je imel nekje, menda v Mariboru, nek govor o tem, da naj bi vsak vojak služil vojsko v lastni republiki. Ta govor so dostavili Titu pred nekim službenim kosilom, tako, da mi je Tito – kot običajno – papirje porinil v torbo in dodal: tam neki Dolanc ne le da hoče razbijati vojsko, on hoče razbijati tudi državo. Ko smo enkrat šli v Slovenijo na polhe, je Miha Marinko priredil kosilo, kjer je predstavil Slovensko vodstvo, tudi Dolanca. Tita sem opozorila, da je to tisti, ki je govoril o vojski, a Tito ga takrat še poznal . Spraševala sem se, kako neki je prišel na čelo partije, če ga Tito ni prenašal?« Skratka take pripovedi, ki imajo vedno dvoje očišč, so med vrsticami povedne. Kakorkoli, Dolanca je ohranila v želodcu in ga krivila za embargo nad obiskom umirajočega Tita v Kliničnem centru.

Tudi interpretacij ali je Jovanka prišla k Titu v ljubljanski klinični center ali ne, ne manjka. Ivan Dolničar v Testamentu  npr. trdi, da Jovanka ni nikoli izrazila želje, da bi prišla k njemu v bolnišnico. V drugih virih pa lahko najdete opise, kako je obisk morala dobesedno izsiliti in pri tem naj bi ji pomagala celo Indira Ghandi (ki naj bi bila pripravljena narediti diplomatski škandal, če bi Jovanko odbili). Po tretji varjanti naj bi v Ljubljano prišla, a jo niso pustili k njemu, češ, da se je s tem tudi sam strinjal.  Celo njenim solzam na pogrebu – seveda niso izostali komentarji kaj sploh tam počne – so pripisali lažnost in zaigranosti.

»Ne le izrabili, temveč tudi zlorabili«, odgovarja v nadaljevanju na vprašanje, ali so jo izrabili. »Obtožujejo me, da se borim za oblast. A na to nisem mislila nikoli. To ne gre kar tako: tu so določena pravila, zakoni…toda to ni bila moja ambicija. Hotela sem le pomagati Titu. Jaz sem del te zgodovine. Sem ženska, ki je doživela veliko tragedij«.

Vnuk Jožka Broz, ki se Jovanko spominja s simpatijami in razumevanjem njenega položaja v zlati kletki, nekje opisuje Titovo ranjenost ob njuni ločitvi. Ko je takrat prišel k njemu na obisk, je naletel na zamišljenega Tita, ki je dolgo molčal in šele po dolgem času dejal: »Zakaj je bilo to sploh potrebno?«.A vemo, da se je Tito v vseh razmerjih rad umil roke.

 »Sem žrtev Srbsko – Hravškega spora, o katerem se ni smelo govoriti. Tita so izsiljevali in ga silili v izbiro: žena ali država. Šlo je za zakulisen boj za oblast med Dolancem (v imenu partije) in Ljubičićem (v imenu vojske). Mislim, da sta oba menila, da ju oviram. …Iskreno me je ljubil, bila sem deležna mnogo ljubezni. Če bi moja pričevanja bila javna pravi čas, bi bila zgodovina drugačna«, še doda.

Njeno borbo za vdovske pravice marsikdo enači s pohlepom. Marsikdo pa tudi meni, da ji tridesetletni boj za pravico ne uspeva zato, ker poseduje papirje in vednost, ki bi lahko kompromitirali zgodovino.

Kompenzacija za materinstvo in kariero

V interpretaciji njene enigme se  nagibam k razlagi, da je bila njena paranoja in videvanje/konstruiranje  zarot, kot tudi obsesivna (patološka?) skrb za Tita, kompenzacija njenih nerealiziranih želja – bodisi na polju materinstva, bodisi  kariernih (političnih) ambiciji. Vse to je ob različnih botrih, ki so se bali za post maršalovo življenje, dobivalo velike dimenzije, ki so se zaključile z rezom, ločenim življenjem (ne ločitvijo) in kasneje tudi odvzemom materialne in moralne dediščine. Stanje v hiši na Dedinjah, ki sem mu bila priča pred desetimi leti je bilo katastrofalno in skrajno nespodobno. Po sobah so bile  posode, ki so lovile deževnico, po hodnikih  odtrgane tapete, gretja nisem opazila, stene so cvetele, omet se je luščil, telefonske žice so bile populjene.

Jovanka je zagotovo naredila emancipacijski korak kot ga je v načelih zagovarjal socializem, ki je žensko (proletarko) poskušal videti v bolj enakopravnem položaju. Začetno plašno srbstvo za hišo pa je presegla s skrbstvom za splošne zadeve – morebiti ne z najboljšim orodjem in tudi ne brez vonja po glamurju, ki ga takratni prostor ni poznal. Vse to pa ni ustrezalo fantom okrog nje, saj si enakost vendarle niso tako zamišljali. Raje bi jo videli v pasivni vlogi, kot okras, kot tisto, ki pokuša hrano za gospodarja. S tem bi izpolnila tudi njihove načrte, na osnovi katerih je sploh stopila v igro.

Tekst (drugi del pripovedi o Jovanki Broz) je objavljen v ONI 10. septembra 2013. 

 Ni bilo lahko biti Titova žena

Jovanka (Budisavljević) Broz me je kot pričevalka pomembnih trenutkov narodovega upora in kasneje tudi zastoja, predvsem pa  kot enigmatična ženska, ki se ne želi razgaljati v javnosti, jo pa javnost neumorno slači, vznemirjala že pred dobrim desetletjem, ko sem začela iskati stik z njo. V tem času se je naplavilo ogromno knjig, ki so jih pisali slučajni popotniki, ljubiteljski  nabiralci zgodb, kuharji, zdravniki, varnostniki in včasih tudi raziskovalci. S svojim molkom je bila bolj prisotna kot je bila dejansko odsotna. Zagotovo na drugačen način kot prejšnja Titova žena, Slovenka  Herta Hass, ki  je tišino javno prebila tik pred smrtjo, ne da bi vrgla senco na njun odnos, ki  je kljub njegovi prevari ostal – kot mi je tudi zaupala – poln ljubezni in spoštovanja. Ponosna  Herta je preprosto zaključila, da ju je ločila vojna.

Po drugi strani  je vojna združila Jovanko in Tita, njuna medsebojna vojna  pa je razdružila. Še več: njuna medsebojna vojna, ki naj bi jo poganjala Jovankina prevzet(n)ost, je botrovala njenemu izbrisu.

Izbrisana

Kaj se je v njenem odnosu v resnici dogajalo, ostaja predmet neštetih interpretacij, saj je Jovanka striktno zavračala vse, ki smo hoteli slišati njeno resnico: od ameriških, ruskih, angleških in domačih prosilcev za knjižne in filmske zapise. Svojo skrivnost in  lastno videnje resnice nosi s seboj. Mogoče bodo  njeni memoari, ki naj bi jih pisala, enkrat prišli v javnost. A dvomim, da bodo lahko premaknili občo in nemilostno konotacijo, da gre za nenavadno, samosvojo, čudno, ambiciozno, zarotniško  in pohlepno žensko, ki se je po poroki s Titom iz poslušne tovarišice spremenila v levinjo.

Večina interpretov namreč zaključuje, da gre za jugoslovansko Ksantipo, ki je kompenzirala svojo nemoč v patološki želji po dominaciji in  poskušala Titovo rezidenco na koncu spremeniti v dvor monarha. To izključujoče videnje bi veljalo resno preučiti.

Kot mi je sporočala preko sestre Nade, do najinega filma ni prišlo prav zaradi manipulacij kvazi novinarjev in javnosti ter njenega kroničnega nezaupanja. Njen molk  zagotovo poganja občutek zarotništva, ki že od nekdaj  prežema njen odnos do vsega zunanjega. Ni me čudila informacija, da so jo te dni prepeljali v bolnišnico v zelo zapuščenem in slabem zdravstvenem stanju in tudi proti njeni volji. Najbrž  se boji vstopiti v zunanji svet potem, ko so jo izgnali iz njej varnega in obvladljivega sveta prve dvorne dame. Spominjam se, da sem med vojno na Balkanu sestri Nadi predlagala, da bi Jovanka zapustila  Beograd. Bilo je tik po Natovem napadu mesta, ko se je sestra vrnila iz krvavih beograjskih ulic. Šokirano in zadihano mi je po telefonu  dejala, da se Jovanka ne želi premakniti nikamor, da ostaja v mrazu, v popolnoma opuščeni hiši z razbitimi okni in brez zdravil, ki bi jih zaradi astme in načetega zdravja morala imeti. A da ji je dobro in naj ne ničesar pošiljam v pomoč.

V tej strašljivi hiši na Dedinju je ostala tako rekoč do danes.

Ženska, ki preveč ve

Občasno je resda prebijala molk in posredovala kakšno izjavo časopisom, a vezano pretežno na njen status izbrisane osebe. Dejansko ji je bila po razhodu s Titom sredi sedemdesetih let (leta 1977 se je Tito preselil na Beli dvor ), tako rekoč v hišnem priporu in brez človeka vrednih pravic. Mnogi povedo, da je pač tako hotela sama in da je s tem utrjevala podobo nacionalne mučenice. A simboli gor ali dol, dejstvo je, da ni imela osnovnih pravic. Šele pred štirimi leti so ji dali osebno izkaznico in potni list. V tistih nekaj televizijskih kadrih, ki so jih takrat posneli, je bila srečna kot otrok, polna servilne hvaležnosti in kot da tudi nekega upanja, da se bodo stvari pokrpale tudi glede dediščine, ki jo po Titu ni nikoli dobila, čeprav se je zanjo borila tri desetletja. Nedavno ji je spodrsnila tudi možnost, da bi se seznanila z vsebino Titovega sefa, ki so ga odprli brez njene navzočnosti in brez pojasnil kaj je sploh v njem.

Četudi se je v izolacijo na nek način  zaprla tudi sama, je dejstvo, da je bila toliko let persona non grata, pod striktnim nadzorom in z odvzeto ter oropano identiteto, za današnji čas in po tolikih letih (neformalne) ločitve od Tita neverjetno. Kot da bi morala nositi križ za pripisano ji oholost, kot da bi valila kamen za to, ker je Ženska, ki si je vzela besedo in kot da je utišana oseba, zato, ker preveč ve.

A ob vsej tej pokori, ki ji je bila naložena, ni nikoli vrgla senco čez Tita. Če je že spregovorila, je rada povedala, da jo je iskreno ljubil.
»Bil je pozoren do mene . Dvajset let mi je vsako jutro skuhal kavo. Vstajal je zgodaj, običajno vzel časopis, prižgal espresso aparat in mi prinesel kavo«.

Ne glede na to, da vemo kako je Tito znal njene histerične ljubosumne napade zaustaviti tudi z roko (za kar se je sicer še isti trenutek opravičil in jo nagradil z odpustki), velja poudariti, da je Jovanka na fotografijah, ki jih je posnel Tito povsem drugačna kot na protokolarnih posnetkih. Osamljena, v praznih prostorih, z zamišljenim pogledom in izrazom tihe privržene vestalke, je v njegovem objektivu ujeta kot partnerica, ki nudi, ne pa spodnaša oporo.

O njej se je napletlo vse mogoče – kot da bi govorile preproge v njunih sobanah, zidovi, psi in številne sence, ki so bile vedno v bližini. Ker je bila vsa leta tiho in ni odgovarjala na (predvsem moške) zapise, so se zgodbe o njej  kopičile s toliko večjo lahkoto in tekmovalnostjo. V knjigi  zdravnika Aleksandra Matunovića  Titova sovladarica,  ki  jo je izdala Mladinska knjiga (hm, izbrali so  dokaj rumeno varianto) celo beremo, da je Jovanka  »odprla Pandorino skrinjico, iz katere izvirajo vsi nacionalizmi in separatizmi, ki so razmajali Jugoslavijo in naposled povzročili njen travmatični razpad«. V to skrinjico je v stilu dr. romanov stlačeno tudi  dovolj pikantnosti o njenih menda nevrotičnih in ljubosumno posesivnih izpadih zaradi Titovih maserk, o preveč ali premalo pečenih biftekih, o kitajski erotični akupunkturi ipd., vse kar se pač sočno bere, pač.

Ločitev po nareku partije

Pokojni Jože Smole mi je še v času, ko sem delala na projektu Tito in film ter začela zbirati gradivo o Jovanki ,prizanesljivo zanikal  pripisano ji namero, da je (skupaj z Rankovićem) delovala proti Titu in v korist SZ. Sestra Nada, izobražena, zadržana in prijazna gospa, je o njej govorila zaščitniško, z nežnostjo in hvaležnostjo, še posebej ob spominjanju, da  ji je po vojni omogočila izobraževanje.

Tudi sama je hitro nadomestila med vojno prekinjeno šolanje. Jovanka je namreč odšla v partizane s sedemnajstimi leti, bila dvakrat ranjena, večkrat odlikovana, med drugim je postala komisarka bolnice v Drvarju (kjer je tudi prvič srečala Tita).  Izhajala je iz ugledne, čeprav revne kmečke družine, ki ji je omogočila, da je dokončala osnovno šolo, kar za dekleta na vasi ni bilo tako običajno. Mati je umrla pred, oče pa (za tifusom) po vojni, tako, da sta morali sestri Nada in Zora v rejništvo.

V morečem obdobju njunih največjih zakonskih in s tem tudi državniških konfliktov v drugi polovici sedemdesetih, ko so Titu sodelavci polagali na mizo poročila o njeni paranoičnosti, trdosti, neprizanesljivosti, preračunljivosti in  o (za njih nevarni) želji, da postane njegova politična dedinja, se je Tito dolgo upiral ločitvi ter maščevanju, kar so mu svetovali, še posebej kolegi iz Slovenije.  Vedno na novo je dajal prednost »popravnim izpitom«. Čeprav so med njima padale težke zmerljivke, ki so marsikje citirane (pred potovanjem v Peking 1977 menda ona njemu: razvratnež, izprijen norec, nečistovalec,; on njej: nesramnica, liško teslo in paranoična lažnivka) ni skrival, da mu je bila po dobrih tridesetih letih skupnega življenja odločitev za ločeno življenje izjemno težka. V bistvu so jo sprejeli partijci. Do zadnjega ji je pošiljal rdeče vrtnice.

Plaha lepotica v maršalovem gnezdu

V maršalov kabinet je prišla kot preverjen kader  (drugače itak ni bilo mogoče vstopati v njegov krog) po nareku OZNE. Imela je dobre reference:  partizansko izkušnjo brez senc, bila je nosilka spomenice in drugih priznanj, predvsem pa je bila predana partiji, v Titu pa je videla junaka.

Bolj verjetna je razlaga, da je bila tja nastavljena zato, da ne bi depresivni in takrat osamljeni Tito opustil politične ambicije in pretirano žaloval za  Davorjanko Paunović – Zdenko, ki je takoj po vojni  umrla za tuberkulozo. Davorjanka je bila strastna Titova medvojna ljubezen, ki je porušila razmerje s Herto Has. Namreč potem, ko se je Herta v Jajcu soočila z njo, se ni več želela vrniti k Titu, pa čeprav jo je v strašno dolgem pismu takoj po vojni nagovarjal, da poskusita še enkrat.

Po drugi različici naj bi jo izbral sam Ranković. A najbolj verjetna je razlaga, da jo je  namestil Ivo Krajačić – Stevo, da  bi si na ta način okrepil vpliv pri Titu, misleč, da se z nevedno Ličanko z lahkoto manipulira. Poslal naj bi jo v Moskvo, kjer je slabo leto obiskovala akademijo za obveščevalce. Na začetku v kabinetu funkcionirala kot lojalna, potrpežljiva, poslušna, predana uslužbenka, ki je v službo  hodila v uniformi, s titovko na glavi in v težkih škornjih. Dilas jo opisuje kot lepotico črnih košatih, svilenih las, bele polti, krasnega nasmeha, brez spogledljivosti, a ne brez zadržane ženskosti. Kakorkoli, daleč od tega, da bi Tito spregledal trideset let mlajšo lepotico. A vendarle, trajalo je šest let, da je zagledanost  obrodila konkretno in legalno zvezo. V tistih šestih nejasnih letih je preživela marsikatero ponižanje: bila je brezpogojno vdana, brez lastnega življenja, potisnjena je bila med spremno osebje, ob strani in v tišini je ure in ure čepela na sestankih in bila tudi ponižana npr. takrat, ko so jo tovariši prisilili h pokušnji hrane (ki jo je za maršala pripravila sama), da bi se prepričali, ali je zastrupljena.

Poročila sta se leta 1952. Pravijo, da se je Tito odločil za poroko zaradi Rankovićevega moraliziranja, češ, da morajo biti voditelji zgled tudi v zasebnem življenju. Poleg tega je bila Jovanka, ko je  Tito v začetku petdesetih  zbolel (žolčni kamni  ali nekaj takega) nenehno ob njem, kar naj bi pustilo močan vtis. Kakorkoli že, po njuni poroki, so se takrat začeli poročali po tekočem traku, saj je Tito naročil, da naj vsi legalizirajo svoje intimne odnose.

V začetku je Jovanka (oziroma Jole, kot jo je Tito imenoval) ostajala dekoracija, kasneje, ko pa se močneje vpne v tudi političen utrip, pa se kmalu pojavijo trenja in očitki bližnjih »fantov«, da se vtika v protokol in da prevzema držo monarhinje. Prva leta so bila zanjo negotova, saj ni imela potrebnih izkušenj, razen nekaj malega vedenja o protokolu, pridobljenega na dvotedenskem tečaju lepega vedenja pri veleposlaniku Vlatku Velebitu in njegovi ženi v Rimu. Kot navaja Dedijer (pa tudi Pirjevec v knjigi Tito in tovariši) ni že kmalu – zaradi svojega oholega in maščevalnega značaja – več uživala simpatij, še  posebej ne med ženami najvišjih voditeljev. Ko naj bi si Pepca Kardelj enkrat drznila kritizirati njen preveč drzni dekolte, jo je Jovanka odpravila s »saj imam kaj pokazati«. In jo takoj zatem za osem let izbrisala iz spiska povabljencev na predsedniški dvor.

Objavljeno v prilogi časopisa Delo ONA, torek 3. septembra 2013. Drugi del v naslednjem tednu.

http://www.youtube.com/watch?v=cv14OiY56FQ

Če si na področju etnologije že celih devetdeset let inštitucija, ki zbira, preučuje, shranjuje, opisuje  in prikazuje zgodbe sveta, človeka, identitet, spomine, doživetja, običaje, ljudi in podobe mojega ali tvojega okolja, pomeni, da tkeš zven časa in zlitje prostora. Tako kot tisti alikvotni glasbeni toni, ki so skoraj neslišni, a brez njih ni sozvočja in tudi ne ključne barve osnovnega tona.

In prav plastenje časa in prostora, kulture in nature, podobe in zvoka – prav nalaganje in hkrati razgaljanje spominjanja – je ključ filma, ki je nastal ob devetdesetletnici Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.

Miha Vipotnik ni uradniški pedagog, ki bi ob taki priložnosti sestavil filmski katalog časovnic, z zaznamki muzejske zbirke in s fanfarami obelodanjenimi dejstvi, ki so tkala devetdesetletno zgodbo. Raje naredi nov »eksponat«, ki govori o njemu nas in drugih na način plastenja in tkanja smislov, pomenov, spominov, asociacij in povezovanj znanih ter manj znanih podob.

Delci naše preteklosti se nalagajo na videz slučajno, na videz loterijsko in na način, ki nas sili v naše lastno dopolnjevanje videnega. Čipka postane grafika, ki najde odsev v travi, koledniki se naslonijo na duhce, rdeča ženska ruta se pretopi v cvetje poslikane skrinje, vol z vozom ni daleč od fičota, kurent od Afričana. Vse te etnološko in antropološko videnje časa, ki ga tkejo ljudje, kot da se vrže v centrifugo centralnega registra, v bazno banko podatkov, ki pomešana in potem ponovno sestavljena, na koncu naštrika popolnoma strukturiran vzorec slovenskega prtiča.

Film nam s svojo strukturo pač pove, da je naša identiteta zgolj skupek enako delnih – alikvotnih-  delcev brez ostanka, ki jih čas in prostor premetava po različnih orbitah, zavisi pač kako in kdaj jih kdo utiri. Vse te orbite – ne glede na to, ali so na vasi, v hlevu, stolpnici, Afriki, na makedamu, v travi ali na asfaltu…so pač naš miselni, izkustveni, materialni in duhovni svet, ki v nas pušča usodne sledove. Pravzaprav še več: zaradi njega smo to, kar smo. Seveda vmes pozabljamo, potiskamo, spregledamo, večino krat pa kar niti ne vemo.

Film natelovadi naše pomnjenje in hkrati zapolni naše spozabljanje – sploh v uvodnem besednem prologu, ko  nam z brento, prangerjem, kimpežom, remenko, jerbasom, trničem, preslico, ponkom, nečkami, koledniki, navčkom, permandeljem, čupo, limanicami, ošpeteljem, teslirjem, pindekelčekom, čelešnikom, šegami, lojternikom itd… sporoča, da je potrebno razmeroma malo časa, v katerem se aktivira možganska tipka »delete« in še manj tistega časa, ko pritiskamo na tipko »insert«.

Vendarle: nič objokovanja ob tem! Kajti tudi ta levitev  je v sozvočju z življenjem, spreminjanjem in potovanjem skozi čas. Ključno je, da se na tej makedamsko- asfaltni poti zavedamo, da je čas preprosto vreden spomina. Sploh, če ga obujamo v podobah, ki jih je treba lupiti kot čebulo. Z malo solznim očesom se tako slike vidijo bolj srčno in pomenljivo, sporoča Miha Vipotnik.