Bilo je tik pred vstopom v novo tisočletje. Na Evropskem združenju javnih televizij smo se lotili izmenjalnega projekta, ko bi vsaka nacionalna televizija naredila prispevek o tem, kaj si velja zapomniti, kaj ne velja potisniti in kaj je za državo tako pomembnega, da bi veljalo zapečatiti, za vedno shraniti, za potomce deponirati, skratka, naložiti v trezor nacionalnega pomnenja.
V drugih državah so vsaj pol leta premišljevali, do onemoglega sestankovali in evalvirali. Medtem, ko so drugi mleli, smo v Ljubljani takoj zmleli. Že na vmesnem sestanku EBU, sem položila na mizo naš končni izdelek. Namreč povsem jasno mi je bilo, da to kar velja sporočiti naslednjemu tisočletju je lahko zgolj in samo eno: vojne nikar! Ni drugega darila za prihodnost kot mir.
Na Balkanu je bila takrat vojna. V Slovenijo je prišlo mnogo ljudi iz drugih prostorov nekdanje Jugoslavije. V krvavih krčih je razpadal prostor pred katerim je Evropa mižala.
Esad Babačić je napisal scenarij. Đuro je režiral. Zlatjan Čučkov je montiral. Loša je napisal glasbo. Ubald Trnkoczy je snemal itd. Ekipa je bila namreč iz vseh koncev nekdanje Jugoslavije.
Filmček je bil posnet na Roški, v begunskem centru.
Prepričana, da je konceptualno in tudi sicer prispevek Slovenije edini logičen memoar ob vstopu v novo tisočletje, prinesem film v Genevo.
Zadrega na obrazih. Prestopanje. Prijazno pojasnjevanje s stisnjenimi zobmi. Da to pa ni to, da Evropa hoče bolj pozitivne stvari, na primer to, kakšen pir pijejo v Belgiji, kakšen sir režejo na Nizozemskem, kakšen mak raste v Franciji, kakšen dizajn prakticirajo v Italiji in kakšno industrijo preferirajo v Nemčiji. Kulturno, pa to.
Da smo se tako zmenili, so pritegnili tudi drugi: kaj lepega, trajnega, kulturnega, dediščini zavezanega.
Bila je to moja najbolj trpka izkušnja razumevanja vloge javne televizije, nacionalnih identitet, evropske hinavščine, dojemanja dediščine in depolitizacije kulture.
Projekt Darilo za prihodnost je bil na koncu ves polikan in pocukran. Nekorekten v svoji popolni politični korektnosti. Mlini na veter iz severa, oljke iz juga in – posledično – tudi človeška ribica v art varianti iz Ljubljane.
Svet je lep in ne velja riniti v njegove temnine. Tako nekako.
Od Iliade k Oresteji
Rojstvo demokracije
Lorencijeva Iliada sproža največ razmislekov o konceptualni interpretaciji starega epa: kaj je reduciranega, kaj posodobljenega, kaj aktualnega, kaj večnega in kaj se zgodi s transplantacijo z večtisočletnim zamikom. Zadnji odzven Iliade s spevom: Janez, Aljoša, Anja….vsi bodo (prej ali slej) umrli…., je ključno (in izjemno efektno) poslovilo, ki nam še enkrat, ponovno in nedvoumno sporoča, da so klanje, osvajanje, srd, pohlep in jemanje večni, da pa je življenje – bodisi, da je v rokah bogov, bodisi nas samih – končno.
Ob tej priliki sem se spomnila dokumentarca Piar Paola Pasolinija Oresteja (Poema o tretjem svetu: zapiski za afriško Orestejo 1969), ki ga je zastavil kot filmski esej Ajshilove (525 pr. n. št—456 pr. n. št.) trilogije. Dogaja se po trojanski bitki in v času, ko se predstavniki velikega, z bogastvom in nekdanjo slavo prevzetega naroda spoprimejo s propadom. Pasolinijevo sporočilo je podobno, le da so njegova izrazna orodja povsem drugačna.
Grška tragedija v Afriki
Pier Paolo se je odločil, da bo celovečerni film o Orestu posnel v Afriki in jo umestil v sodobni čas. Kot predpriprava na film nastane dokumentarec, neke vrste filmski scenarij v dokumentarni obliki. Zanimal ga je človek iz tretjega sveta, ki ga zahodni pogled najraje uokviri v primarnost, arhaičnost, prvinskost, nerazvitost.
Na samem začetku Pasolini, ki se nahaja pred neostrim ogledalom, samemu sebi zastavi prolog: »Tu sem zato, da bi upodobil Ajshilovega Oresta v sodobni Afriki. Izbral sem dve ideološki podlagi: socialistično in Kitajsko, s tem, da se ne morem izogniti ravno tako fascinantni ameriški verziji z neokapitalističnimi izhodišči.”
Nato oriše dramo. Orest, Agamemnov in Klitajmestrin sin, izve za materino prevaro – ta je namreč s pomočjo ljubimca Ajgista ubila moža Agamemnona, ki se je zmagovalno vrnil iz trojanske vojne. Z ubojem ga seznani sestra Elektra, ki ga napeljuje k maščevanju očetove smrti. Ajgist in Klitajmestra sta Agamemnona ubila v kopeli in zločin ljudstvu priznala oziroma ga opravičila kot maščevanje. Ljudstvo je to sprejelo, kot tudi Ajgista za novega kralja. Ubila sta tudi Kasandro, ki jo je Agamemnon v trojanski vojni rešil in pripeljal s seboj. Orest s pomočjo sestre Elektre ubije Ajgista in svojo mater in si s tem prikliče nadse Erinije, boginje maščevanja.
Orest odide v Delfsko preročišče, da bi dobil odgovor kaj mu je storiti, saj je zločinec in maščevalec hkrati. »Narava« ga je porinila v primež maščevalk zločinov, k Erinijam (Grki so jih imenovali tudi eumenide, »milostljive«), hčeram noči, maščevalkam s kačami v očeh in kačjim bičem v rokah. Erinije so mu vzbujale vest in kesanje. Spremenile so ga v begunca. V Atenah, kamor gre po nasvetu delfskega preročišča, ga zaščiti Apolon rekoč, da žena ni nič drugega kot brazda, v katero se meče seme in da je bil Agamemnon le njegov darovalec imena. Torej ni kriv. V ambivalentno »za in proti« situacijo vstopi Atena, ki zahteva, da se »status« Erinij spremeni v ljudsko in stvarno sodišče. To Oresta oprosti. Atena pač ugotovi, da je stvar zapletena, zato zaupa primer smrtnikom, ki naj bi vse skupaj preučili, zadnjo besedo pa pridrži zase. Da bi ne pričale zgolj Erinije, povabi na zagovor tudi Apolona. Sodišče odloča s kamenčki (črni za krivdo, beli za nedolžnost). Ker je izid enak, si Atena vzame končno besedo in odloči, da Orest ni umoril matere temveč morilko svojega očeta. Erinije so jezne, ker jim je bila vzeta moč, a jih Atena pomiri tako, da ohrani njihov učinek »vesti«.
Rojstvo demokracije
To kar Pasolini v offu, ki pokriva obraze Afričanov (ti koketirajo z njegovo kamero) trdno podčrta je dejstvo, da je Atena božjo voljo spremenila v pravo ljudsko – človeško sodišče. Atena v Atenah, v nedrjih demokracije, naj bi ustoličila začetek demokratičnega odločanja, trdi Pasolini. To kar je bila prej volja bogov in nenaravnih sil, je s to njeno razsodbo postala odgovornost ljudi. Za Pasolinija je to največji zgodovinski premik, je rojstvo demokracije.
Sledi detekcija časa in prostora. In obrazov v njem. To bi bil lahko Agamemnom, pravi, ko gledamo posnetek utrujenega Afričana. To bi bila lahko Klitajmestra, ko vidimo pokončno Afričanko. To bi bila lahko Kasandra, ko je pred nami begajoča črnka. Najtežje je danes dobiti Elektro, pravi, kajti današnja afriška dekleta niso več jezna (in sledimo sprehodu po ženskih obrazih in telesih, ki naj bi se zgolj smejale in za katere zgleda, da drugega – razen veselja – ne poznajo, ne vedo za spore med plemeni, za revščino, za kulturno stratifikacijo, za tradicijo…).
Kot potopisni antropolog sledi ljudstvu, ki ga vidi kot zbor. Ta naj bi v njegovem filmu dobil temeljno vlogo. To so kmetje, ki mu razkazujejo svoja orodja, posode, barake, revščino, otroke zavezane v rute in prilepljene na hrbte upognjenih žensk. Ob zboru se dviga glasba iz arhiva sovjetskih revolucionarnih uspešnic.
Kot potopisni sociolog se spusti na robove življenja, v afriške borgate in zaključi, da mora biti njegov film ljudski. Gre na tržnico in fascinirano blodi med tradicijo in ohranjeno dediščino.
Ne bom zapostavil razvoja, pravi in postavi kamero pred tovarno, kjer opazuje dekleta, ki se nosijo že po novem in žene, ki se nosijo še po starem.
Ne bom pozabil izobrazbe, pravi in obstane pred šolsko zgradbo, kjer se učenci učijo tudi na njivi, češ, da je študij tudi delo. Ko gre v razred zaključi, da so afriški študenti pasivni, ponižni in ubogljivi.
Nato se premesti med afriške študente, ki študirajo v Rimu. Sprašuje jih, ali se jim zdi možen film o Orestu v sodobni Afriki. Vidijo kakšne podobnosti? Je možno videti Afriko na mestu nekdanje Grčije? Je možno pripisati Afriki demokracijo, ki ji je botrovala Atena? Sploh pa – ali bi bilo bolje, da bi Oresta v Afriki posnel v šestdesetih, ko se je osvobajala, ali sedaj, v sedemdesetih, ko naj bi bila bolj osvobojena? Kaj pravite fantje tu na zahodu? Ja, danes je Afrika moderna, vse bolj stremi za evropskimi vzori, izgublja karakter, odgovorijo afriški študenti v Rimu.
Scenarij piše s kamero
In se vrne v Afriko. In k svojem imaginarnemu filmu. Fascinantno! Scenarij piše s kamero. Loti se zasedbe Erinij – boginj maščevanja, ki zasledujejo in z umorom, krvjo ali prisego kaznujejo vsakega, ki se je pregrešil proti nenapisanim moralnim zakonom. Ne, pravi, Erinije ne more »igrati« konkretne osebe, zasedel jih bo fluid, zasedla jih bo natura, zasedla jih bodo neskončna stara, trdna in v vetru razžarjena drevesa v savani. Natura in iracionalnost, animaličnost – tudi ranjeni lev v travi je lahko Erinija! Usoda furij – rimske enačice erinij- je zapisana v njihovem izginotju – z njimi izginja stara Afrika.
Ko zasede vloge, poiskane s potopisno kamero čutečega antropologa, se loti režije. Arhivski posnetki iz vojne v Biafri. To bo trojanska vojna, pravi. Glavni junak naj bo ljudstvo. Troja, ki gori, črna trupla, ki jih črna roka vleče na kupe. Žalost, bolečina, smrt – vse to so večna dejstva. Troja, Biafra, karkoli – vse je smrt in bolečina.
In se preseli v Rim. Oresteja bo peta, pravi in nas prestavi pred osamljene instrumente. Pel bo ob jazzovski spremljavi. Črna barva zvokov, črnih izvorov. Deset milijonov afriških proletarcev pomenijo danes liderstvo tretjega sveta, pravi. Instrumenti dobijo svoje lastnike. Črne in bele. Beli, ki so jih oplodili črni zvoki. Vodi jih Gato Barbieri, argentinski jazz tenor saksofonist. Kasansdra in Agamemnon vadita svoje uvodne speve. Jam-session z Ajshilovim tekstom, sodobna improvizacija belega bluesa in črnih ritmov.
Vrnemo se v arhiv, ki ga je priskrbela Biafra. Tu ostane Pasolini brez komentarja. Smrt upornika je zastrašujoča. Boleča. Neznosna. Lahko je Agamemnova, lahko je Ajgistova, lahko je revolucionarjeva, lahko je smrt kogarkoli.
Agamemnov grob je v dokumentarcu že zaigran. Obnovljen pravzaprav, saj zaprosi kar domačine, da obudijo stare običaje pokopa in poklonitve pokojniku. Elektra se na grobu sreča z bratom Orestom. Orest, slučajni mladenič iz vasi, naj bi razmišljal: Bog, poglej nas, mi (Afričani) smo sinovi brez očetov, smo sirote (v tranziciji), na nas pritiskajo temne sile, ki nas vzpodbujajo k maščevanju...In vsuje se temnost grozovite nevihte. Posnetki so nežni prizori upognjene narave, dreves in trave. Orest nadaljuje pot proti Atenam.
Tempelj kot univerza
Božji hram je za Pasolinija danes univerza.
Grški tempelj v Delfih Pasolini postavi v glavno mesto Konga. Moderna stavba je zgrajena s pomočjo kitajskega denarja, pravi Pasolini in že kroži po knjižnici, kjer so vse knjige ameriške oziroma v angleščini. Tu je dramatika, sveto pismo, tu so učbeniki in slovarji. Orest pride v Atene. Ko Pasolini razpreda o sodišču in Atenini odločitvi, da mora o Orestovi kazni ali nedolžnosti soditi ljudstvo ne pa bogovi, se s kamero sprehaja bo bankah. Če so Oresta obsodile Erinije, so ga obsodile v imenu nature – v imenu poravnave božje volje. Atena je iz fevdalne božje volje prestopila v demokracijo.
Pasolini se vrne k svojim rimskim študentom iz Afrike. Ok, pravi, sedaj ste sledili mladeniču, ki je prišel v sodoben svet, kot ga je začrtala Atena. Se počutite kot »Oresti« tudi vi, tu v sodobnem zahodnem svetu? Nekoliko že, saj smo prišli v civilizacijo, pravi eden. Ampak ne… ne odkrivamo boljšega sveta, tudi novega ne, pravi drugi.
Usoda je v rokah ljudstva, zaključi Pasolini. Pravzaprav ne zaključi, ker pravi, da zaključka ni. Nova nacija je rojena, meni na koncu. Problemi so neskončni, a ti se ne rešujejo, ti se živijo. Prihodnost je v tesnobi pred prihodnostjo. Tesnoba pa je tudi potrpljenje, pravi Pasolini na koncu svojega scenarija, napisanega s filmom.
Niti enega razloga ni imel, da bi po tem filmu res posnel celovečerni film. S filmom napisan scenarij Afriška Oresteja je eden boljših Pasolinijevih filmov.
Le pet žensk v Literarnem atlasu Ljubljane
Z zanimanjem sem kupila Literarni atlas Ljubljane, saj so knjigo ob nedavnem izidu spremljale ocene, da gre za remek delo in knjigo leta. In res, knjiga zelo odmeva in se tudi dobro prodaja, saj se pripoved ne zgošča le na ljubljanske lokacije, kjer so živeli in se mestnih prostorov tako ali drugače dotaknili slovenski literati, temveč se geografija njihovih postojank dotakne tudi manj znanih osebnih zgod in nezgod.
»Zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani« je tudi podnaslov knjige, ki povedno odpira vprašanje, zaradi katerega se tudi, nezadovoljna, oglašam.
Čeprav smo si v preteklosti izborile imperativ pisanja v moški in ženski slovnični obliki (resda v zakonodaji, a ta naj bi bila vodilo tudi drugje), se že na platnicah knjige le ta izmakne. Izvemo, da atlas obravnava 94 slovenskih književnikov in nič književnic. Ob branju se sicer izkaže, da to ni povsem točno, saj med štiriindevetdesetimi predstavljenimi književniki nastopa celo pet (5!) književnic.
Avtor besedil je Marjan Dolgan z Inštituta za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, avtorici zemljevidov pa sta Jerneja Fridl in Manca Volk. Knjigo je izdal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU (za izdajatelja Marko Juvan), založila pa ga je Založba ZRC SAZU (zanj Oto Luthar, glavni urednik založbe Aleš Pogačnik). Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Ljubljana.
Hkrati je del raziskovalnega projekta Prostor slovenske literarne kulture, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost. Te podatke navajam tudi zato, ker prav vse inštitucije, ki so omogočile izid knjige oziroma raziskovalni projekt, vodijo moški, in ker je tudi glavni avtor knjige in urednik založbe moški.
Med skoraj stotimi književniki skozi več stoletji je v knjigi omenjenih le pet književnic: Berta Bojetu Boeta, Mira Mihelič, Lili Novy, Zofka Kveder in Ljuba Prenner. Morebitni pomisleki, da naše literatke niso dovolj dobre za omenjeno družbo, so brez osnov, konec koncev je izbor moških piscev zelo heterogen.
Res sicer je, da je marsikatera ženska, ki se je ukvarjala z literaturo, morala na pot, ker jo je urbani prostor izvrgel, in res je, da marsikatera še nima dovolj raziskanega ustvarjalnega opusa. Toda prav ta dejstva bi morala avtorje velike raziskave in zelo popularne knjižne izdaje skrbeti.
Marjan Dolgan je v intervjuju za Delo (30. 10. 2014) princip izbora pojasnil v nogometnem žargonu, da je najprej »uvrstil državno moštvo književnikov, prvo ligo in drugo ligo, iz manjših lig pa zanimive osebe«, pri ženskah pa bi sicer uvrstil še kakšno, če ga ne bi preganjal čas (!), in da pričakuje, »da bodo feministke našle kaj koristnega za svoje raziskave, če jih bo atlas spodbudil, da bodo raziskale in napisale dobre biografije teh gospa, jim bodo tudi moški hvaležni.«
Skratka, ženske zahtevajo čas (ki ga zanje raziskovalec nima) in same so si krive, da niso biografije žensk stlačile na feministično agendo. Luisa Pesjak, Ernestina Jelovšek, Branka Jurca, Vida Jeraj, Ilka Vašte, Kristina Brenk itd. naj bi pač bile nepopisan list, pa kaj!
SAZU je pred sedmimi leti izdal izjemno dragoceno, pogumno, obsežno in prepotrebno knjigo Pozabljena polovica, Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Predstavljenih je mnogo izjemnih žensk – izjemnih tako po delih kot po življenjskih usodah. To je ena redkih knjig, ki je vedno na dosegu mojih oči in upam, da bomo enkrat dočakali drugo polovico Pozabljene polovice, saj urednice knjige pravijo, da svojega dela še niso končale.
SAZU, ki v svojih vrstah tako rekoč nima žensk, je s to knjigo tlakoval sporočilo, da znamo, da zmoremo in da so ustvarjalne poti žensk mnogokrat dvojno obremenjene in tudi prevečkrat nevidne. Njena mlajša sekcija ZRC SAZU pa si dovoli, da z ravnokar izdanim literarnim atlasom princip nevidnosti podčrta in po nemarnem zbriše imena žensk, ki so ustvarjale nič manj srčno, nič manj dobro in nič manj lahko kot njihovi moški kolegi.
V imenu zastrtih pričakujem popravek, dopolnilo, novo knjigo, dodatek, razširitev raziskave ali karkoli že bo popravilo slab in krivičen vtis, ki ga pušča tokratni, povsem moško vodeni in videni Literarni atlas, kjer se ženska polovica, kot sporoča naslov v enem izmed časopisnih zapisov (»Kraji literarnih debat, popivanj, vročih ljubic, ovaduhov, zasliševalcev«), najde prej v vlogi ljubic kot ustvarjalk.
Objavljeno v Delu, 23.decembra 2014 v rubriki Prejeli smo