Antični kolosi. Spomeniki nekdanje Jugoslavije
»Pejd k meni domov, ti bom skuhala eno kavo. Stanujem čisto blizu« mi je dejala Radojka, potem, ko sva v grmovju klepetali dobre pol ure. Nabirala je robidnice, jaz pa sem si ogledovala enega izmed spomenikov NOB, ki sem jih iskala po nekoč slavnih poteh nekdanje Jugoslavije. Bil je popolnoma zapuščen v nekoč lepemu parku. Strah me je bilo, da bo izpod grmičevja prilezla kakšna žival in da se bom nasadila na steklo razbitih steklenic. Njena prisotnost me je pomirjala.
»Novinarka si a ne?« je dejala zgubana a čvrsta ženica s tremi zobmi.
»Pa niti ne. Samo radovedna sem«, sem dodala in jo vprašala, zakaj je spomenik s parkom in pokopanimi več kot pet tisoči borci tako zapuščen. Spomenik v Sanskem Mostu (BiH) v resnici ni bil tako grandiozen kot na sliki. S svojo na pol konstruktivistično obliko, ki je iskala reference v plemenici, bombi, izstrelku in neki volji po združevanju spominjanja, je najbrž že ob nastanku, leta 1971 – njegov avtor je bil sarajevski kipar Petar Krstić – deloval kot sodobni tujek. A .umeščen v tihi park in obkrožen s takrat modernimi betonskimi rampami je deloval – vsaj po besedah Radojke in zagotovo tudi življenja – kot kontemplativna tiha pot ob robu danes dokaj kaotičnega, včeraj pa zagotovo žlahtnega mesta Sanski Most.
»Pa zdaj mi ti lepo povej, a imam prav, ko pravim, da je bilo nekoč v Jugoslaviji lepše? Jaz sem delala v tekstilni tovarni Inteks v Kranju, veš, lepo mi je bilo, pol sem se z možem, ki je delal tudi v Sloveniji vrnila nazaj, ni nam šlo slabo, otroci so rasli, poštimali smo hišo…no povej mi, kaj praviš, je bilo bolje ali ne kot sedaj, ko ni ne dela, ne doma. Dobro, jaz sem se potem, ko smo med nedavno vojno zapustili hišo, vrnila nazaj, četudi so me ljudje grdo gledali, a rekla sem jim, to je naša hiša in tu bom ostala. Pika. In sem. Življenje pač teče dalje. No kaj praviš, je imelo smisla vse to, kar se je dogajalo ob razpadu Jugoslavije?« je ponavljala.
»Tudi tiste tekstilne fabrike v Kranju ni več«, sem dodala vedoč, da odgovor na njeno vztrajno vprašanje o nekoč in danes, v konkretnih življenjskih soočenjih ni prav nič enostaven. Mislim, da je razumela in sproščeno zgovorna kot je bila, se tudi zadovoljila s svojim mnenjem, da je pač nekoč bilo bolje. Ker se ni gledalo kdo je pravoslavne, kdo muslimanske, kdo katoliške vere, ker je penzija bila, njen bolan mož pa ima zdaj samo neke fičenke. Prijetno je predla naprej, se spominjala Slovenije z Ančkami, Jožicami, Marijami, Nežkami, Jericami. Da ji je tudi njej žal, da je park obljuden in zatočišče mularije, ki tam počne svašta, ker se je nekoč tja hodilo mimo nagrobnih plošč krasnega parka spoštljivo. O tem, da so Srbi med vojno in po njej na spomeniku naredili betonski križ in umaknili plošče z muslimanskimi žrtvami ni nič rekla – itak so križi sproti padali in nastajali. In glavni križ je seveda življenje.
»Odločitve niso pač pri nas smrtnikih«, je razpredala, »nosi nas zgolj tok in dosegajo nas zgolj posledice«, je dodala potem, ko je počasi že padal mrak in sva šli vsaka svojo pot. Ona le z nekaj robidnicami, jaz pa s pričakovano izkušnjo o odprtosti ljudi, ki je tako tuja našemu zazidanemu individualizmu, kjer so vrata varnih domov redko odprta mimoidočim.
V prostoru nekdanjih jugoslovanskih republik ne potrebuješ garmina in brezosebnih komunikacijskih sredstev, ki ti odvzemajo možnost pogledov v oči, vonja in okusa. Če ne veš kje je kaj, se bo vprašani usedel v avto in rekel, da vozi za njim. Užaljen bo, če se mu boš hotel zahvaliti kakorkoli pač že, sodeč po nam osvojeni logiki, da je vsaka minuta našega bivanja že preračunana. A ta kontakt z očmi mi je na moji poti po spomenikih za žrtvami osvoboditve Jugoslavije predstavljal tudi mnogo stisk. Žrtve druge svetovne vojne dobijo potem, ko ji je sledila še ena vojna, oddaljeno, skoraj popolnoma distancirano arhivsko spominjanje.
Kot da bi bili vsi ti monoliti na Sutjeski, Neretvi, Petrovi gori, Sremski Mitrovici itd. nekakšni antični kolosi, ki so jih zasenčila novodobna, na hitro izklesana, teritorialno in etnično definirana znamenja s plastičnimi rožami in še gorečimi svečami. Na moje vprašanje na katero cesto naj zapeljem, da pridem iz Prijedora na Kozaro, je mlada turistična delavka, ki se je topila v rezervacijah morskih letovišč, zadržano poškilila, kolege pogledala izpod oči, češ kaj pa ta rine na Kozaro, rekoč, da žal, sama še ni bila tam.
Seveda so bodoči morski letoviščarji v Dalmaciji – teh je namreč vsako leto vse več – naštudirali ovinke do Markovice v SZ Bosni, kjer stoji pompozen spomenik Dušana Džamonje v spomin okrog 35 000 pretežno civilnim žrtvam ustaško-nacističnega terorja. Dokumentacija dogodkov v sosednjem muzeju je tako pretresljiva, da vprašanje, kako se lahko zgodovina po vsem kar se je dogajalo lahko sploh še ponovi, ostaja iracionalno in nemo.
Spomenik na Kozari je monumentalen in scensko spektakularno postavljen pomnik, kot so jih gradili v šestdesetih letih in jih vse tja do devetdesetih tudi še častili. Slovenija tovrstnih velikih potez in zamahov ni gojila, kot tudi ni snemala velikih vojnih filmskih spektaklov – sekvenca Papajeve smrti (Mirko Bogataj) v Klopčičevi Sedmini npr. je v poskusu umirajočega mladega upornika, da si tik pred smrtjo poskuša zavezati vezalko na čevlju tam ob tivolski svetilki, s presunljivostjo drobnega giba, ki je vpil po življenju, govorila drug jezik kot so eksplozije na Neretvi, Zelen gori ali v Drvarju. Naši spomeniki NOB niso glorificirali narodov upor, temveč so ga introvertirano in pomensko interpretirali. Spomenik NOB Janeza Lenassija v Ilirski Bistrici je prej tihi postanek kot impresivna scenografija. Ni toliko podoba kosti, kot v betonski volumen izdolben pomen žrtvovanja.
Spomenik Tjentište na Zelen gori kiparja Miodraga Živkovića, ki pomni ubite partizanke in partizane v bitki na Sutjeski ima dobesedno krila, ki s prostorsko umestitvijo na vrhu hriba kjer se nekoliko odpre rečni kanjon, nagovarja na način, kot da bi tam hkrati stali Rambo, Mojzes in Gandhi. Impozantnost dveh, na prvi pogled neobdelanih betonskih skal, a v resnici obdelanih na način posnemanja lomljenja narave in ljudi ter na način spodletelega stika dveh sil, ki komaj ostajata pokončni, je veličastna. Nič okoli, le strastna, zahtevna, trdna in odporna natura, v katero zareže kultura z ravno tako odločno tektonsko potezo kot režejo vsi tisti bosanski hribi, kanjoni, soteske, doline, prepadi in lomi. Iz doline vidiš kljubujoči skali kot dve zamrznjeni krili, a za njun blow up se moraš povzpeti na hrib, po instalacijsko dovršeno postavljenih stopnicah v obliki dveh sekajočih se krogov, ki asocirata na neskončnost.
»A lahko grem do vrha oziroma do samostana z avtom?« sem vprašala mimoidoče delavce, ko sem že prevozila pol skrajno nevarne ozke in nezavarovane serpentinaste poti, ki je vodila do Ostroga – samostana iz 17. stoletja, zgrajenega v skali veličastnega hriba.
»Lahko se tudi pelješ. Toda, če hočeš kaj razumeti, moraš tudi kaj žrtvovati«, so skupno odgovorili. Pravzaprav so povedali to, kar nam je pri urah umetnostne zgodovine rad
ponavljal profesor Šumi. Da bi se zavedali dejanske notranje in zunanje lepote in da bi ob tem doživljali potrebno katarzo, so bile romarske cerkve vedno postavljene na oddaljenih mestih, kjer so se morali verniki zelo potruditi, da so jih dosegli. In potem, je dejal pokojni profesor, se je pred očmi dramatično zarisal ves tisti obsijani sijaj zunanjščine in žlahtna poslikava notranjosti, pa tiste igre svetlob skozi vitraže in vse je bilo doživeto močneje kot bi sicer bilo.
Svečeniki v Ostrogu, ki so klesali svoje sakralne prostore v skalo, so se tja umaknili zaradi duhovnosti, ki je v svoji oddaljenosti od vsakdanjega in tudi nevarnega prej bližja nebu kot pragmatični zemlji ravnice. Tudi hoja po kolenih na Sveto goro ni bila v službi lepote, temveč pričakovane potešitve, dosežene skozi bolečino in razmislek v katerega te porine odpoved.
Če kaj druži te nekdaj postavljene spomenike iz druge svetovne vojne na tleh nekdanje Jugoslavije je prav prostorska umestitev, ki je še posebej zgovorna in do tihega perfekcionizma izpeljana v Hrvaškem Jasenovcu.Res je, pomniki so postavljeni in situ in njihova umeščenost v krajino naj ne bi bila nobena posebna izbira, temveč danost. A vseeno ni tako preprosto.
Dokaj znan spomenik žrtvam druge svetovne vojne v Podgariću Dušana Džamonje (1967), ki vlada na hribu v bližini Popovaće na Moslavački gori, je proti Jasenovcu dekoracija, ki igra na potenco, patos in na učinek pomnjenja. Ne slabo, a bahavo in mogočno. Jasenovac pa sili v umik, v maternico. Arhitekt Bogdan Bogdanović, nekdanji Beograjski župan, svobodomislec, odrezav intelektualec, Srb, ki je zapustil domovino v trenutku, ko je zaslutil njeno agresivno pot, je v prostornini neskončnega rečnega polja v beton monumentalno zamrznil cvet v spomin petsto do šesto tisoč žrtvam taborišč v Jasenovcu .Bilo je to eno najbolj krutih ustaških taborišč, ki so se mu po metodah ubijanja in trpinčenja čudili še Nemci.
Vsak pobeg iz taborišča je pomenil smrt stotih ujetnikov – Srbe, Bosance, Hrvate, Slovence, Rome, Jude itd. so tja noč in dan vozili z vlakom in jih – od leta 1941 do 1945 morili ne glede na to, ali je šlo za otroke ali starčke. In ko se bližaš tistemu betonskemu cvetu, ki ima korenine zaraščene zrcalno popku in trdno vpete v zemljo, ko obhodiš s travo poraščene vzpetinice in doline, kjer so bila nekoč taborišča, se ne moreš izogniti tistemu bolečemu občutku tragičnosti, kjer glas postane tih, bitje srca močnejše, tvoja lastna prisotnost pa neznansko majhna. To ni več sprehod, temveč peklenska pot, ki ti jo
določa vonj, ne le spokojnost ravnice z ogromno cvetno plemenico.Vsak pobe. Steza po kateri hodiš med nekdanjim peklom namreč še vedno oddaja vonj po železnici, saj jo tlakujejo leseni bloki izpod železniških tračnic tamkajšnjih vagonov smrti. Bogdanović je diskretno – kot lahko le človek širokega uma – posegal v to dolino mrtvih, jo v detajlih in v celoti (muzejski prostori presegajo artističnost kakšnega paviljona na beneških Giardinih) spremenil v dolino miru,
kjer katarze – kljub neskončni tišini prostora – preprosto ne more biti.
Ostaja namreč preveč zakajev: zakaj lahko narod ubija svoj lastni narod? In zakaj zgodovina ne prepreči in izuči, da tega ne bi počel še naprej?
V bližnjem Lipiku, kjer sem prespala, je bilo temno, prazno in samotno. Še receptorka je odšla. Zjutraj sem pogledala skozi okno. Pred mano je stala popolnoma prerešetana hiša, v kateri so se v notranjosti že razraščala drevesa. Hiše-duhovi. Prazni okostnjaki, preluknjani ometi, rane granat, zaraščeni vrtovi, podrte strehe, šopki umetnega cvetja, nekje majhni, drugje večji sveži pomniki, pogovori obiskovalcev novih spomenikov, ko še mladi možje kot da bi bilo včeraj govorijo kako je takrat bilo, katero ime na spomeniku manjka, katero je odveč, s še vedno polno nestrpnosti v dušah….
Poti po nekdanji Jugoslaviji so poti od pokopališča do pokopališča.
Od rane do rane.
Niso več na posvečenih, umaknjenih in premišljenih mestih, kot so vedno pokopališča bila: na vzpetinah, obronkih gozdov, v dolinah ali v senci vasi – kar je dalo ustrezen prostor ritualu poslavljanja od odhajajočih. Nova pokopališča so instantna. So improvizirana, kjerkoli pač je bil že prostor – ena s spomeniki, druga zgolj z oznakami – odvisno od vere pač.
»V vojašnici na Vrhniki sem služil vojsko,« je pripomnil možakar, ki je ob cesti prodajal vino in podobne domače reči.»Tam pa ni bilo lahko«, sem med poizvedovanjem za njegovimi izdelki kot da mimogrede dodala.
»Ja, v Trzinu ste Slovenci ubili pet mojih prijateljev. Komaj smo jih identificirali,« je tiho pripomnil. A s tonom, ki ni pričakoval odmeva in zadreg. Naprej je našteval vrste vina in zelišč, ki jih prideluje. Kot da bi hotel namigniti, da življenje sili v življenje in da hkrati prinaša spoznanja, ki jih v hudem vrtincu zgrešiš. Kot, da bi se za trenutek sprehodil od Srebrenice do Mostarja, od posilstev do požigov, od nožev do granat in od včeraj do danes ter to oziranje hitro zatrl z: bilo je. In ni več.
Tujci, ki so skoraj edini obiskovalci poti spominov NOB, zmedeno spajajo čas druge svetovne vojne in vojne, ki ji je sledila. A »turisti« na tleh nekdanje Jugoslavije so itak poslovneži, ki deželo hitro spreminjajo v kaotičen prostor nasprotij. Investicije bodejo v oči s svojo univerzalno čip arhitekturno govorico, pa najsi bo to v Podgorici, Prijedoru, Gockem ali v Jajcu. Kitajske trgovine ob džamiji, cvetoča paleta bančnih poslovalnic vseh barv, vsiljeno »nobel« restavracije ob stojnicah za burek, razbohotene trgovine tujih oblačilnih firm, tu pa tam še kakšno podedovano Gorenje, bencinske črpalke vseh možnih družb – vse v razsuti urbanistični inerciji in v pospešenem izrinjanju vsega kar diši po avtohtonem in avtonomnem.
Ideali so danes drugje, ne v preteklosti. Zato so nove hiše kanarčkasto-zelenkasto-vijolično-turkizno agresivne, zato so nogavice iz domače volne in kovana posoda samo še kje ob cesti visoko v hribih in zato se vam brez težav zgodi, da dobite čevapčiče garnirane s pomfrijem in kečapom. Čebula se ne spodobi več.
V kanjonu Neretve v bližini Jablanice je krožil vojaški helikopter z improvizirano pritrjenim sodom v katerega je zajemal vodo iz bližnjega jezera in poskušal gasiti požar. Bil je kot prinašalec kapljice v razgreti puščavi. Tri dni sem po radiu spremljala gašenje videnega požara po tamkajšnjih tako rekoč nedostopnih hribih. Bosanske oblasti niso poskrbele za nakup kanaderjev, ki bi jih sicer lahko nabavili s pomočjo EU. A jih niso, zaradi česar so novinarji in opozicija nabijali. Zjutraj so obljubljali pomoč hrvaških kanaderjev, a so to popoldne demantirali. Bodisi zato, ker se je pač ali »kot da« izkazalo, da jih rabijo sami, bodisi zato, ker je birokracija narekovala, da morajo biti prej izkoriščene vse druge možnosti (teh itak ni bilo), bodisi zato, ker so uvideli, da se vojaških uslug pač ne da zaračunati. Kakorkoli že: ogenj pred tvojim nosom, Kafka pred življenjem. Bosna in Hrvaška z živo mejo ne-bratstva in ne-enotnosti.
Gospod, ki jev Jajcu pred katakombami (v katerih se je občasno skrival vrhovni štab) prodajal razglednice in prospekte, mi ni znal povedati, ali je bila naključno ali ciljno do dna porušena prav hiša, v kateri je leta 1943 bival Tito oziroma njegovi najbližji.
Ostal je le še obris stranišča. Lepo so obnovili sosednjo hišo, kjer je med vojno začel delovati Tanjug in kjer je imel kiparsko delavnico A. Augustinčič, domnevni oče ideje o lokaciji Golega otoka. Stala sem pred menda edino do tal zradirano hišo v Jajcu in si predstavljala dogodke, ki sem si jih ob pripovedovanju Titove žene Herte Hass vrtela kot v filmu. Ona pride v Jajce, po dveh, treh letih (tudi zapora) in pri Titu naleti na drugo, ki je zasedla njeno mesto. Tito ju pusti, da se dogovorita sami, Herta takoj zapusti Jajce in se za vedno distancira od njega.Kakorkoli že, mesto, kjer so se29. in30. novembra 1943 zbrali vsi narodi Jugoslavije in AVNOJ razglasili za zakonodajno telo, danes zeva v simbolno realni praznini.
Zgodovina je spomenike rada spreminjala. Mnogokrat so ostajali podstavki, glave pa so se zamenjale. Mnogokrat so jih odstranjevali (Madžari so po padcu berlinskega zidu umaknili svoje nekdaj ljubljene v poseben rezervat), mnogokrat obglavljali. V planini Makljen boste našli spomenik, ki ga je v poznih sedemdesetih naredil kipar Boško Kučanski. Eni so takrat v njem prepoznali stisnjeno Titovo pest, za avtorja pa je bil to cvet upanja. Zadnjih nekaj let ima popolnoma konstruktivistično formo: razstreljen zeva iz hriba kot razsuti spomenik spomenika. Po inerciji mu je ostal status kulturne dediščine.
Tudi Omarska ima še status rudnika. Rudarji so nekoč uživali ugled kot pomemben element socialističnega gospodarstva. V začetku devetdesetih, ko se je začel krvav razpad države, je rudnik Omarska postal koncentracijsko taborišče za Bošnjake, bosanske muslimane ter mesto množičnega mučenja in pobijanja civilnega prebivalstva. Ko so tuji mediji poslali v svet sliko tamkajšnjih taboriščnikov, so ga zaprli. Vsi se spomnimo tistih grozljivih posnetkov do kosti izsušenih zapornikov za bodečo žico. Dvanajst let za tem, leta 2004, je večinski delež rudnika odkupil mednarodni koncern Aceller Mittal. Koncern je ob začetku svojega delovanja obljubil postavitev spomenika v spomin na žrtve taborišča, vendar obljube kasneje ni izpolnil. Predvsem pa novi korporativni upravljavci s sedežem v Londonu, naj ne bi odstranili vseh taboriščnih sledi – menda tudi trupel, ki so ostala tam – iz česar lahko sklepamo, da je bila tamkajšnja ruda prežeta z vonjem po smrti. Veličasten kovinski stolp Orbit, ki ga je Aceller Mittal postavil v Olimpijskem parku v Londonu (izdelal ga je sloviti kipar Anisha Kapoor), je bil narejen iz rude, izkopane v rudniku in v nekdanjem taborišču Omarska.
Po fotografijah sodeč bi lahko rekli, da je konstrukcija v črnogorskem Kolašinu spomenik. A jv resnici e več kot to: je stavba z dinamično strukturo, v kateri se danes (kljub puščanju vode) nahaja občinska uprava in še kakšna prostočasna dejavnost – trenutno se tam učijo tango. Gre za zanimivo in takrat drzno konstrukcijo slovenskega arhitekta Marka Mušiča, ki je iskal stik med spominskim obeležjem in uporabno zgradbo.
Zastekljene odprtine v surovem betonski konstrukciji ne le asocirajo na nežne odprte kljune ptic ali oči surovo ostrega orožja. Povzemajo namreč tudi motive tamkajšnje tipike hiš, ki se v gorskem svetu trikotno prilagajajo nareku podnebja, snega in ostre krajine. Lep presežek, ki na srečo ostaja še nedotaknjen in nespremenjen. Včasih je dobro, da ni možnosti in sredstev, ki lahko z neznosno lahkostjo sramovanja minulega ali pozabljanja lastnega, brišejo preteklost.
Z avtentično obnovo mostu v Mostarju je šlo za drugačno sramovanje: za slabo vest vseh tistih, ki so dopuščali, da je takrat padel. Ampak slabo vest običajno križajo interesi, ki jih tako ali drugače najdejo tuje korporacije in domači apetiti, s pomočjo katerih se tla nekdanjih republik Jugoslavije spreminjajo v kolonijo Kapitala.
fotografije: Spomenik v Sanskem Mostu, avtor Petar Krstić 1971; Kozara, Dušan Džamonja, 1972; Jesenovac, Spomenik žrtvam ustaškega nasilja, Bogdan Bogdanović; Podgarić, Dušan Džamonja, 1967;Kolašin, Črna gora, avtor marko Mušič, Jajce, Ostrog, Mostar
objavljeno v Delo De facto štev.8, december 2013