V slabem mesecu od prešernove proslave se še vsak dan najde kdo, ki odmeva na račun prireditve ob podelitvi prešernovih nagrad.Večinoma so komentarji negativni, češ kakšna bebavost je sedaj to, če se na odru obmetavajo s tortami v času, ko je vse več ljudi lačnih. Na facebooku se je ravnokar nekdo spraševal kako so bili  ljudje neki tako neumni, da so nas volili, ko pa delamo tako slaboumne zadeve. Ok, skoraj še ni bilo proslave, ki ne bi sprožila razburjanja. Tiste, ki so šle mimo neopazno, so bile pravzaprav še najslabše. Proslava je pač ritual, ki tako ali drugače ziritira, saj gre za čaščenje, namenjeno bogovom.
Toda prav božanskost je bilo tisto, kar so komentatorji letošnje podelitve prešernovih nagrad spregledali.V video predstavitvi nagrajencev prešernovega sklada in obeh velikih nagrad so bili prejemniki inštalirani v panteon – v najbolj idealno in skladno zasnovano arhitekturno stvaritev, ki smrtne  popelje v nesmrtnost.
Domislica se mi je zdela fajn (resda je bila povsem spregledana) tudi zato, ker smo se umetnosti  poklonili s priznanjem njenega “zlatega reza”, njene možne popolnosti v introvertiranem panteonskem zaprtem prostoru, ki ga zasedajo bogovi – medtem, ko zunaj njega divjajo (pre)živetju nenaklonjene bitke.

Režiser in scenarist sta na drugo stran projekcije, kjer so v nišah panteona domovali nagrajenci – postavila zarezo/vodo in s tem naredila črto med svetom onstran in tostran realnosti. Ta stran realnosti, ki ji pravimo vsakdanje življenje, je bila karikirana s komedijskimi skeči, ki pa sploh niso bili nedolžni. Škofovo in Šugmanovo rezanje torte v pričakovanju slavnostne pojedine (torej, priznanja ustvarjalnega dela) je resda potekala počasneje, kot bi to naredila Stanio & Olio. Je pa nakazala vse to, kar se v zakulisju običajno dogaja – tudi na področju kulture: nevednost, nespoštovanje, pogoltnost, tekmovanje, nasičenost, kljubovanje, preobjedenost, foušija….

Jasno, da je kolač, ki je bil na mizi obeh “služabnikov” predstave, predmet razdiranja in skomin. Toda jasno tudi je, da je torta na koncu vendarle prišla tja, kamor je bila namenjena. In prav lepo je bilo gledati nagrajene ustvarjalce, ki so na koncu spravno sedli za mizo, ki rada spre in redko spravi.

Seveda sem sporočilo, ki mi ga je frcnil Feri, da je moral Vojnović na policijski zagovor, razumela kot prvoaprilski štos. Lainšček se sicer ne pogosto heca, a vseeno sem ga vzela z rezervo. Celo potem, ko sem kliknila na zeleno stran Dnevnika, sem dvomila, da gre zares. Dvomi so bili resda nekoliko šibki, saj je knjiga Čefurji raus menda že pred tretjim ponatisom, kar pomeni, da kakšne posebne reklame – tudi pred osmim februarjem – ne potrebuje. No ja, po preverbi je bilo jasno, da je bila moja narava pozitivnega razmišljanja  izdana. Ostal je zgolj  besen zaključek: “Represija raus!”

“Ne me hecat s takimi prvo aprilskimi!” pravim danes Maji, ko mi pove, da je skoraj pol Programskega sveta RTV Slovenija  – od Grande, Mmiča, Požarnika, Štuheca do Hribernika, Kosa, Matoha in drugih – s prvopodpisanim Jožetom Snojem vred – poslala Odprto pismo najvišjim državnim inštitucijam ter vsej slovenski javnosti s sporočilom, da je zaradi nesprejemljive komercializacije na RTVS potrebno ukiniti oglaševanje. Iz Majinega pridušenega pogleda je bilo jasno, da se ne heca – da pa je stvar še bolj dramatična je bilo razvidno  potem, ko mi je pismo prišlo  pred oči.

Halo?! Gospodje iz plonk listka! Ali si izrekate nezaupnico? Si perete roke?

Kje ste bili do sedaj, ko vam je o izgubljenih vrednotah, o katerih danes pišete, pred leti pridigalo več kot ducat novinark in novinarjev, ki so zapustili hišo? Kje ste bili pred kratkim, ko ste imeli pred seboj več kot trideset podpisov ustvarjalcev programa Ars in njihovo prošnjo, da je nekaj vendarle potrebno storiti? Zakaj je bil takrat vaš pogled prazen, ušesa gluha in roka mirna?

In ker  nikoli ne velja brati iz gladke dlani temveč predvsem iz drugega plana, pričnem razmišljati kaj je vrle gospode – ki jih je v Državnem zboru imenovala teža moči – navedlo k pozivanju, da naj “RTV Slovenija ostene – beri: postene – tisti medij, na katerega objektivno presojo dogajanj in pojavov v naši nacionalni skupnosti ne bodo  – beri: ne bi mogli – vplivati razni kapitalsko-politični pritiski” (iz pisma).

Zakaj jih sedaj nenadoma skrbi, da “RTV Slovenija izgublja bitko s komercialnimi hišami, ker z vrednotami, h katerim jo zavezuje njen nacionalni značaj, ne more dobičkonosno konkurirati njihovim tržno naravnanim projektom” (iz pisma), ko pa so vendarle temu početju posredno botrovali sami, saj svoji hiši  niso osporavali niti tedaj, ko je imela na menuju Piramido, Na zdravje, Strasti in podobne zadeve.

Dvomim v razsvetljenje. Ne dvomim pa v sporočilo, ki ga med vrsticami programski svetniki podajajo naslovnikom. Eno sporočilo je naslovljeno na proračun, drugo na vodstvo, tretje na njih samih. Nezaupnica vodstvu pomeni  poziv k njihovemu predčasnemu odhodu. In verjamem, da bi vodstvu to ustrezalo, saj ga v prihodnje čaka le pogled v pogorišče, v katerega so se pustili speljati z grimsovimi pravljicam, janšovo brezsramno prepovedjo  povišanja prispevka pred volitvami in  z Virantovo nonšalanco, da lahko zrihta denar za plače pa čeprav je vedel, da se na legalen način to ne da.

A kar v tem pismu skrbi je poziv, ki je naslovljen na proračun – češ, da “je treba v duhu teh pričakovanj RTVS razbremeniti nekulturne, v kateri so reklame samo vrh ledene gore – in sicer tako, da preide njeno financiranje na skrb državnega proračuna neodvisno od te ali one vladajoče politične garniture” (iz pisma). Z drugimi besedami: ukine naj se RTV prispevek in javni zavod naj se priklopi na državni proračun.  Tu pa ni več zgolj nezupanica Grimsovemu avtorskemu delu. Tu smo že pri lobiranju v prid komercialnim televizijam – predvsem pa pri načrtu, ko bi RTV vrgli v naročje vlade oziroma politike, ki bi tako postala nedvoumna odgovorna urednica.

Oh ja.  Bi bilo za povprašati, kaj so gospodje obkrožili na referendumu.

V Drami se je ravnokar končala Ajshilova Oresteja. Nekaj malega smo še poklepetali in po peturnem komadu previdno zbirali vtise. Strašno me je vznemirjalo kako jo bo Lorenci izpeljal. S hvaležnostjo “ex” Janezu Pipanu, ki jo je uvrstil v program (sam pravi, da je izjemno užival v Berlinu v ensjturni Oresteji!) in s hvaležnostjo Marku Marinčiču, ki je poskrbel za izjemen preod….sem v bistvu vseh pet ur ždela v zasedi, kako bo ljubljanska Oresteja priskrbela odgovor na to, kako se je rodila demokracija.

Zgodba je seveda večna. Kaj pa niso ti Grki naredili, kar ne bi bilo zabetonirano v večnosti?

Če na pregrešen in grob način obnovim zgodbo: Klitajmestra, žena argoškega kralja Agamemnona, ubije moža, ker je le ta v trojanski vojni žrtvoval njuno hčer Ifigenijo in ker se je med Agamemnovo odsotnostjo spetljala z Ajgistom. Orest, Agamemnov in Klitajmenstrin sin, mašuje očeta tako, da ubije mater in njenega ljubimca, Ajgista, ker mu tako “naročil”  Apolon. Maščevanje kaznujejo boginje teme Erinije, ki Oresta preganjajo in mu naložijo občutek krivde. Tako smo vrženi v zločin in kazen, ki sploh ne domuje v meču, s katerim kosi Orest, temveč v usodi, kjer en zločin pogojuje drugega.

“Mrtvi ubijajo žive”, je ključna mantra, ki jo izreče Tantal – mrtvi prapraded Oresta (in že spet virtuozni  Igor Samobor). Ampak, ker uboji producirajo vest in kazen, se Orest – vzpodbujen s temačnimi silami vesti – sprašuje vse do zadnje instance, ki jo uteleša boginja Atena.

In tu smo pri tisti točki, ki je Pasolinija (pa ne le njega), ko je posnel izjemen dokumentarec o tem, kako naj bi posnel celovečerec o Orestu, pripeljala do trditve, da je Ajshilova Oresteja prelomna točka, kjer lahko rečemo, da se je rodila demokracija.

Torej, Orest se – potem ko blodi od templja do templja in išče odgovor na to, ali je kriv za svoje dejanje, ali ne – znajde pred Ateno. Boginja naj bi opredelila njegovo ravnanje, ki je zanj seveda travmatična točka njegovega bivanja in tudi porekla tega sveta. 

Sodnica Atena je v frki. Pravi, da vprašanju ni kos. Jasno, bogovi ne morejo soditi bogovom. Lahko pa bi. A se odloči, da ne bo. In  odstopi vprašanje ljudstvu.

Ko božanstvo preda sodbo smrtnikom pomeni, da se odpove svoji oblasti. In tu je ključno presečišče ( v predstavi sicer premalo eksponirano), ki  je motiviralo mojo budnost v teh peturnih teatrskih trudih.

Že, že, Atena se reši odločanja in odstopi rešitev sodnikom iz mesa in krvi. A ti odločijo fifti-fifti. Je kriv, a hkrati ni. Mater je ubil z razlogom, saj je ubila moža oziroma očeta. A hkrati je oče žrtvoval hčer. A mati je v trebuhu nosila sina. Toda oče jo je pustil samo. A ona je želela oblast. Itd.,itd…

Je lahko sodba brez dvoma? Je lahko odločitev brez rezerve? Je lahko odgovor sploh končen?

Ni.

Zato je že spet na Bogu in boginji, da ima zadnjo besedo. Presekala je fifti-fifti s kocko, ki jo je na koncu vrgla sama. Oresta je oprostila. V bodoče, bo sodbe izrekalo ljudstvo.

Tako je to z demokracijo. Izreki so lahko last  demosa, a nad njimi ostaja pra-sodba, ki je last pra-pravil sveta. Bog nima z njimi nič, imamo pa sami (pre)več z bogom.

Sedela sem s predsednikom Turkom, ki je – btw – zadel v smiselno vprašanje: kdo je prvi potegnil meč? Meč, ki  rojeva vse ostale reze?

Dober teden je za mano. V slovenskem gledališču v Trstu sem videla predstavo Sama Strelca, ki je razvil zgodbo Fulvia Tomizze o mladoporočencij iz ulice Rossetti.

Tudi prejšnji teden ni bil slab. Na Viču sem  v družbi treh ali petih – mogoče sem v temi spregledala še koga – videla Kozoletov film Za vedno. Malo sem pogrešala casavetovskega prijema – a vseeno je bilo v redu.

Eden od redkih, ki zaide na strani tega bloga, je zadnjič komentiral, da bi rad kaj bral o ministrovanju. Tudi tokrat ga (vas) nisem zadovoljila, ker je ministrska celodnevka – od jutranje do večerne teme (in še čez) – na drugačen način teatrska (in filmska) kot so predstave, ki jih za nas delajo drugi.