Olala, že skoraj en mesec nisem kliknila na Napiši nov pripspevek. Imam še en kao blog, ki ga nisem kliknila že eno leto. To je povsem osebna, s peresom na kitajski papir izpisana  knjižica, ki jo  odprem običajno v aprilu. Zakaj potrebujem(o) puščati sledi tako in drugače – z našimi fotkami, dnevniki, blogi,skicami, filmčki…Nekaj odgovorov je v spominih, nekaj v strahu pred izbrisom – a večino jih je v samoti.

Na Volkswagnerju pred par urami ni bilo osame. Jazzy Wagner je bil poln – sploh ne patosa, temveč nepričakovane mehkobe. Dobre spojitve simfonikov in zatajenih Laibachov, mehki rezi med eno in drugo institucijo in polna skladnost dveh polov. Seveda smo čakali Wagnerjevsko viharnost, ki naj bi Laibachi samo še potrdili. A zadovoljivo: nič od tega.

Pa me potem vpraša neka (menda) novinarka ali mislim, da je bil Matjaž Gantar od KD Group, ki je plačal in dal idejo za koncert, podoben Hitlerju, ko je nagovoril občinstvo pred nastopom. Halo, kaj pa se sedaj gre s takimi vprašanji?, me je vrglo. Od kje se ji je sedaj utrgalo tako razmišljanje, ki je bilo v podtonu povsem jasno napirjeno proti koaliciji – Wagner-Hitler-oblast-kapital. A se mogoče dekle izogne vsaki vožnji z vsakim  Volkswagnom, ker je Hitler vrgel na trg hrošča, vsakemu pogledu na filme Leni Riefenstahl, ker naj bi jih vzpodbujal Hitler in vsaki arhitekturi, ker jo je tudi on študiral? Nemški hrošči so vzdržali zato, ker so bili germansko robustni in tudi obubožanim dostopni, filmi Leni Riefenstahl so ostali abacedarjum dokumentarnega žanra in spev telesu…

Odnos ideologij in umetnosti je fascinantna tema, takorekoč interpretacijska tema poželenja.

A če se to poželenje zvulgalizira, je škoda na dlani.

Ko sem že pri vulgarizmu sem dolžna pristaviti delček zapisnika Programskega sveta naše javne televizije:

“Programski svet RTV Slovenija sprejme na znanje opozorilo Komisije za razvedrilne in športne programe RTV Slovenija, ki je na podlagi ogleda oddaj Hri-bar (z dne 24.1., 7.2. ter 14.2.2009) ugotovila,  da v oddajah prihaja do kršitve 8. alineje programskih standardov, ki se glasi: »v oddajah in programih dosledno uveljavlja ločnico med duhovitostjo in vulgarnostjo oz. zasmehovanjem ter preprečuje žalitve, smešenje in druge oblike poseganja v integriteto ljudi«. Komisija hkrati opozarja na zadnji odstavek programskih standardov: »da so vodilni delavci RTV in uredniki dolžni ob neupoštevanju programskih standardov, kar predstavlja težko kršitev delovnih obveznosti, ukrepati v skladu z zakonodajo, ki ureja delovne odnose.« Upoštevaje navedeno programski svet opozarja programsko vodstvo, da je v takih primerih dolžno ukrepati.

Opomin, disciplinska, cenzurka…kaj je sedaj to? Če je za komisijo, ki pregleduje program RTV (!) Hri-bar tako moteč in vulgaren, zakaj ga ne preprosto vržejo iz mreže, ne le na rep sobotnega programa – tik pred ponovitvami starih programov? Se bojijo Hribarja? A hkrati ne dovolj, da ga ne bi cukali za ušesa v upanju, da bodo ta ušesa bolj poslušna?

Končam, da vidim, kaj pravi Hribar danes. Prej pa še to: če boste v bodoče v Demokraciji še klikali na Copy  komentarjev  tega bloga, potem priporočam, da niste ozkosrčni in si vzamete več teksta – ne le tistega, ki je iztrgan iz konteksta. Še raje pa vidim, če za seboj pustite kaj sledu na teh straneh – bo bolj demokratično!

Ker govorimo o kreativnosti in inovacijah, napredku, družbi znanja in vlogi kulture v njej, moramo najprej v puščavo.

(sekvenca 2001: Odiseja v Vesolju, Stanley Kubrick, 1968)

Tam se skupina opic bori za preživetje. Nekega jutra se ob njih pojavi črn, skrivnosten, pravokoten monolit. Izziv. Opice se vznemirijo. Prazgodovinski človek iznajde prvo orodje ko dvigne kost mrtve živali. S to kostjo lahko zdrobi druge kosti. Lahko potolče druge do smrti, lahko se brani, lahko udari in  lahko lovi. Ko zagrabi kost, poveča svojo moč. Z izumom postane dobesedno zmagovalec: kost vrže v zrak in film na tej točki preskoči v prihodnost. Po tem kadru človek osvoji vesolje in postane gospodar sveta.

Smiselno je, da vas pozdravim s podpisom Arthurja Clarka, Stanleyja Kubricka in – v letošnjem letu častnega gosta – Charlesa Darwina. Smiselno je, da razmišljanja o družbi znanja usmerimo  na točko, ki spoji  prazgodovino s postzgodovino. Da potujemo od kosti do vesoljske ladje. 

To je pot  prehajanja od nature h kulturi. Pot, ki jo tlakuje izum.
IZUM je ZAVEDANJE, da je kost več kot kost. Da je  lahko orodje in orožje. Orodje uničevanja in hkrati napredovanja.
Nisem po nemarnem izum enačila z zavedanjem. Vsaka novost je rezultat napora misli, da je nekaj lahko drugačno kot vemo, da je.
Za – vedenjem je vedno zavedanje (intuitivno ali pa tudi ne). In  zavedanje nosi   spremembe. Recimo temu evolucija, če smo že v Darwinovem letu.
Danes mogoče  pričakujete, da vam bom govorila o tem, ali kultura prispeva k temu zavedanju. Ali je spremljevalka razvoja, ali celo njegova pogojevalka.
Z lahkoto vam naštejem, da je kultura močan agens gospodarstva, da pomembno  motivira trg, da so današnje romarske poti – poti kulturnega turizma in, da je kreativnost močan predpogoj prebojev industrije in kvalitete bivanja.

A, če smo odkriti – nikoli ni bilo drugače. Nekoč so bili za kulturo drugi meceni in  drugi naročniki – morebiti bolj kultivirani in osveščeni kot dandanes, morebiti tudi ne. Tudi nekoč so intelektualno lastnino kradli (tako Resllu kot Tesli), tudi nekoč so nastajale katedrale, kot nastajajo danes spektakularni muzeji.
Tudi nekoč je  premikom v glavah botrovala drzna genialnost: Da Vinci je slikal kot znanstvenik, saj je telo opazoval tako, da se je spraševal o funkciji telesnih organov. Na skrivaj je seciral trupla in s tem prebijal togost tedanje znanosti. Primerjal je zgradbo sesalcev s človekom, kar je pomenilo rojstvo primerjalne anatomije – vede, ki je še danes v biologiji zelo pomembna. Preučevanje človeške anatomije ga je vodilo k zasnovi prvega zabeleženega robota v  zgodovini. Ob opazovanju ptic je izdelal načrt za letalne stroje – celo helikopter….itn. Vse do sončnih kolektorjev, avtomobila, zobnikov, strojnice, kasetne bombe  – kljub temu, da je sovražil vojno.

Skratka, kreativnost je  stalnica tega sveta. Mogoče tudi garant tega sveta. Spreminjajo se okvirji, konteksti, družbeni sistemi. Izum fotografije ni uničil slikarstva, le realizem  je  odgnal iz platna. Izum televizije ni spravil filma na kant. 

Ne spreminja se gon po stvaritvah, spreminjajo se zgolj njegove pojavne oblike. Spreminjajo se  naši zapisi – tja od rokopisa do elektronske pošte. In upravičeno nas te spremembe fascinirajo – bodisi, da gre za v samostanu izrisane inicialke rokopisa, bodisi za bliskovit zapis na facebooku.

Preveč enostavno je govoriti o tem, kar vsi vemo: da je kultura v družbi znanja – ali znanje v družbi kulture – dejstvo »sine qua non«.

Zato hočem govoriti o kulturi, ki reflektira. Ki zna  ustaviti naše misli, ki ukalupljeno drvijo po nekih tirnicah, katerih se  mogoče niti ne zavedamo. O kulturi, ki nam sporoča drugo plat nas samih in razlaga drugo plat sveta. Ki nam svet dela lepši. Ki nudi užitek in trezni naše bivanje. Ki nudi bolečino, ki ne boli. Ki prinaša zadovoljne solze. Ki vnaša nemir. Ki pomaga razumeti odnose. Torej o kulturi kot vrednoti. Ki ni industrija, temveč anomalija.

Ni lepšega primera za to tezo, kot je slika Hansa Holbeina mlajšega. Dešifriral jo je Federico Zeri – ne jaz. Kot umetnostna zgodovinarka sem s to detektivsko interpretacijo le očarana. Pri tej sliki »Poslanika« (Tate) so se vsi spraševali, kaj pomeni podolgovat predmet v ospredju. Na sliki sta upodobljena veleposlanika francoskega kralja. Sprva so ta predmet razumeli kot podolgovat list papirja. Čuden madež v nekem skladnem redu. Obe osebi sta pravilno vključeni v prostor in globino polja, ta spaka v ospredju pa je zgrajena v povsem drugačnem perspektivičnem pogledu.
In kaj je ? Anamorfoza.  Človeška lobanja. Razpotegnjena zaradi spremenjene perspektive. Spoznana je zgolj skozi neko luknjico okvirja  na desni strani. Slika je očitno imela izbočen okvir, v okviru je bila luknja in če si pogledal skozi njo, je podoba dobila pravilna sorazmerja: podobo lobanje.
Toda v čem je »finta« te lobanje? Zakaj je postavljena pred ta dva mlada, samozavestna moška, ki sta na vrhuncu svoje kariere, bogastva, svetovljanstva?
Razlog je v opominu. V tistemu, čemur pravimo »memento mori« Tudi onadva sta končna:  čas ima svojo moč. Pogost renesančni motiv, a v svoji sporočilnosti  streznitven še danes.

Kultura tudi v znanosti trezni. Jo podpira, se z njo oplaja in jo tudi stimulira. Pa veste zakaj?
Zato, ker ne temelji zgolj na razumu in na izračunljivih dejstvih.  Kultura vedno »prodaja« vrednote, vedno je v njej nek »momento (mori)« in neka sila, ki nas zaustavlja, da bi pogledali skoz kakšno špranjico (kukalo) in v tem pogledu ujeli stvari, ki so povsem drugačne kot takrat, ko jih gledamo brezčutno in  prav nič preračunljivo.

Govorila sem o kulturi kot anomaliji realnega. S primerom – s katerim želim zaključiti svoje razmišljanje – želim tudi utemeljiti v čem so prednosti te anomalije pogleda, v katerega je vpeta umetnost.

Spominjam se knjige (ki me je usmerila k izboru moje diplomske teme!) Viktorja Papaneka o Designu, ki v glavnem govori o tem kako ljudje kupujejo stvari, ki jih ne rabijo za denar, ki ga nimajo. Gre za new ageovskega  (bi rekli danes) teoretika in praktika designa, ki je ustvarjal protiimperialistično in antikolonjalno oblikovane  predmete (npr. radio iz kravjakov za Afričane, uporabljal je naravne plodove za osemenjevanje in oplojevanje puščave…) Skratka, Papanek opisuje nek primer, na katerem utemeljuje kreativnost:

Različni mladi  ljudje iz različnih krajev so morali povezati z eno potezo točke, ki so bile določene v krogu. Ni jim šlo, minute so tekle, oni študirajo …a nič se ne zgodi. Je pa v enem zamahu uspelo Eskimskemu dečku, ki je črto potegnil takoj. Zakaj? Zato, ker je mislil izven kod, ki so Zahodnemu očesu in umu ušle. Šel je v prostor izven kroga, izven črte, izven meje. Mislil je drugače – ne v službi znanega, temveč v luči danega: čutenega in čutnega.

Prepričana sem, da je dobro, ko bi tako odprto mislili tudi mi. Bodisi kot politiki, bodisi  kot ustvarjalci, znanstveniki ali gospodarstveniki……

*Bled Forum on Europe: Vloga kulture v družbi znanja

6.03.2009

ps.
križanje bloga in mojega nagovora na konferenci je posledica časovne stiske, ki mi ne dovoljuje več blogorolavstva.

Ker govorimo o kreativnosti in inovacijah, napredku, družbi znanja in vlogi kulture v njej, moramo najprej v puščavo.

(sekvenca 2001: Odiseja v Vesolju, Stanley Kubrick, 1968)

Tam se skupina opic bori za preživetje. Nekega jutra se ob njih pojavi črn, skrivnosten, pravokoten monolit. Izziv. Opice se vznemirijo. Prazgodovinski človek iznajde prvo orodje ko dvigne kost mrtve živali. S to kostjo lahko zdrobi druge kosti. Lahko potolče druge do smrti, lahko se brani, lahko udari in  lahko lovi. Ko zagrabi kost, poveča svojo moč. Z izumom postane dobesedno zmagovalec: kost vrže v zrak in film na tej točki preskoči v prihodnost. Po tem kadru človek osvoji vesolje in postane gospodar sveta.

Smiselno je, da vas pozdravim s podpisom Arthurja Clarka, Stanleyja Kubricka in – v letošnjem letu častnega gosta – Charlesa Darwina. Smiselno je, da razmišljanja o družbi znanja usmerimo  na točko, ki spoji  prazgodovino s postzgodovino. Da potujemo od kosti do vesoljske ladje. 

To je pot  prehajanja od nature h kulturi. Pot, ki jo tlakuje izum.
IZUM je ZAVEDANJE, da je kost več kot kost. Da je  lahko orodje in orožje. Orodje uničevanja in hkrati napredovanja.
Nisem po nemarnem izum enačila z zavedanjem. Vsaka novost je rezultat napora misli, da je nekaj lahko drugačno kot vemo, da je.
Za – vedenjem je vedno zavedanje (intuitivno ali pa tudi ne). In  zavedanje nosi   spremembe. Recimo temu evolucija, če smo že v Darwinovem letu.
Danes mogoče  pričakujete, da vam bom govorila o tem, ali kultura prispeva k temu zavedanju. Ali je spremljevalka razvoja, ali celo njegova pogojevalka.
Z lahkoto vam naštejem, da je kultura močan agens gospodarstva, da pomembno  motivira trg, da so današnje romarske poti – poti kulturnega turizma in, da je kreativnost močan predpogoj prebojev industrije in kvalitete bivanja.

A, če smo odkriti – nikoli ni bilo drugače. Nekoč so bili za kulturo drugi meceni in  drugi naročniki – morebiti bolj kultivirani in osveščeni kot dandanes, morebiti tudi ne. Tudi nekoč so intelektualno lastnino kradli (tako Resllu kot Tesli), tudi nekoč so nastajale katedrale, kot nastajajo danes spektakularni muzeji.
Tudi nekoč je  premikom v glavah botrovala drzna genialnost: Da Vinci je slikal kot znanstvenik, saj je telo opazoval tako, da se je spraševal o funkciji telesnih organov. Na skrivaj je seciral trupla in s tem prebijal togost tedanje znanosti. Primerjal je zgradbo sesalcev s človekom, kar je pomenilo rojstvo primerjalne anatomije – vede, ki je še danes v biologiji zelo pomembna. Preučevanje človeške anatomije ga je vodilo k zasnovi prvega zabeleženega robota v  zgodovini. Ob opazovanju ptic je izdelal načrt za letalne stroje – celo helikopter….itn. Vse do sončnih kolektorjev, avtomobila, zobnikov, strojnice, kasetne bombe  – kljub temu, da je sovražil vojno.

Skratka, kreativnost je  stalnica tega sveta. Mogoče tudi garant tega sveta. Spreminjajo se okvirji, konteksti, družbeni sistemi. Izum fotografije ni uničil slikarstva, le realizem  je  odgnal iz platna. Izum televizije ni spravil filma na kant. 

Ne spreminja se gon po stvaritvah, spreminjajo se zgolj njegove pojavne oblike. Spreminjajo se  naši zapisi – tja od rokopisa do elektronske pošte. In upravičeno nas te spremembe fascinirajo – bodisi, da gre za v samostanu izrisane inicialke rokopisa, bodisi za bliskovit zapis na facebooku.

Preveč enostavno je govoriti o tem, kar vsi vemo: da je kultura v družbi znanja – ali znanje v družbi kulture – dejstvo »sine qua non«.

Zato hočem govoriti o kulturi, ki reflektira. Ki zna  ustaviti naše misli, ki ukalupljeno drvijo po nekih tirnicah, katerih se  mogoče niti ne zavedamo. O kulturi, ki nam sporoča drugo plat nas samih in razlaga drugo plat sveta. Ki nam svet dela lepši. Ki nudi užitek in trezni naše bivanje. Ki nudi bolečino, ki ne boli. Ki prinaša zadovoljne solze. Ki vnaša nemir. Ki pomaga razumeti odnose. Torej o kulturi kot vrednoti. Ki ni industrija, temveč anomalija.

Ni lepšega primera za to tezo, kot je slika Hansa Holbeina mlajšega. Dešifriral jo je Federico Zeri – ne jaz. Kot umetnostna zgodovinarka sem s to detektivsko interpretacijo le očarana. Pri tej sliki »Poslanika« (Tate) so se vsi spraševali, kaj pomeni podolgovat predmet v ospredju. Na sliki sta upodobljena veleposlanika francoskega kralja. Sprva so ta predmet razumeli kot podolgovat list papirja. Čuden madež v nekem skladnem redu. Obe osebi sta pravilno vključeni v prostor in globino polja, ta spaka v ospredju pa je zgrajena v povsem drugačnem perspektivičnem pogledu.
In kaj je ? Anamorfoza.  Človeška lobanja. Razpotegnjena zaradi spremenjene perspektive. Spoznana je zgolj skozi neko luknjico okvirja  na desni strani. Slika je očitno imela izbočen okvir, v okviru je bila luknja in če si pogledal skozi njo, je podoba dobila pravilna sorazmerja: podobo lobanje.
Toda v čem je »finta« te lobanje? Zakaj je postavljena pred ta dva mlada, samozavestna moška, ki sta na vrhuncu svoje kariere, bogastva, svetovljanstva?
Razlog je v opominu. V tistemu, čemur pravimo »memento mori« Tudi onadva sta končna:  čas ima svojo moč. Pogost renesančni motiv, a v svoji sporočilnosti  streznitven še danes.

Kultura tudi v znanosti trezni. Jo podpira, se z njo oplaja in jo tudi stimulira. Pa veste zakaj?
Zato, ker ne temelji zgolj na razumu in na izračunljivih dejstvih.  Kultura vedno »prodaja« vrednote, vedno je v njej nek »momento (mori)« in neka sila, ki nas zaustavlja, da bi pogledali skoz kakšno špranjico (kukalo) in v tem pogledu ujeli stvari, ki so povsem drugačne kot takrat, ko jih gledamo brezčutno in  prav nič preračunljivo.

Govorila sem o kulturi kot anomaliji realnega. S primerom – s katerim želim zaključiti svoje razmišljanje – želim tudi utemeljiti v čem so prednosti te anomalije pogleda, v katerega je vpeta umetnost.

Spominjam se knjige (ki me je usmerila k izboru moje diplomske teme!) Viktorja Papaneka o Designu, ki v glavnem govori o tem kako ljudje kupujejo stvari, ki jih ne rabijo za denar, ki ga nimajo. Gre za new ageovskega  (bi rekli danes) teoretika in praktika designa, ki je ustvarjal protiimperialistično in antikolonjalno oblikovane  predmete (npr. radio iz kravjakov za Afričane, uporabljal je naravne plodove za osemenjevanje in oplojevanje puščave…) Skratka, Papanek opisuje nek primer, na katerem utemeljuje kreativnost:

Različni mladi  ljudje iz različnih krajev so morali povezati z eno potezo točke, ki so bile določene v krogu. Ni jim šlo, minute so tekle, oni študirajo …a nič se ne zgodi. Je pa v enem zamahu uspelo Eskimskemu dečku, ki je črto potegnil takoj. Zakaj? Zato, ker je mislil izven kod, ki so Zahodnemu očesu in umu ušle. Šel je v prostor izven kroga, izven črte, izven meje. Mislil je drugače – ne v službi znanega, temveč v luči danega: čutenega in čutnega.

Prepričana sem, da je dobro, ko bi tako odprto mislili tudi mi. Bodisi kot politiki, bodisi  kot ustvarjalci, znanstveniki ali gospodarstveniki……

*Bled Forum on Europe: Vloga kulture v družbi znanja

6.03.2009

ps.
križanje bloga in mojega nagovora na konferenci je posledica časovne stiske, ki mi ne dovoljuje več blogorolavstva.