»Danes imamo res več pravic kot ženske pred sto leti, a smo tudi bistveno bolj izkoriščane«,  pravi Vesna Vuk Godina v zadnji kolumni Delove priloge Ona, s katero zapolnjuje osmomarčevsko kvoto razmislekov o položaju žensk. »Več menedžerk, več šefic, več političark…gre le za prakse, ki uspešno ohranjajo oblast kapitala«, zapiše in doda, da se je treba boriti proti kapitalu in ne proti moškim.

Četudi gre za avtorici lastno kolumnistično razigranost ter za pisanje, ki jo – pravi, da kot breme in urok doleti ob vsakem osmem marcu –  ne velja kar mižati pred lahkotnim poenostavljanjem.

Kolumne so resda fusnot in dejstev oproščena forma, kjer je v osebno stališče do občega vračunan umetniški, stilni ali kakšen drugi vtis. A, če rečete, da smo danes ženske bolj izkoriščane kot nekoč, so robovi res tanki in nevarno teptajo drzna, vizionarska, smela, revolucionarna, prelomna, pogumna in odpovedi polna dejanja žensk (in tudi moških) v preteklosti, ki so izborili, premikali oziroma tlakovali pot, da je položaj žensk v družbi danes bistveno drugačen kot je bil v devetnajstem oziroma dvajsetem stoletju, ko so (tudi) v imenu oblasti kapitala v tovarnah delale deklice in ko na voliščih ženske niso imele pravice do lastnega glasu.

Zato velja vedno na novo in novo spomniti, da vendarle to, kar živimo danes ni nastalo na prav nič samoumeven način. Pred sto in še več leti je veljalo, da je »dolžnost žene slediti možu in se pokoriti njegovi oblasti«. Da ženskam vera in tradicija nista nudili nobenih možnosti za poklicno kariero. Da se je služkinjam brez pravic in možnosti poroke reklo bele sužnje. Da je bil nezakonski otrok greh in stigma. Da za dekleta vse do druge polovice 19. stol šola ni bila obvezna. Da so takrat učiteljice dobivale osemdeset odstotno plačo učiteljev. Da so se morale obvezati celibatu. Da so bile prve redke diplomantke na (tujih) univerzah šele v prvih letih 20. stoletja. Da so obstajale tudi trmaste in uspešne podjetnice z močnim socialnim angažmajem, še posebej založnice, hotelirke, tiskarke. Da so ženske izjemoma vstopale v ateljeje, ki so bili rezervirani zgolj za moške. Da so se množično združevale v društva, ustanavljale časopise in polnile praznine neurejenih socialnih razmer. Da še pred sto leti ženske niso mogle delati kot uradnice. Da so bile poštne uradnice kadarkoli odpuščene in v času bolezni nezaščitene. Da so bile ženske v vseh poklicih izkoriščane. Da so nekoč lahko volile le tiste, ki so plačevale davek, torej tiste, ki jih je zaznal interes Kapitala. Da so še leta 1848 na njih letele stigme: »Če bi k volitvam prepustili ženske, bi lahko iz enakih razlogov prepustili tudi otroke in norce«. Da so šle ženske prvič na volitve šele po koncu druge svetovne vojne. Da so v novi povojni družbeni ureditvi bile pravice do dela, izobraževanja in varstva otrok postavljena na nove temelje. Da je bilo od leta 1974. dalje mogoče prekiniti nosečnost po lastni volji.

Skratka, tendenciozno je žonglirati z razmišljanjem, da je danes izkoriščanje dobre polovice prebivalstva hujše kot v prejšnjih stoletjih. Četudi vsi vemo, da temu ni tako, se tovrstna histerizacija kolumnistke z univerzitetno izobrazbo z lahkoto naleze marsikoga, ki skladno z današnjo modo všečnih misli pozablja na zgodovinski spomin.

»Danes imamo res več pravic kot ženske pred sto leti, a smo tudi bistveno bolj izkoriščane«,  pravi Vesna Vuk Godina v zadnji kolumni Delove priloge Ona, s katero zapolnjuje osmomarčevsko kvoto razmislekov o položaju žensk. »Več menedžerk, več šefic, več političark…gre le za prakse, ki uspešno ohranjajo oblast kapitala«, zapiše in doda, da se je treba boriti proti kapitalu in ne proti moškim.

Četudi gre za avtorici lastno kolumnistično razigranost ter za pisanje, ki jo – pravi, da kot breme in urok doleti ob vsakem osmem marcu –  ne velja kar mižati pred lahkotnim poenostavljanjem.

Kolumne so resda fusnot in dejstev oproščena forma, kjer je v osebno stališče do občega vračunan umetniški, stilni ali kakšen drugi vtis. A, če rečete, da smo danes ženske bolj izkoriščane kot nekoč, so robovi res tanki in nevarno teptajo drzna, vizionarska, smela, revolucionarna, prelomna, pogumna in odpovedi polna dejanja žensk (in tudi moških) v preteklosti, ki so izborili, premikali oziroma tlakovali pot, da je položaj žensk v družbi danes bistveno drugačen kot je bil v devetnajstem oziroma dvajsetem stoletju, ko so (tudi) v imenu oblasti kapitala v tovarnah delale deklice in ko na voliščih ženske niso imele pravice do lastnega glasu.

Zato velja vedno na novo in novo spomniti, da vendarle to, kar živimo danes ni nastalo na prav nič samoumeven način. Pred sto in še več leti je veljalo, da je »dolžnost žene slediti možu in se pokoriti njegovi oblasti«. Da ženskam vera in tradicija nista nudili nobenih možnosti za poklicno kariero. Da se je služkinjam brez pravic in možnosti poroke reklo bele sužnje. Da je bil nezakonski otrok greh in stigma. Da za dekleta vse do druge polovice 19. stol šola ni bila obvezna. Da so takrat učiteljice dobivale osemdeset odstotno plačo učiteljev. Da so se morale obvezati celibatu. Da so bile prve redke diplomantke na (tujih) univerzah šele v prvih letih 20. stoletja. Da so obstajale tudi trmaste in uspešne podjetnice z močnim socialnim angažmajem, še posebej založnice, hotelirke, tiskarke. Da so ženske izjemoma vstopale v ateljeje, ki so bili rezervirani zgolj za moške. Da so se množično združevale v društva, ustanavljale časopise in polnile praznine neurejenih socialnih razmer. Da še pred sto leti ženske niso mogle delati kot uradnice. Da so bile poštne uradnice kadarkoli odpuščene in v času bolezni nezaščitene. Da so bile ženske v vseh poklicih izkoriščane. Da so nekoč lahko volile le tiste, ki so plačevale davek, torej tiste, ki jih je zaznal interes Kapitala. Da so še leta 1848 na njih letele stigme: »Če bi k volitvam prepustili ženske, bi lahko iz enakih razlogov prepustili tudi otroke in norce«. Da so šle ženske prvič na volitve šele po koncu druge svetovne vojne. Da so v novi povojni družbeni ureditvi bile pravice do dela, izobraževanja in varstva otrok postavljena na nove temelje. Da je bilo od leta 1974. dalje mogoče prekiniti nosečnost po lastni volji.

Skratka, tendenciozno je žonglirati z razmišljanjem, da je danes izkoriščanje dobre polovice prebivalstva hujše kot v prejšnjih stoletjih. Četudi vsi vemo, da temu ni tako, se tovrstna histerizacija kolumnistke z univerzitetno izobrazbo z lahkoto naleze marsikoga, ki skladno z današnjo modo všečnih misli pozablja na zgodovinski spomin.

Antični kolosi. Spomeniki nekdanje Jugoslavije 

»Pejd k meni domov, ti bom skuhala eno kavo. Stanujem čisto blizu« mi je dejala Radojka, potem, ko sva v grmovju klepetali dobre pol ure. Nabirala je robidnice, jaz pa sem si ogledovala enega izmed spomenikov NOB, ki sem jih iskala  po nekoč slavnih poteh nekdanje Jugoslavije. Bil je popolnoma zapuščen v nekoč lepemu parku. Strah me je bilo, da bo izpod grmičevja prilezla kakšna žival in da se bom nasadila na steklo razbitih steklenic. Njena prisotnost me je pomirjala.

»Novinarka si a ne?« je dejala zgubana a čvrsta ženica s tremi zobmi.

»Pa niti ne. Samo radovedna sem«, sem dodala in jo vprašala, zakaj je spomenik s parkom in pokopanimi več kot pet tisoči borci tako zapuščen. Spomenik v Sanskem Mostu (BiH) v resnici ni bil tako grandiozen kot na sliki. S svojo na pol konstruktivistično obliko, ki je iskala reference v plemenici, bombi, izstrelku in neki volji po združevanju spominjanja, je najbrž že ob nastanku, leta 1971 – njegov avtor je bil sarajevski kipar Petar Krstić – deloval kot sodobni tujek. A .umeščen v tihi park in obkrožen s takrat modernimi betonskimi rampami je deloval – vsaj  po besedah  Radojke in zagotovo tudi življenja – kot kontemplativna tiha pot ob robu  danes dokaj kaotičnega, včeraj pa zagotovo žlahtnega  mesta Sanski Most.

»Pa zdaj mi ti lepo povej, a imam prav, ko pravim, da je bilo nekoč v Jugoslaviji lepše? Jaz sem delala v tekstilni tovarni Inteks v Kranju, veš,  lepo mi je bilo, pol sem se z možem, ki je delal tudi v Sloveniji vrnila nazaj, ni nam šlo slabo, otroci so rasli, poštimali smo hišo…no povej mi, kaj praviš, je bilo bolje ali ne kot sedaj, ko ni ne dela, ne doma. Dobro, jaz sem se potem, ko smo med nedavno vojno  zapustili hišo, vrnila nazaj, četudi so me ljudje grdo gledali, a rekla sem jim, to je naša hiša in tu bom ostala. Pika. In sem. Življenje pač teče dalje. No kaj praviš, je imelo smisla vse to, kar se je dogajalo ob razpadu Jugoslavije?« je ponavljala.

»Tudi tiste tekstilne fabrike v Kranju ni več«, sem dodala vedoč, da odgovor na njeno vztrajno vprašanje o nekoč in danes, v konkretnih življenjskih soočenjih ni prav nič enostaven. Mislim, da je razumela in sproščeno zgovorna kot je bila, se tudi zadovoljila s svojim mnenjem, da je pač nekoč bilo bolje. Ker se ni gledalo kdo je pravoslavne, kdo muslimanske, kdo katoliške vere, ker je penzija bila, njen bolan mož pa ima zdaj  samo neke fičenke. Prijetno je predla naprej, se spominjala Slovenije z Ančkami, Jožicami, Marijami, Nežkami, Jericami. Da ji je tudi njej žal, da je park obljuden in zatočišče mularije, ki tam počne svašta, ker se je nekoč tja hodilo mimo nagrobnih plošč krasnega parka spoštljivo. O tem, da so Srbi med vojno in po njej na spomeniku naredili betonski križ in umaknili plošče z muslimanskimi žrtvami ni nič rekla – itak so križi sproti padali in nastajali. In glavni križ je seveda življenje.

»Odločitve niso pač pri nas smrtnikih«, je razpredala, »nosi nas zgolj  tok in dosegajo nas zgolj posledice«, je dodala potem, ko je počasi že padal mrak in sva šli vsaka svojo pot. Ona le z nekaj  robidnicami, jaz pa s pričakovano izkušnjo o odprtosti ljudi, ki je tako tuja našemu zazidanemu individualizmu, kjer so vrata varnih domov redko odprta mimoidočim.

V prostoru nekdanjih jugoslovanskih republik ne potrebuješ garmina in brezosebnih komunikacijskih sredstev, ki ti odvzemajo možnost pogledov v oči, vonja in okusa. Če ne veš kje je kaj, se bo vprašani usedel v avto in rekel, da vozi za njim. Užaljen bo, če se mu boš hotel zahvaliti kakorkoli pač že, sodeč po nam osvojeni logiki, da je vsaka minuta našega bivanja že preračunana. A ta kontakt z očmi mi je na moji poti po spomenikih za žrtvami  osvoboditve Jugoslavije predstavljal tudi mnogo stisk. Žrtve druge svetovne vojne dobijo potem, ko ji je sledila še ena vojna, oddaljeno, skoraj popolnoma distancirano arhivsko spominjanje.

Kot da bi bili vsi ti monoliti na Sutjeski, Neretvi, Petrovi gori, Sremski Mitrovici itd. nekakšni antični kolosi, ki so jih zasenčila novodobna, na hitro izklesana, teritorialno in etnično definirana znamenja  s plastičnimi rožami in še gorečimi svečami. Na moje vprašanje na katero cesto naj zapeljem, da pridem iz Prijedora na Kozaro, je mlada turistična delavka, ki se je topila v rezervacijah morskih letovišč, zadržano poškilila, kolege pogledala izpod oči, češ kaj pa ta  rine na Kozaro, rekoč, da žal, sama še ni bila tam.

Seveda so bodoči morski letoviščarji v Dalmaciji – teh je namreč vsako leto vse več – naštudirali ovinke do Markovice v SZ Bosni, kjer stoji pompozen spomenik Dušana Džamonje v spomin okrog 35 000  pretežno civilnim žrtvam ustaško-nacističnega terorja. Dokumentacija dogodkov v sosednjem muzeju je tako pretresljiva, da vprašanje, kako se lahko zgodovina po vsem kar se je dogajalo lahko sploh še ponovi, ostaja iracionalno in nemo.

Spomenik na Kozari je monumentalen in scensko spektakularno postavljen pomnik, kot so jih gradili v šestdesetih letih in jih vse tja do devetdesetih tudi še častili. Slovenija tovrstnih velikih potez in zamahov ni gojila, kot tudi ni snemala velikih vojnih filmskih spektaklov – sekvenca Papajeve smrti (Mirko Bogataj) v Klopčičevi Sedmini npr. je v poskusu umirajočega mladega upornika, da si tik pred smrtjo poskuša  zavezati vezalko na čevlju tam ob tivolski svetilki, s presunljivostjo drobnega giba, ki je vpil po življenju, govorila drug jezik kot so eksplozije na Neretvi, Zelen gori ali v Drvarju.  Naši spomeniki NOB niso glorificirali narodov upor, temveč so ga introvertirano in pomensko interpretirali. Spomenik NOB Janeza Lenassija v Ilirski Bistrici je  prej tihi postanek kot impresivna scenografija. Ni toliko podoba kosti, kot v betonski volumen izdolben pomen žrtvovanja.

Spomenik Tjentište na Zelen gori kiparja Miodraga Živkovića, ki pomni ubite partizanke in partizane v bitki na Sutjeski ima dobesedno krila, ki s prostorsko umestitvijo na vrhu hriba kjer se nekoliko odpre rečni kanjon, nagovarja na način, kot da bi tam hkrati stali Rambo, Mojzes in Gandhi. Impozantnost dveh, na prvi pogled neobdelanih betonskih skal, a v resnici  obdelanih na način posnemanja lomljenja narave in ljudi ter na način spodletelega stika dveh sil, ki komaj ostajata pokončni, je veličastna. Nič okoli, le strastna, zahtevna, trdna in odporna natura, v katero zareže kultura z ravno tako odločno tektonsko potezo kot režejo vsi  tisti bosanski hribi, kanjoni, soteske, doline, prepadi in lomi. Iz doline vidiš kljubujoči skali kot dve zamrznjeni krili, a za njun blow up se  moraš povzpeti na hrib, po instalacijsko dovršeno postavljenih stopnicah v obliki dveh sekajočih se krogov, ki asocirata na neskončnost.

»A lahko grem do vrha oziroma do samostana z avtom?« sem vprašala mimoidoče  delavce, ko sem že prevozila pol skrajno nevarne ozke in nezavarovane  serpentinaste poti, ki je vodila do Ostroga – samostana iz 17. stoletja, zgrajenega v skali veličastnega hriba.

»Lahko se tudi pelješ. Toda, če hočeš kaj razumeti, moraš tudi kaj žrtvovati«, so skupno odgovorili. Pravzaprav so povedali to, kar nam je pri urah umetnostne zgodovine rad

ponavljal profesor Šumi. Da bi se zavedali dejanske notranje in zunanje lepote in da bi ob tem doživljali potrebno katarzo, so bile romarske cerkve vedno postavljene na oddaljenih mestih, kjer so se morali verniki zelo potruditi, da so jih dosegli. In potem, je dejal pokojni profesor, se je pred očmi dramatično zarisal ves tisti obsijani sijaj zunanjščine in žlahtna poslikava notranjosti, pa tiste igre svetlob skozi vitraže in vse je bilo doživeto močneje kot bi sicer bilo.

Svečeniki v Ostrogu, ki so klesali svoje sakralne prostore v skalo, so se tja umaknili zaradi duhovnosti, ki je v svoji oddaljenosti od vsakdanjega in tudi nevarnega prej bližja nebu kot pragmatični zemlji ravnice. Tudi hoja po kolenih na Sveto goro ni bila v službi lepote, temveč pričakovane potešitve, dosežene skozi bolečino in razmislek v katerega te porine odpoved.

Če kaj druži te nekdaj postavljene spomenike iz druge svetovne vojne na tleh nekdanje Jugoslavije je prav prostorska umestitev, ki je še posebej zgovorna in do tihega perfekcionizma izpeljana v Hrvaškem Jasenovcu.Res je, pomniki so postavljeni in situ in njihova umeščenost v krajino naj ne bi bila nobena posebna izbira, temveč danost. A vseeno  ni tako preprosto.

Dokaj znan spomenik žrtvam druge svetovne vojne v Podgariću Dušana Džamonje (1967), ki vlada na hribu v bližini Popovaće na Moslavački gori, je proti Jasenovcu  dekoracija, ki igra na  potenco, patos in na učinek pomnjenja. Ne slabo, a bahavo in  mogočno. Jasenovac pa sili v umik, v maternico. Arhitekt Bogdan Bogdanović, nekdanji Beograjski župan, svobodomislec, odrezav intelektualec, Srb, ki je zapustil domovino v trenutku, ko je zaslutil njeno agresivno pot, je v prostornini neskončnega rečnega polja v beton monumentalno  zamrznil cvet v spomin petsto do šesto tisoč žrtvam taborišč v Jasenovcu .Bilo je to eno najbolj krutih ustaških taborišč, ki so se mu po metodah ubijanja in trpinčenja  čudili še Nemci.

Vsak pobeg iz taborišča je pomenil smrt stotih ujetnikov – Srbe, Bosance, Hrvate, Slovence, Rome, Jude itd.  so tja noč in dan  vozili z vlakom in jih – od leta 1941 do 1945 morili ne glede na to, ali je šlo za otroke ali starčke. In ko se bližaš tistemu betonskemu cvetu, ki ima korenine zaraščene zrcalno popku in trdno vpete v zemljo, ko obhodiš s travo poraščene vzpetinice in doline, kjer so bila nekoč taborišča, se ne moreš izogniti tistemu bolečemu občutku tragičnosti, kjer glas postane tih, bitje srca močnejše, tvoja lastna prisotnost pa neznansko majhna. To ni več sprehod, temveč peklenska pot, ki ti jo

določa vonj, ne le spokojnost ravnice z ogromno cvetno plemenico.Vsak pobe. Steza po kateri hodiš med nekdanjim peklom namreč še vedno oddaja vonj po železnici, saj jo tlakujejo leseni bloki izpod železniških tračnic tamkajšnjih vagonov smrti. Bogdanović je diskretno – kot lahko le človek širokega uma – posegal v to dolino mrtvih, jo v detajlih in v celoti (muzejski prostori presegajo artističnost kakšnega paviljona na beneških Giardinih) spremenil v dolino miru,

kjer katarze – kljub neskončni tišini prostora –  preprosto ne more biti.

Ostaja namreč preveč zakajev: zakaj lahko narod ubija svoj lastni narod? In zakaj zgodovina ne prepreči in izuči, da tega ne bi počel še naprej?