Mitja Okorn v Objektivu: »Hvala za vse zavrnitve, sicer danes ne bi bil tam, kjer sem!«

Bi ponovno zamahnila z roko, a vendarle, ko se izjave Mitja Okorna na račun moje vloge pri njegovih filmskih projektih v času, ko sem bila ministrica za kulturo, kar naprej ponavljajo, obstaja  nevarnost, da tudi obstanejo.

Mitja Okorn, ki sicer snema uspešne in široko gledljive filme v državi z veliko obrtno in kreativno tradicijo – in mu za prodornost velja čestitati –  se v sobotnem Objektivu zahvaljuje vsem, ki mu v Sloveniji niso dali finančnih sredstev in možnosti za snemanje z državno pomočjo, saj je zaradi tega odšel v tujino in tam tudi uspel. Navaja, da je bil v preteklosti v primeru zavrnitve njegovega scenarija za film Član jezen, ker je bil izmed vseh prijavljenih prav njegov projekt najboljši. Ampak, nadaljuje, ker v Sloveniji ni važna kakovost, temveč kdo koga pozna in kdo bo s kom opral več denarja, so projekte vedno dobivali drugi namesto, da bi jih on. In za to krivi vse, ki so v tistem obdobju imeli stik s filmom.

V času, ko  je Komisija za odobritev filmskih projektov na Slovenskem filmskem centru zavrnila njegov scenarij za film Član, na enem razpisu ga je njegov producent oddal prepozno,  je na Ministrstvo za kulturo prihajalo precej pritiskov, tudi s strani Okorna, da bi odločitev spremenili. Bolj kot smo razlagali, da je Slovenski filmski center pri svojih odločitvah popolnoma avtonomen, da se drži predpisov in da minister/ministrica ali državni sekretar na te odločitve ne vplivajo, bolj so se lobiranja množila.  V luči podpore mladega in samozavestnega režiserja sem vseeno preverjala možnosti podpore filmu. A  so člani komisije in ostali vztrajali na svojem in tudi dodali, da je scenarij slab.. In pika. Do projekta so bili zadržani tudi na osnovi dejstva, da je režiser pričakoval zanj toliko državne pomoči kolikor jo je SFC imel za celoletno filmsko produkcijo.

Mitja Okorn je kasneje navajal kopico mojih izjav, ki jih nisem nikoli izrekla. Imaginacija pač. Z namenom, najbrž. Razumem jih pač kot način utrjevanja neke lastne  podobe in vzpostavljanje zgodbe o dobrih in zlih, kjer so dobri tisti, ki ga povabijo na klepet (npr. minister Žiga Turk) ali tisti, ki mu priskrbijo denar (kot npr. Igor  Prodnik), če povzamem njegove navedbe v medijih. Da  podcenjujoča mnenja o slovenskih filmskih avtorjih niti ne omenjam.

A vendarle je potrebno poudariti, nekaj, kar je deležno splošnega spregleda: Slovenski filmski sklad je bil ustanovljen zato, da o filmskem programu, o tem kateri filmi se snemajo, promovirajo in razvijajo ne odloča politika, temveč stroka. Primerov, ko je bilo – kljub avtonomnosti sklada drugače, je bilo v zgodovini kulturne politike kar nekaj, a se niso prav nič dobro končali. Zato sem vedno trdila (in v tem smislu tudi utrdila filmsko zakonodajo), da gre  taka praksa na smetišče zgodovine. Mitja Okorn  je pač vztrajal na njej.

Seveda pa  Slovenija s svojima dvema milijonoma prebivalcev, šibko produkcijo,  bistveno manjšo tradicijo, obrtno skrhanostjo in predvsem z odsotnostjo privatnih investicij ni primerljiva z 20 milijonsko državo z briljantno filmsko in drugo umetniško prakso, kjer je  Okornu uspelo, sploh pa s pomočjo privatnega kapitala. Pri oceni svojega dela in dela njegovih kolegov doma bi veljal pač nekoliko širši in kontekstualni pogled.

Če kaj, je prav  zgodba o kulturnem središču Vitanje, zgodba o uspehu. Na tem mestu ne bom izpostavljala tistih pozitivnih učinkov, ki so majhno vasico s koreninami velikega človeka izstrelili v svetovne medije, ki so botrovali prestižnim arhitekturnim nagradam, premestili Vitanje na beneški bienale in sploh na vse kontinente sveta, še dodatno odpirali vrata v Zvezdno mesto, mazilili prsi nacionalne zavesti in povzročili surealistične trenutke, ko so se astronavti in znanstveniki, ki so prihajali v Vitanje, zaletavali v traktorje in cerkvice, v objemu katerih lebdi sodobna arhitektura in KSEVT. Nihče, ki sem ga občasno peljala tja na izlet (večinoma ob nedeljah, ko – zanimivo – niso bila vrata zaprta), ni ostal ravnodušen.

Rada bi poudarila drug vidik uspeha, ki ga v našem prostoru ne doživimo prav pogosto. Dotika se manj običajnih zadev: sodelovanja, vizije, volje, zamaha, individualne predanosti, dodane vrednosti in sinergije. Ko sem bila prvič tam, je v dolini kjer je sedaj nova zgradba, nesrečno čepela hiška skromnega in šepavega kulturnega doma. Takratni župan Slavko Vetrih in ključni skrbnik kasnejše novogradnje Srečko Fijavž se buldožerjev, ki so hišo porušili, nista bala, ker so v lokalni skupnosti imeli v žepu zeleno luč za novo kulturno središče, ki so ga številne rigorozne komisije za odobritev evropskega denarja, ocenile zelo dobro. In preden so stroji zabrneli je bil dogovor o sodelovanju, souporabi in povezovanju lokalne skupnosti in ljudi, ki so tam že inicirali Noordungov center,  povsem jasen. To bo dom za vse: lokalno skupnost, umetnike iz Ljubljane in od drugod, za KSEVT in za občinstvo. Nihče ni nobenega izključeval. Dodana vrednost, ki so jo nudili eden drugemu je izhajala iz vzajemnosti. Podpore v težkih trenutkih gradnje in podpore v lepih trenutkih slavja. Domačinke so pekle pecivo, fantje so prepevali, da je rezalo v srce, stolov v dvorani je bilo nemalokrat za vse premalo in poševno vpenjajoča streha je zvezde prepuščala vsem enako.

Druga vzajemnost, ki je v naših krajih tudi zelo redka, je sodelovanje arhitektov. Malo ali skoraj nič domačih primerov ne poznam, ko bi na nekonfliten način več avtorjev  snovalo isto stavbo – v tem primeru so se združili kar štiri sveži arhitekturni  biroji (Sadar – Vuga, Dekleva Gregorič arhitekti, Ofis arhitekti, Bevk – Perović). Že sama stavba,  nekakšna replika bivalnega vesoljskega kolesa Hermana Potočnika, kaže na plemenit spoj kulture in nature. Kot, da bi  v tej prelepi zeleni dolini, ki jo varujejo številni cerkveni zvoniki, pristalo vesoljno plovilo in s sodobnim jezikom odprlo vrata vsem: tako raziskovalcem, kot domačinom. Tako umetnikom in znanstvenikom, kot lokalnim društvom. Tako plesu kot glasu. Tako besedi, kot sliki. Tako visoki tehnologiji kot domači obrti. To spajanje  je pomembno tudi zato, ker se je zgodilo izven urbanega središča.

Tretja solidarna vztrajnost je prišla na dan med samo gradnjo. Bil je to čas, ko je bilo potrebno Hildi Tovšak zvijati roke, da je sploh dokončala pogodbeno delo pri obnovi Moderne galerije in ko je Ivan Zidar trmaril, da luknja v Operi ni njegov problem. Gradbinci – od Metelkove v Ljubljani do obnov v Celju, Mariboru, na Primorskem in drugje – so odpadali, podizvajalci so   trpeli, gradnje so bile večinoma zaustavljene ali pod revizijami. Tudi v Vitanju je prišlo do zloma. A v lokalni skupnosti so probleme obvladali in zamenjali izvajalce brez tožb in časovnih zamikov. Pa sploh ni šlo za enostavno gradnjo – tako tehnološko kot produkcijsko; evropska sredstva so kapljala po obračunih, kar za majhno občino ni bilo niti malo lahko (projekt je stal skoraj tri milijone, 85% je bilo iz EU sredstev, država je zagotovila 300 000 Eur, občina pa 800 000 Eur. Primerjalno gledano, je ljubljanska opera stala 15 Vitanj).

In naprej: KSEVT, kulturno središče vesoljskih tehnologij, ki združuje znanost in umetnost, vizijo in realnost, sanje in resničnost ima to, kar boste kot mantro danes slišali za vsakim vogalom: zgodbo.

Vitanjska »Odiseja v vesolju«  domuje v vizijah. Slovenski in evropski pionir vesoljskih tehnologij Hermann Potočnik Noordung je imel briljanten inžinirski um.  A brez vizij in drznega (odprtega in etičnega) razmišljanja,  ne bi zmogel odgovorov, ki jih je zapustil človeštvu: o vožnji po vesolju, o bivanju v breztežnosti, o  naselitvi človeka izven zemeljskega prostora, o vrnitvi na »rodno« zemljo in o konstrukcijah, ki vse to omogočajo.  Skratka, ni bil zgolj vrhunski inžinir jeklenih zvezdnih plovil, temveč prerok, ki so mu – četudi je živel le 23 let – kasneje sledili ameriški, ruski in evropski raziskovalci. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je  zasnoval prvo arhitekturo v vesolju. Tam ni reda, ki ga poznamo na zemlji. Tam so, vsaj tako pravi v knjigi  Problem vožnje po vesolju, vse smeri v breztežnostnih pogojih  enakopravne.

Enakopravne smeri  – tudi v pogojih težnosti, ne le breztežnosti –  so sedaj porušene.

Pišem v pretekliku. Na problem vožnje po zemlji nas s svojo ekstremno odločitvijo za gladovno stavko opozarja te dni Miha Turšič, poleg Dragana Živadinova in Dunje Zupančič, eden glavnih voznikov po robovih tega vsak dan bolj norega in zbirokratiziranega sveta.

Upam in želim, da bodo problemi, ki jih upravičeno, smelo in obupano izpostavlja Miha, čimprej rešeni. Ne gre le zanj in za Vitanje, gre za Kulturo nasploh.

*Problem vožnje po vesolju – raketni motor, Herman Potočnik Noordung, 1928